Bonbonček 8
V Butaliji so živeli dolgo in bili so nadvse srečni. Težav niso imeli, če pa so jih, so jih reševali sproti in sproščeno. Če so imeli kakšen zares velik problem, so ustanovili komisijo. Ta problema seveda ni rešila, ampak imeli so vsaj njo. Komisijo. In to ni tako malo, če ti preseda problem. Ki ga ne moreš razpustiti. Komisijo pa lahko. In ni slabo, če lahko razpustiš vsaj nekaj. Toda potem so Butalci po dolgem tuhtanju ugotovili, da je teh komisij vendarle preveč. In so rekli: hopla, nekdo nas vleče za nos. Ta bi rad bi imel komisijo. In onile tudi. Rad bi imel komisijo zaradi komisije. Za mešanje megle. Rad bi blefiral. Komisije so blef, so se strinjali. So nam nastavljene. Nekdo nam jih je nastavil. In so globokoumno sklenili, da bodo komisije začeli ukinjati. Ker kaj bi z njimi? Rečeno, storjeno. In so jih. Tako so je zgodilo, da so bili končno kos komisijam. In so rekli: če komisija ni kos korupciji, potem Kos ni komisar za korupcijo. Nekateri so premišljali dolgo v noč in sprejeli sklep: komisije, ki niso kos ničemur, so Kosove komisije. Kosove komisije pa ne pripomorejo k ničemur. Ker bi morale, če so Kosove komisije, biti kos nečemu. Ampak niso. In niso kos natanko zato, ker so Kosove komisije. Zato komisij, ki niso kos ničemur, ne potrebujemo, so ugotovili. Ker mešajo meglo, kot je lepo pojasnil minister Gregor. In ker ponujajo blef, kot je še lepše dodal. In ker je dober znak, da čemu nisi kos, če si Kos. In Drago Kos je Kos. Neizpodbitno, so dejali in preverili njegove osebne podatke. Kot je Tone Rop Rop, zato je bila LDS rop stoletja. So se strinjali. In ker je Tone Tone, je LDS tonila. In tone. In so se zopet strinjali, da je to dovolj svarilen zgled za vse ostale.
In po tistem, ko so Butalci ugotovili in priznali, da se razumejo na rime in obenem obžalovali, da se jim ni že prej posvetilo, so se v en glas strinjali, da jo bodo ukinili, to komisijo. Kosovo komisijo. Da bodo kos tej komisiji. Ki ničemur ni kos, Kos pa je njej vse. A glej ga, vraga, zlomka. Ki nikoli ne počiva. Ko so jim predlagali, da bi vendarle preučili in preiskali okoliščine domnevnega oškodovanja davkoplačevalcev v primeru Mercator, se je zgodilo. Butalci so rekli, da je to odlična ideja. Merkati Merkator, to je že skoraj državljanska dolžnost. Kot merkati deco. In so še isti dan sklenili, da je to dobra ideja. Merkanje. Da bodo vseeno ustanovili komisijo. Kaj eno, dve. Dve bodo imeli. Da bosta boljši. Da bosta bolje rešili težavo in več naredili. Pa je minilo nekaj časa in predsednik parlamenta je vendarle presodil. Da to ni najbolj modro. In najbolj po zdravi pameti. Imeti dve komisiji za eno stvar. In je rekel, da bo on imel le eno. Svojo. Parlamentarno in koalicijsko. Ker je tako najbolj varno: preiskati samega sebe. Ker kdo pozna nas same bolje kot se poznamo sami? In ta komisija ne bo merkala le na prodajo deležev SODa in KADa v Mercatorju, temveč bo preiskala okoliščine prodaje teh deležev v gospodarskih družbah tudi za nazaj. V tisoč primerih, so rekli. Tako je: naj vse preišče. Naj gre tja do Geneze. Do biblije. So se strinjali. In potem ugotovili, da to ne bo šlo. Ker so računali in izračunali. Da bodo rabili sto let, če bodo pridni. Pa so Butalci rekli, da mogoče ne bodo tako dolgo živeli. In da bi v življenju še kaj drugega počeli. In so številko znižali. In so rekli, da jih je sto dovolj. Da bi to lahko izvedli v desetih letih. Vsaj mogoče. Preiskava da bi tako zajema prodajo državnih deležev v družbah Sava, Tovarni sladkorja Ormož, Gorenju, Delu, Autocommerce, Mercatorju, BTC in drugih butalskih podjetjih.
Seveda so bili ti drugi užaljeni. Njih je zanimala prodaja zgolj v Mercatorju. Oni se ne bi tako dolgo pečali s tem. 100 let, 10 let, vse preveč. A so bili Butalci neomajni. Mi so zagrizeni in vneti, so dejali. Začeli bomo čez eno leto, so odločeno zatrdili in zavihali rokave. Zakaj šele čez leto, so nestrpno spraševali drugi. Da zaženemo vso mašinerijo in se pripravimo, potrebujemo čas, so ugotovili. In bili ponosni na svoj elan in delovno vnemo. Zapovrh pa so bili Butalci znova veseli. Da so ugotovili tako zelo hitro in da se jim je nemudoma posvetilo. Že kar po nekaj dnevih, če ne istočasno, da komisije vendarle niso od muh. Da vendarle drži, da jih je fajn imeti. Da so kos nečemu. Četudi niso Kosove. Zakaj? Če imaš težavo, ustanoviš komisijo. Komisija sicer ne bo ničesar rešila, toda s tem bomo vsaj preprečili drugo komisijo, so rekli Butalci. In težave, ki bi nastopile, če bi jo imeli. To komisijo. Ker dveh ni fajn imeti. In včasih niti ene. Zato so koj nadaljevali z delom. S svojo komisijo. Pozno v noč. Vsak dan, cel dan. In cela leta. Dolga leta. Dolga leta so preiskovali. In vsak dan se jih je slišalo. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.