Gerlič v svojem dopolnilu k mojemu prispevku Bolje bi bilo ne dobiti! povsem pravilno ugotavlja, da je namen, s katerim je bilo izvršeno neko dejanje, bistvenega pomena za oceno tega dejanja kot seveda tudi za oceno njegovega vršilca: na prvi pogled docela identična dejanja lahko z ozirom na namen tistega, ki jih izvršuje, kakopak sodimo povsem različno, prav tako njihove izvrševalce.
Zato moremo Gerliču pritrditi tudi, ko poudarja, da »ni mogoče enačiti nacifašističnih eskapad s poboji, ki so jih bodisi med vojno in zlasti po njej storili komunisti.« Razlika, kot sam ugotavlja, je namreč ravno v namenu, s katerim so bila storjena.
Če so bili, če nekoliko tvegam, pri komunistih zločini zgolj orodje revolucije, torej nekaj instrumentalnega, kar ni samo sebi v namen, pa gre pri zločinih, ki jih je izvajal nacifašizem1, za nekaj, kar terja njegova notranja logika sama, za nekaj, kar pravzaprav njegova lastna logika JE.2 Z drugimi besedami, pri zločinih komunizma imamo opraviti z nečim režimu zunanjim, s pravzaprav postransko stvarjo (kakorkoli vulgarno se to že sliši), ki s komunizmom nima neposredno za opraviti, med tem ko je zločin nekaj nacifašizmu imanentnega.3
In razlika, ki med njima nastopa pri selekciji njunih žrtev, ni nič drugega kot odzven te razlike. To, da so komunisti »svoja krvava dejanja [izvrševali] na osnovi dejavnosti, aktivnosti njihovih žrtev … za katere so, upravičeno ali ne, menili, da so dovolj nevarne; da v zadostnem obsegu ogrožajo doseganje zastavljenih ciljev …,« nacisti in fašisti (oziroma nacifašizem) pa ne ali vsaj ne bistveno in ne predvsem, je izključno posledica tega, da gre za dva po svojem principu radikalno različna projekta. Na eni strani imamo univerzalno željo po emancipaciji, na drugi nacionalno in rasistično željo.4 Komunizem zaznamuje oziroma definira univerzalnost njegovega zastavka, zaradi česar nikogar vnaprej ne izključuje, nacifašizem, nasprotno, stoji in pade ravno na neki vnaprejšnji izključitvi oziroma na neki vnaprejšnji razliki. Razlika med Judom in ne-Judom zanj (oziroma znotraj njegovega diskurza) ne temelji na nekem zapažanju, pač pa na neki vnaprejšnji vednosti o njej.5
Ravno zato pa se Gerlič moti, ko zapiše, da so se nacifašisti lotili iztrebljanja celih skupin ljudi iz razloga, ker so ti enostavno pač bili, ker je skratka bila moteča in odvečna že njihova gola eksistenca. Nikakor namreč ne gre za to, da JE nekdo enostavno BIL (moteč), temveč za to, da je nekdo pač MORAL biti!6