Steven Spielberg je nedvomno človek za današnje dni, je človek časa v katerem živimo, Američan, Žid, družinski človek, človek show businessa, popolna personifikacija ameriškega sna. Tisto, kar živi tudi dela in to dobro, tako dobro, da je že skoraj prozorno, preveč dobro. Nenazadnje drži tron v industriji, ki se je izkazala za najbolj vplivno v zadnjem stoletju, film, in že samo to bi bil zadosten razlog, da si ob njegovem imenu zastavimo, ob mučnem trenutku stanja stvari v svetu, nekaj neprijetnih vprašanj.
V Spielbergovem opusu je jasno prepoznana tiste vrste hinavščina, ki tako bleščeče krasi Ameriko (ZDA, v nadaljevanju samo Amerika), kot bi verjetno krasila tudi vsako drugo vrsto zgodbe o uspehu in, ki je, če smemo potegniti neko paralelo, stopila v glavo tudi tvorcem t.i. naše zgodbe o uspehu. A na tem mestu se bomo ukvarjali predvsem z tisto prvo, Ameriško zgodbo, katere tvorec je na nek način, vsaj v tistem najpomembnejšem delu, ki mu pravimo prepoznanje, tudi Spielberg sam.
Spielberg je ikonoklast najvišjega razreda, človek z izostreno vizualno percepcijo in pozicijo kakšnega mesije, če bi v industriji kaj takšnega bilo mogoče. Njegova vizija je senzualna, vsakič znova prepozna svojo nalogo in jo brez napake in sleherne slabe vesti izvršuje v imenu nekega višjega ideala. Ta ideal je korporativen, aroganten, dominanten in kar ni najbolj nepomembno, trdoglav, korekten le v tistem kar prikazuje, kar pa resnično hoče povedati, pa zaradi strahu, da bi ga razumeli, skriva pod preprogo. Spielberg je v svojih filmih od nekdaj medij Amerike, a najbolj nesramno in kar ga je na koncu izdalo, v triumfalnem obračunu z zgodovino, v trilogiji filmov Schindlers List (1993), Amistad (1997) in najbolj presodno Saving Private Ryan (1998).
Saving Private Ryan se loti invazije na Normandijo leta 1944, dneva, ki je ključen za razvoj in preobrat druge svetovne vojne, a to je le postransko v tistem, kar skriva ključ do njegovega problema. V mikrostrukturi se sprašuje po smiselnosti žrtvovanja enega človeškega življenja za drugega, ki se ultimativno in nepozabno strne v zastrašujoči “Earn it” – zasluži si. Izziv, ki bi še tako trdnega dedca pognal v samotrpni monolog o smiselnosti sveta in tega kaj lahko o njem vemo, torej moment vreden globokega premisleka in potem ravno tako tehtnega delovanja, izziv, ki niti v tem sprevrženem amerikaniziranem svetu ne bi mogel doseči zadoščenja, kaj šele, kolikor bi nanj odgovorili z razumom. Kapetan John Miller (Tom Hanks), ki na koncu Jamesu Ryanu (Matt Damon), najmlajšemu in edinemu preživelemu sinu povprečne ameriške, torej ameriške družine Ryan, za katerim tankovestna in sentimentalna Ameriška vojaška falanga, pošlje Millerja in še sedmero njegovih kolegov, na samomorilsko ekspedicijo, dahne ta fatalni rafal v srce, verjetno v filmu iz mesa in krvi pomeni cinizem iz pekla, češ poglej, umiram za tebe, živi s tem, če moreš, a pri Spielbergu in ameriški dom – o – ljubni filozofiji, ki želi vse bolj biti tudi naša, je to povod, da se ta zahteva izpolni. Toda kako? S produkcijo!
Amerika, kot prva dežela z meščansko revolucijo, si je s tem v svetu pridobila posebno mesto, ki jo vse od takrat s pridom izkorišča, ne povsem neupravičeno, a to smo ji, s tem, ko strmimo ravno za takim Eldoradom malomeščanstva, omogočili prav mi, Evropejci. Amerika je dežela priseljencev, to je Canaan naših prednikov, ki so si želeli stran od s tradicijo obtežene Evrope ustvariti svoj raj, obljubljeno deželo po svojih predstavah. Ta raj, kot da je dolgo živel ravno po tem normativu: zasluži si, na tem je gradil svoj patriotizem, svoj ponos in konec koncev tudi samosvoj razvoj. V dosego tega cilja Amerika ni popuščala pred nobenim ciljem, naj se pri tem še tako umaže, svetinja je svetinja in zvestoba domovini, njenemu imenu, sicer kratki, po naših standardih pritlehni moralni tradiciji, ki pa slednjič vendarle transcendira v tako slavljeno demokracijo, idejo o človeku, ki je varen v svetu, kjer mu je, če je sposoben, omogočeno vse. Tej ideji pa kot cucek na vrvici sledi zelo pomemben cilj, kot pranačelo in zmes demokracije same, družina. Bog, družina in država, sveta trojica ameriškega sna. Ne katerakoli država, ne katerakoli družina in tudi ne katerikoli bog, “Naš”, to je Ameriški, “samo ta je tisti, ki ga poznamo”. Ta samocentrizem, prepričanje, da je Amerika jedro in vsebina svobodnega sveta, se zrcali tudi v zgodovini. “Lahko se vsi pobijete med seboj, pa nam bo vseeno, a če bo pri tem ogrožena samo iskrica našega interesa, bomo svojo pravico branili z vso predanostjo, temu sicer ne bomo rekli boj za naš interes, toliko smo že civilizirani, v ta namen imamo za sabo najboljšo mogočo informacijsko industrijo, tako da lahko povozimo slona, pa bomo rekli da je bila samo miš in verjeli nam boste.” Tako so vstopili v vse velike spopade in jih dobili zase, niso osvobajali Evrope terorja, niso osvobajali Koreje, Vietnama, Hondurasa, Kuvajta itd., skrbeli so zase. Na tej skrbi je nekaj perverznega, le kako si to skrb predstavljajo in njen razkrivajoči efekt lepo, četudi nehote, izpostavi Spielberg v Saving Private Ryan.
