7. 8. 2011 Zofija v medijih, Zofijina bodica

O milnih mehurčkih mesta prihodnosti (3)

Odziv na zapis Petra Raka v Delu, v petek, 5.8.2011

Zadrega je realna: na novo rundo prozornih zmerljivk Petra Raka ne bi bilo smiselno replicirati, če ne bi šlo za osrednji časopis v Sloveniji, za kulturnega dopisnika Dela iz Maribora in projekt Evropske prestolnice kulture. Torej za eno samo kultiviranost! Pa jo poglejmo: za Raka smo v društvu Zofijini ljubimci nič manj kot »nedotakljivi in samooklicani modrijani« (bo že vedel, je doktor filozofije), »organizatorji veleumnih debat« (res so prazne glave naši gostje, od tega polovica univerzitetnih profesorjev), naše »mnenje nikogar ne zanima, še manj tirade na blogih« (jasno, najprej te novinarji potisnejo na medijsko margino, potem se ti smejijo), gremo se »poulično kvantanje« in »kvazimodroslovno frazeologijo«, smo »osebki« in »lakaji pri udinjanju točno določeni politični opciji«, »zaverovani v lastno namišljeno grandioznost«, menda celo »domnevni cvet inteligence«, pripiše pa nam še »marginalni pomen«, »prazno nastopaštvo« in za konec odkriva »objestne pobaline, ki skušajo narediti vtis s streljanjem na slepo s slepimi naboji«. Manjka le še očitek, da pohujšujemo mladino in človek bi se lahko počutil začudenega kot bosonogi kvantaški kvazifilozof pred porotniki! Ne, še ni konec, kajti za nameček smo, v Raku zelo ljubi politikantski govorici, »tako imenovani Zofijini ljubimci«. Skratka, nismo niti to, kar smo. Ker smo sofisti, zgolj dajemo videz modrosti in verjamemo v napačne bogove.

Neverjetna reakcija na naš očitek, da novinarja na svojih 260 prireditvah še nikoli nismo srečali. Očitno nas tako imenovani gospod pozna do obisti, vsakega od naših 83 članov posebej! Še več, ve tudi, kdo je intelektualec in kdo moder, katera debata je prava in katera ne, vse kajpada kar na daljavo, ima posebna psihološka znanja o ljudeh in njihovih domnevnih težavah (mogoče jih tudi zdravi?), spozna pa se še na politično etiketiranje, družbeno vlogo marginalcev, frazeologijo, odvečnost kritike in vrsto reči. In kaj zdaj? Ima razprava sploh še kak smisel? Kaj naj počnemo s tem zmazkom brez trohice argumenta, cvetličnim loncem pritlehnih žaljivk? Si uredništvo kulturne strani in bralci res ne zaslužijo česa manj rumenega? Gotovo, sledi nekaj vsebinskih odgovorov, ki ji dolgujemo zavedenim: prav nikoli nismo zaprošali za denar iz vreče EPK, kot lažno trdi, da bi nam podtaknil nekakšno užaljenost, menda odločilno za našo kritičnost do projekta. Prva njegova insinuacija. Drugič, dejanja lakajskih novinarjev smo konkretno analizirali na naših straneh – na tistih, za katera Rak bralcem priporoča, da jih preskočijo, očitno z razlogom. Tretjič, poočita nam, da pri nas ni našel nič afirmativnega na rovaš EPK. Krščenduš, res je bister ta novinar! Kot če bi zavil v špecerijo in se potem pritoževal, da v njej ne prodajajo čevljev. Pa v svojem uvodu jasno povemo, da bo bralec našel le njo, ker je hval že dovolj. In zdaj si predstavljajte njegovo pritožbo, ker ne more kupiti čevljev, potem pa ga prodajalka za roko odpelje do vrat in mu pokaže napis: »Sorry, Peter Rak, tukaj ne prodajamo čevljev!« Ja, včasih ne gre drugače. Še četrtič: nikoli nismo trdili, da razpisujemo tiralico za novim dopisnikom, zapisali smo prav nasprotno od tega (»Za njim ravno ne nameravamo razpisati tiralice.«)

