Vnovični poziv slovenski vladi, da se opredeli do vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu
Kdo je Colin Powell? Po mnenju Mednarodnega tribunala za vojne zločine v vojni ZDA in držav zaveznic proti Iraku je med tistimi, ki bi jim skupaj z G. W. Bushem, Richardom Cheneyem, Donaldom Rumsfeldom, Danforthom Quaylom, Jamesom Bakerjem, Williamom Websterjem, Normanom Schwarzkopfom in drugimi morali soditi zaradi vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in drugih kriminalnih dejanj in kršitev Splošne deklaracije Združenih narodov, številnih mednarodnih zakonov in Ustave Združenih držav Amerike – zaradi in predvsem številnih civilnih in tudi vojaških nedolžnih žrtev v krvavi iraški moriji neverjetnih razmer, dejanja agresije na tujo državo, avtorizacije in uporabe mučenja, nelegalnega pridržanja oseb itd.
Čeprav je Colin Powell eden od redkih članov ožjega kabineta G. W. Busha, če ne celo edini, ki je še danes kritičen do uporabe vojaške sile v omenjenem primeru, ob priložnosti, ki se mu je ponudila, ni stopil na stran tega, kar mu je veleval razum, ampak je, kot se za vojaka spodobi, vestno sledil zgrešeni politiki svojega vodje. Ob tem, da je bil seznanjen z vsemi nepravilnostmi in kršitvami svoje administracije in ni ukrepal, je kot najbolj obremenjujoče dejstvo, da je v poskusu legitimirati vojno in agresijo na Irak lagal pred zborom Združenih narodov in s tem celemu svetu podal lažno podlago za vojno. S tem je nase prevzel glavno težo odgovornosti za javno podporo argumentom v prid vojne, ki je terjala na stotisoče mrtvih in povzročila neprecenljivo materialno in mentalno škodo, tej in generacijam, ki še prihajajo.
Zofijini smo se lanskega leta večkrat obrnili na Vlado Republike Slovenije in vse politične stranke ter širšo javnost, da jih soočimo z omenjenim dejstvom in terjamo njihovo stališče. Naš poziv seveda še zdaleč ni bil edini v svetu, a je bil eden preredkih, ki na primerno odgovornost kličejo našo »ritolizniško« oblast. Navzlic mnogim poskusom do današnjega dne nismo prejeli nikakršnega uradnega odgovora, čeprav iz dejanj naših politikov o tem nikoli ni bilo dvoma. Tako smo lahko v teh dneh ponovno prejeli posreden odgovor. Predsednik vlade Borut Pahor in slovenska politična smetana se iskreno objemata s Colinom Powellom na Strateškem forumu na Bledu.
Če smo v prejšnjih pozivih govorili o politični apatiji in špekulirali o preračunljivosti, ali bi zdaj smeli o dvoličnosti in hinavščini? Zakaj? Tisti, ki bi jim morali soditi, nam danes v Sloveniji kot moralne avtoritete na Bledu javno predavajo o političnih razmerah v Iraku, mi pa jim navdušeno in vzhičeno ploskamo kot »poznavalcem« razmer. Vlado premierja Boruta Pahorja znova pozivamo, da slovenskim državljanom pojasni svoje stališče do krivde in odgovornosti Busheve administracije, vključujoč Colina Powella, v omenjenih vojnih zločinih proti človeštvu. Spodaj prilagamo zapis o naši izkušnji s slovensko vlado v upanju, da bodo storilci nekoč resnično obsojeni in v nepopustljivo podporo univerzalnim etičnim stališčem, za katera verjamemo, da jih človeštvo nikoli ne sme pozabiti.
G. W. Bush, Irak, zločini proti človeštvu in slaba vest slovenske vlade
Majhen dokument časa o tem, kako se je slovenska vlada odzivala na poziv k pregonu administracije G. W. Busha
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, smo se 25. julija, 20. septembra in 25. novembra 2009 obrnili na vlado Republike Slovenije, politične stranke in širšo javnost s pozivom k pregonu administracije G. W. Busha z namenom spodbuditi razpravo in tudi pritisk na ustrezne institucije, ki so dolžne ukrepati po načelu, da smo pred zakonom vsi enaki. Seveda so za pregon v prvi vrsti pristojna sodišča v ZDA in Veliki Britaniji, kolikor pa tega ustrezno ne bodo rešili v svojih državah, je na potezi mednarodna skupnost na čelu z institucijami, ki so vzpostavljene za takšne primere, kot je recimo mednarodno kazensko sodišče, ki sicer neposredno za pregon državljanov ZDA nima pristojnosti, vendar mu lahko, kot je pokazal primer Sudana, pristojnosti podeli varnostni svet ZN, česar pa glede na moč ZDA v ZN seveda ni realno pričakovati, vendar opcija vsaj teoretično obstaja. Potem je opcija vzpostavitev posebnega sodišča za konkretno kršitev, podobnega tistemu v Nürnbergu ali nedavnim posebnim tribunalom za zločine v Ruandi in na Balkanu. Če pristojne mednarodne organizacije kljub tem možnostim ne bodo uspešne, še vedno obstaja možnost, da se obtožbe pripravi na bolj lokalnem nivoju, se pravi na ravni Evropske unije ali pa, če tudi to ne bo možno, kar znotraj posameznih držav, kjer to seveda omogoča zakon. To možnost med drugimi na nek način že izkorišča Španija.
