Citati

16. 11. 2015

Ko spregovori orožje, pamet in vest umolkneta

»Ko spregovori orožje, človeška pamet in vest po pravilu umolkneta. Oziroma ju preglasi vreščanje krvoželjnih jastrebov in mrhovinarjev. Več bo nezaupanja do priseljencev, več islamofobije, več paranoje, več fizičnega in digitalnega nadzora nad državljani, več pooblastil obvešče­valnim službam, več ograj in višje pri prehajanju državnih meja, več odvrže­nih bomb na Sirijo in druga vojna žarišča, več volilnih uspehov za skrajno desničarske stranke, ki krepijo svojo bazo z razpihovanjem strahu in so­vraštva do prišlekov; na drugi strani pa več odpustkov za lastne, tudi najbolj v oči bijoče in kratkovidne politične neumnosti, manj avtorefleksije, manj pripravljenosti, da prevzamemo svoj delež odgovornosti za bedo, nasilje in brezpravje, s katerimi se hranijo verski ekstremizmi, manj trezne, spra­vljive in kompromisne zunanje politike, manj medkulturnega razumevanja in čezmejne solidarnosti. Najbrž se bo v imenu boja proti Asadovemu »despotizmu« nemoteno nadaljevalo kratkovidno ameriško, britansko in savdsko financiranje in oboroževanje taistih islamskih ekstremistov, ki na Bližnjem vzhodu in v Afriki bojujejo njihove umazane vojne, na ulicah evropskih mest pa uprizarjajo masakre nad nedolžnimi, nič hudega slutečimi sprehajalci in obiskovalci. Še bolj se bodo politiki ukvarjali s simptomi družbenih nadlog in zanemarjali njihove vzroke. Če se ne bomo kmalu osvobo­dili kolektivne psihoze in ideološke slepote, zaradi katere vidimo trsko v očesu drugega, bruna v lastnem pa ne, nas vse skupaj čaka bridek konec.«

2. 11. 2015

Begunci kot bumerang Evropi za izkoriščanje tretjega sveta

»Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.«

29. 10. 2015

Kljuva nas strah

»Državljani nimamo politične besede. Lahko smo pa humanitarni. Depolitizirani niso samo begunci, ki smo jim uničili države. Humanitarizem depolitizira tudi nas. Vendar nam ni zgolj vsiljen, vanj se zatekamo tudi sami. Če je namreč princip humanitarizma nevprašljivost našega sveta, se velja vprašati, ali se ni morda ta princip zdaj omajal. Kaj če se humanitarizma tako oklepamo, ker bi radi zadržali naš svet – naše življenje, naš »Lebenswelt«, »način življenja« – kakršen je bil. Ker nejasno vemo, da je resno ogrožen, da jemlje konec. Ker nas kljuva strah, da vsi postajamo begunci iz sveta, ki se ne more več upirati ustvarjalnemu uničevanju. Begunci nas soočajo z neznosno mislijo, da gre navsezadnje za nas same.«

30. 9. 2015

Politična propaganda

»Osnovno sredstvo demokratičnega političnega komuniciranja je propaganda, ki mora – saj si vsaka stranka prizadeva dobiti kar največje število glasov – biti enotna, udarna in prepričljiva, zaradi česar v njej ni prostora za refleksijo, kar pomeni, da je nujno, že po definiciji, lažna. Resnična propaganda ne obstaja – in v okvirih meščanske demokracije politična komunikacija ne more biti nič drugega kot propaganda.«

30. 9. 2015

Ne da bi dobro vedeli kdaj…

Avtor:

»Ne da bi dobro vedeli kdaj, smo v bistvu nepripravljeni stopili v da­našnjo globalno, tako imenovano civilizacijo ‘neomejenih možnosti’, in temu primerno je naše global­no razočaranje. Vse, ekonomija, politika, zamajana možnost dela, vse, kar naj bi nas osmišljalo, celo čustva, način mišljenja, naše gledanje na svet in življenje, vse potrebuje za realizacijo in osmislitev svojih ‘vizij’ in ‘projektov’ kar naj­bolj uniformiranega, vodljivega človeka, ki pa pospešeno izgublja – ali je že izgubil? – svojo samopodobo, še zadnji preostanek spošto­vanja do samega sebe. Biti človek je vse teže. Prav kot pesnik pa sem še posebno prepričan, da bi vsak, kdor more, moral – prosto po Gregorčiču – povzdigniti svoj glas proti vsemu, kar v imenu napredka – na­tančneje rečeno, kapitala! – poha­blja naše človeško dostojanstvo.«

28. 3. 2015

Antidelo – radikalni premik pogleda na »službe«

Avtor:

“Domnevna vrlina dela je zmeraj temeljina na nečem več od čiste uporabnosti in tržne vrednosti. George Lakoff, kognitivni lingvist, je predložil namig za obstoj kognitivnega okvirja »delo kot ubogljivost«. Ena izmed prvih vrlin, ki se je naučimo v otroštvu je uboganje staršev, sploh pri izvedbi opravil do katerih smo imeli odpor. Kasneje, kot odrasli posamezniki, smo plačani, da ubogamo delodajalce – opravilo se imenuje delo. Delo in vrlina sta nevrološko povezana kot ubogljivost do avtoritete. To ni edini kognitivni okvir,  ki je odgovoren za to, da delo dojemamo kot vrlino, je pa eden, ki je konstantno utrjen s tem čemur Lakoff reče  konzervativni moralni sistem »strogega očeta«.”

8. 3. 2015

Ustvarjalnost, iznajdljivost, podjetnost in prilagodljivost

“Ustvarjalnost, iznajdljivost, podjetnost in prilagodljivost je treba postaviti v družbeni kontekst. Ali želimo, da so ljudje ustvarjalni, kot so na primer umetniki, ki iščejo nove forme izražanja, izumljajo nove procese videnja, nove perspektivne poglede? Ali na način, da si izmišljujejo množico banalnih reklamnih sporočil? Ne gre za isto stvar. Ko se v šolski politiki ali v pedagoških razpravah govori o ustvarjalnosti, je izgubljen izvorni pozitivni namen ustvarjalnosti. Mobilizirana je za banalne in neumne dejavnosti, kot so reklama sporočila ali slogani za politične kampanje.”

