Knjiga pred vami beleži fenomen politika Anžeta Logarja do njegovega vstopa v Janševo vlado junija 2026. Konkretno opisuje njegove korake predvsem po letu 2022, ko je napovedal tako rekoč svoj »veliki pok« z malo drugačnimi besedami, namreč z nepričakovano obljubo »nečesa velikega« takoj po volilni nedelji po drugem krogu predsedniških volitev.
Kar me je v knjigi najbolj zanimalo, je uspešnost njegove repetitivne retorike, v kateri je na poti svojega navideznega osamosvajanja od Janeza Janše nenehno obljubljal dialog, depolarizacijo, vključevanje in sodelovanje. Ob tem je dajal vedeti, da bo drugačen od svojega dotedanjega šefa in ni bilo malo trenutkov, ko sta oba zaigrala osebni konflikt. V tem, da stavi na dialog, je dejansko popolnoma imitiral formulo, ki jo je patentiral Borut Pahor.
Pokazalo se je, da je bila Logarjeva retorika z vsemi političnimi obljubami vred postavljena na laž takoj po volitvah marca 2026, ko se ji je, kakor da bi končal svojo politično misijo, vsaj začasno moral odpovedati. Kaj bo prinesla prihodnost, še ne vemo. Hkrati je postalo jasno, da je začetna špekulacija o njegovem prikritem delovanju v simbiozi z Janšo precej bolj verodostojna, kot se je komu zdelo na začetku.
Ja, Logar je v zadnjih letih, gledano nazaj, grdo lagal in laži ponavljal. Da ne bo šel v koalicijo z Janšo, če koalicija ne bo široka, ali da mu ne bo skočil v objem. Norčeval se je iz takih napovedi, sploh iz novinarjev. Svoje izjave je variiral in trdovratno vztrajal pri njih, nato pa si je premislil. Pozabil je na to, da obljublja politično širino, da je ta v podstati (!) njegove stranke Demokrati in da si želi povezovanja onstran boleče polarizacije, da stavi na dialog in da bo on jamstvo za drugačno politično kulturo.
Izrečena beseda v politični govorici ni več nosilka pomena, postala je surov instrument manipulacije. To je natanko tisto stanje, ki ga opisujem kot organizirano laganje v politiki, ki je omogočilo četrto Janševo vlado. Ne spremljamo le posameznih neresnic ali občasnih političnih obratov, ampak sistemsko ukinjanje ideje, da bi morale izjave politikov ostati zavezane dejstvom ali lastnim obljubam. Ko politik javno pove, da so njegove besede danes eno in jutri drugo, dejansko ne priznava napake. Ne, legitimira laž kot normalno politično prakso. Natanko to je storil Logar in s tem postal simbol politike laganja.
Državljanom v takem sistemu ne ostane veliko možnosti za delovanje in največkrat zgolj spremljajo politike, ki so postali nekakšni avtomati za laganje. Ostanejo jim zrežirane politične predstave za javnost, prazni slogani, blebetanje o javnem blagru, emocionalni učinki in zlagane obljube, za katere že vnaprej vsi vedo, da niso zavezujoče.
Državljani niso več politični subjekti, ampak postanejo pasivna javnost, ki je prisiljena spremljati spektakel lažnivcev na oblasti. Končno so tudi volitve le še tekmovanje med manipulanti, kjer se meri učinkovitost laži, ne verodostojnost programov. Ko politika izgubi stik z resnico, ker si ga niti ne želi več, se izgubi tudi vez z odgovornostjo. Konec je blizu.
Knjigo, ki ima 302 strani, si lahko brezplačno snamete tukaj:
Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo (pdf format).
Knjigo lahko prelistate na strani:
Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo