Tobačna tovarna Ljubljana je bila sicer donosna, kar je prvi, nemški kupec, upošteval in gojil ter jo nato z zanesljivim dobičkom, v kompletu s svojo preostalo tobaku in njegovi predelavi namenjeno lastnino, prodal. Tokrat Angležem. Zanje donosnost tega tobačnega miniimperija, katerega del je bil tudi ljubljanski obrat, ni več zadostovala. Njihovi apetiti so bili večji. In so »nekompatibilne« dele preprosto zaprli. Ljubljanska tovarna očitno ni bila dovolj »kompatibilna«. Zato je sedaj preprosto ni več.
V Nemčiji, natančneje v mestece Harzberg, tam, kjer je bila nekoč DDR, so se, podobno kot večina njihovih državljanov pred približno petnajstimi leti, veselili konca tamkajšnje različice socializma. V kapitalizem so vstopili z velikimi pričakovanji. Verjeli so, da so poslovneži ljudje z vizijami in dolgoročnimi načrti. Prepričani so bili, da je dovolj, če imaš dobro zamisel in si znaš priskrbeti zagonska sredstva, da lahko začneš z donosno poslovno dejavnostjo. In, če si pri tem uspešen, je to dobro tako za poslovneža kot za njegove sodelavce. Oziroma delavce. Oziroma zaposlene.
Harzberg je imel takšno srečo. Mestece, morda bi ga lahko primerjali z našim Ptujem, je našlo poslovneža, ki je v njem ustanovil proizvodno podjetje Grohe. Iz njega je naredil pomembnega proizvajalca pip, tušev … skratka, njegov program je bil tak, kot je program Armal mariborske Livarne. Zadeva je bila tako dobra, da je v Harzbergu našlo zaposlitev okoli 1600 ljudi in, da so lastniki prav kmalu odprli še dva obrata na tleh nekdanje Zahodne Nemčije.
Potem pa jim je bilo dovolj in so zadevo prodali. Tudi njihovi kupci so bili Angleži. In so zadevo izpopolnili, jo naredili še boljšo. Tržno pomembnejšo. Tako rekoč No 1. na tem trgu. A kaj, ko je sledila prodaja in jim potem, ko so odšteli prvotno kupnino in investicije v podjetje, prinesla okoli 600 milijonov € zaslužka.
Novi kupec, Texas Investment Group inc., ni razpolagal z dovolj gotovine, zato si je nekaj sto milijonov € izposodil pri poslovnih bankah. Ter ta posojila prevalil na Grohe. Preprosto, kajne? Poslovodstvu nove pridobitve je ukazal, da mora dobičkonosnost podjetja Grohe povečati, tako da dividende ne bodo padle, pa še posojila bo mogoče odplačevati iz dobička.
Takšnih ciljev nikakor ni mogoče doseči na preprost način. Da bi vendarle nekako zadovoljili zahteve novih lastnikov, je priskočila na pomoč svetovalna firma McKinsey. Mogoče se bo kdo še spomnil, da je za ne ravno majhen honorar pomagala pokopati že mariborski TAM. Pred kakšnimi dvanajstimi leti.
McKinsey ni veliko razglabljal. Preselite proizvodnjo na Tajsko, je svetoval. Tam stane delavec 4 do 6 € na dan. Najbolje plačani celo 2€ na uro. V Nemčiji, tudi v nekdanji DDR, pa najmanj 23€ na uro. Razlika je očitna. In četudi so tako dobro plačani nemški delavci prinašali zadovoljive dobičke, ti niso bili zadostni. Pohlep novih lastnikov je večji.
Podjetje v Harzbergu je že prazno, preostala dva nemška obrata pa bosta dajala delo tamkajšnjim prebivalcem še skoraj dve leti. Natanko do leta 2008.
Na Tajskem kajpak slavijo. Otvoritve nove tovarne so blagoslovili budistični menihi in celo katoliški duhovnik. Sodelovali so ministri in visoke vojaške osebnosti. Harzberg pa je pričel deliti usodo večjega dela nekdanje DDR: pomanjkanje delovnih mest in brezperspektivnost.
In Grohe nikakor ni osamljen primer. V Nemčiji, ki je polna podjetij, ki se jih splača kupiti le zato, da bi jih nato z dobičkom prodali, se bojijo, da osamljenih kobilic ni.
S prodajo podjetij je mogoče zaslužiti veliko. A le nekaj časa. Nato jih je ceneje zapreti.
Texas Investment Group inc. bo Grohe, sedaj podjetje na Tajskem, prav gotovo prodal takoj, ko bo lahko dokazal, da bo tudi novi kupec z njim nekaj zaslužil. Nato ga prodal še ta. In morda še naslednji. Potem pa ga bo nekdo moral zapreti. In na Tajskem se bo ponovila nemška zgodba. Ali pa slovenska.