V zadnjih mesecih mariborsko kulturo pretresajo številni problemi z lokalnim financiranjem. Najprej je župan Andrej Fištravec osebno obljubil nujno potrebna sredstva Festivalu Lent, nedavno se je nekaj podobnega zgodilo s Festivalom Maribor, ki je bil tudi tik pred tem, da ga odpovejo, potem je na površje priplavala težava z radikalnim zmanjševanjem lokalne podpore obema mariborskima založbama s programi v javnem interesu. Vse kaže, da se v letu po EPK rušijo najkvalitetnejši kulturni progami nevladnih organizacij v mestu. In tega problema ni mogoče reševati s hitrimi gasilskimi akcijami župana. Težave so namreč globlje in zadevajo popolno odsotnost lokalne kulturne politike v letu po EPK. Že samo to dejstvo je katastrofično in potrjujejo vse tisto, na kar smo v mariborski kulturni reviji Dialogi opozarjali že veliko pred začetkom EPK. Zdaj že vrabci na strehah čivkajo, da EPK ni dala dolgoročnih učinkov, v lokalnih medijih, ki so prej EPK kovali v zvezde, pa se škandalizira finančno poslovanje zavoda Maribor 2012. Ta zavod je razpolagal z najvišjimi sredstvi za katerikoli kulturni projekt v samostojni Sloveniji doslej, zakaj bi se torej zdaj za nazaj sprenevedali in čudili, da so ljudje izkoristili priložnost in si z delom v njem zagotovili dobro eksistenco za nekaj let? Kot eno redkih, ki pri EPK iz načelnih razlogov nisem sodelovala, me bolj zanima odnos vseh sodelujočih pri projektu do našega mesta, saj so delo sprejeli v trenutku, ko je bilo že več kot očitno jasno, da zaradi neenotnosti in neodločnosti državne in lokalne politike ne bo mogoče poskrbeti za nobene dolgoročne vplive EPK na mesto, njegovo kulturo in identiteto – čeprav so vsi še kar naprej govoričili o tem –, ampak da gre samo še za to, da se program pač nekako izpelje. EPK je tudi zakrila, da so se občinska proračunska sredstva za programe in projekte v mestu začela zniževati že v letu 2011. Pri njej so nevladne organizacije lani dobile enkratna sredstva, s katerimi so zakrpale finančne težave, priložnost pa je dobilo tudi nekaj novih projektov in mladih ljudi. Ampak zdaj je te zgodbe konec in v mariborski neodvisni kulturi padajo domine.
Jeseni 2007 je mestni svet sprejel zadnji kulturni program občine. Nanašal se je na obdobje 2007–2011, sestavil pa ga je Daniel Sajko, sedanji vodja sektorja za kulturo. Ta program je zelo jasno opredeljeval vlogo kulture v mestu, popisoval stanje ter cilje, usmeritve in ukrepe. Če ga danes prebirate, boste lahko ugotovili, kaj je bilo uresničenega, kaj še čaka in koliko je v njem idej in zamisli, ki niso več aktualne. A bil je usmeritev, po kateri je bila občina zavezana delovati, in obdobje se je vsaj delno ujemalo z evropskimi in državnimi razvojnimi obdobji. Danes mariborska občina torej kulturnega programa nima več in na začetku opisane težave nekaterih izvajalcev so predvsem posledica neobstoječih usmeritev, kje mesto vidi kulturo v svoji bodoči identiteti in kaj v njej želi podpirati. Da bi se izognili kaosu in ribarjenju v kalnem je te prioritete treba čim prej postaviti in jih prenesti v prakso. Nenazadnje se obeta tudi zunanja prisila: predlagane spremembe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) uvajajo obvezo lokalnih skupnosti, še posebej mestnih občin, da sprejmejo štiriletne programe za kulturo.
