Zadnje izjave (nekaterih) vidnih predstavnik RKC v Sloveniji vzbujajo (spet pri nekaterih) začudenje, kako da je RKC v Sloveniji spet obrnila plašč po vetru in, v nasprotju s socialno obarvanimi izjavami istih predstavnikov te Cerkve izpred kakšnega leta, sedaj striktno zavračajo vsakršen dialog s tistimi socialnimi partnerji, ki predstavljajo podrejeno stranko na vse bolj svobodnem trgu dela. To čudenje je zmotno in odveč. RKC v Sloveniji je namreč le del Vesoljne Cerkve, ki vsaj od nikejskega koncila naprej nikoli ni bila socialno čuteča. In nikakršnega razloga ni, zakaj nek toliko nepomemben delček te Vesoljne Cerkve, kakršna je »naša«, od te vztrajnosti kakorkoli odstopal.
Krščanstvo je neizpodbitno socialna religija, nastalo je iz splošnega odpora potlačenih židovskih množic, živečih v zadnjih stoletjih pred Kristusom slabše in bolj brezpravno kot sužnji, proti svojim tlačiteljem, tedanjemu židovskemu plemstvu in kleru. Že knjige prerokov v Stari zavezi pričajo o tej problematiki in o izkoriščanju tudi plemenitih načel židovske religije za »pritlehne« cilje, torej za izkoriščanje ljudskih množic in za samookoriščanje z njihovo bedo.
Kristus (= maziljeni) ali Mesija (= maziljeni) je bil bodisi posameznik bodisi tvorba skupine rabinov (= učiteljev) ki je/so učil-i ljudstvo, da obstaja Gospostvo, močnejše in vplivnejše in zlasti pravičnejše in obstoječega gospostva plemičev in klerikov in da zatorej ni potrebno brezpogojno ubogati tozemeljske ukazovalce, ampak se je potrebno podrediti močnejšim, vplivnejšim in zlasti pravičnejšim gospodarjem, tistim, ki so tako nad ljudstvom kot nad vladajočimi. V tedanjih razmerah kajpak ni moglo biti ničesar močnejšega od oblastnikov, zato je bil edini izhod v božanstvu, JHVH kot Bog Izraelcev je zatorej poslal mednje del samega sebe, ga učlovečil in pooblastil, da poduči mase in jih pripravi na spremembe – družbene spremembe.
Krščanstvo je s temi svojimi nauki kajpak izzvalo gromozanski odpor oblastnikov, najprej v Judeji in nato še v Rimu. Katera oblast pa se bo strinjala s tistimi, ki učijo, da je nepotrebna, odveč in da bi jo bilo najbolje odstraniti že danes in ne čakati s tem na jutri? Med potlačenimi pa se je novi nauk nezadržno širil, dopolnjeval in se spreminjal – iz klica po Revoluciji v »opij ljudstva«, v nekaj torej, s čimer se je ljudstvo samoomamljalo, tolažilo in, kot v nekakšno zadoščenje, govorilo češ tukaj nas sicer izkoriščate, na drugem svetu pa boste plačali za vse krivice, ki ste nam jih povzročili med svojim in našim življenjem.
Širjenje nove religije in njene spremembe so privedle do tega, da je zadeva postala dovolj pomembna, da jo je bilo mogoče sprejeti tudi na državni ravni, kar je storil Konstantin. Zlasti, ker so med spremembami uveljavili tudi tisto, po kateri je potrebno poslušati poleg onstranskega tudi tostranskega gospodarja. In, ker je krščanstvo v tem času vzgojilo svoj lasten kler, nič manj oblastniški kot je bil nekdanji židovski. In kajpak pripravljenim pihati v en rog s posvetno oblastjo, to je plemstvom.
(Zadeve so tukaj seveda prikazane nekoliko poenostavljeno in tudi časovno ni vse potekalo tako – medtem, ko je bilo krščanstvo v posameznih delih rimskega imperija že splošno uveljavljeno in tik pred prevzemom oblasti, drugod zanj še slišali niso. Ve se, na primer, da je krščanstvo prispelo na naše teritorije sicer že z Rimljani, da pa so Slovani, prišedši semkaj, uveljavili svoje Bogove, staroselski kristjani pa so bili bolj ali manj sužnji ali v najboljšem primeru služabniki (primerjaj, recimo izraz »krščenica« za deklo) in, da je krščanstvo premagalo slovansko vero šele nekje med letoma 900 in 1100).
Krščanstvo in v njegovem okviru sprva katolištvo, kasneje pa še bolj kalvinizem je postalo izrazito antisocialno gibanje, nasprotujoče kakršnim koli znakom aktivnega boja za socialno pravičnost – razen za usmiljenje do revnih.
