AVIZO
Track1: MASSIVE ATTACK – SPLITTING THE ATOM
Pozdravljeni ponovno v naši družbi. V novi sezoni nadaljujemo z zasledovanjem modrosti in lovimo za rep »Zmaja« resnice. Poletje se počasi poslavlja in pisana »Vesna« se nam nasmiha. Novo šolsko in študijsko leto se »de facto” začenja in mnogi dijaki in študenti se bodo usedli za knjige in prelivali informacije v znanje. Ob gori informacij, ki si jih boste to leto primorani zapomniti, si je vredno zapomniti (iz)rek, ki z vrat Radia MARŠ pozdravlja obiskovalca:
“Information is not knowledge, knowledge is not wisdom, wisdom is not truth is not beauty, beauty is not love, love is not music. Music is everything”
Ali prevedeno.
“Informacija ni znanje, znanje ni modrost, modrost resnica ni lepota, lepota ni ljubezen, ljubezen ni glasba. Glasba je vse.”
V naši oddajo boste dobili vse od naštetega: informacije, znanje, nekaj resnice, duh lepote in ščepec modrosti. In seveda veliko dobre glasbe. Že stari Grki so v svoj kurikulum oz. učni načrt uvrstili tudi glasbeno vzgojo. In Platon je napisal, da harmonija v glasbi vpliva na harmonijo v duši. Prisluhnite torej glasbeno izobraževalnem varieteju, ki ga za vas pripravljamo Zofijini ljubimci.
V današnji oddaji bomo poskrbeli za uravnoteženost. Če je bila prejšnja oddaja bolj praktično aktivistično usmerjena, bo današnja bolj teoretična. V tej oddajo bomo na kratko predstavili velikega spregledanega misleca, Einsteinovega sodobnika in dobrega prijatelja Kurta Gödla, in dva njegova teorema, ki sta pretresla znanstveni svet in za vedno spremenila (samo)razumevanje znanosti.
Poleg tega smo uvedli novo rubriko naslovljeno (H)umor, v kateri bomo objavljali smešne in zanimive anekdote, šale, dovtipe in s tem še obogatili raznovrstnost naše oddaje. Ljudski rek se glasi, da je smeh pol zdravja. V romanu Umberta Eca beremo o hipotetični Aristotelovi knjigi, ki naj bi govorila o smehu. Ker pa je splošno znano, da razlage šal niso niti približno tako zabavne kot šale same, se bomo v naši rubriki posvetili šali kot šali. Čaka nas še filozofija skozi čas in napovednik zanimivih dogodkov. Želimo vam prijetno poslušanje!
Za-misel
“Nečesa sem se naučil v dolgem življenju: v primerjavi s svetom je vsa naša znanost primitivna in otročja, a je vseeno najdragocenejše, kar imamo.”
Albert Einstein
Track2: Beirut – Postcards From Italy
Za razumevanje velika misleca Kurta Gödla je morda smiselno, da na kratko orišemo njegovo »persono« in življenje.
Kurt Gödel [kúrt gédl] je bil, avstrijsko-ameriški matematik in logik, rojen 28. april 1906 v Brnu Češka, (tedaj Avstro-Ogrska), in umrl 14. januarja 1978, v Princetonu, New Jersey, ZDA. Rodil se je očetu Rudolfu Gödlu, upravniku v tekstilni tovarni in materi Marianne, rojeni Handshuh. V nemško govoreči družini je bil Kurt znan kot Der Herr Warum (Gospod Zakaj?) Saj je neprestano spraševal: Zakaj? Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Brnu in obe končal z odliko leta 1923. Najprej so ga zanimali jeziki, kasneje pa se je začel zanimati za zgodovino in matematiko. Njegovo zanimanje za matematiko se je še posebej povečalo leta 1920, ko je njegov starejši brat Rudolf (rojen 1902) odšel na Dunaj študirati medicino na Univerzo na Dunaju.
Najprej je želel študirati teoretsko fiziko, vendar je potem študiral matematiko na Univerzi na Dunaju. Med študijem je spoznal svojo bodočo ženo Adele Nimbursky, rojeno Porkert. Začel je objavljati dela iz logike in v Bologni poslušal Hilbertova predavanja o popolnosti in neprotislovnosti matematičnih sistemov. Leta 1930 je doktoriral pod mentorstvom Hansa Hahna. Istega leta je postal tudi član Univerze.
Od leta 1938 pa vse do leta 1952 je bil član Inštituta za napredne študije v Princetonu. Leta 1940 se je dokončno preselil v ZDA in leta 1948 dobil tudi ameriško državljanstvo. Od leta 1953 je poučeval kot redni profesor na Inštitutu za napredne študije.
Za-misel
“Mimogrede, kar sem vam pravkar pojasnil, imenujem ‘fizikovo zgodovino fizike’, ki nikoli ne drži. Pripovedujem vam nekakšno dogovorjeno mitično zgodbo, ki jo fiziki pripovedujejo svojim študentom in ti svojim študentom, a se ne ujema nujno z dejanskim zgodovinskim razvojem – tega v resnici ne poznam.”
