Odziv na razmišljanje Marka Višnarja o rubriki Ona, on (Vegi)
V Večeru v nedeljo sem 25. 9. v rubriki Ona, on (Vegi) želel prikazati travmatične posledice prekomernega uživanja mesa tako za živali kot tudi za ljudi. Pokazal sem, da so te razsežnosti (53 milijard zaklanih kopenskih živali na leto) možne le, če najdemo strategije, kako odmisliti trpljenje živali in preložiti odgovornost za klanje na marginalizirane klavniške delavce, ki lahko zaradi narave svojega poklica doživijo hud stres (kot kažejo raziskave Fitzgeraldove, Porcherjeve, Dillardove, Joyjeve, Eisnitzeve in Victorjeve).
Na moje pisanje se je dne 16. 10. v tem časopisu odzval gospod Marko Višnar. Ne bi bil presenečen, če gre za magistra Marka Višnarja, ki je generalni direktor enega največjih živinorejskih podjetij v državi in o katerem po medijih krožijo novice, povezane z domnevnim zanemarjanjem goveje živine. Opozarjanje na trpljenje živali je namreč trn v peti velikih živinorejcev, saj jim lahko zmanjša dobiček, odgovor g. Višnarja pa bi tako lahko razumeli kot pristransko argumentacijo. Vendar pa bom v nadaljevanju privzel, da pisanje vodijo drugi motivi in da je utemeljeno.
Rakotvorne snovi
Gospod Višnar proti meni postavi dva očitka. Prvi je, da se je človek skozi evolucijo razvil kot vsejedo bitje. Drugi pa, da nam vzreja živali za zakol omogoča izrabo kmetijske površine, ki ni primerna za gojenje poljščin, s čimer je zvišana stopnja samooskrbe s hrano. Na prvi očitek odgovarjam, da je uživanje mesa za človeka morda od časa do časa res nujno (čeprav si tukaj stroka še ni edina), vsekakor pa to ne pomeni, da je treba meso in mesne izdelke proizvajati na tekočem traku in jih uživati vsak dan. Nacionalni inštitut za javno zdravje jasno opozarja, da sodobne raziskave “rdeče meso razvrščajo v kategorijo verjetno rakotvornih snovi za ljudi, mesne izdelke pa v najvišjo kategorijo rakotvornih snovi za človeka”. Tudi Višnar priznava, da je bilo meso v preteklosti le redko na jedilniku ljudi, takrat, “kadar so pač prišli do njega”. Sodobna klavnica, ki nam streže s preobiljem mesnin torej ni nobena evolucijska nujnost.
Tudi drugi Višnarjev argument je sporen, saj živinoreja sama po sebi še ne zajema nujno klanja živali. Po drugi strani bi mu lahko očitali, da živali pojmuje zgolj kot orodje, ki je na voljo za človekovo izkoriščanje. Na spletni strani SURS-a pa tudi beremo sledeče: “Po prvih podatkih o posejanih površinah so v letu 2016 na naših njivah prevladovala žita za zrnje; pridelovali smo jih na več kot 96.500 hektarjih. Več kot 65 odstotkov vseh žit za zrnje so žita, namenjena za krmo živali.”
Iz tega podatka lahko sklepamo, da živinoreja ne zvišuje stopnje samooskrbe s hrano, temveč ravno nasprotno: ker pridelava krme zaseda na deset tisoč hektarjev pridelovalnih površin, je zmožnost prehranske samooskrbe prej zmanjšana. Še posebno če imamo v mislih, da je prav samooskrba z zelenjavo naš največji problem. “Posebno nizko stopnjo samooskrbe sta v letu 2014 izkazovali bilanci zelenjave in krompirja; pri zelenjavi je znašala 38 odstotkov, pri krompirju pa 68 odstotkov,” navaja SURS. Če k temu pričnemo prištevati še porabo vode, izpuste toplogrednih plinov in bolezni (samo letos bomo davkoplačevalci menda poravnali večmilijonski znesek za cepljenje proti bolezni modrikastega jezika), potem postane jasno, da je draga “razvada” pridelava mesa, ne pa “bio kašice”, ki jih kot razkošje vegetarijancem očita Višnar.
Klanje zaradi razkošja
V svojem pisanju se Višnar sprašuje še, kaj je za filozofa etična razlika med ščurki, mravljami in drugimi škodljivci ter prašiči in govedom. Zanjo menda “še ni slišal”, zato mu odgovarjam, da gre tukaj prej kot za filozofski problem za preprosto etološko dejstvo: govedo in prašiči so zmožni občutiti dolgčas, otopelost, strah, izgubo in nezadovoljstvo, pa tudi toplino, varnost in zadovoljstvo. Ravno zaradi tega mora naš odnos do teh bitij biti spoštljiv in je upravičeno predmet moralne presoje. Že Kant je vedel, da gre pri žaljenju živali hkrati za posredno žalitev človekovega dostojanstva, in sam sem prepričan, da so prav takšna žalitev sodobne razsežnosti sarkofagije (“mesojedstva”).