11. 1. 2015

Odpustiti vsem…

»Vnuku sem ob diplomi podari­la tritedensko skupno potovanje z vlakom med evropskimi prestolnicami. Babica in vnuk. In ko sva se deseti dan peljala iz Varšave v Berlin, mi je zabrusil, da se me sramuje, da mu s svojimi protesti za Palestino obračam želodec. Da sem antisemitistka! Antisemitist­ka, slišiš? Jaz, ki sem preživela ho­lokavst! Star je 25 let, ima diplomo in ve, kaj govori, zato je moja pravica, da mu zame­rim. Dokler se mi ne opraviči, ga ne želim več videti. Ne zato, ker bi mislila, da mi je naredil krivico, ne zato, ker me je brutalno prizadel. Ampak ker mislim, da je nenačitan, nerazgledan in nazadnjaški bedak! Je vzorčni produkt našega časa. Nenačitanega, nerazgleda­nega in nepoglobljenega časa brez idej. Poglej samo današnje časopise! Ena sama preproščina, zgoščena na 30 sekund kot reklame. Dokler se v naš javni govor ne bodo vrnile poglobljene razprave in redna praksa široke, odkritosrčne in iskrene konfrontacije, bodo naš vsakdan obvladovali radikalni nenačitani bedaki, kot je moj vnuk. Bedaki, ki jim dela uslugo globalizacija: vsem enak telefon in enake kavbojke, pa bo mir. Ni prostora za odsto­panja, ni prostora za drugačnost, kajti drugačnost zahteva razmislek. Evropa je nekoč že dobila lekcijo: brez razmisleka vlada strah.«

1. 1. 2015

O nasilju

» Oblast (angl. power, nem. die Macht) je skupna zmožnost spreminjanja razmer, ki nastane iz delovanja z drugimi. V razmerju med institucija­mi oz. vladajočimi in med vladanimi se oblast kaže kot podporno mnenje. Vladani v tem primeru podpirajo vladajoče in jih s tem pooblaščajo za vodenje dolo­čenih politik. Država ima oblast toliko časa, dokler so ji državljani lojalni in so jo pripravljeni ubogati ali se boriti za­nje. Revolucija pa se lahko zgodi potem, ko so vladajoči že izgubili oblast, ki so jim jo dodeljevali vladani. Podpornega mnenja ni mogoče pridobiti s prisilo, temveč le z vključevanjem v so-delova­nje. Celo diktatorji in totalitarni voditelji ne morejo učinkovito uporabljati nasilja nad žrtvami brez soglasja ljudstva. Oblast v smislu soglasja je tako bistvo vsake politične organizacije«.

7. 12. 2014

Zajtrk prvakov

“Ljudje so tako strašno tvegali s kemikalijami in s svojim telesom, ker so želeli, da se poboljša kvaliteta njihovega življenja. Živeli so v grdih krajih, kjer so lahko počeli le grde stvari. Niso imeli drekca pekca, zato si niso mogli izboljšati okolja. Tako so se do skrajnosti potrudili, da namesto tega naredijo svojo notranjost čudovito.”

24. 11. 2014

Humanizem in humanistika pred izzivom globalne hegemonije neoliberalizma

Avtor:

»Izpostavljeni trenutek resnice za humanistične vede predstavlja realno obstoječa hegemonija neoliberalizma, ki ima za posledico marketizacijo in privatizacijo humanistike. Izbira med humanistiko, ki »dela« za profit, in humanistiko, ki usposablja za »kritično mišljenje«, je lažna in še več – barbarska izbira. Humanistika, če naj ostane zvesta sama sebi, ne more biti dekla ideologij(i). Namesto, da bi se sprijaznila z marginaliziranim statusom ali v skrajnem primeru z lastnim »koncem«, kot se bojijo nekateri, lahko v aktualni krizi prepoznamo priložnost za nov zgodovinski prispevek humanistike, tj. njeno izpostavljeno vlogo v nujnih družbenih in globalnih spremembah. Pri tem je humanistika – in ne kazalci borznih tečajev ali doseženi družbeni bruto proizvod – bolj primeren barometer stanja civilizacije in družb. Kar pomeni, da s svojo mehko avtoriteto prispeva k nastajanju novega znanja, vednosti, vrednot in lepega, ki jih porablja in diseminira v funkciji javnega dobrega. Humanistika potemtakem lahko in mora uresničevati svojo nezamenljivo relevantnost tudi v odvijajočem se 21. stoletju.«

19. 10. 2014

Rojstvo podjetnikov iz duha krize, Airbeletrina

Avtor:

“Postati podjetnik je nova doza peska v oči, ki nam preprečuje videti, kako izjemno dinamičen in kruto fleksibilen je svet dela in zaposlovanja; kako je ob vsem, kar smo odpisali kot iracionalno, še najmanj iracionalno vztrajati pri tistem, kar imamo radi, v čemer smo dobri in v čemer se želimo izpopolnjevati do konca svojih dni, saj nam potreb trga dela ne bo uspelo nikoli ujeti ali jim zadostiti, ker bodo vselej zgolj bežale mimo s svojimi vrečami denarja. Namesto ‘suck it up’ zato predlagam ‘fuck it’. Kompromisov ne želim sklepati zgolj zato, ker je kolektivni duh v krizi, zame bo humanistika imela smisel, četudi je ta smisel kisel, vse do trenutka, ko bo vse skupaj skrepenelo v nič in se bom zares primorana pobrigati za tiste preklete, neokusno izsušene goji jagode.”

19. 10. 2014

Volja do smisla

“Čedalje več pacientov se gnete po naših klinikah in posvetovalnicah, kjer se pritožujejo zaradi notranje praznine, občutka popolne in dokončne brezsmiselnosti svojega življenja. Eksistenčni vakuum lahko opredelimo kot frustracijo tega, kar velja za najosnovnejšo gonilno silo v človeku in kar bi lahko poimenovali volja do smisla.”

29. 9. 2014

Ko otroci dobijo krila (2013)

»Da je šola ne le učilnica, ampak socialni bazen, v katerem se otrok seznanja z razlikami, so dokaz prav besede očeta, ki so mu minuli teden odvzeli otroke. Težave s starejšimi otroki, pravi, so se začele po tistem, ko so končno začeli hoditi v šolo: »Otroci so dobili krila, začeli so napihovati svoje pripovedi, se izogibati molitvam ter postajali čedalje bolj neposlušni.« Končno, bi lahko rekli. Kajti prav za to gre: otroci se morajo upirati avtoriteti in zahtevati argumente za vsiljena pravila, morajo biti tudi neposlušni, če naj zrastejo v avtonomne ljudi, ki ne bodo slepo podložni prav vsakemu »bogu«, ki bo prišel mimo, pa naj mu bo ime Bog, potrošništvo ali reality show.«

21. 9. 2014

Narava in cilji vzgoje in izobraževanja (2008)

»Reakcionarne težnje so se ob soočenju z globalizacijo združile z mrzličnim »inovatorstvom« v službi nepredvidljivih zahtev trga. Z nastopom pojmov, kakršna sta uspešnost in učinkovitost, z uvozom nadzora nad kakovostjo iz industrijskih praks in z mantrami o standardih in odličnosti je prišlo do zadušitve resnega razpravljanja o naravi in smislu izobraževanja. Za vakuumom vrednot, ki jih te besede prikrivajo, se kaže neka vrsta nihilizma«

15. 9. 2014

No Greater Love (2002)

Avtor:

»Vi na Zahodu imate veliko več duhovno revnih kot materialno revnih ljudi. Pogosto pripadajo duhovno revni ljudje bogatejšemu sloju. Sama z lahkoto dam skodelico riža lačnemu ali pripravim ležišče brezdomcu. Potolažiti duhovno osiromašenega in ga odrešiti grenkobe, jeze in osamljenosti, pa traja veliko dlje.«

26. 8. 2014

Duša na delu (2009)

