So bili letošnji nagrajenci Prešernovega sklada na predvečer kulturnega praznika v Cankarjevem domu življenjsko ogroženi? Po nekaterih zapisih sodeč, je odgovor lahko pritrdilen. Znameniti filozof Slavoj Žižek naj bi namreč pod Cankarjev dom v teroristični maniri predlagal podtakniti bombo. Kot je povedal aprila lani v nekem intervjuju, bi z njo želel zgolj prijazno pomagati našim umetnikom: »Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega.«
Žižkova izjava je seveda neokusna, nedopustna, mizerna, neumna. Ni je mogoče resno jemati. A je bila dovolj, da so jo te dni opazili npr. predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in lanski dobitnik nagrade Prešernovega sklada Miran Zupanič, pa tudi dve novinarki Večera (glej Večer, 6. in 9. 2. 2010). Prvi jo je celo citiral v svojem slavnostnem govoru in se do nje ostro distanciral – kot da bi čutil nevarnost pod svojimi tlemi. In seveda doživel bučen aplavz. Novinarka Petra Vidali se je čudila, ker ta bomba ni vrgla v zrak slovenske javnosti. Pravo vprašanje pa nemara ni, zakaj smo vsi o ekscesnih besedah celih deset mesecev molčali. Morebiti bi nas moralo zanimati, zakaj so vse do kulturnega praznika molčali prav oni – torej novinarji in nagrajenci – in zakaj so nenadoma Žižkovo teroristično naravo odkrili šele na dan kulture. Nenadno odkrivanje ekscesnosti Žižka terja kakšno prepričljivo razlago. Drži, ta omenja »Prešernove nagrade in te oslarije« – psihološko verjetno je, da bo tisti, ki se čuti prizadetega, reagiral takrat, ko bo nastopil pravi čas, torej ko bo denimo sam stal na odru in nagrado prejemal ali podeljeval. Ali ko bo kulturni novinar o tem s solzami v očeh poročal.
Čeprav si nikoli ne bi mislili, da ga bomo branili, pa smo zdaj na tem, da Žižkovo ravnanje vendarle poskušamo nekoliko racionalizirati. Zdi se, kot da je šele ta zakasnela reakcija po svoje osmislila njegov čudaški predlog. Kaj se je namreč zgodilo? Napoved bombe pod kulturnim hramom je v hipu znova proizvedla patetično reakcijo hipnega uzrtja smisla kulturniškega obstoja. Herostrati tipa Žižek in Mrkaić so skozi občutek ogroženosti nenadoma povzročili željo po naštevanju dokazov o izjemnem pomenu umetnikov, ki so kot posebna kasta kajpak potrebni zaščite. Medtem ko je Petra Vidali našla sovražnike ne le v Žižku, ampak še v anonimnih piscih forumov, ki radi udrihajo po umetnikih (bi si lahko izbrala še lažjo tarčo?), ker da imajo menda privilegiran status glede na »proletariat«, kot zapiše, je novinarka Melita Forstnerič Hajnšek zavihtela meč proti Žižku kar z verzi Prešerna, ki proti »jezika lepotiji« seveda ni imel nobenih šans. Pa še z bombo v roki, revček. Triumfalna zmaga je bila vpisana že v sam začetek zgodbe. In ni izostala: Zupanič, Vidalijeva in Hajnškova so pričakovano razorožili klepetavega terorista, ki mu ni pomagal niti domnevni poskus cenzure z zaresnega ministrstva za kulturo, ker je bil, domnevamo, premalo stalinističen.