Kar zadeva razliko med pobijanjem škodljivcev in klavne živine, o kateri se Višnar tudi sprašuje, moram odvrniti, da je ubijanje zaradi preživetja nekaj drugega kot klanje zaradi razkošja. Sam sem prepričan, da moramo takrat, kadar gre za vprašanje življenja ali smrti, dati prednost človeku pred živaljo. Toda pomislimo, kolikokrat se v vsakdanjem življenju dejansko znajdemo v takšnem položaju? Mislim, da vsakdanjik povprečne državljanke le s težavo primerjamo z Višnarjevimi kanibalističnimi scenariji, kjer preživeli v letalski nesreči zaradi sestradanosti uživajo svoje mrtve sopotnike. Mislim pa tudi, da so takšne neutemeljene primerjave, ki se jih poslužujemo zato, da bi na vsak način upravičiti sarkofagijo, značilnost prav tistega distanciranja od realnosti, ki sem ga želel ilustrirati v navedeni rubriki.
Dr. Tomaž Grušovnik
docent na Univerzi na Primorskem
Izvirno objavljeno v Večeru v nedeljo, 30. oktobra 2016
Vir: http://www.vecer.com/meso-za-vsako-ceno-6270034
Meso ni prav nič krivo
Odziv na odgovor Tomaža Grušovnika v rubriki Ona, on (Vegi)
Da se razumemo, nič nimam proti dr. Tomažu Grušovniku, njegova plodovitost me celo fascinira, obenem pa ne morem mimo tega, da ne bi opozoril na trditve, ki preprosto ne držijo. Iz članka g. Grušovnika v rubriki Ona, on v Večeru z dne 25. 9. (pod naslovom Vegi) povprečni bralec ne more zaznati opozorila na prekomerno uživanje mesa, temveč predvsem trkanje na vest zaradi trpljenja živali, ki ga mesojedci povzročamo s tem, da meso uživamo.
Navedba o “53 milijardah zaklanih kopenskih živali” je zanimiva manipulacija, saj zajema več kot 80 odstotkov perutnine v teži od četrt do enega kilograma in pol. Seveda se strinjam, da gre tudi v tem primeru (ne glede na težo) za živa bitja, vendar je treba povedati, da vse te silne množice ne bi živele, če ne bi imele svojega namena. To sem g. Grušovniku skušal pojasniti že v prejšnjem odgovoru (16.10.), pa ni doživelo odmeva. Po vseh zahodnih zakonodajah imaš živali lahko v lasti, z njimi lahko razpolagaš, ne smeš pa z njimi slabo ravnati – v kar sodi dostop do hrane, vode, primerni pogoji za rejo, zdravljenje in omejevanje nepotrebnega stresa. Vse to živali v slovenskih rejah imajo. Še posebno v tistih, ki dosegajo vrhunske proizvodne rezultate. Mednje zagotovo sodijo tudi rezultati “živinorejskega podjetja” (ki ga z nekaj odpora omenja Grušovnik), kar pa pomeni, da s takšnimi živalmi (po definiciji) ne moremo ravnati slabo, saj je stres neposreden antagonist visoke proizvodnje. Žal googlanje g. Grušovnika ni seglo tako daleč, da bi zaznal naravo medijskih utrinkov izpred dveh let, nastalih po naravni katastrofi (žled) in sredi prekipele vročice lokalnih volitev, temveč mi podtika zanemarjanje goveje živine. To je približno tako, kot če bi jaz spoštovanega doc. dr. Tomaža Grušovnika obremenil s stigmo medijskih zdrah, ki jih je imela njegova univerza in ne kažejo niti približno enake rahločutnosti, kot bi jo taisti gospod pričakoval od naših “klavniških delavcev”. Sem raziskave “Fitzgeraldove, Porschejeve, Dillardove …” zagotovo ne sežejo, saj se ocenjevati lastne vrste pač “ne spodobi”.
Posttravmatski stres?
Sam nisem zaznal znakov posttravmatskega stresa, ki naj bi jih ugotavljali pri “klavniških delavcih”, čeprav poznam precej ljudi, ki to delo opravljajo že celo življenje. Če ta delavec svoje delo opravlja častno, je na neki način enakovreden kirurgu, patologu, sodniku ali odlikovanemu ameriškemu marincu, če hočete. Vsi morajo opravljati stvari, ki jih marsikdo ne bi, vendar pa njihova vrednost ni v tem, kaj počnejo, ampak kako to počnejo.
Žal mi je, da se moram v tem odgovoru dotakniti toliko lukenj v dojemanju realnosti. Med drugim tudi, da je g. Grušovnik (namerno?) spregledal dejstvo, da je v Sloveniji v uporabi 477.023 hektarjev kmetijskih površin, od katerih je kar 276.047 hektarjev trajnih travnikov in pašnikov, ki se jih (z izjemo golfa) ne da izkoriščati drugače kot z rejo travojedih živali. Omenja le 96.500 hektarjev površin (torej eno tretjino tistih, ki jih v naravi predstavljajo travniki!), ki so bile v letu 2016 zasejane z žiti. Pa tudi tu bi se trditvi, da se “60 % žit porabi za živinorejo”, spodobilo dodati pojasnilo, da krušna pšenica ne uspeva povsod, da je na istih površinah ni mogoče sejati leto za letom (setveni kolobar), za krmo pa se namenja predvsem takrat, če njena kakovost ne ustreza pogojem za peko kruha.
