Zdravo. Moje ime je Miha. Sem nekdanji dijak Gimnazije Ptuj – od tega je že kar nekaj let – in takrat je bila moja razredničarka Vida Otič. Ker tudi sam sodelujem s Festivalom gejevskega in lezbičnega filma, se je nekako porodila ideja, če bi jaz naredil kratek uvod v film, ki si ga bomo ogledali danes. Namreč, vsako leto je na Festivalu lezbičnega in gejevskega filma v Kinoteki v Ljubljani navada, da pred vsakim filmom nekdo pozdravi občinstvo, pove nekaj o filmu in tako prispeva k bolj prijetnemu vzdušju.
Sem zelo ponosen na Gimnazijo Ptuj, da se je odločila za sodelovanje s Festivalom lezbičnega in gejevskega filma, in sem zelo vesel, da so na gimnaziji tudi takšni profesorji, ki premorejo dovolj senzibilnosti, širine in poguma za odpiranje tematik, ki so danes žal še vedno v veliki meri tabuizirane in s tem potisnjena na sam rob tako širše družbe kot tudi na rob šolskih vsebin – pa čeprav so to vsebine, o katerih se moramo pogovarjati, o katerih moramo razmišljati, če želimo v življenju živeti drug z drugim in ne drug mimo drugega ali celo drug proti drugem.
Če bi sodelovanje med Gimnazijo in Festivalom obstajalo že za časa mojih gimnazijskih let, bi spomin na moja gimnazijska leta definitivno bil lepši, saj sem takrat spoznaval dejstvo, da sem gej. Čeprav moje takratno odkrivanje lastne spolne usmerjenosti ni bilo travmatično v kakršnemkoli smislu oz. ni bilo zaznamovano s hujšimi negativnimi situacijami, se spomnim, da pri pouku nisem bil deležen bolj resne obravnave tematik iz področja seksualnosti, spolnih identitet in spolnih vlog. Zdaj se zavedam tudi tega, da je obstajal še cel kup drugih tematik, ki jim takratne šolske vsebine niso posvečale dovolj pozornosti – npr. invalidnost, priseljenci, revščina, pritiski idealov telesne lepote, pasti potrošniške družbe in nevarnosti trga dela, na katerega stopamo s svojimi maturitetnimi spričevali in diplomami itd. Pričakovati vse to od šole bi seveda bilo smešno, saj šola ni življenje. Vendar čeprav šola ni življenje, bi se vsaka šola morala truditi, da v učilnicah, učnih vsebinah in v glavah učencev odpravlja delitve – delitve na tiste, ki so večni odličnjaki in na tiste, ki komaj izdelujejo letnike; na tiste, ki prihajajo iz mesta in tiste iz okolice; na samoumevno večino tistih, ki ljubijo nasproten spol in spregledano manjšino tistih, ki ljubijo isti spol; na prave in na ne-prave državljane.
Če pri pouku zmanjkuje časa za obravnavo tematik iz področja človekovih pravic ali če je njihova obravnava v obliki klasičnega poučevanja morda celo nesmiselna, zagotovo obstajajo načini, ki lahko tematiko posredujejo na bolj doživet način. Ogled filma je zagotovo eden izmed takšnih načinov.
Danes si bomo najprej ogledali slovenski kratki dokumentarni film z naslovom Janez. Janez je mlad fant, ki ponosno živi svojo gejevsko identiteto in ima pri tem vso podporo družine in prijateljev. Žal pa daje Janezovemu optimizmu nekoliko grenak priokus širša slovenska družba, ki ga obdaja. Film Janez sta posneli dve zelo mladi režiserki in je na letošnjem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma prejel nagrado za najboljši slovenski kratki film. Glede na to da znotraj slovenske filmske produkcije primanjkuje filmov, ki bi na realističen način obravnavali tematiko homoseksualnosti, je film Janez v tem smislu pozitiven korak naprej.
Sledil bo belgijski film Teksas Severnega morja, ki je posnet po otroški noveli. Skozi film bomo spoznali odraščajočega fanta Pima, ki se rad zateka v svoj sanjski svet, saj je njegovo vsakdanje življenje pogosto polno razočaranj in nerazumevanj. Pim se zaljubi v svojega prijatelja, kar ga osreči, vendar kaj kmalu v njegovo življenje spet vnese novo vrsto razočaranj in zapletov. Film Teksas Severnega morja odlikuje lepa vizualna uprizoritev, poglobljenost igranih likov in čutna zgodba.
Želim vam prijeten ogled.
Miha