Takšno je bilo vedno in je tudi danes, celo pod papežem Janezom Pavlom II, izhajajočim iz dežele, kjer naj bi bila socialna uravnoteženost vsaj deklarativno prvenstveno vodilo države.
In zakaj naj bi Benedikt kaj vem kateri že bil v tem oziru kakorkoli drugačen?
Spet poenostavljeno rečeno je krščansko vodstvo, zlasti rimski, aleksandrijski, antiohijski in carigrajski škofje, takrat še enakopravni vodilni predstavniki krščanstva, v hipu, ko so postali »državna« religija, obrnili svoj socializem za 180 stopinj in pričelo nemudoma razvijati teze in teorije o vnaprejšnji, to je s strani Boga določeni vlogi oziroma statusu posameznika. Nezadovoljstvo s svojim socialnim in (brez)pravnim položajem je bilo praktično takoj razglašeno kot skoraj enako velik greh kot seks samo zaradi užitka.
Stališča krščanstva in zlasti Katoliške Cerkve se v tem pogledu niso prav nič spremenila. Hvaljenje dejanj, usmerjenih v minimalno izboljšanje socialnega statusa najbednejših slojev ljudstva so le pesek v oči in se niti ne skušajo lotiti odpravljanja vzrokov – »prirojene« družbene neenakosti, vnaprej dane od samega Boga.
Tako recimo Rerum novarum papeža Leona XIII leta 1891 resda terja nujno pomoč najnižjim slojem prebivalstva, vendar ne v smislu odpravljanja nepravičnih razmer ampak za apologijo delitve na revne in bogate. Predstava, da naj bi obstajalo naravno sovraštvo enega razreda proti drugemu je poudarjena kot glavna zmota nastajajočih socialistov. V tej poslanici terja država složno sodelovanje razredov. Leon XIII meni, da se je ogenj poželenja po svobodi in vsaj minimalnih socialnih pravicah in varnosti že tako razplamtel, da je treba ohraniti ljudstvo v mejah njegovih dolžnosti, pa četudi z državnim nasiljem, ki ga je Cerkev vedno prepuščala posvetnim oblastem.
To idejo dopolnjuje nekaj let kasneje Pij XI v Quadregessimo anno tako, da prosi kapitaliste, naj zagotovijo pravične plače. Priznava in dovoljuje sindikalno dejavnost, je pa strogo proti stavkam in jih preprosto prepoveduje!
Pij XII, znan tudi kot Hitlerjev papež, je v svojem radijskem govoru na Božični večer 24.12.1941 med drugim poudaril zastrupljenost človeštva s socialnimi zmotami in zablodami. Edvard Kocbek, na primer, je bil izobčen iz RKC zaradi svojih socialnih – ne socialističnih! – razmišljanj in ustreznega delovanja.
Obstoj boljševističnih, komunističnih, socialističnih in kakor so pač že imenovali režime, ki so vsaj deklarativno ukinili izkoriščevalske razrede in, nekateri bolj drugi manj uspešno zagotavljali poleg socialne pravičnosti tudi ustreznejši družbeni položaj nekoč (in danes spet!) povsem podrejenih delavskih množic, nikakor ni uspel vplivati na ustrezno posodobljenje socialnih in družbenih teorij Vesoljne Cerkve, pa tudi vseh ostalih krščanskih sekt se ta smer ni dotaknila v pozitivnem smislu. Ravno nasprotno: družbena gibanja, ki so jih poimenovali »komunistična«, so socialno zadrtost religioznih institucij še utrdila. Vladajoči socializmi so predstavljali sovražnika številka 1, proti kateremu je bilo ne le dovoljeno ampak nujno potrebno uporabljati vsa sredstva. Takratni papež Pij XII verjetno ni bil navdušen pristaš fašizma in nacizma, ampak ju je vendarle ocenjeval kot manjše Zlo in ju skušal uporabiti v svojem neizprosnem boju proti utelešenemu Zlu. In tudi najbolj priljubljeni papež zadnjih let, Janez Pavel II, čeprav je izhajal iz socialistično-komunističnega okolja, je glavno Zlo videl prav v realizaciji osvobajanja podrejenih družbenih razredov izpod jarma, ki jim ga dandanašnji ne nadevajo več lastniki sužnjev ampak neprimerljivo močnejši pogodbeni partnerji na svobodnem trgu dela.
Zakaj naj bi torej Štuhec & Co. odstopali od te večstoletne usmeritve, ne le katoliške, ampak vseh krščanskih Cerkva?