Iz rubrike »Ona/On« tednika Večer v nedeljo
Ena, dva, tri, štiri, pet …
S takšno povprečno hitrostjo – s hitrostjo, ki jo za branje besed v zgornjem stavku potrebuje povprečno hitri bralec – v Sloveniji padajo piščančje glave. Kar triintrideset milijonov »kljunov« (kot se izrazijo na Statističnem uradu RS) te perutnine namreč zakoljemo na leto.
1700, 3400, 5100, 6800, 8500 … pa je hitrost, s katero svetovna industrija smrti, ki na leto zakolje triinpetdeset milijard osebkov, pobija kopenske živali (piščance, prašiče, govedo, konje, drobnico …). Ribe in drugi morski organizmi v to številko niso vključeni.
Dejstvo, da na sekundo zakoljemo več kot 1700 kopenskih živali, je novost v zgodovini. Ta številka je možna le, če je proces proizvajanja mesa in mesnih izdelkov industrializiran, predvsem pa, kot opozarjajo številni raziskovalci, odmaknjen od oči javnosti. Sloviti Paul McCartney se lepo izrazi: »Če bi klavnice imele steklene stene, bi bili vsi vegetarijanci.«
Kar ta izjava razkriva, je dejstvo, da je mesnopredelovalna industrija v takšnem obsegu mogoča le, če njeno kruto resnico zanikamo in skušamo iztisniti iz zavesti, grdo opravilo rutinskega klanja, ki se mu sami na vsak način želimo izogniti, pa preložimo na druge.
Sociologi, antropologi in psihologi tako opozarjajo, da žrtve klavnic niso zgolj živali, temveč tudi ljudje: mesarji klavci, ki so zaradi okoliščin pogosto prisiljeni sprejeti to službo, ker velikokrat nimajo druge izbire. Pomislimo, kdo bi pri zdravi pameti rad opravljal takšno umazano in nasilno delo, kjer so (znova po besedah raziskovalcev in pričevalcev) zmerljivke, alkoholizem in nasilje menda na dnevnem redu. Zgolj imigrant, nekdo, ki je bil prikrajšan za višjo izobrazbo, ali pa kak drug nesrečnik, ki se je znašel v tem dobesedno svinjskem poslu. Travme, ki jih utrpijo delavci na klavniških linijah, so po besedah nekaterih primerljive s posttravmatskimi vedenjskimi motnjami, kakršne utrpijo denimo vojni veterani (znova tisti del populacije, ki je zaradi ekonomske situacije pogosto primoran v klanje sočloveka).
Kljub temu se še zmeraj najdejo dvomljivci, ki pravijo, da živali morda ne čutijo bolečine tako kot človek ali da ne trpijo na podoben način, saj se ne zavedajo podrobnosti lastne usode, zato s klanjem ni nič narobe. Kar ti dvomljivci spregledajo, je dejstvo, da mora resnica procesa pridelave mesa ostajati skrita: če s klanjem ni nič narobe, zakaj potem klavnice odrivamo na obrobja mest, to opravilo pa prelagamo na socialno šibke? Zakaj si zatiskamo ušesa pred kriki prašičev in goveda, ki »ne trpijo«? Zakaj se morjenja pred večerjo ne lotimo kar sami? V resnici je naše izogibanje dejstvom pridelave mesa naša slaba vest, ki kot temna senca spremlja naš zrezek, najlepši dokaz, da vsi zelo dobro vemo, da živali še kako trpijo, ko jih koljejo.
Vprašanje vegetarijanstva ali vsaj bistvene omejitve porabe mesa v prvi vrsti ni niti zdravstveni niti okoljski problem, čeprav je res, da čezmerno uživanje mesa ni ne zdravo ne prijazno za okolje, saj je živinoreja eden od glavnih onesnaževalcev planeta. Gre za etično vprašanje, ki se dotika človeškega dostojanstva in dobrobiti vseh bitij.
Tomaž Grušovnik, filozof
Izvirno objavljeno v Večeru v nedeljo, 25. septembra, 2016
Vir: http://www.vecer.com/rubrika/vecer-v-nedeljo
Netoleranca do tistih, ki jemo meso
Odziv na razmišljanje Tomaža Grušovnika v rubriki Ona, On (Vegi), v Večeru, v nedeljo, 25.9.2016
Razmišljanje g. Tomaža Grušovnika o vegetarijanstvu je površno in nenavadno, čeprav ne neobičajno. Piše o doživljanju živali in ljudi, ki živali koljejo, o slabi vesti, obenem pa ne pomisli na širše vzroke tega početja. Torej misli gospoda z udobnega stola (lahko je tudi trd, lesen in polomljen, pa je v tem smislu še vedno udoben), ki pa v smislu »jaz imam prav« ne razmišlja o genezi in vzrokih za mesojedstvo. Nočem pametovati o občutljivosti vesti, vendar pa je slab občutek ob pogledu na oči živali, ki so usahnile zato, da bi njihovo meso prišlo na naš krožnik, lahko tudi odsev drugih »grehov«, ki jih posameznik ima, ali pa šibkosti, ki bi ga, če ne bi bilo tega »udobnega stola«, stala življenja.
