V prvem tednu, ko so mariborski protesti prerasli okvire mesta (danes je nedelja), se že ponujajo prvi nauki. Govor o splošnem nezadovoljstvu, ki je nadgradil osebo in delo mariborskega župana, dobiva potrditev na ulicah in trgih slovenskih mest. Obseg in intenzivnost izražanja nezadovoljstva nad trenutnimi družbenimi razmerami v Sloveniji sta za zdaj sorazmerna s socialno, kulturno in ekonomsko močjo večjih slovenskih urbanih središč. Večje ko je mesto oziroma kraj, večji in intenzivnejši so tudi protesti. Začetni lokalni naboj protestov, kakor se je izoblikoval v Mariboru in je v mestu še vedno in posebno živ, se nadgrajuje na izražanju nezadovoljstva zaradi tatinske tajkunske privatizacije, slabo in pristransko delujočih institucij sistema “politike”, “sodstva”, “bank”, zniževanja doseženih socialnih pravic in rušenja temeljnega človeškega dostojanstva državljanov. Nezadovoljstvo se torej izraža kot protest nad podobami poosamosvojitvene družbene arhitekture, slovenskega kapitalizma, ki očitno ni nekaj, kar smo državljani Slovenije s plebiscitarno večino ob prehodu v demokracijo tudi želeli in pričakovali.
Zdi se mi, da je izredno pomembno, da so protesti vsegeneracijski in nadstrankarski. Z zornega kota protestirajočih državljanov (katerihkoli let) ni posebne ali sploh nikakršne razlike med desnico in levico, med našimi in vašimi. Kar je v razmerah slovenskega (že vsaj 150 let trajajočega) kulturnega boja med črnimi in rdečimi, staro- in mladoslovenci izjemno pomembno in daje zelo dobro podlago za iskanje izhodov iz sedanje situacije, je v smeri rešitev s skupnim imenovalcem narodne enotnosti. Težava z narodno enotnostjo pa je, da ne more biti zapovedana ali celo vsiljena. To je v sedanjem položaju in načinu reševanja skupnih zadev problem. Problem, ker se je v tehnologijo vladanja zadnjih poosamosvojitvenih let nekako samoumevno prikradla navada vladajočih, da skupne zadeve rešujejo samo po podobi lastnih nepopolnih predstav. Brez poslušanja in dialoga z drugimi, ki trenutno (politična opozicija) ali nikdar (ljudstvo) niso neposredno pri vzvodih moči in odločanja. Ker pa smo se v zadnjih dvajsetih letih naučili, da je slepa in hlapčevska pripadnost “našim” pripeljala celotno družbo v krč, klečeplazenje in vsesplošno blokado, imamo sedaj zgodovinsko priložnost, da se vrnemo s stranpoti vampirskega kapitalizma, kamor nas hočejo odpeljati.
Sedaj potrebujemo rešitve narodne enotnosti, kjer ne bo pomembna pripadnost določeni stranki in njeni ideologiji, ampak nadstrankarski, rekel bi projektni pogled na niz rešitve čakajočih družbenih problemov. Rešitev se zdi v tem družbenem trenutku mogoča samo z aktiviranjem vseh nacionalnih subjektivnih in objektivnih virov. Kar se na državni politični ravni lahko imenuje rekonstruirana vlada narodne enotnosti in rešitve, na lokalnih ravneh pa izvolitve novih zaupanja vrednih ljudi in njihovih ekip, kjer je (tako kot v Mariboru) zaupanje v župana in “njegove” praktično nično.
V Pogledih točno pred letom dni pišem, da danes Slovenija potrebuje vse kaj drugega kot običajno povolilno koalicijo, ki jo bo tako ali drugače mogoče sestaviti z raznoraznimi kupčkanji. Prišli smo namreč v čas, ko postaja vse bolj očitno, da ni več mogoče zadovoljevati skupnih in posameznih potreb na za večino še sprejemljivi ravni pričakovanj, ne da bi istočasno temeljito spremenili logiko in način vodenja družbe. Še zlasti ker sedanja družbena kriza nikakor ni običajna kriza zadnjega stoletja, ki se je ciklično pojavila in bo ciklično izginila. Sedanja družbena kriza je znanilec novih družbenih časov, kjer bo oziroma je to, kar smo nekoč poimenovali kriza, postalo vsakodnevno družbeno stanje. Zategadelj se je na takšno novo družbeno stanje treba korenito drugače prilagajati kot doslej. Takoj po zadnjih volitvah je Janez Janša, takrat še nesojeni mandatar nove slovenske vlade, rekel, da rezultati sicer omogočajo nastanek nove koalicijske večine in vlade, da pa ta ne bo dolgega veka in da se moramo že zdaj pripraviti na naslednje predčasne volitve. Ob tem sem takrat zapisal, da te izjave ni nujno razumeti samo v okviru klasičnega boja za oblast, kjer želi trenutni poraženec na volitvah ponovno osvojiti oblast v najkrajšem možnem času. Ampak, kot bi rekel sedaj, da če že ne takrat, je sedaj možnost, da dobimo zahvaljujoč vedno širšim protestom namesto nestabilnega vladanja in vlade nekaj drugega v smislu klicev po tehnični vladi. Mislim, da je postalo evidentno, da stranke tedanje in sedanje parlamentarne večine in manjšine v osnovi ne premorejo idej, na temelju katerih bi lahko zastavili oblikovanje takšnih javnih politik, ki bi nas lahko popeljale preko nevarnih čeri sedanjega družbenega stanja. Zato so sedanji družbeni protesti kot naročeni. Ker so posledica aktivnosti najširših državljanskih krogov, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z našo deželo in svetom v razmerah globalnega kapitalizma.
Transparenti in vzkliki za tehnično vlado tako nujno ne pomenijo zahtev po zamenjavi vlade, torej po predčasnih volitvah. Ampak jih lahko razumemo kot zahtevo in poziv vladi in vsej slovenski politiki za politično modrost in samoomejevanje. Da izpeljejo na primer rekonstrukcijo vlade na način, da ustvarijo zaupanja vredno ekipo ljudi, ki ni zavezana političnemu koalicijskemu ali opozicijskemu kupčkanju, ampak zgolj urejanju skupnih zadev na osnovi najširšega medsebojnega in vsedružbenega dialoga in lastne integritete. To lahko velja tudi za lokalna okolja – Maribor je že tak primer, da se z odstopi župana in njegovih na novo oblikujejo lokalna politična vodstva ter na novo razdelijo karte družbene odgovornosti za delo v skupno dobro. Pri čemer se moramo vsi učiti delovanja iznad lastne strankarske ali osebne sebičnosti in egoizma, kar bo potrebno v mirnejših mesecih, ki bodo sledili tokratnemu izbruhu nezadovoljstva in protestov. Dobro moramo premisliti, kako bi spoznanja protestov vpletli tudi v nove institucionalne rešitve. Kjer bo pod silo zakona zapisana in varovana nujnost najširšega družbenega posvetovanja pri sprejemanju pomembnih družbenih odločitev, ki se ne more nadomestiti z instituti političnega preglasovanja.
Tokratni protesti so prav zaradi tega zgodovinsko pomembna učna ura slovenske nacionalne, socialne, individualne in kulturne samozavesti. Ki se prav v skladu s slovensko tradicionalno politično kulturo dogaja na trgih v objemu skupnosti protestirajočih, na katerih nismo zato, ker nimamo početi kaj boljšega, ampak zato, ker tako ne gre več naprej, če želimo še naprej živeti in delati v svobodni Sloveniji.