Jeremijada o ogroženosti umetnikov, sprožena z detonatorjem prestižnega slovenskega filozofskega izvoznega artikla, si je vzela za izhodišče slab socialni status kulturnikov. Vidalijeva ugotavlja, da letošnji nagrajenec za svojo zbirko prejme pet najnižjih delavskih plač, zaradi česar bo ožigosan kot najhujši sovražnik delavskega razreda. Drži, tovrstno demagogijo je treba obsoditi: niso kulturniki krivi, če dobijo kaj za svoj trud, delavec pa ne. Toda takšen diskurz seveda ne želi uvideti, da ne gre za podcenjenost, nerazumevanje umetniškega poklica, ki ga grdi »proletariat« noče razumeti. Dialektika, ki vzpostavlja takšen antagonizem, seveda ne vodi do rešitve. Težava je v idolatriji, idealistični filtraciji nekakšne »čiste umetnosti«, ki ji Žižek v istem kontekstu pravzaprav oporeka s svojo zahtevo po »proletarski elitnosti«. Kar stori Vidalijeva, je torej natanko fiksacija tistih razlogov, zaradi katerih je Žižek pripravljen biti kulturni terorist – vztrajanje na nezdružljivi razliki med »ljudstvom« in od njega odtujenim »umetnikom«. In česar novinarka noče uvideti, je obratno branje: tako kot niso kulturniki krivi za krizne razmere in je to lahko umislek proletariata, tudi proletariat ni kriv, če o kulturnikih nekateri ne mislijo najbolje. Anonimneži s spleta jim po definiciji pač ne ustrezajo.
Povsem iste, sicer bistveno bolj patetične strune, je ubrala novinarka Hajnškova. »Pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja«, dokazuje svojo načitanost, in omenja sindikat kulturnikov Glosa: ta bi moral bolje poskrbeti za – zdaj že vemo in predvidevamo -, umetnikov socialni status. Prešernov dan je tudi zanjo predvsem priložnost za misel o finančni eksistenci, kajti, še pravi, kulturnike tačas bolj kot produkcija umetniškega smisla skrbi višina njihove dohodnine (sic!). Hvalevredna skrb, ampak nagrade pač žal prinašajo tudi takšne kalkulacije in naj to kar pojasni proletarcem vseh dežel!
A če se vrnemo k Žižku: resnično, s strani novinarjev in Prešernovega nagrajenca zaobideno vprašanje je, kje natančno se sploh pojavi ta razlika v statusu med kulturnimi in »nekulturnimi« delavci? Recimo, da so obema novinarkama bolj pri srcu pač literati in ju za to bolj skrbi njihovo preživetje. Do tega imata vso pravico. Ampak kdo natanko je kulturni delavec? Glasbenik, slikarka, pisatelj, plesalka, igralec, skladateljica, filmar? Vsi našteti so zanesljivo. Dejansko postavljamo vprašanje po definicije kulture, ki se nekam neupravičeno približuje pojmu umetnosti. Bodimo še bolj neposredni: bi lahko isti klepetavi Žižek, če bi le pisal količkaj bolj sproščene filozofske eseje, postal nagrajenec Prešernovega sklada? (In posledično mogoče končno prenehal biti terorist.) V silvestrskem intervjuju v Večeru smo brali zanimivo potopisno misel Ervina Hladnika Milharčiča. Ko se je potepal po Teheranu, je zavil v knjigarno, povedal, da prihaja iz Slovenije, možakar pa mu je takoj pokazal na pet Žižkovih knjig. In smo prebrali: »To je kulturni šok, ki ga doživiš na Bližnjem vzhodu.« (Večer, 31. 12. 2009) Saj res: je morebiti Žižek kulturni ambasador Slovenije? Ali pa je novinar Hladnik pač rad prehitro kulturno šokiran? Kako ovrednotiti delo našega terorista? Kaj šteje za kulturo in kaj ne? Za novinarske in druge častilce Prešernovih nagrad so ti odgovori že samoumevno podani. Nam pa se ne zdijo.
Mogoče je Žižkova provokacija, gledano nazaj, vendarle bila na mestu. Če bo kdaj odstrla razpravo o tem, kaj je umetniško, kaj kulturno, kako mediji in kako javnost vrednotijo takšne in drugačne tipe kulturnih produkcij, kako izražajo zaskrbljenost za ene in druge, komu inštitucije namenjajo pozornost ali denar in komu ne. A zaenkrat je ni. Odprla je zgolj enodnevno zgražanje nad filozofom teroristom, po katerem se mnogi počutijo boljše, močnejše in plemenitejše. Daj jim Bog dobrega zdravja, vsaj do naslednjega dneva kulture!