Citati

»Najboljši vir za reševanje problema nepojasnljive praznine v srcu bogatega, zdravega, varnega, dobro hranjenega, dobro zabavanega za­hodnega življenja leži zelo blizu, bodisi neopažen bodisi, kadar je opažen, zanemarjen. V resnici so sodobni Zahodnjaki podobni žejnim ljudem, ki pijejo iz blatne mlake na obali velike reke čiste vode, kot da ne bi opazili reke ali pa ne bi vedeli, da lahko pijejo iz nje. Reka, za katero gre, je filozofija.«

»Zelo obžalujem dejstvo, da izgubljamo globoko kritično, domiselno, ustvarjalno mišljenje. Menim, da sta računalnik in v nekem smislu internet najhujša sovražnika globokega kritičnega mišljenja. Mladi danes s stroji v bistvu nadomeščajo raziskovanje stvari, ki jih opazujejo. Ne razumejo kaj gledajo, slišijo ali kar se učijo. Odvisni so od interneta, da jim to pove in da to razreši za njih. Gledajo številke namesto idej. Ne razumejo konceptov, in to je problem.«

»Razkorak med njihovimi idejami in mračnim svetom se vsak teden, vsak dan širi, vendar jih nič ne predrami in oni ne predramijo nikogar. Razlika med njihovimi obljubami in resničnim življenjem je bolj nezaslišana kot kdajkoli prej. Vendar se ne premaknejo. Ostajajo za barikadami. Imajo enake sestanke in objavljajo enake knjige. Vsi tisti, ki so nespametno čakali na njihove besede se pričenjajo upirati, ali smejati.«

»Če se ureditev, v kateri živimo, res imenuje demokracija, potem bi se morali prej začuditi nad tem, da je stopnja odobravanja pravzaprav visoka. Mi, pripadniki evroatlantskih demokracij, smo danes tisti, ki izvažamo vojne in terorizem – vsekakor več, kot ga prihaja k nam. Mi smo tisti, ki izvajamo zunajsodne usmrtitve, na primer z brezpilotnimi letali. Mi smo tisti, ki brez sodnega procesa zapiramo ljudi za nedoločen čas, recimo v taborišče Guantanamo. Mi dopuščamo skrivno prisluškovanje industrijskih razsežnosti, kot ga je na primer razkril Snowden. Mi postavljamo žičnate ograje na meji, ki je bila tudi v najhujšem času hladne vojne odprta. Dovolj je, da zgolj trezno, brez običajne etične navlake zberemo ta dejstva, pa dobimo opis sveta, ki povsem ustreza najmračnejšim epizodam 20. stoletja. In vendar mi, evroatlantski demokrati, z vsem tem soglašamo brez pretiranega nasprotovanja, brez posebne javne razprave.«

»Humanisti se poskušajo obnašati dostojno in častno brez pričakovanja nagrade ali kazni v posmrtnem življenju. In ker je stvarnik vesolja zanje tako nespoznaten, po svojih najboljših močeh služijo najvišji abstrakciji, o kateri imajo nekaj razumevanja, to je svoji skupnosti.«

»Vse oblike svobode so povezane in vse so enako nevarne: svoboda glasbe/umetnosti sproži svobodo občutkov, ki sprožijo svobodo misli, ki vodi do svobode delovanja in svoboda delovanja je državni sovražnik številka ena. Torej, če želimo ohraniti monarhijo, ohranimo formo opere takšno kot je.«

»Zato pa – dokler se mi ne utrga poslednji dih iz prsi in bom še pri moči, ne bom nehal filozofirati pa vas opominjati in osvetljevati resnico vsakomur, kogar bom srečal, govoreč, kakor sem vajen: ‘Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?’ In če bo kateri tajil in zatrjeval, da teh reči ne pozablja znemar, ga ne bom kar tako odslovil ne sam odšel, ne: na rešeto ga bom dal pa dodobra presejal pa do dna preizkusil. In če bom našel, da navzlic zatrjevanju ni dobrosti v njem, ga bom pokaral, ker zanemarja najvažnejše dobrine in se žene za ničevostmi. Tako bom ravnal z vsakomer, kogar bom srečal, z mladim in starim, s tujcem in domačinom, zlasti pa z vami, meščani, ker ste mi bližji po rodu.«

»Ideologija nas zares zajame šele takrat, ko nekaj dojemamo kot objektivno realnost, ki je neodvisna od izjav in od ideoloških izkrivljanj, ko ji torej uspe uokviriti sam način, kako vidimo nekaj kot realnost in danost. Najbolj ideološka je takrat, ko realnost predstavi kot nekaj povsem neideološkega. Najbolj očitno in masivno se to pač dogaja z vsem diskurzom o tržni ekonomiji kot najširši referenčni točki našega sveta, ki nam jo vsiljujejo kot splošno sprejeti horizont.«

»Slika, da živimo v pluralnih družbah neskončnih možnosti, je zelo površinska. V resnici se nas sili v standardiziran način življenja: služba, dom, hiša, avto, kuža, trgovski centri in enkrat na leto počitnice na morju. Vsi smo predvsem potrošniki: hodimo na delo, da služimo denar, ki ga zapravimo za potrošniške dobrine. Čeprav se zdi, da lahko počnemo karkoli, je vprašanje, koliko smo v resnici svobodni.«