»Zlom globalne ekonomije ni le posledica poka finančnega balona: hkrati in predvsem je tudi posledica poka delovnega balona. V zadnjih petsto letih smo delali preveč, to je jasna in preprosta resnica. Pretiravali smo z delom, kar je privedlo do opustitve vitalnih družbenih funkcij in poblagovljenja jezika, občutij, seksualnosti, poučevanja, terapije in skrbi zase. Družba ne potrebuje več dela, več delovnih mest, večje konkurenčnosti. Nasprotno, potrebujemo izrazito skrajšanje delovnega časa, velikansko osvoboditev življenja od družbe kot tovarne, da bi lahko spet spletli tkivo družbenega razmerja. Pretrganje vezi med delom in prihodkom bo sprostilo ogromno energije za družbena opravila, ki jih ne smemo več misliti kot del ekonomije, saj morajo znova postati oblike življenja.«

5. 8. 2014

Razprava o izvoru neenakosti, 1754

Resnični ustanovitelj civilizirane družbe je bil prvi človek, ki mu je potem, ko je ogradil kos zemlje, prišlo na misel, da je rekel: »To je moje«, in pri tem naletel na tako prostodušne ljudi, da so mu nasedli. Koliko zločinov, vojn in umorov, koliko trpljenja in groze bi bilo prihranjeno človeški vrsti, ko bi kdo takrat podrl ograjo ali zasul jarek okoli polja in tovarišem zaklical: »Ne poslušajte tega samozvanca! Izgubljeni boste, če boste pozabili, da sadovi zemlje pripadajo vsem, zemlja pa ne pripada nikomur!«

23. 7. 2014

Ni rešitve, ljudi je preprosto preveč, 2013

»S filozofijo se morajo ukvarjati vsi, ker je naravno stanje človeka. Ko otroci v starosti štirih let začno spraševati »Zakaj?«, denimo »Zakaj se nebo ne zruši na nas?«, je to filozofsko vprašanje. Nekoč pa sem slišal malčka, ki je rekel svoji mami: »Bog ne obstaja, ker nima mame.« To pomeni, da je že dojel princip kavzalnosti. Že Aristotel je rekel, da je filozofija naravno stanje, vsi si zastavljamo vprašanja.«

7. 7. 2014

»Nimamo več časa biti ljudje…«

»Nimamo več časa biti ljudje. Komajda še znamo biti ljudje. Namesto da bi otrokom pustili, da se igrajo pred blokom in sami razvijajo sposobnosti za urejanje medčloveških odnosov, jih silimo v različne dejavnosti, za katere je treba plačevati. Kupujemo jim igračke, čeprav lahko otrok vzame palčko in je to zanj čarobna paličica, meč ali pa pištola, da razvija lastno domišljijo. (…) Mnogo stvari v tej družbi nas razčlovečuje, obravnava nas kot objekt. Zanimiv si kot potrošnik, kot artikel delovne sile, kot volivec, samo za razmišljajočega človeka se nihče ne zanima.«

30. 6. 2014

V pogovoru za Dnevnik, 2012

»V sodobnem času se je individualizacija prepletla z ekonomsko govorico. Poudarek je v celoti na posamezniku, kar izhaja iz neoliberalne kritike države blaginje. Posameznik naj bi bil samostojen, odgovoren in svobodno razmišljajoč. Dejansko pa gre za mehanizme, s katerimi posamezniki ponotranjimo družbeni sistem nadzora. Posamezniku se pripisuje izredno moč, ki temelji na ideji racionalnega subjekta, ki ima vedno možnost racionalne izbire in ni nujno družbeno zaznamovan. Sprenevedamo se, da imamo vsi enaka izhodišča in štartne pozicije, kot da ne bi nikoli slišali za družbeno umeščenost. To služi krepitvi ekonomistične govorice, ki jo podpira menedžerska retorika. Ta je penetrirala v vse ravni družbenosti.«

16. 6. 2014

Ob enajstih dopoldne, 2013

Avtor:

»V svetovnem merilu se zdi, da se odvija boj med kalvinističnim izčrpavanjem in mediteranskim uživanjem, in za zdaj kaže, da kalvinisti resno zmagujejo. Boj je povsem nepotreben, že davno bi zahodna civilizacija lahko preživela brez izčrpavanja delavcev in brez ponorelega ritma. A ravno zato je divjanje s kartonasto skodelico kave v roki in kokainom v nosnicah ter amfetamini v žilah postalo statusni simbol. Dokaz, da ima nekdo službo za 16 ur na dan, četudi bi jo lahko v miru opravil v štirih urah. Skratka, po delovnem času se vračamo v XIX. stoletje. Zakaj pa so izumili vse te stroje, če njihovega vpliva na skrajšanje delovnega časa ni videti?«

9. 6. 2014

Državljanstvo je odgovornost (2013)

» Tako se z ubijalskim tržnim virusom ustvarja družbeno zombijevstvo. V določenem oziru pomeni celo zanikanje človečnosti. Ne zdi se samo, da ta politika skozi prizmo znanja in izobraževanja vodi to družbo v mrak. Ne zdi se samo, da si očitno in močno prizadeva za ustvarjenje družbe nevednosti, neznanja in nekompetentnosti, kar razume kot pogoj za ohranitev položajev vse bolj nevedne in nekompetentne oblasti. Ne zdi se samo, da sama stavi na apatične, nihilistične, odtujene in nekritične državljane. Zdi se celo, da preveč ljudi, ki delajo v sistemu izobraževanja, vključno z univerzami, to sploh ne moti.«

2. 6. 2014

»Kode spola« (2009)

Avtor:

»Vse podobe imajo avtorja in na nas je, ali bomo s pohlevnim sprejemanjem sporočil, ki jih z molkom še krepimo, pasivno sodelovali v svetu, ki je bil za nas ustvarjen, ali pa se bomo odločili aktivno vključiti v takšen svet in prepoznali kaj se dogaja, ga postavili pod vprašaj in izpostavili kako nenavadna je lahko normalnost. Samo kadar spoznamo nekaj za nenavadno in nesprejemljivo imamo možnost, da to spremenimo, da posežemo v ta družbeni proces. Bistvo Goffmanove analize je, da naredi nevidno vidno, da se lahko odločimo kako bomo sodelovali v svetu, v katerem živimo.«

26. 5. 2014

»To, za kar v življenju zares gre, ničemur ne služi« (2007)

»Catherine Malabou je v svojem delu Novi ranjenci postavila tezo, da imamo danes novo obliko psihopatologije na globalni ravni – »žive mrtvece«, avtistične travmatizirance. Katastrofa, ki vdre od zunaj, od alzheimerjeve bolezni do lakote, potresov, vojn in posilstev, povzroči, da se osebnost zruši oziroma človek preživi kot živa lupina, nezmožen angažmaja v svetu – zanj se horizont smisla izbriše. To je enigmatična podoba nove subjektivnosti, emblem patologije 21. stoletja. Moja teza pa je, da je s tem pridrla na dan neka poteza, ki od vsega začetka definira subjektivnost: subjekt je po definiciji živi mrtvec.«

18. 5. 2014

»Zavzemimo denar – Pot v ekonomski sistem, v katerem bomo vsi zmagovalci« (2012)

