31. 8. 2004 Zofijina modrost

Računalniški um

Človekov um se pretežno ukvarja s samim seboj, tako, da poraja vedno ista vprašanja, v vedno novih oblikah. Vprašanja, ki konstruirajo njegova vedenja, se prej ali slej prepletejo v svet domišljije, v katerem pa spet zdrkne v solipsizem in briljantni naravni egoizem. Veriga človekovih izumov, ki mu skozi tisočletja njegovega obstoja pomagajo pri bitju tembolj zanesljivega in predvsem lagodnega preživetja, nakazuje predvsem na njegovo nedeterminiranost v naravnem okolju in na možnost, ki mu je dana z umom, da se te nedeterminiranosti zave, in kar je najbolj fascinantno, da se samodeterminira, ter se tako umetno zlije z okoljem, ki mu je na nek način tuje. Dandanes je tako, da je presežena vsakršna razumna meja napredka-zlitja, tako da navidezni napredek v bistvu pomeni resignacijo in odmiranje tako okolja, kot subjekta v njem, v kolikor ju je sploh še mogoče ločiti.

Računalnik

Računalnik je stroj (kot pove že sama beseda, sprva generalno namenjen računanju), ki je v osnovi razdeljen na dvoje delov, ki sta potrebna za njegovo delovanje. Prvi se z že uveljavljeno tujko imenuje hardwer in zaobsega računalnikovo “telo”, drugi del se imenuje softwer, kar pri računalniku pomeni nekaj podobnega kot je pri človeku znanje ali vedenje. Hardwer je sestavljen iz vhodnih enot (testatura), centralno procesne enote, v kateri potekajo vsi procesi, torej neke vrste računalniški možgani, ter izhodne enote, kot je na primer monitor. Da je računalnik sposoben sploh kaj narediti potrebuje softwer ozir. programsko opremo, ki mu jo prenesemo-posnamemo v njegov spomin in potem ko program poženemo v hardwer drobovju premleva podatke: aritmetično-logična enota, krmilna enota in pomnilnik. Računalnik vsebuje v svoji matematični – binomski obliki vse možne odgovore, med katerimi pozneje izbira najprimernejše. Da ne bi zapletal, naj to nujno potrebno lekcijo o delovanju računalnikov zaključim z lažje razumljivim povzetkom. Računalnik vsebuje v svojem hardwer drobovju bazo (spomin) z vsemi ukazi in odgovori, kar pa je odvisno od izbranega softwera. Sam računalnik je troedini stroj podatkov sestavljen iz vnosa, obdelave in rezultata, do katerega pride računalnik s samosporazumevanjem po binomskem zapisu, nekakšni matematični govorici.

Turingov test

Alan Turing je leta 1950 napisal članek z naslovom “Computing Machinery and Intelligence” (Stroji, ki računajo, in inteligenca), v katerem je predstavil t.i. igro oponašanja, ki bi naj veljala kot nekakšni preizkusni kamen inteligence.

Ali stroji lahko mislijo? Vprašanje Turing zamenja z novo obliko problema – igro poimenovano “igra oponašanja”: igrajo tri osebe, (A) moški, (B) ženska in (C) izpraševalec, ki je lahko kateregakoli spola. Vsak je v svojem prostoru ločen od drugih dveh. Cilj igre za izpraševalca (C) je ugotoviti, kateri izmed obeh je moški in katero je ženska. Pozna ju pod oznakami X in Y na koncu igre reče bodisi Y je A ter B je X ali obratno. Vpraševalec postavlja različna vprašanja. Cilj igre za A je, da poskuša (C) zavesti. Odgovori se prenašajo s komunikacijskim sredstvom, po katerem ni mogoča identifikacija. Cilj za B oziroma za tretjega sodelujočega je pomagati izpraševalcu C. Kaj se zgodi, če vlogo (A) v tej igri prevzame stroj? Ali se bo C ravno tako pogosto odločal napačno, kot v primeru ko igrata moški in ženska? To vprašanje zamenja prvotno vprašanje: ali stroji lahko mislijo? Kaj je odgovor na to novo obliko vprašanja? Ali je to novo obliko vprašanja sploh vredno misliti? Problem potegne ostro črto med fizičnimi in intelektualnimi sposobnostmi človeka. Videz stroja ni relevanten, vsaj v tem primeru, torej je vsa komunikacija prenesena na raven intelektualnih umskih sposobnosti tako izpraševalca, kot stroja. Da bi se človek poskušal vesti kot stroj ne gre, zato je najbolje, da se poskuša stroj vesti, kot bi se naravno vedel človek, ter poskuša na ta način zavesti izpraševalca.