»Da, splačalo bi se klinično, natančno raziskati metode Hitlerja in hitlerjanstva in pokazati zelo imenitnemu, zelo humanističnemu, zelo krščanskemu meščanu 20. stoletja, da nevede skriva v sebi Hitlerja, da je Hitler naseljen v njem, da je Hitler njegov demon in da ni logično, če ga graja, in da navsezadnje tisto, kar Hitlerju zameri, ni zločin sam na sebi, zločin proti človeku, ni poniževanje človeka samo na sebi, pač pa zločin proti belemu človeku, poniževanje belega človeka, da mu zameri, da je v Evropi uporabil kolonialistične postopke, ki so bili doslej v rabi le za Arabce v Alžiriji, kulije v Indiji in črnce v Afriki.«

»Poglejte še enkrat to piko. To je tukaj. To je dom. To smo mi. Na njej so vsi katere ljubite, vsi katere poznate, vsi za katere ste kdajkoli slišali, vsi ljudje, ki so kdaj bili in živeli svoja življenja. Skupek našega veselja in trpljenja, tisoče verskih prepričanj, ideologij in ekonomskih doktrin, vsak lovec in iskalec hrane, vsak junak in strahopetec, vsak ustvarjalec in uničevalec civilizacij, vsak kralj in kmet, vsak zaljubljen parček, vsaka mati in oče, upajoč otrok, vsak izumitelj in raziskovalec, vsak učitelj morale, vsak podkupljiv politik, vsaka filmska zvezda, vsak vrhovni voditelj, vsak svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste je živel tam na pikici v sončnem žarku. Zemlja je zelo majhna pika v veliki kozmični areni. Pomislite na reke krvi prelite zaradi generalov in cesarjev, zaradi slave in zmage, da bi postali trenutni lastniki delčka majhne pikice. Pomislite na neskončne krutosti, katere so pretrpeli prebivalci enega dela pikice, ker so se razlikovali od prebivalcev na drugem koncu, kako pogosti so njihovi nesporazumi, kako se zavzemajo, da bi ubili drug drugega, kako goreče je njihovo sovraštvo. Naša samopodoba, naš egoizem, blodnje, da smo v privilegiranem položaju v vesolju, so izzvana z velikostjo te majhne pikice. Naš planet je osamljen drobec v veliki kozmični temi. In v tej naši mračnosti in v vsej prostranosti vesolja ni namiga, da bi prišla pomoč in nas rešila pred nami samimi. Zemlja je edini planet, za katerega do sedaj vemo, da omogoča življenje. Trenutno nikjer drugje ni kraja, kamor bi se naša vrsta lahko preselila. Obiskala, da. Naselila, ne še. Če nam je všeč ali ne, v tem trenutku je Zemlja edino kar nam preostane. Bilo je rečeno, da astronomija uči ponižnosti in vpliva na značaj človeka. Verjetno ni boljše predstavitve norosti človeške domišljavosti, kot podoba našega malega sveta iz daljave. Zame…

»Ker obstajata tako zatiranje kot represija, moramo reči, da obe odsevata človeško naravo. Toda enako velja za sočutje, solidarnost, prijaznost in skrb za druge – in za nekatere pomembne osebe, kot je bil Adam Smith, so bile prav to bistvene lastnosti ljudi. Naloga družbene politike je oblikovati načine naših življenj skupaj z institucionalnimi in kulturnimi strukturami tako, da bodo dajale prednost neškodljivim vidikom naše temeljne narave, medtem ko bodo zatirale tiste uničevalne. Izbiramo lahko med dvema možnostma. Lahko smo pesimistični in odnehamo, s tem pa pripomoremo k zagotavljanju, da se bo zgodilo najslabše. Lahko pa smo optimistični in poskušamo dojeti, kakšne so možnosti, ki nedvomno obstajajo in morda nekaj pripomoremo k temu, da bomo svet naredili boljši. Pravzaprav ni kaj dosti izbirati.«

»Poučevanje uspešno, ko ne prenaša le informacij, temveč sooblikuje ljudi, ki se zavedajo nevednosti, meja naših zmožnosti ali celo neraziskanosti teh meja. Rezultat takšnega poučevanja naj bi bili ljudje, ki niso dogmatični, avtoritarni, nestrpni, ksenofobni, homofobni, temveč nasprotno: odprti, strpni, rado-vedni, blagi in stanovitni – v pomenu vztrajnega zavračanja tistih nestalnosti, ki v imenu tega ali onega avtoritarnega svetovnega nazora nasprotujejo izkušnjam in ponižujejo zmožnost mišljenja z lastno glavo in tehtanja pogosto tudi nasprotujočih si poročil o dejstvih.«

» namesto demokratičnih izboljšav dobivamo karizmatične voditelje s programi čvrste roke, namesto kritike razredne strukture dobivamo kritiko skupinskih običajev, namesto svetovnega etosa nam populisti ponujajo nacionalistično retoriko, namesto socialne države nam vsiljujejo varnostno državo, namesto govorice solidarnosti in prožnih mostov pa slišimo jezik domorodne izključevalnosti in žičnatih zidov. Pravijo, da ne gre drugače: ni alternative. Težava je »zgolj« v tem, da tam, kjer ni alternative, kmalu postane sprejemljiva sleherna alternativa, tudi slabša od slabe.«

»Seveda pa je za ta čas, ki daje prednost podobi pred rečjo, kopiji pred originalom, predstavi pred stvarnostjo, videzu pred bistvom, sprememba prevara, absolutno zanikanje ali že kar brezbožna profanacija; zakaj sveta je samo iluzija, profana je zgolj resnica. Samo v očeh tega časa svetost narašča v isti meri, kot se manjša resnica in narašča iluzija, zato je najvišja stopnja iluzije tudi najvišja stopnja svetosti.«

