S podpisom izjave “vilniuške skupine” sedmih povabljenk v Nato in treh kandidatk zanj je slovenska vlada pozvala varnostni svet Združenih narodov, naj odobri napad na Irak, hkrati pa je vnaprej upravičila morebitno vojno proti Iraku brez odobritve OZN. Nobena politična stranka v Sloveniji ni dobila pooblastila, da državo potisne v sodelovanje pri napadalni vojni, da spodbuja k vojaškemu napadu in da upravičuje dejanja, ki kršijo ustanovno listino OZN. Nobena politična stranka namreč nič takega ni predložila v programih, na podlagi katerih smo jih izvolili v parlament. Ustava Republike Slovenije v 124. členu določa, da “pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”. Če se država k temu zavezuje pri varnostni politiki, bi moralo še toliko bolj veljati za mednarodno politiko.
Nočemo deliti odgovornosti za pobijanje, preganjanje, za lakoto, bolezni in nesrečo milijonov ljudi. Prepričani smo, da tako čutijo in mislijo tudi številni naši sodržavljani in sodržavljanke. Vemo, da milijoni ljudi v Evropi in po svetu nasprotujejo morebitni vojni proti Iraku. Želimo, da vlada prisluhne miroljubnim ljudem sveta in da se začne dejavno zavzemati za miren in pravičnejši svet. Zato zahtevamo, da vlada Republike Slovenije prekliče svojo podporo izjavi desetih zunanjih ministrov vzhodnoevropskih držav.
Prvopodpisani:
Tanja Rener, profesor, Univerza v Ljubljani
Zoja Skušek, prevajalka in publicistka, Ljubljana
Rastko Močnik, profesor, Univerza v Ljubljani
Izjava za javnost
Protest obalnih mirovnikov ob slovenskem podpisu vilniuške izjave
Obalni mirovniki, združeni v Družbeni pobudi Obale ostro protestiramo zoper podpis, ki ga je v imenu slovenske države dal zunanji minister Dimitrij Rupel pod v Washingtonu zasnovano vilniuško izjavo, ki daje ZDA proste roke ob načrtovanem napadu na Irak. Šibki dokazi ameriške vlade o iraškem skrivanju kemičnega in biološkega orožja agresije in okupacije Iraka ne opravičujejo. Iraško prikrivanje orožja je delno celo razumljivo, saj so soočeni z bližnjo agresijo in je v časih osamosvajanja podobno ravnala tudi Slovenija. Inšpektorji so že zdavnaj prosili ZDA za tovrstne podatke, saj imajo vsa pooblastila za uničenje takega orožja in to lahko
nemudoma uresničijo.
Slovenska javnost, kot tudi javnost drugih evropskih in svetovnih dežel po raziskavah javnega mnenja v veliki večini ne odobrava reševanje iraške krize z vojaškim posegom. V javnosti in strokovnem mnenju prevladuje prepričanje, da gre za umazano vojno ZDA, ki se za rešitev zavoženega domačega gospodarstva skuša polastiti nadzora nad arabskimi naftnimi ležišči, za kar mora prej razmajati Združene narode in njihovo ščitenje suverenosti članic, kar ji je dodobra uspelo, “kolateralno” pa se razklati konkurenčno Evropsko skupnost, dodatno podpreti njihovega arogantnega izraelskega varovanca na Bližnjem vzhodu in seveda izprazniti po sivih pokajoča skladišča njihove vojaške industrije. Nedopustno je, da se s podpisom postavljamo v četico “pridnih” hlapcev samovoljnega svetovnega gospodarja, ki v imenu sirjenja “demokracije na konicah raket” dejansko Rusi ZN kot vrhovno institucijo svetovne demokracije. Bushevi vladi je uspel edinstven politični podvig: v dobrem mesecu dni je tako oddaljila ameriško celino od evropske in povzročila tolik odpor v svetovnem javnem mnenju, da temu ne najdemo zgodovinske primerjave. Političnemu razdejanju bo zdaj sledilo fizično: ameriško na Bližnjem vzhodu in povračilno arabsko na Zahodu – kdo in koliko časa pa bo zdravil vse te raztrganine in rane?
