Počasi korakamo v jesen začetka Evropske prestolnice kulture in Zofijina nagradna igra Zlata kanglica še nikoli ni bila bolj vroče aktualna. Naj spomnim, izdelana z ljubeznijo do mesta je bila podarjena Mariborčanom in širši javnosti, ki lahko še vedno ugiba, kdaj bodo zgradili kakšen EPK infrastrukturni objekt in si pridobi mikavne nagrade…
Začnimo kar pri najpomembnejšem: osrednjega programskega emblematičnega objekta EPK, ki so ga poimenovali MAKS (Mariborsko kulturno središče), očitno ne bo. To smo ugotavljali že nekajkrat, tudi ustvarjalci sami. In vedno znova so slabe novice demantirali. Današnja je presenečenje brez primerjave. Središče EPK bo po novem, kot je razbrati iz pogovora s programskim direktorjem, zdaj nastalo iz nič manj kot lego kock. Ne, ni pomota:
»Če se nekoliko pošalim, bo zgrajen tudi razvpiti center MAKS; ne sicer tako, kot je bil zamišljen, zato pa bo skupina entuziastov iz lego kock sestavila načrtovani infrastrukturni načrt v celoti.«
Poskusimo z razlago. Razumljivo je, da je Mitja Čander obupal. Znašel se je v nemogoči situaciji, ko v pajdašenju s politiki ni uspel realizirati samoumevne razvojne logike kulturnega projekta EPK, ki bi se po kmečkem spoznanju lahko glasila: »Naprej štalca, potem kravca«. Kaj mu pomagajo programi, če zanje nima prostorov? Zato Čandrovo šalo, ki to ni – da bo objekt iz lego kock nastal, očitno ni šala – lahko razumemo kot izraz popolnega nelagodja in stiske, iz katere se poskuša reševati z nenehnimi parolami o optimizmu in entuziazmu. In tudi, nenazadnje, kot njegovo priznanje, da MAKSa res ne bo, kar so na mariborski občini še pred mesecem zanikali. So imeli župan in njegovi lojalisti v mislih zdaj razkriti maksi Legoland? Čandrova težava je kajpada v tem, da bi na mestu, kamor je bila lansirana šala, ki to ni, morala stati povsem seriozna konstatacija, in to njegova. Recimo takšna:
EPK je, kar se infrastrukturne izgradnje tiče, popolna polomija. Za katero bi nekdo moral odgovarjati. Imam zvezane roke, rešujem situacijo, ampak razumite, da zanjo nisem kriv.
Odločil se je drugače. Tistim, ki so nas pripeljali do legokockastih karikatur, raje ščiti hrbet. Kako moder je bil Pandur, da je še pravočasno uvidel, da se njegov kolosalni Pandurteater, vreden prvotnih 51 milijonov evrov, hitro sprevrača v majhno otroško igrišče s kockami! Sprejemljivo in normalno je, če programski protagonisti EPK privatno zbirajo šale na račun tega, da osrednjega kulturnega in prireditvenega prostora EPK ne bo, vendar to ne bo niti za ped zakrilo resnosti njihove in naše nevzdržne situacije. Mariborski župan Franc Kangler, ki je kar dvakrat ponosno izjavil, da je svoj mandat »vezal na MAKSa«, torej na njegovo izgradnjo, bo verjetno postal prvi župan na svetu, ki se je svojo politično kariero rešil s skulpturo iz lego kock. Postal bo lego-župan. Na ta način se, kot smo več čas kontinuirano in pravočasno svarili na straneh Zofijinih, a bili zaradi tega (dobro dokumentirano, tudi s strani medijev) popljuvani in ignorirani, EPK sprevrača v tragikomedijo z neverjetno hitrostjo in v neverjetnih popačenih in surrealističnih upodobitvah, ki odsevajo v Realnem – kot da so v večkrat omenjeni Potemkinovi vasi videti celo montažni šotori, ki so jih omenjali nazadnje, postali prevelik strošek. Zato bo legokockasta formacija v tej igri kulis povsem zadostna in ustrezna. Mariborčani bodo le dobili MAKS v mestu, kje se realnost in šaljivost povsem mešata. In čisto možno je, da bodo dobili še kakšno formacijo iz lego kock. Bo tudi najceneje. EPK kot Legoland? Izvirna ideja, ki se je ni še nihče pred tem domislil! Če imajo drugi svoje gardalande, minimunduse in legolande, zakaj ne bi mi imeli še svojega? Ko se bomo gibali skozi ulice mariborskega Legolanda in nas bodo poučevali, kako čudovit je, se velja retoričnim mojstrom navdušenega prepričevanja v realnost videnega le vljudno nasmehniti. Kajti ni jim lahko, čeprav so si krivi sami.