Pa kaj bi, veseli smo Rakove slikovite demonstracije stila in moči njegovih gumijastih argumentov, zakaj je kritika EPK odveč in česa, ne le cenzure, so deležni njeni protagonisti. In da on ni kaj prida kritičen, kot se zdaj pretvarja, nerodno razkrije v istem tekstu nekaj vrstic nižje, ko mariborski »cvet inteligence« pozove, da mora stopiti skupaj »in storiti vse, da Maribor iz projekta iztrži največ, kar se da«. Če to ni ganljiv poziv k homogeni odsotnosti kritike v imenu višjih ciljev, kaj je? Sapo jemajoča nizkotnost zmerljivega diskurza bi nas ne šokirala, če bi šlo za kakšnega piarovskega nadebudneža iz vrst političnih podmladkov iste baže. Ne, takšna je žal pač resnica produkcije kulturnega dopisnika Dela! Naš zadnji zapis je to v polemiki; pričakovani nov paket žaljivk, ubranih »ad hominem«, res nima smisla vnovič prebirati.

Zofijini ljubimci,

zanje predsednica Aleksandra Žorž

12438

O milnih mehurčkih mesta prihodnosti (2)

Delo, 05.08.2011

Zadnji pamflet Zofijinih ljubimcev – Milni mehurčki brbljanja – dokazuje tezo, da Maribor res ne premore omembe vredne intelektualne sfere. Gre za skupinico samooklicanih modrijanov, ki nadvse uživa v branju levitov, medtem ko se imajo sami za nedotakljive. Nič čudnega, da so organizatorji EPK zavrnili njihove predloge o organizaciji veleumnih debat (od tod verjetno njihova užaljenost), saj njihovo mnenje res nikogar ne zanima, še manj njihove tirade na blogih, kjer o EPK ni zaslediti niti enega afirmativnega sestavka.

Tako imenovani Zofijini ljubimci nedvomno imajo veliko domišljije in veliko povedati, prav tako imajo nedvomno tudi stil, vendar ta ne seže dlje od pouličnega kvantanja, dekoriranega z nekaj kvazimodroslovne frazeologije. Povsem odveč se mi zdi polemizirati o lakajskem novinarstvu, ker so prav nekateri moji kritični prispevki pomagali razjasniti marsikatero sporno potezo mestne politične in kulturne nomenklature pri organizaciji EPK, verjetno jih je prav zato kar nekaj ta mariborski intelektualni cvetober objavil na svoji spletni strani; še zlasti se mi zdi odveč polemizirati o lakajstvu z osebki – to velja vsaj za najglasnejšega med njimi –, ki veljajo za sinonim lakajstva pri udinjanju točno določeni politični opciji.

Zofijini ljubimci ne potrebujejo dodatnega smešenja, povsem so se osmešili že sami. Če ne bi bili tako zaverovani v lastno namišljeno grandioznost, bi pač morali sprevideti, da EPK po pomenu daleč presega figuro aktualnega župana­ in da bi moral vsak, še posebej pa domnevni cvet inteligence, storiti vse, da Maribor iz projekta iztrži največ, kar se da. Tudi sam za Zofijinimi ljubimci ne nameravam razpisati tiralice (čeprav bi jih glede na njihov marginalni pomen morda le tako bilo mogoče sploh locirati), se pa zdi zabavno, da si v svojem praznem nastopaštvu celo domišljajo, da bi lahko odstavljali in nastavljali novinarje po svojem okusu. V Mariboru žal nimamo samo enega lokalnega šerifa, kar nekaj jih poskuša delati red z revolverjem, večinoma – še zlasti pri Zofijinih ljubimcih – pa gre zgolj za objestne pobaline, ki poskušajo narediti vtis s streljanjem ­ na slepo s slepimi naboji.

Objavljeno v Delu, 5.8.2011

Peter Rak

Oznake: