5. 5. 2004 Oddaja Zofijinih

Oddaja 5.5.2004

Avizo

ZNANOST

Problem moderne znanosti, vpogled v to, kaj je in kako je pravzaprav moderna, današnjo znanost in s tem vse človeško spoznanje, uvršča v samo jedro aktualne filozofije. Zato pogled na moderni svet in predvsem na vsezajemajočo tehtnost znanosti pripada filozofiji. Ta pogled je tisto, od česar današnje pristno in pristojno filozofiranje mora izhajati. Je tisto, pri čemer mora začeti kot pri tistem skrajno vznemirljivem in najbolj dostojnem vprašanju. Ta zahteva izhaja iz izkušnje »nuje« modernosti, modernega človeštva.

Kaj naj si današnje pristno filozofiranje jemlje za svoj primer? Na katerih primerih naj se »ponazarja«? Naj še naprej ponavlja tiste – danes že komične – »primere«, ki so bili priljubljeni v filozofski tradiciji? Taki so na primer: »miza je zelena«; ali »vsi ljudje so smrtni, Sokrat je človek, torej je Sokrat smrten«; ali vprašanje o »konjstvu konja« in o »drevesnosti drevesa«; ali tistega o »cvetoči jablani tam zunaj in cvetoči jablani kot moji predstavi«; ali tisti posebno bistri primer dialektike: »X je človek«; ali o »sivih laseh in dolgem nosu kot nebistvenih za človeka«; ali tisti o »Ahilu in želvi« itd.!? Naj v današnjem filozofiranju še vedno mrgolijo vsakršni rokodelci, krmarji, zdravilci, graditelji, bojevniki, retoriki, državniki ter njihove »veščine« in »kreposti« kot »primeri« v Platonovih dialogih? Je še vedno treba uporabljati »lepo vrtnico« in »lep umotvor« za »primere« v filozofiji umetnosti?

Je sploh stvar filozofiranja, da rešuje kake znanstvene naloge in probleme? Mar ni dandanes že čas, da postane – in to nujno! – znanost prvi, edinstveni, vseobsegajoči primer pristnega filozofiranja? Mar ni znanost in vsa dosedanja filozofija, ki se je s svojo bistveno vsebino iztekla in udejanila v znanostih ter totalni poznanstvenitvi vsega življenja, tisto, kar danes sili in spodbuja neko drugačno filozofiranje? Ne kako znanstveno vprašanje, ampak vprašanje znanosti je tisto v najvišji meri in globoko vznemirljivo vprašanje in problem moderne dobe.

Vsaka čast prej omenjenim in podobnim primerom iz filozofske tradicije. Ponazarjali so tisto, v čemer so padle temeljne odločitve in možnosti za vstajenje spoznanja in nazadnje modernih znanosti. V njih se je izkazoval tisočletni evropski duh. Ampak skozi te primere moraš danes že kot dijak. To so bili primeri vprašanj o spoznavnih principih, metodah, pojmih, kategorijah itd. To so tudi primeri določenih znanstvenih vprašanj. Toda danes vznemirja poslušnega v prvi vrsti vprašanje oz. problem znanosti, problem spoznanja v celoti. To pa je nekaj povsem drugega, skrajno nevarnega in velikega. Ta novi problem zaobsega vse spoznanje v celoti: vse znanosti in spoznavne discipline so zdaj vprašljive.

S problemom, ki se ga moramo zdaj ovedeti, postane problematično vse spoznavoslovje ali gnozeologija kot posebna spoznavna disciplina filozofske tradicije. Seveda sta enako problematični tudi logika in dialektika. Eno so gnozeološka in logična vprašanja, kakor se še vedno postavljajo, nekaj povsem drugega pa je vprašanje oz. problem gnozeologije in logike v celoti.

Gnozeološka in logična disciplinarna vprašanja v moderni dobi niso več tisto, kar v najvišji meri in najgloblje vznemirja odgovorno mišljenje. Tudi nobene strašnosti in nevarnosti očitno ni več v njih in pri njihovih že zagotovljenih pozicijah na univerzah, akademijah, institutih ter v knjižnicah. V moderni dobi se poslušnemu gnozeologija in logika sami izkažeta mahoma kot nov problem, ki označuje dobo in ki pripada že omenjenemu problemu znanosti in vsega spoznanja v celoti. Zato mora mišljenje danes nujno izvati tisto strašno in nevarno plat gnozeologije in logike. In tudi tu spet velja: problema gnozeologije in logike ni mogoče »spoznati« se ga ovedeti in razrešiti na tleh same gnozeologije in logike, ampak na sledi filozofskega izročila torej na tleh umetnosti oz. »skozi optiko« umetnosti v novem (pravzaprav pa prastarem, izvornem) smislu besede.

Domišljija je pomembnejša kot znanje.

Albert Einstein

GLASBA: Laibach – National Reservation

Kako pa je z etiko kot filozofijo oz. znanostjo morale, ki je tudi posebna spoznavna disciplina filozofske tradicije? Kako je s filozofijo/znanostjo prava, države, politike kot posebnimi spoznavnimi disciplinami filozofske tradicije? Kako je s psihologijo kot posebno spoznavno disciplino filozofske tradicije in posebno znanostjo? In ne nazadnje, kako je s teologijo, če je tudi ta posebna spoznavna disciplina filozofske tradicije? Tudi tu so eno etična, moralna, pravna, politična, psihološka, teološka vprašanja kot spoznavna vprašanja, nekaj povsem drugega pa je vprašanje in problem vseh teh disciplin samih in v celoti. Tudi vprašanje o zavezujoči morali in vodilu današnjega znanstvenika in današnjih znanosti, naj je zastavljeno in obravnavano še tako povnanjeno, sodi sem.

Estetika kot posebna filozofska in znanstvena disciplina ni kako vprašanje umetnosti, ampak sama spada v problem znanosti v najširšem smislu besede. Poslušnega mišljenja danes ne vznemirjajo v prvi vrsti kaka posebna estetska vprašanja kot spoznavna vprašanja o umetnosti in lepoti. Problematična je zdaj sama estetika kot spoznavna disciplina in njeno spoznavno: umetnost in lepota kot njen predmet ali to »bivajoče samo«. Umetnost in lepota sta v tradiciji evropskega spoznanja bili po samem spoznanju ločeni od »resnice« in torej od samega spoznanja, kakor je bila tudi čutnost ločena od uma. Umetnost je bila tako »ponižana« na čutnost, postala je estetski – čutni – fenomen, čutnost pa je bila »manj vredna« kakor umnost in duh. Do prevrata, ki zaznamuje moderno dobo, sta zato umetnost in lepota veljali za »manj vredni« kot resnica oz. resnično spoznanje. Umetnost je veljala za nižjo obliko duha. Nenadoma pa se pri Nietzscheju srečamo s temeljnim stavkom: »umetnost je več vredna kakor resnica«; in z zahtevo, da je treba novi problem znanosti razrešiti skozi optiko umetnosti. Umetnost je ustvarjanje in njena dela so stvaritve, ne pa kako »nasebno bivajoče«. »Duh«, ki se izkazuje v takem ustvarjanju, pa je očitno »višji« kot tisti, ki se izkazuje le v spoznavanju teh stvaritev – kot estetika. »Ustvarjanje sveta« je prvotnejše kot zgolj »spoznanje tako danega sveta«. Ovedenje te problematičnost pa je vodilo za novo prepoznanje problema znanosti v celoti. In zato je tudi estetika, katere predpostavka je ravno ločenost (duha ali uma in čutnosti, umetnosti in spoznanja), problematična: spada na tak način v problem znanosti v celoti.

Umetnost je zato, da vznemirja. Znanost pomirja.

Georges Braque

Toda tudi tista temeljna spoznavna disciplina filozofije, ki utemeljuje vse prej omenjene spoznavne discipline in sploh vse spoznanje – torej tudi moderne znanosti -, namreč ontologija, je zdaj sama prvi in osnovni problem. Ontologija kot osnovno vedenje o bivajočem kot bivajočem, v njegovi biti – torej kot prima- ali prote-philosophia – je takorekoč problem problema vsega spoznanja oz. znanosti. Novi problem ni ontološki, ampak je zdaj ontologija sama vprašljiva – je samosvoj novi problem. Toda z vprašljivostjo ontologije kot takega vedenja je enako vprašljivo in problematično tudi samo njeno vedenje, torej bivajoče kot bivajoče, bivajoče v svoji biti. To moramo zdaj razumeti v vsezajemajočem smislu. Tudi transcendentalna novoveška revolucija ontologije z vpeljavo subjekt-objekt korelacije (začenši z Descartesom in potem predvsem s Kantom, kar se dovrši z novim klasičnim idealizmom: Fichte, Hegel, Schelling in poskusom obnove pri Husserlu) – je še vedno ontologija. Vsa ontologija, vse tako vedeno je z vzniklim novim problemom spoznanja/znanosti zdaj problematično, vprašljivo. Tako da – če bi se na primer vsa ontologija izkazala za fantazmo ali pa za »laž« – z njo pade kot fantazma ali »laž« tudi vse bivajoče v svoji biti, subjekt, objekt itd.

Popolnoma isto je z znanostmi in njihovim znanim. Kajti problem je tudi na primer moderna znanost informatike in kibernetike, vendar spet ne na način kakega informatičnega ali kibernetičnega vprašanja. Isto velja za matematiko, fiziko… itd. za vse posebne sodobne znanosti. S tem problemom je problematično njihovo znano samo: da namreč ni »bivajoče samo na sebi«.

Poglavitna implikacija vzniklega novega problema spoznanja/znanosti pa je zdaj vprašanje: Kaj pa je zdaj znanost in njeno znano samo? Kaj je in kako je, če ni več »bivajoče samo na sebi« – torej »resnično bivajoče«? Kaj je in kako je zdaj znanost, če se na primer izkaže, da ni »resnično spoznanje« tistega »na sebi resničnega in bivajočega«? Odgovor na to vprašanje je zdaj popolnoma nova naloga.

GLASBA: D.A.F. – Der Mussolini

Vse omenjeno spada v problem znanosti – kot problem spoznanja v celoti. Ta problem in ta naloga spadata v samo osredje filozofiranja. Iz rečenega pa zdaj že lahko slutimo, kakšen neznanski prevrat je moderna doba evropske svetovne zgodovine glede na vse njene predmoderne dobe. Saj tisti problem ravno zaznamuje to dobo svetovne zgodovine, jo »dela« za samosvojo dobo. In Nietzschejeva misel je neki odgovor na zgodbo tega prevrata, ki ga »nagovori«.

Je kje kaj bolj čudnega – čudnega do grozljivosti – kot je naznačeni problem in njemu lastna naloga oz. zahteva? Če je filozofija evropske zgodovine skoraj dveh in pol tisočletij omogočala in utemeljevala vse spoznanje in vso znanost oz. vednost, potem je naznačeni problem znanosti sam po sebi problem vse velike evropske filozofske tradicije. Vendar ne kot kak znanstven ali filozofski problem oz. vprašanje te dosedanje filozofije, ampak ona sama postane problem nekega drugačnega mišljenja, nekega samosvojega sproščujočega ovedenja. Tu vstajajo nesporazumi med današnjimi akademskimi »filozofi« in novimi misleci. Ker se je vsa filozofija skoraj dveh in pol tisočletij iztekla in se realizirala v modernih znanostih in v totalni poznanstvenitvi vsega življenja in sveta na planetu Zemlji, smo zdaj prav pri novem problemu teh znanosti in totalne poznanstvenitve življenja oz. njegove totalne filozofikacije. Potemtakem je to problem Evrope in vsega evropskega človeštva in evropske svetovne zgodovine, saj je ravno spoznanje, vednost, znanje njena prva odlika, takorekoč njeno bistvo. Ampak to je pristen problem le, če smo mu sami izpostavljeni kot tisti zadevi, ki nas bistveno prizadeva in osvoji.