Dejstvo je, da procent možnosti pravilne identifikacije z leti in z silovitim tehnološkim napredkom gotovo upada, česar pa glede na to, da ni znano, če je bil test kdaj praktično izveden, ni moč dokazati. V nadaljevanju teksta si Turing glede na glavno vprašanje postavlja razne bolj ali manj utemeljene ugovore kot so: teološki, matematični, zavestni, ter podobno.

Človeški možgani

T800Človeški možgani so nekaj, ob čemer se spletajo takšne in drugačne teorije njihovega delovanja, česar pa morda sploh ni težko pojasniti. Ko mislimo možgane, zahajamo v paradoks mišljenja misli, za katero hočemo zvedeti kako se misli. Če hočemo vedeti kaj sploh lahko zahtevamo od stroja, da bomo vedeli, da je sposoben misliti, moramo nekje določiti mejo, ki tudi nas utrjuje v prepričanju, da smo vendarle misleča bitja in ne zgolj prefinjeno izdelani stroji. Turingov test je morda pravšnja alternativa, a nas dejansko zanima tista prava meja, s katero ni mogoče nikoli manipulirati. Gotovo je najenostavneje vrniti se k izvoru, kjer je problem tudi nastal, se pravi k človeškim možganom. Čeprav smo maloprej spoznali, da tovrstno razmišljanje v svojem jedru vsebuje določeno mero paradoksalnosti, gotovo ne bo zaman na kratko povzeti najverjetnejše teorije delovanja možganov.

Človeški možgani naj bi delovali po principu holograma. Hologram je neke vrste tridimenzionalna fotografija stacionarna v prostoru. Hologram se od fotografije razlikuje po tem, da je vsak del podobe odslikan na vsakem delu plošče. To so zapisi vzorcev, ki so posledica interference čistega koherentnega žarka, na primer laserskega, in istega žarka, ki se odbija od predmeta. Najpomembnejše lastnosti holograma so: iz kateregakoli dela holograma lahko rekonstruiramo celotno podobo; podobe prikličemo v prostor tako, da vzpostavimo pogoje, kakršni so bili ob njegovem zapisu; če se referenčni žarek, medtem ko ustvarja hologram, hkrati odbija tudi od kakega drugega predmeta, potem bosta predmeta za zmeraj povezana in prvi bo priklical drugega; osvetlitev z žarkom, ki se odbija od predmeta, povzroči svetlo točko-preblisk prepoznanja.

Po tem kako deluje, je hologram zelo podoben delovanju možganov. V možganih so odkrili enake matematične transformacije, hologramski model pa pojasnjuje tudi praktično neomejen potencial človekovega spomina in iz njega izhajajočega mišljenja. Če povzamem povedano v jeziku, ki ga razumemo bolje, izhaja teorija hologramskega mišljenja iz predpostavke, da so v vsakem delčku možganov stacionarni vsi naši spomini in da je mišljenje, ki v njih poteka podobno nekakšnemu ožemanju gobe, s to razliko, da se izžeto vedno vrača nazaj.

Ali stroji mislijo?

Na vprašanje: Ali stroji lahko mislijo?, bi rad odgovoril, na način, ki je ta trenutek (ne bom rekel, da bo tako za vedno), edini možen.

Dialog dveh prijateljev, ki na mostu zreta v ribe, ki veselo čofotajo v vodi:

– Rad bi bil riba. Tako srečne so!

– Kako pa veš, da so ribe srečne? Saj nisi riba.

– Ampak ti nisi jaz, kako potem veš, ali vem, kako se počutijo ribe?