»Šele ko se nehamo sklicevati na zarukanost sodržavljanov, se lahko zares začnemo ukvarjati z realnimi problemi. Res je, veliko Slovencev živi v iracionalnem strahu pred LGBT, islamsko, komunistično ali kako drugo zaroto, a nehajmo se že enkrat čuditi. Vprašati se moramo, kako smo prišli do takšnega stanja. Ljudje ne sovražijo manjšin kar tako. Sovražijo jih, ker jih vrsta institucij in medijev iz dneva v dan, iz leta v leto prikazuje kot nekakšno nevarnost za družbo, saj je strah postal največji politični kapital desnice. Sedanja množična paranoja je rezultat trdega dela desnih aktivistov, ki se vse dni v letu strastno borijo za vsak košček javnega prostora, da ga lahko polnijo s svojimi sovražnimi vsebinami. Je rezultat tega, da smo se ostali temu prostoru odpovedali in zgolj še popravljamo slovnične napake.«

»Prevladuje konsenz o beguncih kot varnostni grožnji in o vojni kot o nujnem načinu reševanja situacije. Ta konsenz je zelo težko zrušiti, zakoreninjen je v parlamentu, v medijih in v družbi. Protest je torej kričanje tistih ljudi, ki se s tem ne strinjamo. Nikjer drugje ne pridemo do glasu, razen na ulici! Ljudje so se naenkrat soočili z veliko tesnobo, ko je vojska na mejah začela postavljati žico z britvicami. Te tesnobe pa niso imeli kje izraziti, razen na socialnih omrežjih. Zavedajo se, da ograja ni postavljena samo za begunce, ampak za vse nas. Ko se začnejo nižati standardi človekovih pravic, se standardi nižajo za vse. Vse postaja sprejemljivo. Še včeraj smo bili obupani, ker v sprejemnem centru beguncem čez noč nismo razdeljevali odej. Naslednjo noč pa se že tolažimo, da bodo že nekako preživeli, saj so tudi prejšnjo noč preživeli brez odej. Neznansko jih je zeblo, ampak nihče ni umrl. Kar je bilo še včeraj popolnoma nehumano, je danes sprejemljivo. Enako se dogaja z domačim prebivalstvom: revščina, socialna izključenost in politična nemoč ljudi postajajo vsakdanji pojavi. Občutek, da se tvoja država razvija v pošast, iz katere začenja poganjati zobovje, je neznosen. Ulica je žal postala edini kraj, kjer lahko to daš iz sebe. Ljudje v Evropi nimamo druge izbire, kot da začnemo graditi drugačne vizije.«

»Moderna psihologija ima besedo, ki je najbrž uporabljena pogosteje, kot katerakoli druga v psihologiji. To je beseda »neprilagojen«. Uporabljajo jo tudi v moderni otroški psihologiji. Seveda si vsi želimo živeti dobro prilagojena življenja, z namenom, da bi se izognili nevrotičnim in shizofrenim osebnostim. Toda ko se bližam svojemu zaključku, bi vam danes rad na zelo iskren način povedal, da obstajajo nekatere stvari v naši družbi in našem svetu, zaradi katerih sem ponosen, da sem neprilagojen. Pozivam vse ljudi dobre volje, da so neprilagojeni na nekatere stvari, dokler dobra družba ne bo uresničena. Iskreno vam moram povedati, da se nikoli ne nameravam prilagoditi rasni segregaciji, diskriminaciji, nikoli se ne nameravam prilagoditi verskemu fanatizmu. Nikoli se ne nameravam prilagoditi ekonomskim pogojem, ki odvzemajo osnovne dobrine mnogim, da bi dajali razkošje redkim in tako puščajo milijone božjih otrok v zadušljivi in nepredušni kletki revščine, sredi bogate družbe.«

»S filozofiranjem se ustvarjajo pogoji možnosti novih, pravičnejših odnosov med ljudmi, nove možnosti življenja, odpirajo se prostori svobode. Kar ob ukvarjanju s filozofijo postane jasno, je to, da tisto razmišljanje, ki ničesar in nikogar ne spremeni, pomeni poraz mišljenja.«

»Ko spregovori orožje, človeška pamet in vest po pravilu umolkneta. Oziroma ju preglasi vreščanje krvoželjnih jastrebov in mrhovinarjev. Več bo nezaupanja do priseljencev, več islamofobije, več paranoje, več fizičnega in digitalnega nadzora nad državljani, več pooblastil obvešče­valnim službam, več ograj in višje pri prehajanju državnih meja, več odvrže­nih bomb na Sirijo in druga vojna žarišča, več volilnih uspehov za skrajno desničarske stranke, ki krepijo svojo bazo z razpihovanjem strahu in so­vraštva do prišlekov; na drugi strani pa več odpustkov za lastne, tudi najbolj v oči bijoče in kratkovidne politične neumnosti, manj avtorefleksije, manj pripravljenosti, da prevzamemo svoj delež odgovornosti za bedo, nasilje in brezpravje, s katerimi se hranijo verski ekstremizmi, manj trezne, spra­vljive in kompromisne zunanje politike, manj medkulturnega razumevanja in čezmejne solidarnosti. Najbrž se bo v imenu boja proti Asadovemu »despotizmu« nemoteno nadaljevalo kratkovidno ameriško, britansko in savdsko financiranje in oboroževanje taistih islamskih ekstremistov, ki na Bližnjem vzhodu in v Afriki bojujejo njihove umazane vojne, na ulicah evropskih mest pa uprizarjajo masakre nad nedolžnimi, nič hudega slutečimi sprehajalci in obiskovalci. Še bolj se bodo politiki ukvarjali s simptomi družbenih nadlog in zanemarjali njihove vzroke. Če se ne bomo kmalu osvobo­dili kolektivne psihoze in ideološke slepote, zaradi katere vidimo trsko v očesu drugega, bruna v lastnem pa ne, nas vse skupaj čaka bridek konec.«