Z vstajo tega novega problema se prelomi vse dosedanje evropsko mišljenje. Kajti tega problema ni mogoče niti dojeti niti ovedeti se vsega tega z dosedanjim racionalnim načinom mišljenja, ki ga je razvila in uveljavila filozofija in se je realiziral v modernih znanostih ter v vsej poznanstvenjeni pameti današnjosti. Ovedenje in razrešitev tega problema, pri polnem soočenju s strašnostjo in nevarnostjo vse te zadeve, zahteva in prinaša tudi drugačno mišljenje od tistega racionalnega – kot uma, absolutnega duha, – ki je pripadalo ontologiji in vsej na nji zgrajeni filozofiji in vsemu z njo utemeljenemu spoznanju, vključno z modernimi znanostmi. Kajti, če ne gre več za kako ontološko, filozofsko, spoznavno, znanstveno vprašanje, ampak smo soočen s problemom tega spoznanja v celoti, tedaj zahteva takšno novo vprašanje – ali radikalno novi problem – od nas tudi radikalno drugačno mišljenje, drugačno pamet. Takšno mišljenje je zdaj neko bistveno ovedenje bitne zgodovine vsega dosedanjega spoznanja in vseh znanosti v celoti in vse »nazaj« do same začetne zgodbe te zgodovine: kot začetka Evrope. Zato je to drugačno in »novo« mišljenje mogoče v tem smislu imenovati zgodovinsko mišljenje. Zahteva po takem ovedenju pripada sami zadevi filozofskega izročila. Toda da ne bo pomote: nikakor ne gre za kak historiografski prikaz nekakšne »zgodovine znanosti«. To mišljenje je daleč od historizma in vsakršnega historičnega analogizma, ki dandanes pustoši kot »znanost zgodovine«.

Ovedenje in razreševanje problema znanosti, ki vznikne in zaznamuje moderno dobo, zahteva oz. na neki način »prinese« poietsko zgodovinsko mišljenje. Stavek ovedenja namreč pravi: »umetnost je več vredna kakor resnica (= spoznanje!)«. Takšno mišljenje ni kak iracionalizem, ni kaka mistika, ni kako narejeno metaforiziranje, ni kakšna meglena slutnja. Takšno mišljenje moraš skusiti; in ga moreš skusiti le, če mu pustiš vznikniti pri sebi samem; če se ti sam spreobrneš k njemu. To pa zmoreš le, če te pristno prizadene in osvoji nenavadni novi problem znanosti in se tako soočiš s strašnostjo in nevamostjo te zadeve. Ne da se ga zgolj naučiti.

»Novo« mišljenje je torej zgodovinsko mišljenje zato in toliko, ker in kolikor je njegovo prvo in vseobsežno vprašanje in problem »evropska bistvena svetovna zgodovina«. Bistvena namreč glede na spoznanje in znanost kot tisto, kar je določalo evropskost Evrope in nosilo bistveno zgodovino njenega sveta in človeštva. Tistega, ki se je v moderni planetarno razširil in odrinil oz. preustvaril s svojo silovitostjo in premočjo vse drugačno – kot pravzaprav »pred-« in »zunajzgodovinsko«. Ovedenje po takem mišljenju ni več disciplinarno: to ni več dosedanja filozofija s svojimi disciplinami. In današnje odgovorno ali zgodovinsko mišljenje, čeprav še vedno nastopa kot filozofija, je bistveno zunaj možnosti graditve nekakšnega sistema filozofije z vgrajenimi vsemi posebnimi filozofskimi disciplinami. Zato, tudi če se to mišljenje imenuje »filozofsko«, je to novo filozofiranje, je bistveno drugačno od vse velike filozofske tradicije. Z njim beseda »filozofiranje« govori nekaj drugega kot prej. In tudi današnjih znanosti zdaj ne mislimo v njihovi zasebni discipliniranosti in univerzitetni, akademski, institutarski zasebnosti. Zdaj mislimo znanost kot tisto, ki se izkazuje v vsej totalni poznanstvenjenosti sveta in življenja, torej v vsem dogajanju te – moderne – dobe svetovne zgodovine. Dandanes razvpita posebna klasifikacijska oznaka »postmoderna« v obzorju prihodnjega zgodovinskega mišljenja in ovedenja ni bistvena.

Nietzsche je zahtevano novo mišljenje imenoval ustvarjalna, zakonodajna, nova filozofija, napovedujoč njen prihod. Tako je razumel zasnutek svoje filozofije. Ta sicer ni več disciplinarna, noče biti novi sistem filozofije, saj je Nietzsche silovito zavračal sistem filozofije kot »intelektualno nepoštenost«. Ostaja pa popolnoma v temi, kaj in kako naj bi bila ta »nova filozofija«, saj je Nietzsche ni izpeljal – ostal je le ogromen kup zapisov v zapuščini. Vprašanje pa je, ali je bil Nietzschejev lastni način mišljenja in govora z njegovim besedjem dorasel tistemu problemu znanosti in z njim totalne poznanstvenjenosti vsega sveta in življenja na planetu Zemlji? Ali je njegov način mišljenja, kakor se nam kaže iz njegovih zapisov in besed, bil dorasel in odgovoren tistemu problemu znanosti, ki ga je prizadel na začetku njegove ustvarjalne poti in ga gnal naprej po poti, ki jo je prehodil? Predvsem: ali je Nietzschejev način mišljenja odgovoren zahtevi po radikalno drugačnem mišljenju in ovedenju tistega problema, zahtevi, ki jo nosi sam ta problem? Nedvomno je le to, da omenjeni težki problem znanosti in z njim neogibna zahteva po novem, radikalno drugačnem mišljenju in ovedenju spada v samo najožje jedro aktualnega in prihodnega filozofiranja.

