Bog ne daj biti kritičen na račun delitev sredstev v EPK, takoj boste označeni in stigmatizirani kot drekači in sofistični brbljači. Ne mešajte se v našo zgodbo, noli tangere circulos meos! Izkušenj imam sam že dovolj. Maribor je postal, kot sem že nekajkrat povedal, mesto zavezovanja jezikov.
Zadnji napad na mestno svetnico in pisateljico Janjo Vidmar je res beden. Objavljen je spodaj in zapisan v današnjem Večeru:
Večer, petek, 6.4.2012, stran 21, MARIBOR , avtor: Boris Cizej, glavni producent, Ključi mesta, EPK, Maribor
Prejeli smo
Hobotnica Zavoda Maribor 2012 (2)
Od nekdaj velja, vsaj med kulturnimi ljudmi, obče pravilo dostojnosti, ki pravi, da tisti, ki bo metal kamne na grešnika, sam ne sme biti grešnik. Da bi kokodakanje na občinskih odborih o “zapravljivosti” in “razmetavanju”, ki naj bi se dogajalo na Zavodu Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture, postavili v pravo/jasno luč, moram javnosti povedati, da tu govori predvsem in samo užaljeni jaz, ki politiko in pozornost javnosti le izkorišča za svoje popolnoma zasebne interese. Avtorica teh nebuloz (gospa Janja Vidmar) spada med zavrnjene avtorje projektov EPK in torej ne more biti prav objektivna. Vendar pa namesto da bi pametno molčala naprej kokodaka in svoje kokodakanje plasira celo kot (občinsko) politično stališče. In da bo javnosti jasno, je treba povedati, da je avtorica EPK predlagala projekt, ki bi “zapravil” (glej glej!), reci in piši, okroglih 300.000 evrov, od katerih bi šlo za osebne dohodke avtorice več kot 70.000 evrov. Projekt je bil zavrnjen tudi zaradi “zapravljivosti” oziroma premajhnega učinka za prevelik denar. Dokumentacijo hranimo na zavodu. Kdo potem lahko govori o zapravljivosti in razmetavanju?! Sapienti sat.
Glede prispevka se najprej sprašujem o novinarski odgovornosti objavljanja besedil, ki so objektivno žaljiva in morda kazniva. Znova sem prebral prispevek, na katerega replicira producent EPK, in v njem nisem našel ničesar žaljivega ali čezmernega, kar bi izrekla Vidmarjeva.
Kontekstualizacija kulturne prestolnice, še zlasti pa avtorjevo sklicevanje na kulturno dostojnost, njegovo ravnanje še dodatno kompromitirata. To, kar počne on, da je kulturno in dignitetno? Kaj je torej avtor storil?
Prvič, Vidmarjevo je označil za kokoš – no, striktno vzeto njeno govorjenje trikrat opiše kot kokodakanje. Vulgarnost ad hominem.
Drugič, očita ji ravnanje iz užaljenosti. Zateče se v pripisovanje psiholoških intenc njene kritike. Češ: užaljena je, ker je njen projekt zavrnjen. Samo dejstvo pripisa užaljenosti je psihologizacijski ad hominem – avtor ne želi ocenjevati vrednosti argumentov, temveč nasprotnika diskreditirati s pripisovanjem neke njegove psihološke značilnosti.
Tretjič, argument o užaljenosti, ki da je motivirala stališča Vidmarjeve, je nerelevanten. Tudi če bi namreč res bila užaljena, ker so ji zavrnili projekt, to v ničemer ni relevatno za to, kar je povedala. Njeni argumenti bodisi stojijo ali ne, in naloga epekajevcev bi bila, da sesuvajo argumente, ne osebo.
Četrtič, Vidmarjevo avtor celo poziva k »pametnemu molčanju«, ki se splača.
Skratka, žalostna prilika o nizkotnosti argumentacije in komunikacije je to, izkaznica stanja stvari in akterjev.