»Brez filozofije ne bo rešitve. Verjetno se to sliši paradoksalno, ker večina ljudi ne pozna bistva te vede, ampak poudarjam, da nas le filozof lahko reši iz ekonomske, socialne in duhovne krize, v katero je zapadel človek 21. stoletja. Grozno je, da vsi stavijo na kvazistrokovnjake in ekspertne skupine, ki naj bi reformirale obstoječe stanje.«

»Državljani nimamo politične besede. Lahko smo pa humanitarni. Depolitizirani niso samo begunci, ki smo jim uničili države. Humanitarizem depolitizira tudi nas. Vendar nam ni zgolj vsiljen, vanj se zatekamo tudi sami. Če je namreč princip humanitarizma nevprašljivost našega sveta, se velja vprašati, ali se ni morda ta princip zdaj omajal. Kaj če se humanitarizma tako oklepamo, ker bi radi zadržali naš svet – naše življenje, naš »Lebenswelt«, »način življenja« – kakršen je bil. Ker nejasno vemo, da je resno ogrožen, da jemlje konec. Ker nas kljuva strah, da vsi postajamo begunci iz sveta, ki se ne more več upirati ustvarjalnemu uničevanju. Begunci nas soočajo z neznosno mislijo, da gre navsezadnje za nas same.«

»Osnovno sredstvo demokratičnega političnega komuniciranja je propaganda, ki mora – saj si vsaka stranka prizadeva dobiti kar največje število glasov – biti enotna, udarna in prepričljiva, zaradi česar v njej ni prostora za refleksijo, kar pomeni, da je nujno, že po definiciji, lažna. Resnična propaganda ne obstaja – in v okvirih meščanske demokracije politična komunikacija ne more biti nič drugega kot propaganda.«

»Ne da bi dobro vedeli kdaj, smo v bistvu nepripravljeni stopili v da­našnjo globalno, tako imenovano civilizacijo ‘neomejenih možnosti’, in temu primerno je naše global­no razočaranje. Vse, ekonomija, politika, zamajana možnost dela, vse, kar naj bi nas osmišljalo, celo čustva, način mišljenja, naše gledanje na svet in življenje, vse potrebuje za realizacijo in osmislitev svojih ‘vizij’ in ‘projektov’ kar naj­bolj uniformiranega, vodljivega človeka, ki pa pospešeno izgublja – ali je že izgubil? – svojo samopodobo, še zadnji preostanek spošto­vanja do samega sebe. Biti človek je vse teže. Prav kot pesnik pa sem še posebno prepričan, da bi vsak, kdor more, moral – prosto po Gregorčiču – povzdigniti svoj glas proti vsemu, kar v imenu napredka – na­tančneje rečeno, kapitala! – poha­blja naše človeško dostojanstvo.«

“Domnevna vrlina dela je zmeraj temeljina na nečem več od čiste uporabnosti in tržne vrednosti. George Lakoff, kognitivni lingvist, je predložil namig za obstoj kognitivnega okvirja »delo kot ubogljivost«. Ena izmed prvih vrlin, ki se je naučimo v otroštvu je uboganje staršev, sploh pri izvedbi opravil do katerih smo imeli odpor. Kasneje, kot odrasli posamezniki, smo plačani, da ubogamo delodajalce – opravilo se imenuje delo. Delo in vrlina sta nevrološko povezana kot ubogljivost do avtoritete. To ni edini kognitivni okvir,  ki je odgovoren za to, da delo dojemamo kot vrlino, je pa eden, ki je konstantno utrjen s tem čemur Lakoff reče  konzervativni moralni sistem »strogega očeta«.”

“Ustvarjalnost, iznajdljivost, podjetnost in prilagodljivost je treba postaviti v družbeni kontekst. Ali želimo, da so ljudje ustvarjalni, kot so na primer umetniki, ki iščejo nove forme izražanja, izumljajo nove procese videnja, nove perspektivne poglede? Ali na način, da si izmišljujejo množico banalnih reklamnih sporočil? Ne gre za isto stvar. Ko se v šolski politiki ali v pedagoških razpravah govori o ustvarjalnosti, je izgubljen izvorni pozitivni namen ustvarjalnosti. Mobilizirana je za banalne in neumne dejavnosti, kot so reklama sporočila ali slogani za politične kampanje.”

»Vnuku sem ob diplomi podari­la tritedensko skupno potovanje z vlakom med evropskimi prestolnicami. Babica in vnuk. In ko sva se deseti dan peljala iz Varšave v Berlin, mi je zabrusil, da se me sramuje, da mu s svojimi protesti za Palestino obračam želodec. Da sem antisemitistka! Antisemitist­ka, slišiš? Jaz, ki sem preživela ho­lokavst! Star je 25 let, ima diplomo in ve, kaj govori, zato je moja pravica, da mu zame­rim. Dokler se mi ne opraviči, ga ne želim več videti. Ne zato, ker bi mislila, da mi je naredil krivico, ne zato, ker me je brutalno prizadel. Ampak ker mislim, da je nenačitan, nerazgledan in nazadnjaški bedak! Je vzorčni produkt našega časa. Nenačitanega, nerazgleda­nega in nepoglobljenega časa brez idej. Poglej samo današnje časopise! Ena sama preproščina, zgoščena na 30 sekund kot reklame. Dokler se v naš javni govor ne bodo vrnile poglobljene razprave in redna praksa široke, odkritosrčne in iskrene konfrontacije, bodo naš vsakdan obvladovali radikalni nenačitani bedaki, kot je moj vnuk. Bedaki, ki jim dela uslugo globalizacija: vsem enak telefon in enake kavbojke, pa bo mir. Ni prostora za odsto­panja, ni prostora za drugačnost, kajti drugačnost zahteva razmislek. Evropa je nekoč že dobila lekcijo: brez razmisleka vlada strah.«