Veliko delo bo opravila znanost, ne demokracija.

Ernest Renan

GLASBA: Erykah Badu – On and On

NOVICE

Na domači strani www.zofijini.net vas pričakuje četrta edicija online spletnega časopisa Zofijinih ljubimcev. Nova edicija vam prinaša ogromno zanimivega branja. V prvi vrsti se ukvarjamo s humorjem. V ta namen si lahko preberete že kultni Bergsonov Esej o smehu. Alenka Zupančič razmišlja o komični razsežnosti psihoanalitičnega izkustva. Za ilustracijo vam nudimo nekaj skečev znamenitih Monty Pythonov. Med ostalimi temami velja izpostaviti razglabljanja o etiki, v prvi vrsti uvod v Kantovo etiko, spregledati pa ne smete niti Spinozovega pomisleka o Bogu. Opozoriti velja tudi na Platonovo kozmologijo in na posvetilo 20. stoletju, v katerem častimo Joycov Ulikses. Posebnega poudarka je vreden tudi krajši dnevniški zapisek slovenskega filozofa in narodnega buditelja Klementa Juga. To in še veliko drugega si lahko preberete, če obiščete domačo stran Zofijinih ljubimcev.

GLASBA: Einsturzende Neubauten – Ich Gehe Jetzt

EVROPA

V prvem delu današnjega radijskega filozofskega izvajanja se je pokazalo, da je za polno ovedenje problema znanosti oz. spoznanja v celoti in z njim tudi za ovedenje kritičnega stanja modernega sveta in človeštva potrebno seči v zgodovino Evrope prav do njenega začetka. Kajti tisto, kar glede na druge »kulture« najbolj odlikuje Evropo in je takorekoč njena »evropskost«, se zdi, da je v njeni znanosti, v spoznanju v celoti. Tako se nakazuje, da začetek znanosti oz. spoznanja sovpada z začetkom Evrope. Toda prav to je treba šele premisliti. Vprašanje je namreč. Kaj se je moralo zgoditi s človeškostjo začetka Evrope, da se je obrnila k znanosti oz. spoznanju? To namreč nikakor ni kaj samoumevnega. Kako je lahko znanost oz. spoznanje osvojilo neko samosvojo zgodovinsko človeškost, da ji tako bistveno pripada in določa njeno zgodovino? Vprašanje znanosti in njenega začetka je v najtesnejši zvezi z vprašanjem evropske človeškosti in njenega začetka. Problem znanosti in problem človeka spadata skupaj.

Vprašanje o začetku Evrope ne meri na »začetek« kot nekakšen enkraten dogodek, kot neki povod, ki za nadaljnji potek začetega nima odločilnega pomena ali teže. Z začetkom je tu treba razumeti nekaj takega kot izvir, iz katerega stalno izvira in se krepi ves nadaljnji tok začetega. In če je nadaljnji tok začetega tu svetovna zgodovina evropske biti, je začetek pravzaprav izvorna zgodba te zgodovine, ki obvladuje vse njeno dogajanje.

Odločilno za pričujoči premislek na sledi filozofskega izročila je ovedenje tega, da tu ne gre za pot nekam nazaj v minule čase in minule dogodke v nekih tujih krajih in nekih minulih družbah. Gre pravzaprav za ovedenje zasutega in zastrtega živega izvora današnjosti in prihodnosti, za tisto, kar še danes, v moderni dobi, nekako na izmaknjen način obvladuje dogajanje. Kar iz svoje izmaknjenosti in pozabljenosti prizadeva tudi še moderno človeškost, četudi na neočiten način, in zato prizadeva tudi zmeraj nas same v naši zgodovinskosti – nas same kot pristna človeška bitja in časje. Gre torej za nekakšno »duhovno arheologijo«, natančneje rečeno: za »arheologijo evropske človeškosti«.

