Bonbonček 64
Butalci so dolgo tehtali, na koncu pa so se le odločili, da bodo širili turizem. Da je to njihova panoga, v kateri so najboljši. V pameti se ni nihče želel kosati z njimi, zatorej so ponudili svoje lepote in krasote lepe domače. To je tisto, kar potrebuje naša Butalija, so bili složni. Več otokov, več steklenih piramid, več lunaparkov, ringlšpilov in igralnic! Da bodo turisti videli, kako fletno je pri nas. Da se bo to videlo od daleč.
Rečeno, storjeno. Predsednik vlade jih je takoj pomiril. Ker kaj bi drugega, vse te razvojne programe je bilo treba nekako spraviti v red. Počakajte, jih je miril, bili ste pridni, vse boste dobili. Le počasi, le po vrsti: najprej pride na vrsto otok s svetilnikom. V našem morju do Biranskega zaliva. V obliki dveh velikih bejev. Torej Bejev. Kot se za Butalce spodobi. In velikega Bej Beja. Svetilnik 21. stoletja bo na njem, da bo svetil v našo prihodnost in prihodnost drugih. Ker mi smo svetilnik za druge. Potem bomo zgradili lunapark, je dodal, da se bodo lahko Butalci sprostili. Sproščenost je naše geslo! No, potem pa, po ringlšpilih in toboganih smrti, pridejo na vrsto še piramide. Take velike, največje. Večje od egipčanskih. Ker mi smo najvišji! Butalija mora biti na vrhu sveta, in pika. Torej po vrsti: najprej umetni otoki, potem ringlšpili in zabavišča, potem piramide.
Zares so imeli velike načrte in Bebelinčič in Bej Bej sta kar tekmovala, kdo bo zgradil večje in kdo ima večjo. Kot v peskovniku, kjer se pečejo potice. In potem se jima je pridružil še Baj Baj uk. Pa jima je takole povedal: dragi Bebelinčič, dragi Bej Bej. Čisto mogoče, da boš ti imel največjega in ti največjo. Največji otok in največjo piramido. Ampak jaz, Baj Baj uk, jaz bom pa zgradil največje zabavišče. Igralnico. A me razumeta? Ta peskovnik je zame premajhen. In pika. Hočem se igrati v večjem. Kaj mi bo otok sredi morja, kaj mi bo piramida sredi poljan, iz turistov je treba denar pretakali direktno. A razumeta? Pipico je treba napeljati v njihove žepe, da zvabimo cekinčke v butalske mošnjičke? Kapirata? Prisluhnita mi vendar, jaz sem dosežkar leta v celi Beuropi! Z mano se doseže, jaz sem dosežek!
Res je, Bebelinčič in Bej Bej sta se morala strinjati. Baj baj uk je dosežek in tudi s tem, da megazabavišče ni slaba ideja. Ker kako bi lahko kaj mega sploh ne bilo mega. Mega je mega. Mega ne more biti ne mega. Kakšni ringlšpili, res je bolje, če iz turistov kar direktno pocuzamo denar. Zgradimo torej eno tako največjo megaigralnico. Megaotok že imamo, megaringlšpile tudi, zakaj ne bi imeli še Bas Begasa? Mega Bas Begas bo super pasal v Butalijo!
In res, ko so to ugotovili, so začeli urno graditi. In ker so bili Butalci tečkoti, nekaterim ni pasalo. Ker takoj so se jezno javili cerkveni gospodje butalski, da protestirajo. In so rekli: to pa res ni lepo od vas, da podpirate tako umazan turizem. Prosimo lepo, gospod Baj Baj uk, saj ste vendar naši, Nova Butalija je naša, cerkvena, mi smo vas naredili. Zdaj pa nam takole vračate! Ne bodite no Juda Iškarijot, pomislite na vse te grešne duše, ki se porajajo ob igralnih avtomatih. Ne moremo dovoliti, da se zlo širi s pomočjo igralnic. Ljudje od hazardiranja vendar umirajo! Na tuj račun, to je kot kraja. To je nečloveško.
No, potem se je javil še predsednik razvojni butalski. In modro ugotovil: saj so vendar sedanje vlade dosegle zaostritev igralniške zakonodaje, da ne bi Butalija zašla v motne vode sumljivega denarja, ki se vrti okrog igralnic, zdaj pa takole? Ne bo šlo! Predsednik butalski je bil res jezen. Kaj so igralnice res največja butalska razvojna prioriteta? Se res znamo le igrati, se je vprašal na svojem spletnem forumu, preden mu je prikimala Buburgit Bubuardot, znana vegetarijanka in filmska zvezda. Kaj pa je s predvolilnim govorjenjem o visoki tehnologiji in konkurenčnosti? Ha? »Resni bogataši in podjetniki denarja ne zapravljajo v igralnicah. Nalagajo ga v gospodarstvo, če se le da v podjetja visoke tehnologije.« Konec citata. Po njegovem mnenju, mnenju predsednika, se bodo igralnicam in tudi deželam, ki na njih gradijo svojo podobo, na daleč izognili. Bogataši se pa res ne igrajo s svojim denarjem, še posebej ne v Butaliji. Kdo se igra v Butaliji, razen Butalcev? Butalci se igrajo. Igrajo se sami s sabo. In z Butalijo!
Ni jih bilo malo, ki so se strinjali. Bogatašev sploh ne bo v Butalijo! Oni se ne igrajo z igranjem, tudi ko igrajo. Ko se igrajo. Karkoli že – igrajo. Če tako pravi predsednik, bo že držalo. A ste videli, kako to nima nobenega smisla! Baj Baj uk pa se ni dal. Igralnice morajo biti in zabavišča tudi. Naj ljudje kartajo, kaj vas to moti. Naj ljudje poiščejo srečo, če jih to dela srečne! Človeku pa res morate privoščiti, da ga zadene sedmica! Če ga lahko kap, naj ga še sedmica.
No, ko so tako poslušali odlične argumente ene in druge strani, ki sta se igrali z njimi – argumenti o igralnicah, so počasi tega igračkanja že imeli dovolj. Megazabava je zgolj ena in srečka vedno zadane, so se spomnili. Pa še zastonj je. Butalci so se zahihitali ob tej misli in takoj pohiteli k njej, ki jih nikoli ni razočarala. Butn, butn, butn, je odmevalo dolgo v noč. In ker so bili tako igrivi, pa še zastonj je bilo, se niso prav nič utrudili.
(citati so vzeti z spletnega Dela, 11. 12. 2006)