» Oblast (angl. power, nem. die Macht) je skupna zmožnost spreminjanja razmer, ki nastane iz delovanja z drugimi. V razmerju med institucija­mi oz. vladajočimi in med vladanimi se oblast kaže kot podporno mnenje. Vladani v tem primeru podpirajo vladajoče in jih s tem pooblaščajo za vodenje dolo­čenih politik. Država ima oblast toliko časa, dokler so ji državljani lojalni in so jo pripravljeni ubogati ali se boriti za­nje. Revolucija pa se lahko zgodi potem, ko so vladajoči že izgubili oblast, ki so jim jo dodeljevali vladani. Podpornega mnenja ni mogoče pridobiti s prisilo, temveč le z vključevanjem v so-delova­nje. Celo diktatorji in totalitarni voditelji ne morejo učinkovito uporabljati nasilja nad žrtvami brez soglasja ljudstva. Oblast v smislu soglasja je tako bistvo vsake politične organizacije«.

“Ljudje so tako strašno tvegali s kemikalijami in s svojim telesom, ker so želeli, da se poboljša kvaliteta njihovega življenja. Živeli so v grdih krajih, kjer so lahko počeli le grde stvari. Niso imeli drekca pekca, zato si niso mogli izboljšati okolja. Tako so se do skrajnosti potrudili, da namesto tega naredijo svojo notranjost čudovito.”

»Izpostavljeni trenutek resnice za humanistične vede predstavlja realno obstoječa hegemonija neoliberalizma, ki ima za posledico marketizacijo in privatizacijo humanistike. Izbira med humanistiko, ki »dela« za profit, in humanistiko, ki usposablja za »kritično mišljenje«, je lažna in še več – barbarska izbira. Humanistika, če naj ostane zvesta sama sebi, ne more biti dekla ideologij(i). Namesto, da bi se sprijaznila z marginaliziranim statusom ali v skrajnem primeru z lastnim »koncem«, kot se bojijo nekateri, lahko v aktualni krizi prepoznamo priložnost za nov zgodovinski prispevek humanistike, tj. njeno izpostavljeno vlogo v nujnih družbenih in globalnih spremembah. Pri tem je humanistika – in ne kazalci borznih tečajev ali doseženi družbeni bruto proizvod – bolj primeren barometer stanja civilizacije in družb. Kar pomeni, da s svojo mehko avtoriteto prispeva k nastajanju novega znanja, vednosti, vrednot in lepega, ki jih porablja in diseminira v funkciji javnega dobrega. Humanistika potemtakem lahko in mora uresničevati svojo nezamenljivo relevantnost tudi v odvijajočem se 21. stoletju.«

“Postati podjetnik je nova doza peska v oči, ki nam preprečuje videti, kako izjemno dinamičen in kruto fleksibilen je svet dela in zaposlovanja; kako je ob vsem, kar smo odpisali kot iracionalno, še najmanj iracionalno vztrajati pri tistem, kar imamo radi, v čemer smo dobri in v čemer se želimo izpopolnjevati do konca svojih dni, saj nam potreb trga dela ne bo uspelo nikoli ujeti ali jim zadostiti, ker bodo vselej zgolj bežale mimo s svojimi vrečami denarja. Namesto ‘suck it up’ zato predlagam ‘fuck it’. Kompromisov ne želim sklepati zgolj zato, ker je kolektivni duh v krizi, zame bo humanistika imela smisel, četudi je ta smisel kisel, vse do trenutka, ko bo vse skupaj skrepenelo v nič in se bom zares primorana pobrigati za tiste preklete, neokusno izsušene goji jagode.”

“Čedalje več pacientov se gnete po naših klinikah in posvetovalnicah, kjer se pritožujejo zaradi notranje praznine, občutka popolne in dokončne brezsmiselnosti svojega življenja. Eksistenčni vakuum lahko opredelimo kot frustracijo tega, kar velja za najosnovnejšo gonilno silo v človeku in kar bi lahko poimenovali volja do smisla.”

»Da je šola ne le učilnica, ampak socialni bazen, v katerem se otrok seznanja z razlikami, so dokaz prav besede očeta, ki so mu minuli teden odvzeli otroke. Težave s starejšimi otroki, pravi, so se začele po tistem, ko so končno začeli hoditi v šolo: »Otroci so dobili krila, začeli so napihovati svoje pripovedi, se izogibati molitvam ter postajali čedalje bolj neposlušni.« Končno, bi lahko rekli. Kajti prav za to gre: otroci se morajo upirati avtoriteti in zahtevati argumente za vsiljena pravila, morajo biti tudi neposlušni, če naj zrastejo v avtonomne ljudi, ki ne bodo slepo podložni prav vsakemu »bogu«, ki bo prišel mimo, pa naj mu bo ime Bog, potrošništvo ali reality show.«

»Reakcionarne težnje so se ob soočenju z globalizacijo združile z mrzličnim »inovatorstvom« v službi nepredvidljivih zahtev trga. Z nastopom pojmov, kakršna sta uspešnost in učinkovitost, z uvozom nadzora nad kakovostjo iz industrijskih praks in z mantrami o standardih in odličnosti je prišlo do zadušitve resnega razpravljanja o naravi in smislu izobraževanja. Za vakuumom vrednot, ki jih te besede prikrivajo, se kaže neka vrsta nihilizma«

