Zgodba, ki mi je dala misliti, do kakšnih razsežnosti seže človeška paranoja, se je pričela v Grčiji. Državo vedno znova zaznamujejo raznorazni pretresi, demonstracije, napadi ter ugrabitve. In tako sem se nehote in nevede znašla v situaciji, ki mi je pokazala še en obraz strahu ter kako krhka je naša svoboda in kako enostavno je nekoga obtožiti terorizma.
Ali so vegetarijanci lahko teroristi?
V ponedeljek se je začel prvi svoboden dan. Ni mi bilo potrebno delati, zato sem prespala pri prijatelju. Ob jutranji kavi sva si zaželela prijeten dan in preden je odkorakal mi je rekel:’ Enjoy your first day of freedom.’ Pojedla sem zajtrk, pogledala Oprah show in odšla proti metro postaji. Prijatelj živi v mirni soseski, ki je malo v hribu in tako omogoča drugačen pogled na Atene. Prelepo sončno jutro je kazalo na miren pričetek dneva. Na poti do metro postaje, se ustavim izvlečem fotoaparat iz torbe in pričnem fotografirati razgled nad mestom. Ker sem uporabljala fotoaparat v nočnem fotografiranju sem sedaj pozabila nastaviti na dnevno svetlobo, zaradi česar je fotografija panorame bila bela. Stojim na mestu in se ukvarjam z nastavitvami, ko se od nikoder prikaže nek tip, ki ga je dajala nekakšna paranoja.
Imel je razvlečeno in zmečkano policijsko uniformo, preko prsi mu je visela puška, za pasom je imel dve pištoli, na sebi Vouge sončna očala in v roki telefon ter se panično pogovarjal z nekom po telefonu. Ko je ugotovil, da ne znam grško me je v zlomljeni angleščini vprašal, kaj tu počnem. Odgovorila sem mu, da fotografiram. Pri tem sem nemoteno iskala pravilne nastavitve. Nato mi reče: ‘ Who are you?!’ in jaz mu odgovorim: ‘Who are you?’ Vmes dalje iščem nastavitve medtem, ko on nadaljuje pogovor po telefonu ter me vmes vpraša za potni list, katerega nisem imela s seboj. Nato mi reče naj grem z njim. Moj odgovor je seveda bil, da dokler se ne razjasni kaj bi rad, se ne premaknem. Vpraša me, čemu sem paranoična in jaz mu pokažem na njegovo puško in pištoli. Prične se opravičevati za slabo angleščino in me prosi naj samo prečkava cesto. Na drugi strani, je bila nekakšna uta pred katero je bil stol. Rekel mi je naj se usedem in počakam. Storim to, nakar čez minuto pridrvi policijski avto, iz katerega izstopijo trije policisti v tistem nekem adrenalinskem navalu, katerega je moč videti v televizijskih nadaljevankah. Z nemirnimi očmi so preverili okolico; pri tem se je njihov pogled ustavil na meni. Sedela sem na stolu, se nasmehnila in jim pomahala. Pričelo se je zasliševanje in s tem komedija. Dejali so, da me morajo peljati na policijsko postajo ter da mi bodo tam vse podrobnosti razložili. Tako so me trije policisti aretirali zaradi razloga, ki ga mi ga ‘niso znali’ razložiti. Na poti do postaje, so bili prijazni. Vprašala sem jih če lahko vklopijo sireno, da bo izpadlo da sem res neki resni kriminalec … mislim, da niso dojeli mojega smisla za humor.
Policijska postaja je bila vse prej kot prepoznavna. V nekih kot komunističnih stavbah se je gnetlo ljudi. Predali so me posebnim detektivom. Eden je bil prijazen in zgovoren ta drugi tih in me z očmi skeniral; pri tem mu je vsako oko gledalo v svojo smer. Predem sem jim pokazala vse slike, sem morala odložiti jakno, ki sta jo pregledala. Odpreti sem morala torbo,jo izprazniti in razložiti kaj je kaj. Zaustavila sta se na lističih, na katerih so bili vilinski simboli. Vprašala sta kaj je to in zakaj se to uporablja. Razložila sem, da so to vilinski simboli ki so nastali mnogo pred prihodom človeške cilivizacije na tem planetu. Malo sta me čudno gledala, nakar reče en detektiv :’A, so you are painter.’ Nato sem iz torbe povlekla tri kristale in jima rekla, da so to kristali, ampak da se jih ne smejo dotikati, ker sem jih programirala. Čudno sta me pogledala, rekla O.K. Nista se jih dotaknila.
In tako smo prispeli do fotografij. Razložila sem vseh 117 slik in nato smo se ustavili na fotografiji, ki je nastala ta dan. Ta je bila čisto bela, nič na njej ni bilo vidnega.
Detektiva sta mi delovala zmedeno.
Fotografija zaradi katere sem bila aretirana
Nato sta me ‘predala’ drugemu detektivu. Ta je deloval kot lik iz tv serije Columbo. Majhen čokat tip, temnejše poti in nejasnega govora. Delovalo je, da momlja namesto, da govori. Spraševal me identična vprašanja kot predhodni, le da je hotel imeti iz digitalnega fotoaparata filmski negativ.
Če vse skupaj seštejem, me je zasliševalo 6 ljudi. Šele v tretjem zasliševanju so mi povedali za kaj se gre. Namreč v 6 milijonskem mestu, v številnih soseskah, v preštevilnih ulicah, sem se ustavila in fotografirala ravno pred hišo šefa policije in glavno osebo, ki je odgovorna za varnost v Grčiji. In ker so v tem času številne ugrabitve, podstavitev bomb in raznoraznih napadov, so mislili, da sem teroristka. Pri tem sem omenila,kako bi lahko bila teroristka, če pa sem vegetarijanka. To absurdno situacijo, sem hotela obrniti na komično plat.
Procesu zasliševanja, je sledil proces identifikacije. V tem času, sem se spoprijateljila z detektivi in policisti, eden od njih me je dodal na svoj Facebook.
Prišla sem domov pozno proti večeru in šla direktno spat. Ko sem se zbudila, se je celodnevno dogajanje zdelo kot nek dogodek, ki je daleč, daleč stran.
Tako je potekal moj prvi svoboden dan.