»Novi denarni koncepti niso namenjeni plemenitenju denarja, pač pa plemenitenju njegovih koristi. Za ekološke, kulturne in družbene projekte smo ponavadi obsojeni na prosjačenje za sredstva, saj redko služijo za plemenitenje denarja. Zato potrebujejo bodisi državno podporo, do katere je v teh časih skrčenih proračunov težko priti, bodisi — kar je preprosteje in učinkoviteje — nove vrste denarja. Te je mogoče zasnovati s točno določenim namenom.«

12. 5. 2014

Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (1936)

»Toda ne glede na sedanje stanje duha imajo ideje ekonomistov in političnih filozofov, kadar imajo prav pa tudi kadar se motijo, večjo moč, kot jim jo na splošno pripisujejo. In res svetu ne vlada skoraj nič drugega. Praktični ljudje, ki o sebi menijo, da nanje ne vpliva prav nobeno intelektualno razmišljanje, so običajno sužnji kakega že pokojnega ekonomista. Blazneži s prisluhi na oblasti črpajo svojo blaznost iz tekstov kakega akademskega pisuna, nastalih nekaj let poprej. Prepričan sem, da je moč pridobljenih koristi v primerjavi s postopnim prodiranjem novih idej strašno precenjena. Slednje resda ne prodrejo takoj, temveč šele čez nekaj časa, saj na področju ekonomske in politične filozofije ni veliko ljudi, ki bi bili po doseženem petindvajsetem ali tridesetem letu starosti dojemljivi za nove teorije, tako da ideje, ki jim sledijo uradniki, politiki in celo agitatorji, po vsej verjetnosti niso novejšega datuma. Toda prej ali slej so ideje, ne pa pridobljene koristi, tisto nevarno gibalo, ki je krivo za vse dobro ali zlo.«

28. 4. 2014

Listening to Grasshoppers: Field Notes on Democracy (2009)

»Danes besedi napredek in razvoj ne povezujemo več z nekimi mentalnimi stvarmi, ampak le z ekonomijo; celo svoboda ima le še potrošniški predznak in pomeni svobodo izbire ter ima več opraviti z različnimi vrstami deodorantov kot s človečnostjo. Še jezik so nam ukradli.«

21. 4. 2014

»Ni težava v tem, da je vsega premalo, ampak da je vsega preveč!«

»Ne maram, ko mi nekdo reče, da sem aktivist. Ne počutim se kot aktivist. Ne borim se s predstavniki korporacij, ne rešujem pragozdov ali ščitim nedolžnih žrtev z lastnimi rokami. Jaz sem čisto normalen državljan. Ne strinjam se z idejo, da si aktivist, če javno izražaš mnenje in poskušaš prispevati k javni debati. Ne. To bi morali že tako in tako početi vsi državljani. Temu se reče demokracija. Civilizacija. To ni aktivizem. Da ti razmišljaš o politiki, državi in kam stvari gredo, ni aktivizem, to je nekaj, kar bi morali vsi imeti ponotranjeno. Kje se je zgubila ta ponotranjenost? S potrošniško družbo. S tem, ko se ljudje ne obravnavajo več kot ljudi, ampak kot potrošniki in proizvodi. Ni več medčloveških odnosov, ampak smo samo skupina znamk, ki se tržimo, prodajamo in kupujemo. Enostavno mislimo, da če bomo to svojo vlogo tržne znamke dobro opravili, bo v redu tudi vse drugo na svetu. Ne bo! Ne bo v redu. S tem samo delamo tekmece drug iz drugega, vlečemo drug drugega v prepad. Povečujemo individualizem – nesposobnost skupnega razmišljanja za skupno dobro. Tu se mora zgoditi preobrat; da ni v središču našega interesa dobiček. «

14. 4. 2014

Najslabši so pasivci

»Kakšno življenje naj torej živi puntar oziroma jezikavec? Nikoli ne sme biti le opazovalec nepoštenosti oziroma neumnosti. Vedno mora iskati argumente, da se bo lahko boril proti krivicam. »Tiho boš, ko boš v grobu.« Vedno bodi sumničav do svojih motivov in samoopravičevanj. Najslabši so pasivni ljudje.«

6. 4. 2014

V steni živim samo za naslednji meter

» vplivi ljudi na okolje so globalni. Povsod na Zemlji se topijo ledeniki, okolje je onesnaženo tudi v najbolj oddaljenih kotičkih. In tudi tam je mogoče prepoznati razlike med ‘manj razvitim’ tretjim svetom, t. i. nerazvitim Vzhodom, in ‘naprednim’ Zahodom, ki pomenijo izkoriščanje revnih za potrošništvo v razvitem delu sveta. Ljudje se med seboj na veliko izkoriščamo. Če res želimo narediti nekaj za okolje in naravo, potem je za začetek treba upoštevati preprosto načelo: Manj je več. Če bomo trošili manj, manj uničevali naravo, jo bomo že začeli reševati«.

31. 3. 2014

Išče se Noetova barka (2014)

»Odvzete so nam bile številne skupne dobrine, poslabšala se je kvaliteta življenja ljudi in dostop do osnovnih storitev države blaginje. Interesi kapitala in celo tisti, ki so recesijo neposredno povzročili, so iz nje izšli bolj ali manj brez žrtev. Okolje kot osnovna skupna dobrina tu ni izjema. Kriza je priložnost, da opustimo ovčjo naravo in v imenu interesa ljudi spremenimo sistem, ki je to dopustil. Počasi nam postaja jasno, da degradacija okolja ni nekakšen naravni proces, ampak neposredna posledica njegove privatizacije in izkoriščanja v korist maloštevilnih in v škodo mnogih.«

24. 3. 2014

Bog daj, da bi ciniki na oblasti res vedeli, kaj počnejo (2013)

»Problem je danes globalna organizacija družbe – če se tu nečesa ne spremeni, so kooperative in podobno samo blažilci napetosti, ki omogočajo sistemu lažje preživetje. Eden od razlogov za to nevidno bariero je zadnji ideološki triumf kapitalizma, kot je to razvil Maurizio Lazzarato. Vsak delavec namreč postane svoj lastni kapitalist, »podjetnik samega sebe«, ki odloča, koliko bo investiral v svojo prihodnost (izobrazba, zdravje …), ki te investicije plačuje tako, da se zadolžuje. Pravice (do izobrazbe, zdravstvenega sistema, stanovanja itd.) so postale stvar svobodnega odločanja o investicijah, kar je formalno enako temu, ko se bankir in kapitalist odločata, ali bosta denar investirala v to ali ono družbo. Na formalni ravni smo vsi kapitalisti, ki se zadolžujejo zato, da bi lahko investirali.«

17. 3. 2014

Civilna družba in država

»Opozoriti velja, da optimizem pogosto ni nič drugega kot način, s katerim opravičujemo, branimo svojo lenobo, neodgovornost, voljo po brezdelju. Je tudi nekakšna oblika fatalizma in mehanicizma. Človek se zanese na dejavnike, ki so zunaj njegove volje in delavnosti, jih poveličuje in povzdiguje, zdi se kot bi izgoreval v svetem navdušenju. Navdušenje pa je zgolj zunanje čaščenje fetišev. Izhodišče pravega reagiranja mora biti razumevanje. Edino opravičljivo navdušenje je tisto, ki spremlja razumno voljo, razumno dejavnost, inventivno bogastvo konkretnih pobud, ki spreminjajo obstoječo stvarnost.«

