Bonbonček 28
Parlamentarci v Butaliji so se znašli v hudi nevarnosti. Ker se je dogajalo, da počasi začel lesti kakšen novinar izza že čisto vsakega vogala, so si rekli, da bodo izvedli varnostne ukrepe. Deratizacijo. Novinarji so kot ščurki. Nevarnost je realna in je je preveč. Nekaj je treba storiti, so ne vem katerič zavzdihnili v Butaliji. In si rekli, da je prišla ura novinarske resnice. Ne vem katera. Ker tako se delati ne more: novinarji krnijo njihovo delovno idilo. Kamorkoli stopiš, povsod molijo mikrofon. Najprej je to opazil minister za delo. Ko jih je začel odrinjati. In potem so to videli poslanci v Butaliji, in so rekli: fino. Tako je to treba. Tako se temu streže. Kar je preveč, je preveč. Saj vendar ne moremo dihati, povsod mikrofoni. V mizah, v stenah, na ulici, v parlamentu. Pa še doma. Telefone smo že zamenjali. Naredimo nekaj. Rečeno, storjeno.
Službe so izdelale strategijo in ji ljubkovalno nadele ime »kasarniška pravila«. Predvideni so legitimiranje na vhodu v državni zbor, drastično omejevanje gibanja, prepovedano je zadrževanje na napačnih mestih in, bog ne daj, snemanje. Butalci so prisluhnili argumentom obeh strani, na koncu pa so morali popustiti, kot se jim pri pameti rado zgodi: ne, to ni noben nedopusten poseg v njihovo avtonomijo, to daje novinarjem poročevalcem iz parlamenta le več svobode, so jih prepričali dobro pretehtani razlogi. Novinarski drhali je treba reči ne. Ali pa jo prevzgojiti. Zdaj vsaj vedo, kje se lahko gibljejo, prej so tavali sem ter tja kot kakšne kure! Da je to preveč? Ne, to ni niso nobene metode discipliniranja novinarjev. Res ne. To omogoča »normalno delovanje parlamenta«, kot so se izrazili, in prava demokracija si ga zasluži! Razen tega, kam pa pridemo, če naš parlament ne deluje normalno! Vsak zafrustrirani žurnalist pa že ne bo izvoljencev ljudstva oviral pri njegovem častnem delu. Goske in gosaki so se razbohotili če vse dovoljene meje. Danes je lahko že vsak novinar, brez diplome in česa. Poglejte no v parlament, kako se drenjajo in racajo po hodnikih! Zato je rešitev na dlani: novinarje bomo postrojili v četico, potem pa jim bo parlamentarni informator razdelil lističe z navodili, kaj naj napišejo in kaj naj poročajo v svoj medij. Razdelil jim bo tudi uradne fotke s parlamentarnih seans, s podpisi izvoljencev ljudstva na zadnji strani. Kot avtogram, za otroke novinarjev in njihove ljubice. A ni to čudovito: s tem bo novinarjem prihranjenega toliko skakanja in fizičnega utrujanja! Vsak pameten butalski novinar se mora razveseliti nesebične tovariške pomoči! Naš parlament je lep, a le iz varne razdalje! Rečeno, storjeno.
Pa niso bili vsi prepričani. Prepričani so že bili prepričani, a kako prepričati neprepričane? Je to poizkus dirigiranega in manevriranega poročanja po željah, v obliki in na načine, kot ustreza politiki, ne medijem, ki predstavljajo interes javnosti in končno državljanov? Nikakor, so zavrnili takšne slutnje nekateri Butalci na oblasti. Od kot ste pa vzeli, kako ste pa to interpretirali, je zavzdihnil butalski predsednik parlamenta? Ne, ne, to ste vi kar lepo po svoje razložili. Ne bo dobro, je dodal. Nova navodila butalskim novinarjem so le izraz ljubezni do vašega dela in bratska pomoč, da bi se izrazili bolje! Da bi lahko več počivali, saj jih doma čakajo družine! Je rekel minister za družino in odrinil mikrofon.
Ko je predsednik butalskega parlamenta pozval dva novinarska šušmarska snemalca, ki sta po njegovem zmotila parlamentarno idilo, naj vendar za božjo voljo umolkneta, tega gotovo ni storil iz meditativnih vzgibov zase. Ne, tako sebičen pa on ni. Bolj mu je šlo za njun, novinarski duševni mir in ataraksijo. Žurnalisti se preveč vznemirjajo. To pa ni dobro za srce. Gospod predsednik parlamenta je zdravnik in teolog obenem, zato o tem nekaj že ve. O srcu in dušnem miru. Zdaj se bodo z navodili, kako ravnati v parlamentu, lahko temu primerno novinarji bolj sprostili. Da bo poslej parlamentarna služba kar sama odzvemala novinarske akreditacije in presojala prekoračitve novinarskega kodeksa? Tudi prav, zelo prav. Saj vendar Novinarsko častno razsodišče sploh ni sposobno in ne opravlja svojega dela! In tudi če bi delalo dobro, ga je treba razbremeniti garanja, zato naj bo kar veselo take geste ob presojanju! Razen tega, le kdo bi se bolje spoznal na moralo in etiko v parlamentu, če ne tam zaposleni? Torej? A razumete?
A kaj, ko so v Butaliji nekateri zlobneži razširili in vztrajno gojili drugačne ideje. Da je to nedopustno discipliniranje novinarjev. Kakšna neumnost! Zdaj so bili butalski parlamentarci primorani odločno zavrniti zlohotne namige, da se tako zelo bojijo peres, fotografskih objektivov in pridobljenih neuradnih informacij. Nikakor, mi smo novinarjev samo veseli. Tu ne gre za groteskno bežanje oblastnikov. Od katerih bi pričakovali, da se po pokoritvi cele vrste medijev, vključno z javno RTV hišo, zdaj kaj manj bojijo žurnalistov! Mi se jih ne bojimo. Mi že ne. Zakaj bi se bali naših medijev? Da bi nekdo rad resnico monopoliziral ali celo utišal? Nikakor, mi bomo ljudstvu butalskemu dali še tretji parlamentarni kanal, da bo državljanom približal dogajanje v državnem zboru. Da ga še vedno ni in se je nekam izgubil? Smola, ampak poštenemu najditelju bomo plačali nagrado. Pošteno, če ga le najde.
Sicer pa so novinarji naredili o stanju butalskega novinarstva anketo med Butalci. Pa so jih vprašali: »Kaj je problem današnjega novinarstva: pomanjkanje znanja ali pomanjkanje interesa?«. »Ne vem,« je rekel intervjuvani novinar, »sicer mi je pa vseeno!« Zelo lepo povedano, so se strinjali Butalci. A počasi je bilo vseeno še njim. Če novinarji so ali niso v parlamentu. Glavno je, da nam je fletno. Če je kaj novega, bomo že prebrali v časopisju. Če butalsko ne bo dobro, pa v hrvaškem. Tam poročajo tudi o nas. In celo uravnoteženo. Pomirjeni so Butalci odšli. Skalca jih je, prav prijetno hladna, že čakala, da se vržejo vanjo. Užitek, ki se mu je težko upreti. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In kot so poročali mediji, se Butalci niso prav nič utrudili.