Grušovnikova teza o trpljenju živali, ki sega že v njegov članek (Trkanje na človeško vest, Delo, 4. 10. 2014), je priložnostno potenciranje problema (ob dnevu živali), s katerim si g. Grušovnik očitno utira pot do novih SICRIS-točk (nazadnje v Večeru na temo dneva spomina na mrtve). Pri tem se naslanja tudi na ekologizem, “novodobno politično ideologijo, ki temelji na stališču, da je nečloveški svet vreden moralne obravnave in da je treba to upoštevati pri socialnih, ekonomskih in političnih sistemih (Brian Baxter, University of Dundee)”. Iz te orientacije štrli tudi njegovo sodelovanje pri “razvoju okoljsko-pragmatističnega modela vključitve živalske etike v okvir prostora politične etike, bioetike ter etike trajnostnega razvoja”, katere osnovni namen pa je senzibiliziranje posameznikov v odnosu do narave (tudi nekritično, če je treba). S stopanjem po področju, “kjer še nihče ni bil”, se je mogoče še hitreje vzpenjati.
Četudi ne odmislimo razlogov iz zgornjega odstavka, se postopkom klanja, ki se dogajajo v novodobnih klavnicah, ne more očitati povzročanje nepotrebnega trpljenja in nasilja nad živalmi. Zakonsko normirana in uradno nadzorovana sta tako transport kot ravnanje pred in med klanjem. Seveda bi se sprenevedali, če bi trdili, da zakol ni poseganje v telesno integriteto in voljo osebka, vendar prav tako ne zdrži teza, da živali lahko predvidevajo izid, ko enkrat stopijo na dvorišče klavnice in zaradi tega trpijo. Tega ni trdila niti znamenita avtistka Grandin Temple.
Evolucijska dejstva
Vznemirjenja zaradi spremenjenega okolja, zaznavanja neznanih vonjev in zvokov ne moremo označiti za grozo ali trpljenje, ali pač? Ker v naših primerih ne gre za ritualna klanja, ampak je žival omamljena v trenutku, ko vstopi v prostor, so predvidevanja dr. Grušovnika zelo podobna zlonamerni špekulaciji. To se da dokazati s povsem merljivimi številkami. S stališča ortodoksne etike bi lahko bilo sporno edino lastnikovo odrejanje usode bitij za izpolnjevanje lastnih potreb, kar pa je v človeški kulturi zelo razširjena razvada. Obvezno služenje vojaškega roka, avtoritarni odnosi, zapori, pravzaprav vse korektivne ustanove, ki jih imamo, vse to so primeri, ki posamezniku omejujejo svobodo odločanja in jemljejo življenje. Včasih del, drugič vsega. Ne trdim, da si živali ne zaslužijo sočutja in dobrega ravnanja, vendar ker je človek dovolj zgodaj zlezel z drevesa, si svoj položaj ohranja tudi z nadzorom in izkoriščanjem podjarmljenih vrst. “Ustvari” in redi jih zato, da jih na koncu žrtvuje za svojo prehrano, obleko, obutev, ugodje. Saj nihče ne misli, da kdorkoli v enakem položaju ne bi ravnal drugače?
K tej temi sodi tudi vprašanje, v čem je restrikcija, ki jo doživlja voznik tovornjaka, če se celo življenje v borbi za ljubi kruhek preganja po parkiriščih avtocest, manj neetična od omejitev, ki jo doživlja kokoš nesnica v baterijski kletki. Bi torej morali obsojati lastnike prevoznih podjetij? Ali pa je strah pred nezaposljivo prihodnostjo študenta, ki je pet let “zapravil” na kaki “instant” univerzi, manj grozeč od negotovosti živali, ki se na dvorišču klavnice premika v neznano?
Očitno smo zaradi tega, ker nekaterih želodec ne opominja več na to, da je za preživetje v realnem svetu treba početi tudi neljube stvari, pravice živali postavili nad pravice ljudi. Nemo preziramo dejstvo, da se pol sveta ukvarja z lakoto, medtem ko pri nas razmišljamo o tem, da bi bilo klanje živali za hrano bolj moralno, če bi pojedli manj mesa. Etika je ali pa je ni. Ne more biti nekakšna pogojna franšiza, ki bi v določenih primerih opravičila ravnanje (kot na primer “Višnarjevim kanibalistom v Andih”), drugič pa spet ne.
Evolucijskega dejstva, da uživamo meso, ne more spremeniti peščica ekologistov, ki se, varno spravljena v zatišju sinekur terciarne sfere, zmrduje nad banalnostmi, ki jih je treba početi, da se življenje ne ustavi. Res je, na svetu ni vse tako, kot bi moralo biti, vendar zato meso ni prav nič krivo.
Marko Višnar
Opekarska 7, Ljubljana
Izvirno objavljeno v Večeru v nedeljo, 13. novembra 2016