Bonbonček 38
Je kaj lepšega kot cmokniti žmohtno brhtečo Butalko na lice, ali pa jo zalizati kar naravnost? Seveda ni. Je kaj slastnejšega kot posliniti čednega mladega Butalca? Tudi ne. Butalci so vedeli in bili prepričani: prav zares ga ni bolj fletnega občutka. Poljubljanje je božansko, čudovita reč, in kar slinica priteče, ko pomislimo na kakega strastnega iz spominske omare. Poljubčke delimo tistim, ki jih imamo radi, si jih želimo v drhtečem pričakovanju. A tudi tistim, ki jih spoštujemo in jih cenimo. Težava? Morebiti res.
Ko so se nedavno tega po rodni grudi popeljali gospod butalski kardinal, so bili Butalci, tako tipično zanje, navdušeni. Pa televizijci in mediji sploh tudi: vse se je zanje vrtelo okoli njegove rdeče, v baročna oblačila odete pojave. Njegova sestra ga je podučila: »Že v mladosti si hodil in želel voditi procesije. Takrat za mrtvim ptičkom«. Konec citata. In zdaj je fantiča v krepkega gospoda zrasel! Ljudje so se čudili in ga častili zaradi nečesa drugega, ne pasjih procesij. V kraju rojstva so ga hiteli folkloristi poljubljati, ker tako se tem rečem streže: kardinalova desna roka je zatavala v napete ustnice pol-plešastega deca, ki se je trudil čim manj posliniti ta po božje oblikovani del človeškega telesa. Medtem so gospod kardinal gledali nekam v drugo smer, kot da bi jim bilo nerodno. Kot smo razbrali iz fotografije nizkonakladne revije, se je pri tem celo zarežal. In da bi stvar bila še hujša, so se režali vsi naokoli: lokalni župnik, stoječ tik za njima, pa folklorni zbor, ki je ob tem meril kvadratne centimetre spuščene sline, pa ostali verniki in firbčneži, postavljeni v špalir. A ga bo? Kako dolgo? Koliko sline? Na kateri prst ali del roke?
Pa vendar, za Boga, se tako tem rečem streže? Režati se človeku, božjemu podaniku in zaupniku, tako visoko v cerkveni hierarhiji? Je poljub roke takega poslancaa gesta, ki jo prav vsi, vključno s kardinalom, jemljejo za šalo? Nak, ne bo držalo, Butalci: papeže in kardinale se poljublja čisto zares! S spoštovanjem in dostojanstveno. Včasih so jim poljubljali noge. Fuj in fej? Ko je nekoč nek vladar poljubil papeža, mu je zraven še položil na srce: »To ni za vas, to je za Petra!« Eto, pa ga imate, Butalci! Preveč si ženete k srcu, ko se režite pri takih poljubih! To vendar ni nevesta. Kardinal ni nevesta! Ne slinite se, ne imejte pričakovanj, ne zadrhtite, ko mu ljubite roko! Poljubite pa mu jo vendarle, pa brez posmeha, prosim!
No, potem se je v Butaliji zgodilo še nekaj hujšega. Pomislite, toda njihov kardinal so zatrdili, da ne marajo poljubljati druge. Recimo roke papežu. Ko so bili imenovani, je papežu niso poljubili. Videti je kot konsistentno ravnanje: če ti je smešno, da ti jo drugi poljubljajo, je tudi sam nimaš pretirane vneme sliniti. In potem butalskemu moderatorju na tisto kardinalizirano nedeljo na kardinalizirani televiziji ni šlo v račun. Zakaj vendar, gospod kardinal, niste poljubili papeža? Mislim, na roko, ne kam drugam? In je ta, pomislite, to razložil z ogabnostjo. In rekel: »Nekateri, ki hočejo pokazati posebno posebno vdanost, to delajo… jaz servilen nisem bil nikoli do nikogar… in mi ni nič zameril, nasprotno mislim, da pokončne ljudi bolj ceni.« Konec citata.
Butalcem je malce vzelo sapo. Da se papeža ne poljubi, ker to po njegovem mnenju delajo servilneži in ljudje nepokončne drže? In da je tega mnenja celo presvetli papež? O, ti groza: če ga poljubiš, si nepokončen. Da ni mogoče s tem tako le zaradi strukture človeškega telesa, ki se ob tem sklanja ali kleči: le poskusite papežu poljubiti nogo v stoječem stanju! Lenoba butalska, treba se bo skloniti! No, zdaj so bili nekateri Butalci res začudeni. Pretežna večina seveda ne, ker če kardinal tako pravijo, bo že držalo. In so jo na mah poljubili.
Spet drugi so se po pravici čudili: poljubiti drugemu je ne smemo, poljubiti meni je ne smejo, sami pa se ne moremo poljubiti. Le kje je v tej logiki Bog, to je vendar krivica do neba! Spet tretji so dejali: hej, kako je mogoče, da nekdo razume tradicionalni izraz spoštovanja in ljubezni kot Judov poljub? Pa saj se vendar papeža ne poslini iz homoerotične potrebe, temveč je to izraz globoke vdanosti Kristusu in ljubezni do Boga. Z dolžnim spoštovanjem, gospod kardinal, ampak kaj bi se zgodilo, če bi se narodili nekaj stoletij prej, ko se je poljubljalo nogo in največji prst na njej – kako servilno in ogabno bi se moralo zdeti šele takšno »nepokončno« dejanje! Tudi če bi bila frišno umita! Roke pa menda so frišno umite. In tudi če niso: za božjo milost in večno slavo se potrpi tudi ob taki malenkosti!
Gospod v narodni noši in gospod nadškof sta se, kot smo videli, torej ob poljubu gladko smejala. Kot da bi sceno zaigrala: jaz sem kardinal in ti mi poljubi roko. Ti si kardinal in jaz ti poljubim roko. A kaj bi s težkimi mislimi in filozofiranjem! Ker tudi to je nekaj. V Butaliji. Da se le ljubimo in poljubljamo! Kar še v Vatikanu vsi tega ne počnejo: vsi že ne. Naš kardinal že ne. On lobira, ne poljublja!
In ko so tega Butalci imeli dovolj, so jo polni skomin odšli poljubljati. Skalca jih je v temi že poželjivo čakala, da jo poslinijo. Vzeli so zalet in nastavili svoje glave. Joj, je bilo drhtečega stokanja. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, pa še strastni povrhu, se niso prav nič utrudili.
(citati vzeti: dokazna evidenca o komični percepciji poljuba iz Mladine, 10. 6. 2006, str. 45-46; drug citat iz pogovora s kardinalom na RTV SLO, 4. 6. 2006)