Bonbonček 24
Bila je lepa zima. Dolga, mrzla, snežena. Takšna, da bi jo človek vzljubil. Da si, doma na toplem, zaželi vrnitve k njej. K naravi. K resnici. K pravim, avtentičnim občutkom. Ob toplem ognjišču. K življenju samemu. K samemu sebi. Zato so Butalci končno spoznali, da si resnično želijo Njo. Damo, zakrito, prikrito, odmaknljivo. Zakrivajočo skrivnost. Nepozabno Damo, gospodično, ki razkriva in iz teme dela svetlobo. In ki ne dopušča izgube spomina. Njo, njeno veličanstvo Resnico.
Najpoprej so Butalci dejali, da Resnica mora biti. Tista politična, kajti doslej so nam lagali. Bili smo izigrani. Vladali so nam pokvarjenci. Resnica o tem, kaj da je res in kaj da ni v državi je bila zamegljena. Tudi pri državljanih. Predstavljali so nam jo kot tako. Predvsem mediji. Medije je treba pokoriti, kažejo nam skrivenčeno dejansko stanje. Medijsko konstruirajo slovensko politično realnost. Ministrstvo za resnico je po dolgem tuhtanju ugotovilo, da je butalsko ljudstvo zavedeno. In sprejelo sklep, da se zavzame medije in popravi krivica. Resničnost tega sveta so v največji meri skrivenčili ravno oni. In neuravnoteženi novinarji. Zdaj jo je treba zravnati. Ker resnica je samo ena. Naša. Samo naša. No, to pravijo tisti, ki natolcujejo. Kumrovška banda. Rdeča klika. Jekleni Kaco iz Dražgoš in Milanov Kučan. Ni problem v tem, da je resnica naša, so odkimavali oblastniški Butalci. Problem je v tem, da smo jo mi spoznali. Vi je pa niste. Resnica ni naša, to si vi izmišljujete, da bi nas očrnili, češ da si jo lastimo. Resnica je pač dostopna nam, ker smo jo mi pravilno spoznali. Vi je pa nočete. Vidite, še en problem za vas! Dva problema: nočete je spoznati in hočete jo imeti v lasti vi! Zato so na ministrstvu za resnico rekli, da bodo pokazali, kako se tem rečem streže. In so najprej poskrbeli zanjo na javni RTV hiši. Raja je bila navdušena: to mi delajte, hočemo resnicoljubneže! In so jih dobili, nekocijančičevo televizijo. Potem je ministrstvo za resnico reklo, da bodo naučili resnicoljubnosti tudi časopisno hišo Delo. In res: ne bodi len, hitro so jo uvozili. Uravnoteženo Resnico namreč. Da je preveč na desno? Nikakor, tudi žlico moraš zviti bolj v desno, če je bila poprej preveč v levo! Do jo izravnaš! No, potem je prišla na vrsto časopisna hiša Večer. Nič niso čakali, tudi tam so jo uvozili in postavili prave, pokončne ljudi. Zdaj je na vrsti časopisna hiša Dnevnik. Če je trikrat šlo rad, zakaj bi hudič šalo odnesel v četrto? In v peto? Iz laži do laži do končne resnice!
V Butaliji je takšno ihtavo iskanje in hlastanje po Resnici postalo geslo dneva. Nič čudnega, da se je odločil skrbno jo negovati tudi njen predsednik. Možakar se je spomnil, da bo tudi on o njej nekaj povedal. In jo širil in postavil za princip. Predsednik butalski je zato ustanovil gibanje, ki bo gibanje za resnico. Na spletni strani je rekel: bodi gibanje, bodite člani in plačajte od jurja do deset jurjev! Čez dan si je premislil in napisal: raje plačajte deset jurjev! Slovenski Mojzes si je dal zapisati deset zapovedi. Za vsakega jurja po eno. Prva zapoved je seveda zavezana Resnici: »Spoštuj Resnico. Ne laži ne sebi ne drugim.« Šur, debela laž, so zlovoljno rekli nekateri. Da drugim ne lažemo, je še mogoče kontrolirati. Da ne lažemo sebi, pa malce težje. Ni izvedljivo, so rekli Butalci. Da ne laže mogoče tisti, ki pravi, da sledi in spoštuje Resnico? Kako pa naj spoštujemo Resnico, če je niti ne poznamo? Kako naj spoštujemo nekaj, česar ne poznamo? In so bili zaprepadeni. Terzačudeni. Da bi ne lagali sebi in drugim, jo že moramo poznati. In le kdo bi nam jo sporočal? Seveda, ministrstvo za resnico. Točno tako. In se je zgodilo, da sta se ministrstvo za resnico in gibanje za resnico v deželi butalski lepo povezali: prvo je povedalo, kaj da je, drugo je povedalo, da si bo za njo prizadevalo.
Ni slabo, so na koncu dahnili Butalci. Fino, da oba predsednika, ministrski in državni, tako lepo sodelujeta. Resnica, to mi delaj! Predsednik butalski si je zelo vzel k srcu. Zato so Butalci lahko prebrali, da je gibanje »svetloba, ki se bori proti temi«. Nekateri niso razumeli manihejske razpoloženosti in razpoložljivosti, zato so se odločili, da bodo častili žarnico, Teslo in Edisona, hkrati pa sprejeli sklep, da čim preje državna elektro podjetja za distribucijo električne energije začnejo varovati posebne vojaške enote. Ker ni je večje vrednote od luči. Ta je, tako kot tudi gibanje, »zadnje upanje človeštva«. In so to zapisali na svojo spletno stran. Po nas bo potop. Brez nas nič ni. Mi smo rešilna bilka. Nas ni, so začeli verjeti Butalci in njihov predsednik. Resnica se je materializirala v realnem: spletna stran o gibanju je čez noč ugasnila. V svarilo vsem, ki niso verjeli, da lahko nastopi tema. Brez nas, ki smo zadnje upanje človeštva! Je to sploh še možno? Je še kaj upanja za vas?
In potem je vstala kot feniks iz pepela. Nova stara stran. Gibanja za resnico. Brez temeljnih načel. Brez resnice v prvem načelu. Brez prvega načela. Brez načel sploh. In brez svetlobe. Kar bi skorajda pomenilo: brez zadnjega upanja. Butalci so bili zdaj na moč razočarani. A to pomeni, da je ministrstvo za resnico, vladino ali kakšno drugo, ukinilo spoštovanje po resnici? Bo zdaj več teme, manj svetlobe in manj upanja za vse nas, so vzdrhteli. Kje je gibanje, ki nas bo odrešilo? Kje je odrešenik?
On, Maitreya, je še vedno bil tam. Z nami. Pokončen, na planji. Da nas odreši in nauči resnice. Da ne bi lagali sebi in ne drugim. Butalci so se zdaj končno počutili varne. Z njim je lažje. Veliki brat te opazuje v resnici. Meri tvojo resničnost. Tvoj napredek na poti do nje. Pot je nezgrešljiva z njegovo pomočjo. Zato ni nič čudnega, da so jo našli tudi do skalce. V njenem varnem zavetju so se počutili stoprocentno v stiku z njo. S skalco. Z resnico. Z resnico skalce. S skalco resnice. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili trpežnih glav, se Butalci sploh niso utrudili.
(citati iz spletne strani www.gibanje.org, prejšnje in sedanje)