Kajti če ne bi bilo tako, bi bila pot k začetku Evrope zgolj nekakšna zanimivost – ali pa še bolj dolgočasna – akademska kaprica. Vendar tak poskus ovedenja začetka ni kaprica, če je problem znanosti, spoznanja zares današnja svetovnozgodovinska nuja v kritičnem stanju globalne ogroženosti človeštva in vsega živega na zemlji. In ko stopimo na to pot, smo na poti k zadevi filozofskega izročila.

GLASBA: Fad Gadget – Collapsing New People

Pot k začetku spoznanja/znanosti kot evropske »usode« ni kako zgodovinopisno poročilo o historičnem začetku in razvoju spoznanja oz. znanosti, čeprav to historično vedenje predpostavlja kot neogibno.

»S tem, ko iščeš začetke, postaneš Rak. Zgodovinar gleda vzvratno; nazadnje tudi verjame vzvratno«

Toda če gledaš in iščeš začetek kot tisto prihodnjo, zagotovo nisi Rak. Kajti:

»čemur se nadejamo v prihodnosti, to je nekoč že bilo dejansko – v več kot dvatisočletni nekdanjosti«.

Že vnaprej je treba opozoriti na to, da se Evropa v svoji bitni evropskosti ni začela zaradi kake evolucijske prednosti zoološke vrste homo sapiens pred na primer »afriškim človekom« in tako prešla v »novo etapo razvoja«. Na začetku Evrope se zgodi nekaj bistveno drugega, namreč homo humanus. Njegovi humanitas pripada lastna bitna izobrazba iz spoznanja resnice biti bivajočega v celoti. Bitna izobrazba ni v tem, da se že kar »dani« človek nauči česa novega in za svoje posle uporabnega, ampak da se kot osvojenec resnice po nji šele ustvarja kot svetovnozgodovinsko bitje, – se takorekoč šele tako učloveči. To pa ni rezultat kake pospešene biološke evolucije vrste »homo sapiens« s posebno prednostjo v tem (»evropskem«) geografskem okolju. Kajti tudi, če je taka evolucija nedvoumna, ostane evropska človeškost še vedno skrivnost začetne zgodbe svetovne zgodovine Evrope, ki je s takšno evolucijo ni mogoče pojasniti. Pa tudi z razvojem dela in orodja in proizvodnje potrebščin ter s tem povezanega znanja ne, saj se v tem oziru takratni prvi Evropejci – stari Grki – niso bistveno razlikovali od Azijatov, Babiloncev, Egipčanov in so bili celo v zaostanku za njimi. Navsezadnje pa tudi tisto zoološko ime »homo sapiens« z zoologijo vred spada v tisti novi problem znanosti, ki je jedro filozofiranja. Skratka: homo humanus ni katerikoli človek – »homo« – po zoološkem pojmu »homo sapiens«. Ni barbar, ni Azijat, ni Afričan itd. in tudi ne zgolj geografski Evropejec, ker vsem tem manjka ravno humanitas.

Historično gledano ima pojem človeškosti, humanitas, samosvojo zgodovino: najprej je tu seveda človeškost stare grške paideia – vzgoje in izobrazbe -, dalje pa se vrstijo humanitas kot romanitas, kot renesančni ideal, kot romantični zgolj kulturnoizobrazbeni ali razsvetljenski ideal, kot moderni humanizem. Vsi na neki način obnavljajo starogrško človeškost. Odgovora na vprašanje, kaj je in kako je pravzaprav evropska svetovnozgodovinska človeškost človeka ni mogoče izvedeti s historično primerjavo in abstrakcijo tistega vsem tem »idealom« in pojmovanjem skupnega. Treba je seči »nazaj« v njegovo izvorno začetno zgodbo. Tako da je pot k začetku znanosti oz. spoznanja kot pot k začetku Evrope obenem tudi pot do izvorne zgodbe evropske človeškosti. In šele glede na to je mogoče presojati historične ideale in realizacije »humanizma«.