10. 3. 2014

Politični sarkazem ali cinična apatija?, 2013

Avtor:

»Ne gre le za absurd, da sistem, ki razglaša svobodo, hkrati reproducira stanje, proti kateremu se upiramo. Z volitvami nam celo vsili odgovornost za to, da smo sumljivim strankarskim ideologijam in njihovim še bolj sumljivim interesom omogočili ustvariti razmere, ko v materialno rekordni odvisnosti, namesto obljubljene državne blaginje, nemočno opazujemo poglabljanje prepada med revnimi in bogatimi, ki je v zgodovini uničil marsikatero skupnost. In dokler bomo menili, da so razredni boj odkrili komunisti, ki so bili ali sovražni ali pa nevoščljivi kapitalistom, ne pa že Aristotel, ki je šele v pomiritvi tega boja prepoznal začetek politike, se tudi nam ne piše dobro.«

3. 3. 2014

V pismu Gerhardu Gershomu Scholemu, z dne 24. julija 1963

»Sedaj mislim, da ni zlo nikoli „radikalno“, da je samo ekstremno in da nima niti globine niti kakršnekoli demonične razsežnosti. Lahko se razraste in opustoši celoten svet, saj se razširja kot plesen na površini. Upira se mišljenju: kajti misel poskuša doseči globino, iti hoče h koreninam, a ko je soočena z zlom, ne more najti ničesar. To je „banalnost“ zla«

24. 2. 2014

V govoru na zasedanju generalne skupščine Organizacije združenih narodov, 1979

Avtor:

»Pogosto govorimo o človekovih pravicah, a pomembno je spregovoriti tudi o pravicah človeštva. Zakaj bi morali nekateri ljudje hoditi bosi, da bi drugi lahko potovali v luksuznih avtomobilih? Zakaj bi morali nekateri živeti samo petintrideset let, da bi lahko drugi živeli do sedemdesetega? Zakaj bi nekateri morali biti mizerno revni, da bi drugi lahko bili izjemno bogati? Govorim v imenu otrok, ki nimajo kosa kruha. Govorim v imenu bolnih, ki nimajo zdravil, v imenu tistih katerim je bila odvzeta pravica do življenja in človeškega dostojanstva.«

17. 2. 2014

V Dnevnikovi kolumni (2012)

»Ne gre pa imeti iluzij. Lačni se ne bomo mogli boriti za pravice. Treba se je obrniti na duhove prednikov in se naučiti veščin, s katerimi so oni v najbolj neumnih okoliščinah izumili državo blagostanja in jo spravili k življenju. Najprej se je treba naučiti kuhati. Naslednji korak je domača izdelava ekološko neoporečnih molotovih koktajlov iz neosvinčenega bencina. Odkar je v vsaki hiši zamrzovalnik, bi tudi nitroglicerin moral znati varno pripraviti vsak odrasel član družine. Za sprostitev se splača ponovno prebrati prelepo knjigo Louisa Adamiča Dinamit.«

10. 2. 2014

Etika (1677)

»Včasih vidimo ljudi tako prevzete z nekim predmetom, da mislijo, da ga imajo pred sabo, čeprav ga v resnici nimajo. Če se to dogaja človeku, ki ne spi, pravimo, da se mu blede ali da je nor. Nič manj nimamo za norih zaljubljence, ki noč in dan ne sanjarijo o ničemer drugem kot o ljubici ali kakšni razuzdanki. Vzbujajo nam posmeh. A pohlepnega človeka, ki ne misli na nič drugega, razen na dobiček ali denar, in častihlepneža, ki misli samo na slavo, nimamo za nora, ju pa preziramo, če nam škodujeta. Toda v resnici so pohlepnost, častilakomnost, pohota ipd. oblika norosti, tudi če jih sicer ne uvrščamo med bolezni.«

3. 2. 2014

V knjigi »Narobe: Šola narobe sveta« (1998)

»Resnica je na poti, ne v pristanu. Ni druge resnice kot iskanje resnice. Smo obsojeni na zločin? Prav dobro vemo, da smo človeški mrčes, trdno odločeni požreti sočloveka in opustošiti planet, toda vemo tudi, da nas ne bi bilo tu, če se naši predniki v paleolitiku ne bi znali prilagoditi naravi, katere del so bili, in če si tega, kar so nabrali in ujeli, ne bi bili zmožni med seboj razdeliti. Naj živi kjerkoli, kakorkoli in kadarkoli, v vsakem človeku je veliko mogočih ljudi, in sistem oblasti, v katerem ni nič večnega, je tisti, ki na prizorišče vsak dan vabi naše najbolj izprijene osebnosti, medtem ko drugim to preprečuje in jim prepoveduje, da bi sploh kdaj pogledale na plan. Resda smo ponesrečeno narejeni, vendar še nismo dokončani; in prav pustolovščina spreminjanja in samospreminjanja je tista, zaradi katere se je za to, kar smo, ta hip v zgodovini vesoljstva, ta bežna otoplitev med dvema poledenitvama, vredno potruditi.«

27. 1. 2014

Dolga pot do svobode (1995)

»Resnica je ta, da še nismo svobodni, temveč smo zgolj dosegli svobodo, da lahko postanemo svobodni, svobodo, da nismo zatirani. Nismo še naredili zadnjega koraka v svojem popotovanju, temveč le prvi korak na daljši in celo težji poti. Kajti biti svoboden ne pomeni zgolj odvreči okove, temveč živeti na način, ki spoštuje in spodbuja svobodo drugih. Resnični preizkus naše predanosti je šele začetek.«

20. 1. 2014

Človek za sebe (1947)

Avtor:

»Opozoril sem že, da je bilo usmerjanje vseh človekovih sil v delo in prizadevanje za uspeh eden od nepogrešljivih pogojev za ogromne dosežke sodobnega kapitalizma. Zdaj pa smo dosegli stopnjo, ko je vprašanje proizvodnje dejansko rešeno, in ko je najpomembnejša naloga človeštva postala organizacija družbenega življenja. Človek je ustvaril toliko virov mehanske energije, da mu ni treba porabljati vse svoje človeške moči za delo, s katerim ustvarja gmotne pogoje za preživetje. Precejšen del svoje energije bi lahko porabil za nalogo — da živi.«

13. 1. 2014

»Zase bi lahko rekel, da sem komunist, ja« (2012)

»Če že kaj čutim v zraku, je to površnost. In neskoncentriranost. Ljudje površno jemljejo vsako stvar, pa naj bo to odnos, muzika, film, politika. Tudi izdelki, ki prihajajo, so narejeni za površnost: da ga pogledaš, poslušaš in potem odrineš, da lahko pride druga stvar. Odnosi so naštimani na površnost in elektronski mediji, televizijske oddaje, vse okrog nas podpira to površnost. Zadovoljni smo z odgovori na televiziji. Dokler se nekaj ne tiče nas samih, ne občutimo nič.«