Predvidevamo, da nečastni odločitvi slovenske vlade v odločilni meri botruje znana proameriška naravnanost našega zunanjega ministra, ki v vseh svojih mandatih ni iztisnil niti ene same kritike na račun njene zunanje politike. Taka prednostna opredelitev dr. Dimitrija Rupla, kot tudi “strašna noč” o resničnih ameriških ciljih v njegovi (za)vesti so seveda legitimna pravica in drža nekega posameznika, absolutno nesprejemljivo pa je, da je tako stališče s podpisom pod vilniusko izjavo zapečateno kot odločitev slovenske države. To je možno le v primeru, da sta se slovenska vlada in parlament, kot institucionalna predstavnika slovenske države, docela odtrgala od slovenskega naroda in njegovih javno izraženih teženj.
V zadnjih dneh smo zeljo po mirni rešitvi iraške krize z organiziranjem demonstracij v Ljubljani in Kopru izrazili tudi mi. Eden od javno izraženih namenov naših protestov je bila tudi podpora pokončnosti vlade in njeni umestitvi na stran večine evropskih držav, ki so za mirno rešitev krize – Nemčije, Francije, Belgije, Avstrije, Norveške, Švedske, Finske, Irske, Švice in Islandije, kot tudi ogromne večine svetovnih držav. Tudi Evropski svet je izoblikoval in z veliko večino sprejel novo pobudo za mirno razrešitev iranskega spora. V okviru teh mirovnih prizadevanj bi lahko častno in suvereno zastopali politiko miroljubnega sodelovanja, ki smo jo potrdili s plebiscitom in ustavo. Sedanjo odločitev zato razumemo kot izdajo nase podpore, kar je sprožilo med mirovniki val razumljivega gneva do nase zunanje politike in akutnega poslabšanja sicer kronično upognjenega stanja njene hrbtenice.
Kapitulantski umik pod streho močnega, destruktivnega neoimperialističnega hegemona in moralno politična podpora njegovim krvavim in grabežljivim težnjam močno spominjata na slovensko paktiranje s svetovnimi okupatorji pred šestimi desetletji, z vsemi znanimi uničujočimi posledicami. Za odločitvijo zunanjega ministra nedvomno stoji tudi vlada in to ji nalaga hudo odgovornost glede poglabljanja že tako globokega prepada med stališči predstavnikov države in mnenjem javnosti glede sodobnih svetovnih dilem, pa tudi glede umeščanja Slovenije v Nato kot s prakso deklarirane – ameriška zahteva po zaščiti turškega izhodišča akcij proti Iraku – pomožne sile agresivne vojaške politike ZDA. Če pa podpis vilniuske izjave pomeni, da se mora slovenska vlada poleg sedanjega snubljenja slovenske javnosti glede NATA se nadalje prilizovati tudi Washingtonu, potem jo bo ta razcepljenost političnega jezika naredila tako odurno, da lahko glede narodnega konsenza k vstopu kar požene puško v koruzo – kolikor prej, toliko bolje za vse. Edino konstruktivno, modro, etično in varno geslo sedanjosti je namreč: Keep away from USA!
Za omilitev sedanje napetosti in bodočih notranjih pretresov in nevarnih polariziranj, ki jih bo v naši družbi nadaljevanje take politike nujno zaostrilo, predlagamo jasno preusmeritev slovenske zunanje politike na pot spoštovanja Združenih narodov kot najvišje demokratične institucije človeštva in, znotraj nje ter Evropske skupnosti, za umestitev Slovenije med odločne zagovornike miroljubnega reševanja sporov in nedotakljivosti posameznih držav in njihovega naravnega bogastva.
Zato zahtevamo, da slovenska vlada in parlament
– umakneta sramotni in nepotrebni podpis pod vilniusko izjavo
– se z uradnim stališčem in dejavno politiko pred svetom izjasnita za miroljubno reševanje sporov in spoštovanje suverenosti držav
– zamenjata zunanjega ministra z diplomatom, ki bo zmogel bolj nepristransko zastopati slovenske zunanje politične interese.
Ameriški obrambni minister je izjavil, da ga ne zanimajo javna mnenja, ampak stališča držav. Taksno aroganco do javnosti pa si bodo naslovljene vlade le težko privoščile, saj so konec koncev od ljudstva odvisne vsaj na volitvah – in referendumih…
V imenu članov in podpornikov vodja Družbene pobude Obale Vlado Sav
Družbena pobuda Obale je sekcija Društva za kulturne raziskave in ekologijo iz Kopra