GLASBA: Unkle – Eye 4 An Eye

Dandanes se neznansko mnogo govori in govoriči o Evropi. Najbrž zato, ker sta evropskost in evropska človeškost – humanitas – dandanes v svoji najhujši in najbolj ogrožujoči krizi. Zato, ker se izgublja še zadnja sled pristne vednosti oz. spomina o tem, kaj je in kdo je in kako je evropski človeški človek, človek izvorne humanitas. Vsa dosedanja pojmovanja »humanizma« in »humanitete« so postala prekratka, prepovršna, zmoralizirana. Vsa so imela svojo zadnjo osnovo in zasnovo v »resničnem spoznanju« »resničnega bivajočega samega« in njegovega »večnega temelja«: v takem »absolutnem duhu« filozofije, a tudi poezije in umetnosti – in teologije. S padcem resničnostnega značaja spoznanja/znanosti, s padcem »bivajočega samega« in njegovega »večnega temelja«, s tem, ko je »resnični svet postal pravljica« in je tudi »Bog (njegov temelj ali osnova) mrtev« – je ostala evropska humanitas kot riba na suhem, obsojena na zadušitev. Evropski človek moderne dobe je izgubil svoj obraz in izobrazbo, svoje težišče, svoja tla, svojo zemljo in nebo. Zato toliko govoričenja o Evropi, ko ta beseda ne pomeni kaj dosti več kot nekakšno velikansko banko in velikanski semenj »dobrin«, z velikansko demo-liberalistično množico enakih »nacionalnih Evropejcev« na njem, ki od »svoje Evrope« pričakujejo le – povečanje porabe in uživanja vsega. »Evropa« kot velikanska samopostrežba ali shoping center brez včeraj, brez jutri, brez težišča, brez teže. – Kot taka pa predmet skomin in zavisti neznanskega »tretjega sveta«.

Toda to niso besede odvratnosti, sovražnosti, resentimenta nasproti taki Evropi in planetarnemu Evropejcu. To so besede hudomušnosti. To je tista božanska hudomušnost, ki jo najbolje uteleša Nietzschejev Zaratustra, ko govori zbrani množici na semnju o poslednjem človeku, kjer med drugim pove:

Zemlja je potem postala majhna in po nji skače poslednji človek, ki dela vse majhno. Njegov rod je neiztrebljiv kakor boljši; poslednji človek živi najdlje.

»Mi smo iznašli srečo«, govorijo poslednji ljudje in mežikajo.

Zapustili so kraje, kjer je bilo življenje trdo: potrebna je namreč toplina. Ljubijo še soseda in se drgnejo obenj: kajti potrebna je toplina.

Zboleti in biti nezaupljiv jim velja za grešno: prav previdno hodijo. Norec, kdor se še spotika ob kamenje ali ob ljudi.

Malo strupa tu pa tam: to daje prijetne sanje. In nazadnje veliko strupa za prijetno smrt.

Še delajo, saj je delo razvedrilo. Ampak skrbijo, da jih razvedrilo ne zdela.

Nisi več ne reven ne bogat: oboje je prenaporno. Kdo še hoče vladati? Kdo še poslušati? Oboje je prenaporno.

Nobenega pastirja in ena čreda! Vsakdo hoče enako, vsakdo je enak: kdor čuti drugače, gre prostovoljno v norišnico

»Nekoč je bil ves svet bloden«, pravijo najtenkočutnejši in mežikajo.

Pametni so in vedo vse, kaj se je zgodilo: zato ni konca zasmehovanju. Še se pričkajo, vendar se kmalu pobotajo – drugače se pokvari želodec.

Imajo svoje veseljce za čez dan in svoje veseljce za čez noč: toda čislajo zdravje.

»Mi smo iznašli srečo«, govorijo poslednji ljudje in mežikajo.

Tu upodobljeni poslednji človek je tisto, kar je ostalo od nekdanje humanitas na koncu njene zgodovine, torej v moderni, naši dobi, katere konec traja najdlje. Zaratustrova hudomušnost riše tu dejansko karikaturo nekdanje humanitas: človeka boljše veličine.