6. 1. 2014

Terra Nossa: Newsletter of Project Abraço, North Americans in Solidarity with the People of Brazil

»Najhujša nepismenost je politična nepismenost. Tako nepismen človek ne sliši ničesar, ne vidi ničesar in ne sodeluje v političnem življenju. Zdi se, da ne ve, da je cena življenja, cena fižole, moke, najemnine in zdravil odvisna od političnih odločitev. S svojo politično nevednostjo se celo hvali, izprsi se in pravi, da sovraži politiko. Imbecil ne ve, da njegova politična ne-participacija rezultira v prostitutki, zapuščenem otroku, roparju in kar je najhuje, skorumpiranih uradnikih, lakajih izkoriščevalskih multinacionalnih korporacij.«

30. 12. 2013

Tribune (21. julija 1944)

»Socialisti bi morali biti pripravljeni odgovarjati na argumente o domnevni nespremenljivosti »človeške narave«, glede na to, da jih tako krščanski apologeti kot neopesimisti tipa James Burnham kar naprej vlečejo na dan. Socialiste obtožujejo — po mojem mnenju neutemeljeno — predpostavke, da je Človek zmožen izpopolnitve, čemur sledi opozorilo na človeško zgodovino, ki je ena sama dolga zgodba o pohlepu, ropanju in zatiranju. Človek, tako pravijo, bo vedno poskušal prekositi svojega soseda, zase in za svojo družino bo vedno poskušal nagrabiti čim več lastnine … Po mojem mnenju se pravi odgovor glasi, da ta argument sodi v kameno dobo. Temelji na predpostavki, da materialnih dobrin nikoli ne bo niti približno zadosti. Človekova lakota po moči dejansko predstavlja resen problem, vseeno pa ni razloga za prepričanje, da je pohlep po golem bogastvu nespremenljiva človeška značilnost. Na ekonomskem področju smo sebični, ker vsi živimo v strahu pred revščino. Kadar pa blaga ne primanjkuje, se nikomur ne zdi potrebno vzeti več od deleža, ki mu pripada. Tako si na primer nihče ne poskuša ograditi svojega zraka. Tako milijonar kot berač sta zadovoljna z natanko toliko zraka, kot ga potrebujeta za dihanje. Ali, še en primer, voda. V tej deželi nas ne pesti pomanjkanje vode … A kakšno sovraštvo, kakšne zločine lahko povzroči pomanjkanje vode v presušenih deželah, kot je severna Afrika! Enako veja za katerokoli drugo vrsto blaga. Če bi ga bilo v izobilju, in prav lahko bi ga bilo, ni nobenega razloga, zakaj ne bi verjeli, da je mogoče domnevne grabežljive nagone človeškega bitja izkoreniniti v nekaj generacijah. In konec koncev, če je človeška narava tako nespremenljiva, zakaj potem kanibalizma ne prakticiramo več in si tega tudi ne želimo?«

23. 12. 2013

Protagora

Avtor:

»Nedvomno, sem dejal, znanje je hrana za dušo. In paziti moramo, prijatelj moj, da nas sofisti ne ogoljufajo, ko hvalijo, kar prodajajo, enako kot trgovci na veliko ali na malo, ki prodajajo hrano za telo. Ti namreč hvalijo vso svojo robo brez razlike, ne da bi vedeli, kaj res koristi, kaj pa škoduje. Tega prav tako ne vedo njihovi kupci, razen kakšnega vaditelja telovadbe ali zdravnika, ki morda kupujeta pri njih. Enako hvalijo vse tisti, ki raznašajo naokrog robo znanja, obiskujejo mesta in jo prodajajo ali razlagajo slehernemu odjemalcu, ki ga to zanima. Čeprav se ne bi čudil, o prijatelj moj, če mnogi med njimi ne poznajo njenega učinka na dušo — enako kot tudi njihovi prav tako nevedni odjemalci, razen če ni kupec slučajno zdravnik za dušo. Če torej res veš, kaj je dobro in zlo, lahko varno kupuješ znanje od Protagore ali kogar koli. Sicer pa, o prijatelj moj, pomisli in ne tvegaj svojih najdragocenejših koristi v igri naključja. Precej bolj nevarno je namreč kupovati znanje kakor pa kupovati meso ali pijačo…«

16. 12. 2013

Svet demonov (1995)

Avtor:

»Ustvarili smo civilizacijo, v kateri je večina najpomembnejših prvin — prevoz, komunikacije in najrazličnejše panoge; poljedelstvo, medicina, izobraževanje, zabava, varovanje okolja in celo ključna prvina demokracije, volitve — povsem odvisna od znanosti in tehnologije. Poskrbeli pa smo tudi, da znanosti in tehnologije skoraj nihče več ne razume. To je recept za katastrofo. Nekaj časa bomo morda še lahko tako živeli, a prej ali slej nam bo to vnetljivo mešanico nevednosti in moči razneslo v rokah. Znanost namreč ni samo zbirka znanja, temveč je tudi način razmišljanja. Predstavljam si Ameriko v času svojih otrok in vnukov, ko bo gospodarstvo Združenih držav temeljilo na informacijski tehnologiji in storitvah in ko se bo tako rekoč vsa ključna industrija preselila v druge države. Ko bo imela peščica v svojih rokah izjemno tehnološko moč, ki je predstavniki javnosti ne bodo niti razumeli; ko si ljudje ne bodo več znali zastavljati lastnih ciljev in ne bodo več znali oblastem gledati pod prste; ko bodo, s kristali v rokah, iskali pomoč v horoskopih in bodo njihove zmož­nosti za kritično razmišljanje tako nazadovale, da ne bodo več znali ločiti med slepilom in resnico. Takrat bomo, skoraj neopazno, zdrsnili nazaj v praznoverje in mrak. Poneumljanje Amerike je najbolj očitno v počasnem razkroju dejanske vsebine najvplivnejših občil, v čedalje bolj razdrobljenem poročanju, ko posamezna novica ni dolga več niti pol minute, v programu, ki se prilagaja najmanj zahtevni javnosti, lahkovernem poročanju o lažiznanosti in praznoverju, še prav posebej pa v nekakšnem poveličevanju nevednosti. Ko to pišem, je na prvem mestu najbolj priljubljenih filmov v ameriških videotekah film »Butec in butec«. Med mlajšimi gledalci ostaja priljubljena (in vplivna) risanka »Beavis and Butthead«. Javna občila nam jasno sporočajo, da se lahko učenju in študiju, ne samo naravoslovja, temveč česarkoli, izognemo, in da je tako celo bolje.«

9. 12. 2013

V intervjuju za Mladino (2012)

Avtor:

»Eden najtežjih občutkov v življenju je občutek osamljenosti, torej izločenosti iz družbe. Človek doma sedi, gleda televizijo in si misli: Mater, tile naši politiki so totalni Marsovci – saj vendar samo kradejo in poneverjajo, to kompletno bando bi bilo treba strpati v zapor! Ampak dokler je okrog tega človeka vse tiho, dokler nihče drug ne protestira, dobiva čedalje močnejši občutek osamljenosti in odtujenosti. Tako zelo to očitno res moti samo mene, si reče: Očitno sem v tem sistemu Marsovec jaz. Če pa imaš na trgu ob sebi neko enako razjarjeno množico, dobiš hitro dokaz, da ne gre za to, da bi bil čuden ti, temveč je nekaj narobe s sistemom.«