Iz minulega programa je jasno razvidno, da glavnino mariborske kulture ustvarjajo javni zavodi, medtem ko je neodvisna kultura oz. nevladni sektor (z izjemo založništva, ki je edino področje v državi, na katerem javnih zavodov sploh ni, in še nekaj producentov, npr. Kible, Carmine Slovenice) sorazmerno šibak. V tem se zrcali stanje na področju kulture v samostojni Sloveniji nasploh. Na eni strani javni zavodi (gledališča, galerije, knjižnice, muzeji …), pri katerih se v vseh teh letih ni veliko spreminjalo in kljub krizno znižanim sredstvom delujejo stabilno. V njih zaposleni imajo zagotovljeno socialno varnost, saj dobivajo plače iz proračuna (državnega ali lokalnega). Na drugi strani, v nevladnem sektorju, pa je povsem drugače. Producenti lahko kandidirajo za javna sredstva na razpisih, a tudi če jih dobijo, jim ne zagotavljajo obstoja, saj so pogosto nizka, pogodbene obveznosti pa jih obremenjujejo z vrsto kompliciranih birokratskih opravil. V tem sektorju so negotovost in prekarno delo pravilo. A ravno ta sektor se je v Mariboru v zadnjih letih povečal, kar je delno tudi posledica finančnih vzpodbud, ki jih je dajala EPK, in prihajajočih mladih generacij, ki se ne morejo zaposliti v javnih zavodih. Zdaj vsi ti izvajalci stojijo pred občinskimi vrati in ker je sredstev manj in ni jasnih usmeritev v mestni politiki, je posledica kaos, ko se jemlje starim, uveljavljenim programom in deli drugam, kar na koncu pomeni, da so životarjenju in postopnemu propadu zapisani vsi. Ker se je stanje spremenilo, ga je treba seveda popisati in predvsem ovrednotiti. To so na občini sicer že naredili z novimi programi, ki so zrasli iz EPK, vendar se ves ta čas občinskim službam ponavlja ista težava: da namreč pozabljajo na programe, ki so bili tukaj že pred EPK in imajo ves ustvarjalni potencial, da delajo še naprej. Med njimi so tudi taki, ki so stari že pol stoletja in so nastali v šestdesetih letih, ko se je po zamenjavi povojnih elit v mestu kultura pričela oživljati in so bile ustanovljene tudi prve višje šole: Festival Maribor je na primer naslednik večerov baročne glasbe, ki so se začeli 1964., kulturna revija Dialogi izhaja od leta 1965. Programi torej, skozi katere so šle generacije tega mesta.
Mestna politika se ne bo mogla izogniti opredelitvi do stalnih programov z dolgo tradicijo in visoko kvaliteto. Višje ko ti programi napredujejo in uspejo pridobiti sofinanciranja na višjih nivojih (evropska sredstva, triletno sofinanciranje na državni ravni), bolj namreč v uveljavljenem modelu sofinanciranja v EU potrebujejo delež dofinanciranja na nižji, lokalni ravni, da bi bili lahko izvedeni. Na nobenem razpisu namreč ni mogoče kandidirati za sofinanciranje več kot 70 odstotkov vrednosti programa, kdor uspe, pa dobi dejansko zmeraj manj. Javni financer pričakuje, da bo producent manjkajoča sredstva pridobil iz drugih virov. Če danes celo Festival Lent ne more več sestaviti finančne konstrukcije s pomočjo sponzorjev in prosi za pomoč občino, si je zlahka mogoče predstavljati, da zahtevnejši neprofitni programi razlike ne morejo zaslužiti na trgu, ampak da potrebujejo ustrezen delež iz javnih virov na lokalnem nivoju. Teh programov torej ni mogoče razumeti kot privilegirane, zaradi česar se lokalna skupnost lahko znebi njihovega sofinanciranja ter sredstva raje usmeri k »bolj potrebnim« programom, ki se še niso prebili tako daleč. Če bi namreč sledili tej logiki, ki je očitno prevladala pri delitvi sredstev na letošnjih občinskih razpisih, bi te programe uničili, potem bi morali čakati določeno obdobje, da bi drugi lokalni programi morda prilezli na ta nivo, in potem spet tem odvzeli lokalni delež in jih uničili in tako naprej v neskončnost, kar pomeni stalno rezanje kvalitetnih vrhov v mestni kulturi, uničevanje kontinuitete in tradicije.
Da na tem področju obstajajo sistemske težave, je spoznalo tudi ministrstvo za kulturo in je v predlogu sprememb ZUJIK-a predvidelo možnost sklepanja neposrednih pogodb o sofinanciranju za izvajalce, ki so s projekti uspešno kandidirali pri EU. Občina pa se bo morala nujno lotiti sistemske rešitve tega problema tudi v svojem območju.