»Vi na Zahodu imate veliko več duhovno revnih kot materialno revnih ljudi. Pogosto pripadajo duhovno revni ljudje bogatejšemu sloju. Sama z lahkoto dam skodelico riža lačnemu ali pripravim ležišče brezdomcu. Potolažiti duhovno osiromašenega in ga odrešiti grenkobe, jeze in osamljenosti, pa traja veliko dlje.«

»Zlom globalne ekonomije ni le posledica poka finančnega balona: hkrati in predvsem je tudi posledica poka delovnega balona. V zadnjih petsto letih smo delali preveč, to je jasna in preprosta resnica. Pretiravali smo z delom, kar je privedlo do opustitve vitalnih družbenih funkcij in poblagovljenja jezika, občutij, seksualnosti, poučevanja, terapije in skrbi zase. Družba ne potrebuje več dela, več delovnih mest, večje konkurenčnosti. Nasprotno, potrebujemo izrazito skrajšanje delovnega časa, velikansko osvoboditev življenja od družbe kot tovarne, da bi lahko spet spletli tkivo družbenega razmerja. Pretrganje vezi med delom in prihodkom bo sprostilo ogromno energije za družbena opravila, ki jih ne smemo več misliti kot del ekonomije, saj morajo znova postati oblike življenja.«

Resnični ustanovitelj civilizirane družbe je bil prvi človek, ki mu je potem, ko je ogradil kos zemlje, prišlo na misel, da je rekel: »To je moje«, in pri tem naletel na tako prostodušne ljudi, da so mu nasedli. Koliko zločinov, vojn in umorov, koliko trpljenja in groze bi bilo prihranjeno človeški vrsti, ko bi kdo takrat podrl ograjo ali zasul jarek okoli polja in tovarišem zaklical: »Ne poslušajte tega samozvanca! Izgubljeni boste, če boste pozabili, da sadovi zemlje pripadajo vsem, zemlja pa ne pripada nikomur!«

»S filozofijo se morajo ukvarjati vsi, ker je naravno stanje človeka. Ko otroci v starosti štirih let začno spraševati »Zakaj?«, denimo »Zakaj se nebo ne zruši na nas?«, je to filozofsko vprašanje. Nekoč pa sem slišal malčka, ki je rekel svoji mami: »Bog ne obstaja, ker nima mame.« To pomeni, da je že dojel princip kavzalnosti. Že Aristotel je rekel, da je filozofija naravno stanje, vsi si zastavljamo vprašanja.«

»Nimamo več časa biti ljudje. Komajda še znamo biti ljudje. Namesto da bi otrokom pustili, da se igrajo pred blokom in sami razvijajo sposobnosti za urejanje medčloveških odnosov, jih silimo v različne dejavnosti, za katere je treba plačevati. Kupujemo jim igračke, čeprav lahko otrok vzame palčko in je to zanj čarobna paličica, meč ali pa pištola, da razvija lastno domišljijo. (…) Mnogo stvari v tej družbi nas razčlovečuje, obravnava nas kot objekt. Zanimiv si kot potrošnik, kot artikel delovne sile, kot volivec, samo za razmišljajočega človeka se nihče ne zanima.«

»V sodobnem času se je individualizacija prepletla z ekonomsko govorico. Poudarek je v celoti na posamezniku, kar izhaja iz neoliberalne kritike države blaginje. Posameznik naj bi bil samostojen, odgovoren in svobodno razmišljajoč. Dejansko pa gre za mehanizme, s katerimi posamezniki ponotranjimo družbeni sistem nadzora. Posamezniku se pripisuje izredno moč, ki temelji na ideji racionalnega subjekta, ki ima vedno možnost racionalne izbire in ni nujno družbeno zaznamovan. Sprenevedamo se, da imamo vsi enaka izhodišča in štartne pozicije, kot da ne bi nikoli slišali za družbeno umeščenost. To služi krepitvi ekonomistične govorice, ki jo podpira menedžerska retorika. Ta je penetrirala v vse ravni družbenosti.«

»V svetovnem merilu se zdi, da se odvija boj med kalvinističnim izčrpavanjem in mediteranskim uživanjem, in za zdaj kaže, da kalvinisti resno zmagujejo. Boj je povsem nepotreben, že davno bi zahodna civilizacija lahko preživela brez izčrpavanja delavcev in brez ponorelega ritma. A ravno zato je divjanje s kartonasto skodelico kave v roki in kokainom v nosnicah ter amfetamini v žilah postalo statusni simbol. Dokaz, da ima nekdo službo za 16 ur na dan, četudi bi jo lahko v miru opravil v štirih urah. Skratka, po delovnem času se vračamo v XIX. stoletje. Zakaj pa so izumili vse te stroje, če njihovega vpliva na skrajšanje delovnega časa ni videti?«

» Tako se z ubijalskim tržnim virusom ustvarja družbeno zombijevstvo. V določenem oziru pomeni celo zanikanje človečnosti. Ne zdi se samo, da ta politika skozi prizmo znanja in izobraževanja vodi to družbo v mrak. Ne zdi se samo, da si očitno in močno prizadeva za ustvarjenje družbe nevednosti, neznanja in nekompetentnosti, kar razume kot pogoj za ohranitev položajev vse bolj nevedne in nekompetentne oblasti. Ne zdi se samo, da sama stavi na apatične, nihilistične, odtujene in nekritične državljane. Zdi se celo, da preveč ljudi, ki delajo v sistemu izobraževanja, vključno z univerzami, to sploh ne moti.«

