Kaj točno človeka približa filozofiji? Kaj mu ponuja uteho znotraj nje in zakaj je v tem tako dobra izbira? Nenazadnje, kaj sploh bi lahko, ob Bogu, bilo človeku v uteho tedaj, ko je pahnjen v stisko in bedo, izčrpan zaradi življenjskih preizkušenj in nepremagljivih ovir, ko se, skratka, znajde sam, pred Resnico in Njenim obličjem? Srednjeveški Boetij je v svojem klasičnem delu Tolažba filozofije, vržen v hladno ječo in soočen s smrtjo, kontemplativno prišel najbližje k izvoru tega vprašanja.
Čeprav se kot profesor večkrat znajdem pred propedevtično dilemo, kako filozofijo približati študentom ali širši javnosti in ji podeliti status objekta, ki si ga je vredno želeti (no ja, objekt je morda pretežka beseda), se nič ne more meriti z letošnjim verjetno daleč najbolj originalnim javnim priznanjem, da je filozofija nekaj, za čimer je vredno hoditi. Javno promocijo zanjo. Zakaj? Ker je nekaj, do česar gojimo avtentičen odnos ljubezni. In res, filozofija je etimološko ljubezen do modrosti.
Takšnega ljubezenskega poklona je pred slovenskim občinstvom v trenutku enega največjih družbenih suspenzov letošnjega leta bila deležna filozofija pred mesecem. S strani eminentne osebe: nekdanjega ljubljanskega metropolita in nadškofa dr. Antona Stresa, sicer filozofa, poznavalca Hegla in Marxa. Poskušal bom pokazati, da okoliščine poklanjalcu komplimenta filozofiji niso nekaj, zaradi česar bi mu smeli verjeti. Trdil bom, da Stresu filozofija ni nujno v uteho in da bo moral tolažbo iskati drugje.
Bog ali filozofija
Seveda govorim o odstopu dr. Antona Stresa in dr. Marjana Turnška z njunih nadškofovskih funkcij. Sama sta temu dejala »sprejem povabila papeža«. A vsi smo vedeli, da odhajata kazensko zaradi vatikanskega dekreta, ker je Sveti sedež povlekel ustrezno sankcijo in kaznoval odgovorne. Hudo kaznoval, pravzaprav obglavil je slovensko Katoliško cerkev, je dejal njegov stanovski kolega dr. Ivan Štuhec. No, Stres je ob slovesu na tiskovni konferenci povedal:
»Ko sem prejel poročilo, da je sveti oče sprejel moj odstop, se je tudi postavilo vprašanje, kam bi šel, kako bi naprej deloval. Priporočeno – ne ukazano! – je bilo, da bi se malo umaknil. To mi ni bilo treba dvakrat reči,« je z nasmeškom dejal Anton Stres. »Tudi sam si želim malo daljšega dopusta, potem imam namen, da se vrnem k prvi ljubezni in moja prva ljubezen je, kot že veste, filozofija. Dolga leta sem poučeval filozofijo. Zdaj v letih škofovanja sem se od svoje prve ljubezni oddaljil, ljubezen se je ohladila in sedaj želim to ljubezen obnoviti, to ljubezen poglobiti, na novo ogreti.« Zato se je odločil, kot je dejal, da dokonča nekaj znanstvenih projektov, rad bi še kaj napisal. »Ampak najprej se moram zopet zbližati s filozofijo. Šel bom tja, kjer je ona doma. Ona pa je doma v različnih evropskih univerzitetnih središčih.« Da nima še izdelanega načrta, je povedal Stres, a z novim akademskim letom misli oditi v neko akademsko središče Evrope in »tam preživeti vsaj eno leto v izključnem druženju s svojo ljubeznijo – filozofijo.«
Stres se morda ni zavedal, da je s tem hote ali nehote nakazal nekakšno razočaranje nad Bogom: čeprav se teologija še danes trudi, da bi bila filozofija njena sužnja, ancilla theologiae, obstaja med obema najverjetneje nepomirljivo nasprotje v dojemanju in razlagi sveta, stvarnosti in nenazadnje Boga. Kot bi dejal Pascal, obstaja Bog filozofov in Bog očakov – katero pot je torej izbral nekdo, ki je nenadoma v stiski spoznal, da se vrača k svoji »prvi ljubezni«, zanemarjeni in pozabljeni? Je v tem prepoznanju skrit že košček razočaranja, vsaj slabe vesti ob zamoklem klicu filozofije, zaradi česar je treba odnos do nje znova »ogreti«? Čemu je namenjena uteha, če ne trpkemu razočaranju nad božjo službo? Je pot nazaj k prijateljici filozofiji pot proč od Boga?