Če želi Maribor graditi novo identiteto na kulturi (kar je bila izvorna želja pred EPK) in na znanju kot univerzitetno mesto (kar je splošno sprejeto, a neuresničeno), se bo občina morala opredeliti tudi do intelektualnega dela kulture. Kot nekdanje delavsko mesto je Maribor ohranil močno kulturo za množice, nikoli pa se ni jasno in načrtno govorilo o intelektualni kulturi. Pod slednjo razumem predvsem razvijanje kritične misli, humanistike in družboslovja v publicistiki (že omenjeni založniški programi) in javnih debat ter predavanj (kar npr. počne društvo Zofijini ljubimci). Tu je Maribor še zmeraj izjemno šibek, čeprav vstajniška gibanja, številne razprave in programi, ki nastajajo v njihovem okviru, dajejo upanje, da se javno intelektualno življenje vendarle prebuja.
Ker je Maribor drugo največje slovensko mesto, bo treba pregledati tudi celoten spekter urbane kulture in ugotoviti, katera področja niso (dovolj) razvita in bi jih morebiti bilo treba vzpodbuditi, npr. v mladinski kulturi in alternativnih uprizoritvenih praksah.
Seveda pa mora mariborska kultura tudi marsikaj pomesti izpred svojega praga. V njej delam že trideset let in iz izkušenj vem, da se mnogi med sabo slabo poznamo, predvsem pa smo izjemno nepovezani. V mestu takšne velikosti je to neoprostljivo. V Dialogih št. 11–12/2012 smo skušali napraviti nekakšen pregled in analizo EPK in smo med drugim pripravili anketo med sodelujočimi javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in posamezniki. Od devetdesetih povabljenih se jih je odzvalo le deset (!). Iz tega sklepam, da večini zadostuje obdelovanje lastnega vrtička in da se jim ne zdi potrebno ukvarjati s celoto mestne kulture in njeno prihodnostjo. Nevladne organizacije bi lahko bolj sodelovale med seboj ali z javnimi zavodi, sploh če nimajo dovolj kvalitetnega potenciala, da bi se uveljavile samostojno. Kvalitetna selekcija in združevanje moči bi vsekakor pripomogla k večji učinkovitosti in prebojnosti posameznih projektov.
Mariborska kultura tudi še iz socialističnih časov naprej vleče običaj, da je treba količino prireditev čim bolj napihniti. Za takšno megalomanijo je bolehalo že staro Borštnikovo srečanje pod vodstvom pokojnega Branka Gombača. BS je do danes odraslo in se profesionalno profiliralo, nekakšen dedič te voluminozne sheme je zdaj Festival Lent, po njej pa je bila ustrojena tudi EPK. Nikjer ni kritika ali novinarja, ki bi videl vse in vso to produkcijo tudi kritiško ovrednotil, saj je dejansko količinsko neobvladljiva. V bistvu ne vemo, koliko napovedanih in na spletu zapisanih prireditev je res potekalo, koliko jih je šlo mimo brez omembe vredne publike ali odzivov. Vsi pa se tolčejo po prsih in mahajo s številkami. Treba se bo vprašati, ali res potrebujemo takšno širino in ali se ne bi raje usmerili v kvalitetne cilje in realno pričakovane učinke.
Še ena simptomatika je tesno povezana z zgoraj opisano, namreč vprašanje o dostopnosti kulture – fizični dostopnosti (npr. odpiralni časi muzejev in galerij) in cenovni – ter vprašanje publike. V Mariboru imamo kar nekaj težav z brezplačno kulturo na eni strani in cenovno nedostopno elitno kulturo na drugi. Zelo draga je lahko samo komercialna kultura, ki se sama preživlja na trgu, nikakor pa to ne sme biti kultura, ki je financirana iz javnih sredstev. Javni interes v kulturi, na katerem je slovenska država utemeljila sistem financiranja, pomeni namreč predvsem dostopnost kulture ljudem. Zato mora biti tudi sofinanciranje na lokalnem nivoju usmerjeno tako, da bo omogočilo produkcijo kvalitetnih in raznolikih programov in projektov, njihovim ustvarjalcem preživetje, publiki pa dostop do te kulture.