»Vse podobe imajo avtorja in na nas je, ali bomo s pohlevnim sprejemanjem sporočil, ki jih z molkom še krepimo, pasivno sodelovali v svetu, ki je bil za nas ustvarjen, ali pa se bomo odločili aktivno vključiti v takšen svet in prepoznali kaj se dogaja, ga postavili pod vprašaj in izpostavili kako nenavadna je lahko normalnost. Samo kadar spoznamo nekaj za nenavadno in nesprejemljivo imamo možnost, da to spremenimo, da posežemo v ta družbeni proces. Bistvo Goffmanove analize je, da naredi nevidno vidno, da se lahko odločimo kako bomo sodelovali v svetu, v katerem živimo.«

»Catherine Malabou je v svojem delu Novi ranjenci postavila tezo, da imamo danes novo obliko psihopatologije na globalni ravni – »žive mrtvece«, avtistične travmatizirance. Katastrofa, ki vdre od zunaj, od alzheimerjeve bolezni do lakote, potresov, vojn in posilstev, povzroči, da se osebnost zruši oziroma človek preživi kot živa lupina, nezmožen angažmaja v svetu – zanj se horizont smisla izbriše. To je enigmatična podoba nove subjektivnosti, emblem patologije 21. stoletja. Moja teza pa je, da je s tem pridrla na dan neka poteza, ki od vsega začetka definira subjektivnost: subjekt je po definiciji živi mrtvec.«

»Novi denarni koncepti niso namenjeni plemenitenju denarja, pač pa plemenitenju njegovih koristi. Za ekološke, kulturne in družbene projekte smo ponavadi obsojeni na prosjačenje za sredstva, saj redko služijo za plemenitenje denarja. Zato potrebujejo bodisi državno podporo, do katere je v teh časih skrčenih proračunov težko priti, bodisi — kar je preprosteje in učinkoviteje — nove vrste denarja. Te je mogoče zasnovati s točno določenim namenom.«

»Toda ne glede na sedanje stanje duha imajo ideje ekonomistov in političnih filozofov, kadar imajo prav pa tudi kadar se motijo, večjo moč, kot jim jo na splošno pripisujejo. In res svetu ne vlada skoraj nič drugega. Praktični ljudje, ki o sebi menijo, da nanje ne vpliva prav nobeno intelektualno razmišljanje, so običajno sužnji kakega že pokojnega ekonomista. Blazneži s prisluhi na oblasti črpajo svojo blaznost iz tekstov kakega akademskega pisuna, nastalih nekaj let poprej. Prepričan sem, da je moč pridobljenih koristi v primerjavi s postopnim prodiranjem novih idej strašno precenjena. Slednje resda ne prodrejo takoj, temveč šele čez nekaj časa, saj na področju ekonomske in politične filozofije ni veliko ljudi, ki bi bili po doseženem petindvajsetem ali tridesetem letu starosti dojemljivi za nove teorije, tako da ideje, ki jim sledijo uradniki, politiki in celo agitatorji, po vsej verjetnosti niso novejšega datuma. Toda prej ali slej so ideje, ne pa pridobljene koristi, tisto nevarno gibalo, ki je krivo za vse dobro ali zlo.«

»Danes besedi napredek in razvoj ne povezujemo več z nekimi mentalnimi stvarmi, ampak le z ekonomijo; celo svoboda ima le še potrošniški predznak in pomeni svobodo izbire ter ima več opraviti z različnimi vrstami deodorantov kot s človečnostjo. Še jezik so nam ukradli.«

»Ne maram, ko mi nekdo reče, da sem aktivist. Ne počutim se kot aktivist. Ne borim se s predstavniki korporacij, ne rešujem pragozdov ali ščitim nedolžnih žrtev z lastnimi rokami. Jaz sem čisto normalen državljan. Ne strinjam se z idejo, da si aktivist, če javno izražaš mnenje in poskušaš prispevati k javni debati. Ne. To bi morali že tako in tako početi vsi državljani. Temu se reče demokracija. Civilizacija. To ni aktivizem. Da ti razmišljaš o politiki, državi in kam stvari gredo, ni aktivizem, to je nekaj, kar bi morali vsi imeti ponotranjeno. Kje se je zgubila ta ponotranjenost? S potrošniško družbo. S tem, ko se ljudje ne obravnavajo več kot ljudi, ampak kot potrošniki in proizvodi. Ni več medčloveških odnosov, ampak smo samo skupina znamk, ki se tržimo, prodajamo in kupujemo. Enostavno mislimo, da če bomo to svojo vlogo tržne znamke dobro opravili, bo v redu tudi vse drugo na svetu. Ne bo! Ne bo v redu. S tem samo delamo tekmece drug iz drugega, vlečemo drug drugega v prepad. Povečujemo individualizem – nesposobnost skupnega razmišljanja za skupno dobro. Tu se mora zgoditi preobrat; da ni v središču našega interesa dobiček. «

»Kakšno življenje naj torej živi puntar oziroma jezikavec? Nikoli ne sme biti le opazovalec nepoštenosti oziroma neumnosti. Vedno mora iskati argumente, da se bo lahko boril proti krivicam. »Tiho boš, ko boš v grobu.« Vedno bodi sumničav do svojih motivov in samoopravičevanj. Najslabši so pasivni ljudje.«

» vplivi ljudi na okolje so globalni. Povsod na Zemlji se topijo ledeniki, okolje je onesnaženo tudi v najbolj oddaljenih kotičkih. In tudi tam je mogoče prepoznati razlike med ‘manj razvitim’ tretjim svetom, t. i. nerazvitim Vzhodom, in ‘naprednim’ Zahodom, ki pomenijo izkoriščanje revnih za potrošništvo v razvitem delu sveta. Ljudje se med seboj na veliko izkoriščamo. Če res želimo narediti nekaj za okolje in naravo, potem je za začetek treba upoštevati preprosto načelo: Manj je več. Če bomo trošili manj, manj uničevali naravo, jo bomo že začeli reševati«.