Nelagodje v filozofski kulturi
No, če poskušamo takšno notranjo dilemo odpraviti kot odvečno in nedobrohotno, jo reducirati na zgolj-željo, torej na avtorjevo odločitev, da obudi filozofsko zanimanje in nič več, nas na tej točki pričaka nova nelagodna teza. Stres namreč bodisi koprni po ljubezni do filozofije ali pa ne koprni – in zgolj prazno ubeseduje svoje hrepenenje. Če ga nenadoma privlači filozofija kot filozofija, ga ne more pritegovati kot področje zgolj-božjega. Filozofija je pač bistveno več od teoloških disputov. Toda kakšne dobre razloge sploh imamo Stresu verjeti, da se bo zbližal s filozofijo zaradi nekega utajenega, zdaj na novo odkritega notranjega vzgiba? Ne preveč prepričljive: v takšno možnost je prisiljen zaradi zunanjih razmer. Da se je v njem prebudila posebna strast neodvisno od njih, je manj možno. Prisilna tolažba s filozofijo pa ni kaj prida zabavna, še manj avtentična in zavoljo tega tudi ne uspešna.
Prisilna tolažba ni dobra tolažba. Ni niti tolažba. Če ni tolažba, če Stresu ne bo v uteho, mu verjetno ne bo niti v zadovoljstvo: s svojo prvo ljubeznijo se je pravzaprav v danih razmerah prisiljen družiti. Ne po svoji volji, morda ne po svoji krivdi. Koliko je torej, gledano v tej perspektivi, vredno eno takšno ogreto približevanje filozofiji? Se ima smisel z njo truditi pod prisilo, ne čisto po svoji volji? Mar ni funkcija tolažbe filozofije tukaj prevzela svoje nasprotno poslanstvo, namreč anti-tolažbe, prisilne utehe? Kako s prav takšnimi sredstvi prepričati našo najdražjo, da nam bo verjela?
Ljubezen in ljubimkanje
Bivšemu nadškofu torej težko verjamemo. Prisilnost pristanka pri filozofiji ni podobna obisku Gospe, ki npr. Boetija obišče v ječi. Ne izpolnjuje pogoja »si dissimulare non vultis« iz zadnjih stavkov njegove Tolažbe. »Če nočete varati samih sebe« pomeni prepustitev v iskrenost in poštenost iskanja s pomočjo filozofske luči. Ne, v vse to, v druženje s prvo ljubeznijo je Stres enostavno vržen, brez ugovora.
Ko so mediji te dni razkrili, da ni le kaznovan, temveč je del kazni tudi odhod iz Slovenije, torej prav tako pod prisilo, so tudi njegove prvotne besede dobile čisto nov kontekst. Sprva je namreč nadškof poskušal ustvarjati vtis, da bo filozofijo za rep lovil tam, kjer jo je mogoče najti: »Šel bom tja, kjer je ona doma. Ona pa je doma v različnih evropskih univerzitetnih središčih.« Toda izpadlo je, da bo njegov postanek v Parizu, kot pravijo, ne rezultat njegovega iskanja ljubezni, temveč zahteve Vatikana, da zapusti rodno grudo. Njegovo iskanje filozofske resnice se je torej začelo z manipulacijo. Z lažjo za javnost.
Ko smo se člani Zofijinih pred dobrimi desetimi leti zapletli v javno polemiko s takrat še »zgolj« škofom Antonom Stresom, nam je v časopisu Večer mimogrede »ad hominem« poočital, da nismo blizu filozofiji, češ da nas izdaja že ime društva. Z njo, filozofijo namreč, menda zgolj ljubimkamo, namesto da bi jo ljubili. Pač poceni gostilniški argument, dostopen tudi v arhivih te strani.
Danes, ko je prišel trenutek resnice, se je tudi on znašel med iskalci njene ljubezni. Razlika med njim in drugimi je morda, da je on filozofijo zapustil ali vsaj zanemarja. Da se je znašel v vlogi, ko je iskanje njene ljubezni močno podobno iskanju nove zaposlitve. Da nas lahko filozofija zaposli, pa je morda dobra novica. Res ne morda za Zavod za zaposlovanje, a zanesljivo za izgubljene duše, ki iščejo nekaj, kar vsaj navzven imenujejo za svojo prvo ljubezen.