Ne boj se besede »gosposki človek« samo zato, ker so jo nekoč zapackali nacionalistični »Herrenmensch«, na drugačen način pa tudi komunistični, socialistični, demokratično-liberalistični in še prej krščansko-populistični čredni resentiment – in jo še zmeraj packajo. Kajti to so v sami Evropi iz njene dekadence vznikla nihilistična protigibanja, skrajno sovražna evropski gosposki humanitas, nosilci skrajnega poplitvenja, sprevrnjenosti in zmoraliziranja izvorne humanitas v svoji moralistični, vseizravnavajoči in na najnižji ravni izenačujoči »humanizem«. Ta »humanizem« je zadušitev in konec evropske izvorne humanitas in njegov obraz je Zaratustrova hudomušna podoba poslednjega človeka. Smisel njegovega bivanja je samo v tem, da ga v odločilnem spopadu z njim najprej pri samem sebi premagaš: da torej izboriš novega sebe s premagovanjem sebe kot poslednjega človeka v celoti. Poslednji človek sam se ima za cilj in izpolnitev; zato se odvrača od boja za svoje premaganje in se slepi pred splošnim katastrofalnim propadom, v katerega se žene. Zato pa je množica na tistem semnju tudi prekinila Zaratustrov govor s poželjivim kričanjem: »Daj nam tega poslednjega človeka, o Zaratustra, – tako so kričali – naredi nas za take poslednje ljudi!« »Poslednji človek«, današnji planetami Evropejec želi vse bolj biti le to, kar že je, namreč množični brezobrazni človek svojega šarastega »pluralizma«, svojih narcisoidnih »malih zgodbic« ali »bolšje veličine« in svojega liberalizma kot zastora skrajno sublimne oblike modernega suženjstva vseh. Intenzivno si prizadeva narediti za take sužnje vse, da ja ne bo kake privilegirane izjeme.

GLASBA: Nina Simone – Feelin Good

Nuja ovedenja problema znanosti oz. spoznanja v celoti in v njegovi bistveni zvezi s človeškostjo pelje zgodovinsko mišljenje tega ovedenja k začetku Evrope, se pravi k samemu izvoru in začetku spoznanja. Gre za ovedenje izvorne začetne zgodbe evropske svetovne zgodovine – namreč kot zgodbe resnice. Prvi korak tega ovedenja na sledi filozofskega izročila je dvoje sovisnih in navidez obrabljenih vprašanj, ki ju Nietzsche zastavi prvo kot vprašanje o rojstvu tragedije in drugo kot vprašanje o »nastanku filozofije« pri starih Grkih. Prvo vprašanje je takorekoč začetek Nietzschejeve samosvoje miselne poti ovedenja, ki se ob vodilu tega vprašanja »prebije« do odtegnjene dionizično-apolinične najgloblje izkušnje bivanja oz. življenja arhaičnih Grkov. Ker je to najtežje vprašanje, se je treba nanj pripraviti z izpeljavo najprej drugega vprašanja. Drugo vprašanje zastavi Nietzsche kot »problem« Sokrata in Platona, kajti z njima šele se začenja prava filozofija in z njo spoznanje. Tako imenovani »predsokratiki« še niso filozofi. Filozofija se ne začne s Talesom, kakor še zdaj učijo filozofski učbeniki in ponavljajo s tem površnost Diogena Laertskega iz tretjega stoletja našega štetja. Vendar je Laertius še vedel in izrecno povedal, da je filozofija po svojem začetku grška zadeva. Današnji učbeniki zgodovine filozofije pa že dolgo ponavljajo fraze o »stari indijski filozofiji«, o »stari kitajski filozofiji«. Zato je le treba prisluhniti Laertskemu, ko v uvodu k svoji knjigi pravi:

»Toda motijo se in zmotno pripisujejo dosežke Grkov barbarom; kajti Grki so bili tisti, ki so začeli ne le s filozofijo, temveč z izobrazbo človeškega rodu.«

Tega začetka se je zdaj treba ovedeti. Pot k začetku evropskosti Evrope se zato usmerja k zgodovini starih Grkov: k osnovnim gibalom njihove zgodovine.

Človek z grozo spoznava, da je v Evropi človeška rasa skoraj izumrla. Ostali so le Kristusu podobni junaki in ženske časteči Don Juani.

David Herbert Lawrence

GLASBA: Tpm & Joyce – Queixume

Današnjo oddajo Zofijinih ljubimcev smo po taktu Zaratustrovega izročila Ivana Urbančiča pripravili…

K poslušanju nove oddaje vas ponovno vabimo ob tednu osorej!