Film se začne z ameriško zastavo. Ponosna, z dostojnostjo žlahtnega “spleena” v vsej svoji barvitosti plapola visoko nad vojaškim pokopališčem, žrtvam druge svetovne morije v čast. Po parku med drevesi se proti kameri primaje starec, ki v pričakovanju mašira pred večjo skupino ljudi, ki nemarno in nekoliko prestrašeno stopicajo za njim. Vse to nam ne pove še ničesar, ker nimamo pojma, kakšno balzamiranja vredno finto si je tokrat zamislil Spielberg. Toda kmalu nas udari, to je kakšni dve uri prečiščene filmske poezije kasneje dojamemo nakano! Starec je James Ryan, ki si zasluži, da živi v imenu vseh tistih, ki so bili zanj žrtvovani, sicer ni prepričan, kdo bi bil, a vsi ga tolažijo, da je dober človek, ki je v življenju veliko dosegel. Ko se tako spominja nad grobom svojega izzivalca, se v ozadju na varni razdalji od spomina, kot se za patriarha družine spodobi, muza njegova številna družina, med njimi vidimo predstavnike vseh generacij Ryanovih potomcev, hčera, sinov, vnukov, vnukinj. V trenutkih dileme, torej v momentu, kot smo dejali, ko bi se vsak drugi zlomil pod težo izrečene zahteve, mu pristopi žena in potrdi, kar v delčku sekunde, ko se je morda v spominu ponovno napasel dekadentne evropske mentalitete, in podvomi v to, kar ga je učila mati Amerika, da je živel tako, da je izpolnil dolg do ljudi, ki so umrli, da lahko on živi. Ustvaril si je množično družino. Kaj lahko človek naredi več? Potrudil se je, da je teh pogumnih osem, izgubljenih zaradi njega, Ameriki na čast podvojil, morda potrojil. Sam morda ni ustvaril žarnice, ki traja dlje ali pozdravil kake hude bolezni. Pomembno je, da je ustvaril možnost, da morda nekoč, nekdo Ryanovih, kot posledica te žrtve, ustvari nekaj vrednega, nekaj, kar bo Ameriki v ponos. Ta produktivistična logika je tisto, za kar se Amerika bori, kar Amerika želi, kar varuje in za čigar početje rokuje s t.i. svobodo. Za človeka jim je vseeno, pomembna jim je masa, število, število, ki ustvarja možnosti, da bo nekdo izmed njih nekega dne tudi človek. Ni jim mar za kvaliteto, gre jim za kvantiteto. Ta produktivizem je temelj, na katerem se je vzpostavil kapitalizem, fordizem, potrošništvo, korporativizem…. Javkanje in zob slabe vesti, ki na koncu vsakega od treh filmov triologije zajame protagonista, ni strah, kot pravi tisti stari židovski pregovor, če rešiš enega si rešil ves svet. Strah je ta, ki sprašuje: sem dovolj prispeval, da bo Amerika še naprej naj? Že John F. Kennedy je rekel: ne vprašaj, kaj lahko država naredi zate, vprašaj raje, kaj lahko ti narediš za državo. Ni dvoma, da je po prekrokani noči v postelji z Marilyn Monroe imel v mislih fuk. Zato si lepšega konca, pa naj bo to refleksija Spielbergove samokritike ali samo še dodatna enigma njegove nepojmljive politične korektnosti in moralnega konformizma, kot so Ryanove genitalije v velikem planu pred spomenikom njegovega rešitelja, v dokaz orodja, ki je zaslužno, da je odplačal dolg zgodovini, skoraj ne moremo predstavljati.
Kamera se počasi dvigne nad grobiščem, nad katerim še vedno vihra ameriška zastava in počasi slika izgublja barvo. Zastavo je vse težje prepoznati, v črno belem je prav lahko to zastava novega globalnega reda. Ameriški zastavi v črno belem nekaj manjka, ko zbledita bela in rdeča je, kot bi iz zgodovine izbrisali vso kri in spermo, ki je bila prelita v njenem imenu. In to je ravno tako, kot da bi Ameriko samo izbrisali iz zgodovine.