Da bi lahko vsaj del kulture v mestu, v katerem vlada takšna socialna stiska, ponudili tudi brezplačno, je lahko strateška usmeritev. Vendar pa ne smemo z njo opletati kot s politično parolo, ampak možno ponudbo premišljeno povezati z vzgojo publike in prostorom, v katerem jo ponujamo. Publika je namreč danes socialno in izobrazbeno izjemno raznolika in je niti približno ne zanima kar vsa kultura po vrsti. Zato ni mogoče kakršnekoli kulture postaviti v odprt javni prostor in jo ponuditi zainteresiranim in brezbrižnim hkrati. So vrste umetnosti (npr. ulično gledališče ali razpoloženjska glasba), ki prenesejo, da ljudje gredo mimo in jih ignorirajo, ali pa da se jih uporabi zgolj kot kuliso ali vabo za gostilno, a je tudi kultura, ki je brez zbranosti ni mogoče spremljati in zato njeno »promoviranje« v takšnih razmerah povzroča kulturne nesporazume in razočaranje pri ustvarjalcih.
V tem članku se posvečam predvsem obstoječi neodvisni kulturi v mestu, saj je ta trenutno v najhujši stiski, a sestavni del kulturnega programa je seveda tudi infrastruktura oz. investicije, na kar ljudje ponavadi tudi najprej pomislimo, ko je govora o občinskem načrtovanju. Praznina, ki jo je po velikih načrtih pustila Kanglerjeva ekipa, je splošno znana. Novi župan se je reševanja nekaterih investicij že lotil, a poleg največkrat omenjanih Pekarne, Mariborske knjižnice Rotovž, dokončanja obnove gradu in Umetnostne galerije, ne bi smeli pozabiti na staro mestno jedro. Pri tem ne mislim na drago in načrtno obnovo, o kateri lahko v trenutni finančni situaciji samo sanjamo, niti na oživljanja z novimi kulturnimi prireditvami, ki so dobrodošla, ampak na to, kako uporabljamo obstoječe javne prostore v mestu in na njihov videz. Kajti zdi se, da lahko danes skoraj vsakdo postavi kakršnokoli stojnico ob Tihčevega kodžaka, pa smo se na to že vsi tako navadili, da nas ne moti več. Pa je takšno ravnanje res samo po sebi umevno? Ali res lahko mestno jedro kar povprek smetimo z improviziranimi šotorišči, taborišči in sponzorskimi transparenti? Župan Fištravec je nedavno objavil javni poziv za kandidate za mestno urbanistično komisijo. Ta komisija ne bo mogla prezreti problematike uporabe javnih prostorov v mestu. Številne probleme v zvezi s tem bi se dalo tako rekoč zastonj in zelo hitro urediti z nekaj premišljenimi ukrepi.
Zadnja leta številne Mariborčane razburja tudi stanje mestnega parka. Tudi ta je del širše mestne kulture, saj je kulturna dediščina mariborskega meščanstva, ki ga je zasnovalo v času svojega vzpona v drugi polovici 19. stoletja. V Večeru lahko prebiramo številna pisma bralcev o neprimernem vzdrževanju, lokaciji za nov akvarij, predvsem pa o poletnem Artkampu. Glede slednjega so ljudje razdeljeni v dve diametralno nasprotujoči si skupini: navdušence in ostre nasprotnike. Da bi se lahko približali razumni rešitvi te dileme, se je treba najprej vprašati, kaj mariborski mestni park urbanistično in sociološko v paleti različnih parkov, ki obstajajo (naravni, živalski, zabaviščni, športni, grajski, privatni …), sploh je. Naš park je mestni javni park in je kot vsi mestni parki v vseh evropskih mestih namenjen – in temu primerno zasajen – oddihu, rekreaciji in mirni sprostitvi v kulturno oblikovani naravi. V času Artkampa se ta namembnost onemogoči in spremeni: park postane zabaviščni, tematski, pa še kamping za povrh. Postavlja se torej vprašanje, ali bo mesto svojemu parku spremenilo namembnost ali pa bi morda vendarle bilo primerneje Artkampu poiskati drugo lokacijo, na kateri bi dejavnosti za otroke lahko tekle celo vse počitnice.
V preteklosti so se vse nove ideje v kulturi prepogosto prevajale v drage investicije (primer MAKS), a v mestu obstajajo številni neizkoriščeni in zanemarjeni prostori, mnoge pa z nepremišljeno uporabo sami uničujemo. Odprte so številne možnosti, da se ob pajčevini v občinski blagajni z ne prevelikimi finančnimi vložki uredijo predvsem akutni problemi obstoječe kulture. Le mestna politika in kultura bosta morali združiti moči, da ne bomo kasneje pobirali še več črepinj, kot jih že zdaj.
mag. Emica Antončič je direktorica Založbe Aristej in odgovorna urednica Dialogov, revije za kulturo in družbo