Pravijo, da je prišel čas za Ljubljano in Maribor. Ne, na vidiku niso nove volitve, nova stranka, nova obljuba. Prišel je menda čas za teroristične napade na največji mesti v Sloveniji. Saj smo se tega ves čas bali, kajne?
Vse lepo in prav, nekdo je pač posnel dva posnetka, jih nataknil na Youtube, posnel vojaške in druge uradne objekte v državi, uporabil Google pri tem, izbral fotografije nekaj slovenskih politikov in se podpisal kot Abdul Bakr. Kot islamski sveti bojevnik iz Slovenije.
Se nam je zataknila kost v grlu? Bo kosilo še teknilo? Nas je že dovolj strah? Si bomo jutri še upali v Kolosej, v Evropark – dve izpostavljeni lokaciji?
Resni ljudje in strokovnjaki pravijo, da se je anonimni ustvarjalec šalil. O tem ni dvoma: samo prvovrstni šaljivec bi med politiki daleč najbolj izpostavil Zmaga Jelinčiča in njegovo družino. Samo šaljivec bi vsa imena politikov napisal pravilno, poštimal bi vse umlaute pri gospe notranji ministrici. Le pri Jelinčiču, ki ga je najbolj preverjal, čeprav je pravzaprav politik v pokoju, pa bi se zmotil in napisali Jelenčič. Očitno namerno in v lastno zabavo.
Zgodba o teroristični zgodbi je okupirala vse medije, komercialne in nacionalne. Prišla je na prve strani in v prve minute. Še več, policija je grožnje vzela resno. Saj jih mora, po uradni dolžnosti. In začela preverjati verodostojnost posnetkov ter iskati avtorja, poostrila je tudi varnostne ukrepe.
In tako se cela Slovenija ukvarja s tem posnetkom, naši vojaški objekti pa so končno deležni varovanja. Verjetno je namen avtorja s tem ne samo dosežen, temveč maksimalno presežen.
Imamo samo dve možnosti, kako interpretirati video posnetka. Ali se je nekdo odločil, da bo med Slovenci močno širil že navzoči strah in s tem dosegel učinke, ki so mu ljubi. Druga možnost je, da bi rad na neposrečen način odprl vprašanja o šibkosti slovenske vojske in notranji varnosti, ki sta verjetno res na psu. Da je, skratka, avtor posnetkov nek vojaški insajder, ki se je domislil neslane šale.
Česa na uči ta zgodba? Predvsem naslednjega: kako močno smo pripravljeni sodelovati pri tehnikah širjenja strahu, ki nekaterim mojstrom iz ozadja in ospredja silno koristijo. Saj ni nobenega dvoma, da smo ob trgovcih z novci dobili še trgovce s strahom. Begunci in terorizem sta postala prvovrstna marketinška niša. Le poglejte, kako rejtingi posameznim strankam rastejo. Kako posamezni domači politiki postajajo pogumni. Kako zelo se njihovi mediji trudijo vsakodnevno pisati o zlobnih beguncih. Logika je enostavna: bolj bo ljudi strah, bolj bodo volili za nas.
Še bolj žalostna je udeležba medijev pri tem. Ki so se pripravljeni anonimnežu z youtuba podrediti do te mere, da se pogovarjamo samo o njem. Zaslug nima on, odgovornost za to je na urednikih in novinarjih. Strah se pač prodaja, gleda in klika, če je resničen ali neresničen. In nato sledi neizbežen korak, iz strahu se takoj rojeva sovraštvo. Ki še nikoli ničesar ni rešilo. Nasprotno, poraja nove težave in ustvarja kolektivno psihozo, s katero se spet lahko odlično manipulira. No, ko sem spisal te vrstice, je policija ugotovila, da se ji javil nek 28. letni Mariborčan in priznal, da je on avtor posnetka. Se pravi, da smo ugibali pravilno. Dobro pri tem je le, da tega ni posnela kakšna politična stranka.
Strah je senca našega neznanja, je dejal Machivaelli. Pri nas je postal priročno orodje v laboratorijih medijev, da bi nas, državljane, ukrojili po svoji meri. In žal jim to prostodušno dovolimo. Sicer velja: ostanite še naprej živi! Pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«