»Odvzete so nam bile številne skupne dobrine, poslabšala se je kvaliteta življenja ljudi in dostop do osnovnih storitev države blaginje. Interesi kapitala in celo tisti, ki so recesijo neposredno povzročili, so iz nje izšli bolj ali manj brez žrtev. Okolje kot osnovna skupna dobrina tu ni izjema. Kriza je priložnost, da opustimo ovčjo naravo in v imenu interesa ljudi spremenimo sistem, ki je to dopustil. Počasi nam postaja jasno, da degradacija okolja ni nekakšen naravni proces, ampak neposredna posledica njegove privatizacije in izkoriščanja v korist maloštevilnih in v škodo mnogih.«

»Problem je danes globalna organizacija družbe – če se tu nečesa ne spremeni, so kooperative in podobno samo blažilci napetosti, ki omogočajo sistemu lažje preživetje. Eden od razlogov za to nevidno bariero je zadnji ideološki triumf kapitalizma, kot je to razvil Maurizio Lazzarato. Vsak delavec namreč postane svoj lastni kapitalist, »podjetnik samega sebe«, ki odloča, koliko bo investiral v svojo prihodnost (izobrazba, zdravje …), ki te investicije plačuje tako, da se zadolžuje. Pravice (do izobrazbe, zdravstvenega sistema, stanovanja itd.) so postale stvar svobodnega odločanja o investicijah, kar je formalno enako temu, ko se bankir in kapitalist odločata, ali bosta denar investirala v to ali ono družbo. Na formalni ravni smo vsi kapitalisti, ki se zadolžujejo zato, da bi lahko investirali.«

»Opozoriti velja, da optimizem pogosto ni nič drugega kot način, s katerim opravičujemo, branimo svojo lenobo, neodgovornost, voljo po brezdelju. Je tudi nekakšna oblika fatalizma in mehanicizma. Človek se zanese na dejavnike, ki so zunaj njegove volje in delavnosti, jih poveličuje in povzdiguje, zdi se kot bi izgoreval v svetem navdušenju. Navdušenje pa je zgolj zunanje čaščenje fetišev. Izhodišče pravega reagiranja mora biti razumevanje. Edino opravičljivo navdušenje je tisto, ki spremlja razumno voljo, razumno dejavnost, inventivno bogastvo konkretnih pobud, ki spreminjajo obstoječo stvarnost.«

»Ne gre le za absurd, da sistem, ki razglaša svobodo, hkrati reproducira stanje, proti kateremu se upiramo. Z volitvami nam celo vsili odgovornost za to, da smo sumljivim strankarskim ideologijam in njihovim še bolj sumljivim interesom omogočili ustvariti razmere, ko v materialno rekordni odvisnosti, namesto obljubljene državne blaginje, nemočno opazujemo poglabljanje prepada med revnimi in bogatimi, ki je v zgodovini uničil marsikatero skupnost. In dokler bomo menili, da so razredni boj odkrili komunisti, ki so bili ali sovražni ali pa nevoščljivi kapitalistom, ne pa že Aristotel, ki je šele v pomiritvi tega boja prepoznal začetek politike, se tudi nam ne piše dobro.«

»Sedaj mislim, da ni zlo nikoli „radikalno“, da je samo ekstremno in da nima niti globine niti kakršnekoli demonične razsežnosti. Lahko se razraste in opustoši celoten svet, saj se razširja kot plesen na površini. Upira se mišljenju: kajti misel poskuša doseči globino, iti hoče h koreninam, a ko je soočena z zlom, ne more najti ničesar. To je „banalnost“ zla«

»Pogosto govorimo o človekovih pravicah, a pomembno je spregovoriti tudi o pravicah človeštva. Zakaj bi morali nekateri ljudje hoditi bosi, da bi drugi lahko potovali v luksuznih avtomobilih? Zakaj bi morali nekateri živeti samo petintrideset let, da bi lahko drugi živeli do sedemdesetega? Zakaj bi nekateri morali biti mizerno revni, da bi drugi lahko bili izjemno bogati? Govorim v imenu otrok, ki nimajo kosa kruha. Govorim v imenu bolnih, ki nimajo zdravil, v imenu tistih katerim je bila odvzeta pravica do življenja in človeškega dostojanstva.«

»Ne gre pa imeti iluzij. Lačni se ne bomo mogli boriti za pravice. Treba se je obrniti na duhove prednikov in se naučiti veščin, s katerimi so oni v najbolj neumnih okoliščinah izumili državo blagostanja in jo spravili k življenju. Najprej se je treba naučiti kuhati. Naslednji korak je domača izdelava ekološko neoporečnih molotovih koktajlov iz neosvinčenega bencina. Odkar je v vsaki hiši zamrzovalnik, bi tudi nitroglicerin moral znati varno pripraviti vsak odrasel član družine. Za sprostitev se splača ponovno prebrati prelepo knjigo Louisa Adamiča Dinamit.«

»Včasih vidimo ljudi tako prevzete z nekim predmetom, da mislijo, da ga imajo pred sabo, čeprav ga v resnici nimajo. Če se to dogaja človeku, ki ne spi, pravimo, da se mu blede ali da je nor. Nič manj nimamo za norih zaljubljence, ki noč in dan ne sanjarijo o ničemer drugem kot o ljubici ali kakšni razuzdanki. Vzbujajo nam posmeh. A pohlepnega človeka, ki ne misli na nič drugega, razen na dobiček ali denar, in častihlepneža, ki misli samo na slavo, nimamo za nora, ju pa preziramo, če nam škodujeta. Toda v resnici so pohlepnost, častilakomnost, pohota ipd. oblika norosti, tudi če jih sicer ne uvrščamo med bolezni.«