2. 12. 2013

V pogovoru za Delo, 2012

»Na povojnem sojenju nacistom v Nürnbergu smo lahko slišali tudi zagovor, da so nove tehnologije strojne obdelave podatkov in načrtovanja transporta človeškega tovora tako učinkovito razosebile in avtomatizirale delovanje koncentracijskih taborišč, da so njihovi upravitelji izgubili občutek, da številke in preluknjane kartice v resnici odločajo o človeških življenjih. Tehnologija nas sicer ne more razrešiti odgovornosti za takšna dejanja, saj navsezadnje mi uporabljamo naša orodja, vendar je zgodovinsko opozorilo vseeno zgovorno. Algoritmi že danes ne odločajo samo o posojilih in knjigah na Amazonu, ampak upravljajo tudi brezpilotna letala, ki včasih sama odločijo, kdaj izstreliti raketo na domnevno sumljivo vozilo ali osebo. Takšnih odločitev v demokratični družbi ne moremo prepuščati tehnologiji.«

25. 11. 2013

»Moramo« (2012)

Avtor:

»Po eni strani živi Evropa na način induciranih, umetno proizvedenih strahov. Konstantno smo v nekem strahu, tesnobi, negotovosti, v zvezi z družbenim položajem, službo, prihodnostjo, še posebej seveda v dobi prekarnega dela. Obstaja način, kako se določeni strahovi vzdržujejo kot družbeni mehanizem nadzora in vladanja, strah se ohranja kot način življenja, v bistvu definira naš trenutni habitus. To je ena plat stvari. In realni in sproducirani strah sili v to, da kaže s prstom, česa bi nas moralo biti strah: po tej logiki to seveda niso družbene razmere, ki smo jih sproducirali sami, ampak neki tujci, priseljenci, ki seveda kradejo naša delovna mesta, posiljujejo našo kulturo. Nikoli nismo krivi sami, krivi so vselej drugi – poglejte sindrom Geerta Wildersa v Evropi in Tomaža Majerja v Sloveniji. Tisto, česar pa bi nas dejansko moralo biti strah, pa je fatalen način delovanja finančnega kapitala in globalizacije v zadnjih tridesetih letih, ki je očitno povzročil krizo in stanje, v katerem smo se znašli, rop tisočletja, ki ga niso zakrivile tolste države, preplačani upokojenci, zajedavski kulturniki, nefleksibilni delavci, zakrivilo ga je povsem nesankcionirano in katastrofično neodgovorno bohotenje finančnega kapitala, za katero moramo zdaj vsi tisti, ki nimamo nič s tem, plačati dolgove. Tu pa se zdi, kot da tega strahu ni, ravno nasprotno. Povsod po Evropi – z zdaj vsaj eno resno izjemo – ljudje volijo tiste stranke, ki so to krizo povzročile, kot rešiteljice. Točno tisti ljudje, ki bi konec koncev morali sedeti v zaporu, se ponujajo kot edini, ki lahko rešijo krizo, ki so jo zakuhali. To je glavna perverzija tega trenutka: da se vzbujajo umetni strahovi pred raznimi stvarmi, zato da bi ljudje, pred katerimi bi nas res moralo biti strah, nastopili kot zaščitniki.«

18. 11. 2013

You Can’t Be Neutral On A Moving Train (1994)

Avtor:

»Gojiti upanje v slabih časih ni neumno ali romantično. Temelji na dejstvu, da je človekova zgodovina ne le zgodovina krutosti, ampak tudi sočutja, žrtvovanja, poguma, prijaznosti. Čemur bomo v tej kompleksni zgodovini namenili pozornost, bo določalo naša življenja. Če vidimo samo slabo, to uniči našo sposobnost, da smo aktivni. Če se spominjamo časov in krajev – in tako veliko jih je –, ko so se ljudje obnašali veličastno, nam to daje energijo, da smo aktivni in vsaj možnost, da ta neulovljivi svet obrnemo v drugačno smer. In če smo že kakorkoli aktivni, nam gotovo ni treba čakati na neko veliko utopično prihodnost. Prihodnost je neskončno nasledstvo sedanjosti in živeti kot bi ljudje morali živeti – z uporom do vsega slabega okrog nas, je samo po sebi veličastna zmaga.«

10. 11. 2013

V oddaji Globus (2012)

Avtor:

»V ZDA se velik del politične znanosti ukvarja z zelo pomembno temo in to dokaj uspešno. Preučuje zvezo med javnim mnenjem in javno politiko. To je merilo demokracije. Kaj so odkrili? Eno zadnjih pomembnih del odkriva, da 70 odstotkov ljudi nima nobenega vpliva na politiko. Pravzaprav so od nje odrinjeni. Z višanjem dohodkov se vpliv ljudi na politiko počasi viša, najpremožnejši ljudje pa dobijo vse, kar hočejo. Je to demokracija? Imate pravico voliti, nihče vas ne strelja, a večina ljudi je odrinjenih od politike, o vsem odločajo bogati. Tudi volitve potekajo tako. Seveda je veliko propagande. Oglaševalske agencije vedo kaj se dogaja. One vodijo volitve, volitve vodi industrija odnosov z javnostmi. Poglejte televizijske oglase, izdelujejo jih te agencije. Kaj sploh je industrija odnosov z javnostmi? Njena glavna dejavnost je komercialno oglaševanje. Kaj je to? Vsak, ki je videl televizijske oglase, točno ve, kaj je to. To je množična kampanja onemogočanja delovanja trgov. Če ste med študijem poslušali predavanja iz ekonomije, veste, da trge sestavljajo obveščeni potrošniki, ki sprejemajo racionalne odločitve. Pri televizijskih oglasih pa je jasno, da so namenjeni ustvarjanju neobveščenih potrošnikov, ki sprejemajo neracionalne odločitve, torej onemogočajo delovanje trgov. Vsako leto se stotine milijard dolarjev porabi za onemogočanje trgov. Institucije, ki prevzamejo oglaševanje kandidatov, počnejo prav to. Ustvariti želijo neobveščeno volilno telo, ki bo sprejemalo neracionalne odločitve. S tem slabijo demokracijo. Popolnoma logično je, da je to v njihovem interesu.«

4. 11. 2013

»Narobe: Šola narobe sveta« (1998)

»Ne potrebujemo politologa, da bi razbrali splošno pravilo, po katerem večina političnih govorov svoj resnični pomen dejansko dobi šele takrat, ko jih preberemo narobe. To pravilo skoraj nima izjem: politiki obljubljajo spremembe, in ko pridejo na oblast, spremenijo svoje mnenje. Nekateri od obračanja po vetru postanejo povsem brezoblični; človek dobi trd vrat, ko jih gleda, kako bliskovito se sukajo od leve proti desni. »Najprej zdravstvo in šolstvo!« vpijejo kot ladijski kapitani »Najprej ženske in otroci!« In šolstvo in zdravstvo se utopita prva. Njihovi govori častijo delo, medtem ko njihova dejanja ponižujejo delavce. Politiki, ki z roko na srcu prisegajo, da nacionalna suverenost nima cene, so navadno tisti, ki jo pozneje podarjajo; in tisti, ki se zaklinjajo, da bodo pregnali tatove, pozneje praviloma pokradejo še podkve konj v galopu.«