Evolucijska nuja človeštva
Proti tistim, ki mesa ne jedo, nimam nič, motita pa me njihovo zgražanje in agresivna netoleranca do nas, ki se mesu ne odrekamo in imamo drugačno stališče. Argumenti, kot je lesk v očeh žrtve, so sublimacija vsega drugega, kar se dogaja v »normalnem življenju«
Živali gojimo, hranimo in varujemo zato, da jih na koncu žrtvujemo za svojo prehrano. Nujno ali kruto, vendar nič drugače, kot so nujne ali krute druge reči v našem življenju. Pobijanje podgan, miši, ščurkov, mravelj in drugih »škodljivcev« (torej konkurentov za hrano) je običajno, dovoljeno in proti temu se ne upirajo niti filozofi. V čem se te živali razlikujejo od kokoši, prašičev, goveda? Po tem, da si hrano iščejo same in da je njihovo ubijanje junaško delo, saj se njihovo meso (beljakovina) seveda z gnusom zavrže. V čem je etična razlika v našem ravnanju z insekti in mikroorganizmi, ki jih množično in brez pomislekov zatiramo (sicer bi oni zatrli nas)? So to oči, velikost organizma, njihovo število? Je zakol prepelic bolj human od zakola puranov? Tega odgovora še nisem slišal. Filozofi, od katerih bi pričakovali širok in poglobljen pogled na svet, bi poleg svoje (lahko tudi osebno pogojene) vesti morali prisluhniti tudi kolektivni, ki življenje pozna s širše plati.
Uživanje mesa je evolucijska nuja človeštva, ki je bila dolga stoletja privilegij in praznik. Takrat ni bilo dosti ljudi, ki bi se zmrdovali nad uživanjem mesa, kadar so pač prišli do njega. Mesojedstvu se tudi pripisuje predpogoj za razvoj človekovih možganov, kar je zaradi lažjega dostopa do esencialnih amino in maščobnih kislin (torej boljše prehrane), tudi zelo verjetna teorija. Nekoč so živali ubijali iz obrambnih namenov, njihovo meso pa tudi pojedli (kot to baje s svojimi sovražniki še danes počnejo nekatera oddaljena ljudožerska plemena). Ko jim je sovražnike uspelo razredčiti, so zajeli udomačljive živalske vrste in jih začeli rediti zato, da bi jih kasneje pojedli (uporabili za hrano). Torej so jim zagotovili življenje z jasnim namenom. Ta namen drži še dandanes, pa ne samo pri živalih. Pred stoletji so zemljiški gospodje spodbujali tlačane k rodnosti, da so imeli dovolj vojakov, hlapcev in dekel. K temu jih je nevedne spodbujala tudi krščanska vera, pa čeprav si kopice otrok večinoma niso mogli privoščiti in so zato tolkli revščino. Številne podložnike so si želeli tudi veliki vladarji, ki so zavoljo osebnih konfliktov in svojega premoženja z lahkoto žrtvovali na tisoče teh »svojih« vojakov. Nad njimi se seveda ne zmrdujemo, ti so del veličastne zgodovine. Tudi danes ni namen rojstev mogočnega dela svetovnega prebivalstva predvsem njihov osebni razvoj in dobrobit, saj se namen pomembnega dela množic od antike do danes ni veliko spremenil. Kakšen je namen ameriških vojakov, ki v bitki na tujem preživijo v povprečju enajst minut? Kakšen je namen množice deklic vzhodnega sveta, ki jih, še vedno obrezane, prodajajo precej podobno, kot mi prodajamo živino. S hitro reprodukcijo se še dandanes osvajajo ozemlja in ustvarjajo gospodarski bumi. So vsi ti osebki namenjeni svoji dobrobiti ali cilju drugih in zato pogosteje končajo v objemu brezupa, droge, kriminala? Ali ne gre za sodobne »prostake«, kakršni so nekoč v brezhibnih vrstah strumno korakali pred puške sovražnika?
Bio kašice in druge razvade
Zaradi tega je zgražanje nad izrazom živalskih oči v zahodnem svetu predvsem farsa, ki si jo lahko privoščijo posamezniki zavoljo svojega »udobnega stola«. Lačni se tega ne sprašujejo. Spraševali se niso niti preživeli v letalski nesreči v Andih – so bili zato manj človečni? Je bil njihov »posttravmatski stres« posledica negotovosti in trpljenja ali predvsem tega, da so morali jesti meso iste vrste? So bili bolj etični tisti, ki tega niso zmogli? Do koga? Do sebe ali do svojih bližnjih, ki so jih pustili za seboj?
Zaradi tega je tako površno poigravanje šolanih filozofov s to temo smešno. Manj bi bilo zameriti tistim, ki so vegetarijanci postali iz drugih razlogov, ki potrebujejo nekakšno zatočišče, v katerega verujejo (morda raje verjamejo), in potrjujejo svojo rahločutnost. Zanimivo, da jih lastna sreča ne zadovolji, zato se večina ne more odreči skušnjavi prekrščevanja, torej so nekakšni križarji, žal odtujeni od bistva življenja in družbe, v kateri živimo. Zaprtim v mikrokozmos (večinoma) terciarne sfere, jim še vedno preostaja čas iskati napake in se posmehovati tistim, ki to našo družbo (kot eni redkih) ključno podpirajo z novo ustvarjeno vrednostjo. Slovenija, ki ima med preostalimi obdelovalnimi površinami (tistimi, ki jih niso zasedle nesmotrna pozidava in avtoceste) dve tretjini travnih površin, ki jih ni mogoče izkoriščati drugače kot z živinorejo, nima kaj dosti izbire. Torej, četudi je živinoreja »največji onesnaževalec tega planeta«, je obenem za Slovenijo tudi neizogiben vir hrane. Brez živinoreje in njenih produktov bi bili bistveno bolj odvisni od uvoza hrane in s tem tudi bolj ranljivi, revnejši. Morda sploh ne bi več govorili slovensko, saj se je jezik v stoletjih pred nami obdržal predvsem zaradi kmetstva in njihovega načina življenja, ki je bil neodvisen od uvoženih bio kašic in drugih razvad za presite.
Marko Višnar
Opekarska 7, Ljubljana
Objavljeno v Večeru v nedeljo, 16. oktober 2016