17. 3. 2014

Civilna družba in država

»Opozoriti velja, da optimizem pogosto ni nič drugega kot način, s katerim opravičujemo, branimo svojo lenobo, neodgovornost, voljo po brezdelju. Je tudi nekakšna oblika fatalizma in mehanicizma. Človek se zanese na dejavnike, ki so zunaj njegove volje in delavnosti, jih poveličuje in povzdiguje, zdi se kot bi izgoreval v svetem navdušenju. Navdušenje pa je zgolj zunanje čaščenje fetišev. Izhodišče pravega reagiranja mora biti razumevanje. Edino opravičljivo navdušenje je tisto, ki spremlja razumno voljo, razumno dejavnost, inventivno bogastvo konkretnih pobud, ki spreminjajo obstoječo stvarnost.«