28. 10. 2013

A Proper Sense of Priorities (1968)

»Strahopetnost sprašuje: ali je varno? Preračunljivost sprašuje: ali je politično? Nečimrnost sprašuje: ali je priljubljeno? Vest pa sprašuje: ali je prav? In pride čas, ko moramo zavzeti držo, ki ni niti varna, niti politična, niti priljubljena, toda moramo jo zavzeti, ker vest govori, da je pravilna.«

21. 10. 2013

Globus (2012)

»Obdobje od padca berlinskega zidu 1989. do začetka finančne krize 2008 je bilo čas, ki ga je oblikovala trgovska pamet Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. Zgostila se je v prepričanju, da ključ svobode in blagostanja v rokah drži tržišče, ne izvoljene vlade držav. Kasneje sta Bill Clinton in Tony Blair z ljubeznivim tržnim liberalizmom po eni strani ublažila, po drugi pa učvrstila vero, da je tržišče zares osnovno orodje za doseganje in ohranjanje skupnega dobrega. Danes je kapitalistični način delovanja zajel tudi sfero, ki ji norme tržišča tradicionalno niso gospodarile. Zgroženi poglejmo: danes v Ameriki zakonito delujejo številne zasebne bolnišnice in šole, zapori in vojske. Trgujejo lahko s človekovo spermo in z jajčniki za oploditev, pa tudi s pravico do onesnaževanja okolja. Najboljšemu ponudniku lahko prodate tudi kožo z lastnega obraza kot oglasni prostor. /…/ Ko se odločimo za trgovanje s to ali ono stvarjo, je samo še pripomoček za povečanje osebnega dobitka. Postaja roba na tržišču. Na tako brezsramno prostodušen način ne moremo obdelati vsega. Najboljši dokaz je človekovo življenje. Biti človek ni sredstvo, temveč smisel, cilj sam po sebi. Zato je trgovanje z ljudmi prepovedano. In biti državljan ni zasebna odločitev, ampak javna odgovornost, ki pomaga skupnemu dobremu. Zato volilnih glasov ne kupujemo in prodajamo.«

14. 10. 2013

Critical Engagement: Graphic design culpability and responsibility (2002)

»Če želimo še naprej verjeti, da živimo v demokratični družbi, se moramo kot državljani aktivno vključiti v bolj neposreden nadzor nad ustvarjanjem lastnega socialnega okolja, saj ta regulacija ne more biti prepuščena idealiziranemu tržnemu sistemu. Prepričanje v ta ekonomski model je botrovalo številnim grozodejstvom; pospešenemu uničevanju okolja, eksponentnemu večanju razlik med bogatimi in revnimi, neskončnim vojnam. Če razumemo, da je orodje komunikacije pogoj družbenega delovanja, potem oblikovalci aktivno sodelujemo v zaroti nenehnega vzdrževanja teh problemov. To razumevanje pa nas postavi v privilegiran položaj za pospeševanje bolj socialno naravnanih načrtov. Kljub sovražnim učinkom razraščanja komercialne kulture je ta neprestano pod preizkušnjo popularnega upora. Nujna vloga oblikovanja je dati glas temu uporu kot tudi ustvarjati bolj pristno, trajnostno in demokratično komunikacijsko okolje.«

7. 10. 2013

Evropska jesen (2012)

»Na ulicah protestira veliko ljudi, ki živijo zelo dobro in se jih kriza sploh še ni dotaknila. Dejanske spremembe so možne le, ko protestirajo resnične žrtve. Čeprav zdaj celotna moja generacija govori o politiki, ekonomiji in družbenih spremembah, jih v resnici še vedno najbolj zanimajo seks, pivo, nogomet, plaža in elektronske igračke. Smo potrošniška generacija. Odraščali smo v kulturi brezplačnosti, zastonj šola, zdravstvo, filmi, glasba, knjige. Če nam zmanjka denarja, nam ga dajo starši ali stari starši. ‘Varnostna mreža’ se še ni porušila. Zadnjih petnajst let smo tako dobro živeli, da si sploh ne moremo predstavljati, da se bo to enkrat končalo. Nismo pripravljeni na resen boj za svoje pravice, saj teh še nismo izgubili.«

30. 9. 2013

Kapital, 1. knjiga, 8. poglavje Delovni dan (1867)

Avtor:

»Kaj je delovni dan? Kolikšen je čas, v katerem sme kapital trošiti delovno silo, katere dnevno vrednost plača? Do katere meje preko tistega delovnega časa, ki je potreben za reprodukcijo same delovne sile, se sme podaljšati delovni dan? Kakor smo videli, odgovarja na ta vprašanja kapital: delovni dan šteje dnevno celih 24 ur, razen nekaj malo ur za počitek, brez katerih bi bila delovna sila absolutno nesposobna, da bi se ponovno lotila dela. Samo po sebi umljivo je predvsem, da delavec vse svoje žive dni ni nič drugega ko delovna sila in da je zato ves njegov razpoložljivi čas po naravi in zakonih delovni čas, da pripada torej samo povečevanju kapitala. Čas za telesni in duhovni razvoj, za izvrševanje družbenih funkcij, za družabnost, za svobodno dejavnost telesnih in umstvenih sil, celo za nedeljski počitek – bodisi tudi v deželi pobožnih praznovalcev sobote – same norčije! Toda v svoji brezmejni, slepi sli, v svoji volkodlaški lakoti po presežnem delu, drvi kapital ne le preko moralnih, temveč tudi preko čisto fizičnih skrajnih mejá delovnega dneva. Uzurpira čas za rast, za razvoj in zdravje telesa. Nasilno jemlje čas za konsumiranje svežega zraka in sončnih žarkov.«

23. 9. 2013

Steps to an Ecology of Mind (1972)

»Mi, znanstveniki, bi ravnali dobro, če bi zadrževali svojo vnemo po obvladovanju tega sveta s kontrolo, saj ga tako nepopolno razumemo. Dejstvu, da svet nepopolno razumemo, ne bi smeli dovoliti, da hrani naš strah in s tem povečuje potrebo po obvladovanju s kontrolo. Bolje bi bilo, če bi naše raziskave navdihoval starejši, a danes manj spoštovani motiv: radovednost o svetu, katerega del smo. Nagrada za tako delo ni moč, temveč lepota.«

15. 9. 2013

I.Asimov: A Memoir (1994)

Avtor:

»Osnovno izobrazbo sem dobil v šoli, vendar to ni bilo dovolj. Poglobljeno izobrazbo, nadgradnjo in podrobnosti sem dobil v javni knjižnici. Za otroka iz revne družine, ki si ni mogla privoščiti kupovanja knjig, je knjižnica pomenila vrata v svet čudes in velikih dosežkov. Neskončno hvaležen sem, da sem stopil skozi ta vrata.«