So ZDA z novim predsednikom pripravljene odstirati zgodovinska dejstva? Ima Barack Obama to revolucionarno moč? Predsednik ZDA je institucija, ki je zavezana branjenju ameriških interesov in ti gotovo niso v tovrstnem priznavanju šibkosti, sploh v današnjem času, ko ZDA in njen status ogroža kar nekaj dejavnikov. Obama ima glede tega vprašanja zelo načelen problem. Po eni strani mora varovati ameriške interese in dominacijo ZDA na vseh možnih frontah, po drugi pa svoja načela in obljube, ki jih, vsaj na videz, želi zastopati. Ta razdvojenost je lepo razvidna iz njegovih dejanj in besed v zvezi z tem primerom. Povsem realno seveda ni pričakovati, da bi Obama žrtvoval svojo politično kariero za tovrsten poseg v ameriški ponos, gotovo pa ne v prvem mandatu, ko tudi pod pretvezo, da so druge stvari trenutno pomembnejše, zaenkrat še uspeva brzdati pritiske. V kolikor pa mu uspe pridobiti tudi drugi mandat in če bi bile razmere za to ugodne, pa je tudi pri Obami vse mogoče. Vendar ta zadeva niti ni v tolikšni meri v pristojnosti (ali moči) predsednika. Če bodo ustrezne institucije naredile vse, kar od njih zahteva ameriška zakonodaja, bi moralo do kazenskega postopka priti po »naravni poti«. To je namreč tudi izgovor ZDA, zakaj se tako vztrajno brani vseh mednarodnih sodišč – menijo namreč, da je ZDA pravna država, ki vse tovrstne anomalije lahko uredi sama. Sodstvo je neodvisna veja oblasti, ki lahko in mora kaznovati vse po istem ključu, problem je samo, ker tega ne počne ali pa, ker te zadeve tako dolgo trajajo, a smo vsaj glede časa lahko brez skrbi, zločini proti človeštvu namreč ne zastarajo. Težava je lahko samo v tem, ker lahko (ali pa so že) v Bushovem mandatu uvedene spremembe obveljajo kot legitimne.
Kot že rečeno, lahko naša vlada (vsaj teoretično) vrši pritisk na ustrezne mednarodne institucije, da pričnejo opravljati svoj posel. Lahko podaja predloge, lobira in kar je še podobnih načinov pritiska, da se nekaj dejansko začne premikati. Lahko je slaba vest mednarodne skupnosti v kolikor glasovi potihnejo, se pravi da uradno opozarja na potrebo po pregonu ljudi, ki zakrivijo vojne zločine. Pri tem velja morda opozoriti, da se to ne nanaša samo na konkreten primer ZDA, ki bi res, v kolikor bi se udejanjil, pomenil zgodovinsko preokretnico v mednarodnem pravu, pač pa podobno velja tudi za druge države, ki kršijo skupno sprejeta načela človeškosti – ob tem velja posebej omeniti Izrael, pa Kitajsko, Rusijo itd., skratka vse tiste primere, ki ostanejo nedorečeni samo zato, ker jih zagreši nekdo, ki je dovolj močan, da mu za storjeno ni potrebno odgovarjati. Glede postopkov v Sloveniji: kazenske postopke v Sloveniji praviloma sprožajo tožilci (iz okrožnih državnih tožilstev), pri katerih je možno tudi podati ovadbo. Za določena kazniva dejanja je možno postopke pred domačimi sprožiti tudi brez tožilstva – kadar zakon omogoča zasebno tožbo. Vendar je pred tem potrebno v omenjenem primeru upoštevati tudi to, da je možno kazenski postopek (v katerem se ugotavlja kazenska odgovornost) sprožiti samo za vnaprej določena kazniva dejanja, ki jih v Sloveniji določa Kazenski zakonik. Kolikor dejanje v času storitve ni kaznivo dejanje (čeprav to postane kasneje), osebe za takšno kaznivo dejanje ni možno obsoditi. Potrebno bo tako najprej poiskati kaznivo dejanje, da bi se lahko sprožil postopek, ki ga imamo v mislih (oz. da se na tak način ugotovi, ali je to sploh možno).
Sprožitev kazenskega postopka zoper dejanje, za katerega ne vemo, katero kaznivo dejanje je (oziroma ga ne opredelimo kot neko kaznivo dejanje), ni možno. Glede mednarodnih postopkov: splošnih mednarodnih kazenskih sodišč (po vzoru domačih) ne poznamo, temveč se mednarodna kazenska sodišča praviloma ustanovijo z mednarodnimi pogodbami in za točno določena kazniva dejanja – npr. vojne zločine na določenem območju. V tem primeru mednarodna pogodba sama določa, kako je z vodenjem postopka (kako sprožiti) oz. se materija uredi v statutu in drugih aktih sodišča. Za odgovornost kot jo omenjate posebna mednarodna pogodba po našem vedenju ne obstaja. Toliko o pravnih razlagah.
Najpomembnejša med izkušnjami našega poziva k pregonu administracije G. W. Busha pa je bila, kako se je nanj odzvala naša vlada. S popolnim molkom, s polnim prezirom. O tem pišemo tudi v svojih odzivih spodaj. Enako velja za vse politične stranke. K temu je dodati še, da našega poziva mediji skorajda niso objavili, anonimni pisci pa so ga pospremili z veliko arogantnega huronskega smeha…
Prvič objavljeno v številki ČKZ naslovljeni Osvobajanje Iraka