Richard Feynman
Toliko lahko o njem preberemo na Wikipediji. V knjigi z naslovom »Incompletness« avtorice Rebbece Goldstein pa lahko zasledimo plastično podobo in spoznamo notranje življenje velikega misleca. Avtorica, ga opiše kot mirnega, introvertiranega boječega človeka. Že na eni izmed otroških slik lahko vidimo njegov resni, zamišljen, a umirjen izraz na obrazu. Komu bi se utegnila utrniti misel, da gleda mladega Aristotela. Gödel je bil samotarski človek, ki je najbolj užival v čistem motrenju abstrakcij. V srednji šoli, ko se večina njegovih sošolcev spoznala svoje prve ljubezni iz mesa in krvi, je Gödel našel svojo ljubezen, ki je bila (v njegovih mislih) neskončno bolj trajna, popolnejša, lepša in bolj zanimiva kot vse preveč človeški ljudje. Zaljubil se je v Platonizem. Postal in ostal je prepričan v zanesljivost apriornih resnice. Vse empirično zanj ni imelo prave vrednosti, saj je bilo vse preveč kontingentno. Celo, ko se je že kot študent pridružil »Dunajskemu krogu«, je skrivaj ostal platonist med pozitivisti. Njegov moto se je glasil: »die Welt is vernunfting« (Svet je razumen). »Za vsako dejstvo obstaja razlaga, zakaj to dejstvo mora biti dejstvo«. Stroga aplikacija tega aksioma je bila za Gödla nujna. Če naj bi si ta aksiom in zdrav razum nasprotovala…toliko slabše za zdrav razum. Na koncu koncev, ali mora biti zdrav razum vedno nujno zdrav?
Naj njegovo mišljenje ilustriram z anekdoto. Na svečanih večerjah v Princentonu, je z Gödlom večerjalo veliko slavnih ljudi. Eden izmed njih je bil obetaven astrofizik, John Bahcal, ki se je Gödlu predstavil kot fizik. Gödel mu je odgovoril: »Ne verjamem v naravoslovno znanost«.
Drugič je z njim večerjal Thomas Nagel in Gödlu postavil vprašanje: Kako je teorija evolucije združljiva z njegovim ekstremno dualističnim stališčem, po katerem sta telo in duša ločene entiteti, ki obstajata vsaka zase in se združita ob rojstvu. Gödel je odgovoril, da ne verjame v evolucijo in za povrh še dodal, da tudi Stalin ni verjel v evolucijo, pa je bil kljub temu zelo inteligenten človek. Nagel je kmalu obupal in odšel na klepet s kom drugim. Črta med genijem in norcem je zelo tanka. Praviloma so geniji ekscentriki. Gödel je vsekakor zadostil tudi temu pogoju.
Track3: THE MONKS – love can tame the wild
Za-misel
“Kvantnega sveta ni. Je le abstraktni kvantni fizikalni opis. Napačno je mišljenje, da je naloga fizike ugotoviti, kakšna je narava. Fizika se ukvarja samo s tem, kar lahko o naravi rečemo.”
Niels Bohr
Če poslušalca podrobneje zanimajo podobne anekdote, Gödlovo življenje, njegov razvoj, mu svetujemo, da preberejo knjigo. Za nas pa je čas, da preidemo k bistvu stvari in si ogledamo teorema, ki ju je zasnoval omenjeni ekscentrični genij.
Za Gödlova teorema se ponavadi štejejo naslednje izjave:
»V vsakem formalnem sistemu, primernem za teorijo števil, obstaja neodločljiva formula – to je formula, ki ni dokazljiva in negacija katere ni dokazljiva.« To izjavo ponavadi imenujemo Gödlov prvi teorem.
Dodatek k temu teoremu se glasi: »konsistenca formalnega sistema, primernega za teorijo števil ne more biti dokazana znotraj sistema. Včasih je ta dodatek poimenovan Gödlov teorem; prav tako ga včasih imenujejo Gödlov drugi teorem.
Na prvi pogled se morda zdi, da gre za dve trditvi, ki sta strogo teoretični in z resničnim svetom nimata veliko skupnega. Kaj jima torej daje takšno pomembnost?
Ob branju je potrebno imeti v mislih, da matematika (poleg logike) velja, za najbolj eksaktno vedo, ki se ukvarja z gotovimi dejstvi oz. če hočete, resnicami. Če se celo v vedi, za katero smo menili, da je apriorna, izkaže, da naletimo na izjavo, ki je ne moremo ovreči in nadalje, da konsistence ne moremo dokazati znotraj sistema, smo ostali brez temeljev. In če to velja za matematiko lahko toliko bolj velja za vse druge znanosti. Če temu dodamo še Heisenbergovo načelo nedoločenosti, ki poenostavljeno rečeno trdi, da je opazovanje predmeta vpliva na opazovan predmet, tukaj izgubimo še objektivnega opazovalca. Žebelj na glavico pa zadeneta Kuhn in njegov najradikalnejši sopotnik Feyerabend. Ali potemtakem res drži reklo: »Anything goes«?
Za-misel
“Teorije določajo, kaj lahko merimo.”
Albert Einstein
Smo ostali brez temeljev, zgubljeni v relativizmu? Če je najnatančnejša znanost lahko nenatančna, potem ostale niso vredne »piškavega oreha«.
Prav takšen sklep so izpeljali misleci, ki sami sebe označujejo za post-moderniste. Na eni strani je relativizem prodiral iz literarne teorije in pojmom dekonstrukcije z Derridajem na čelu, na drugi so antropologi pod vprašaj postavljali objektivnost znanosti. Godlove teoreme so razumeli kot podporo za svoje relativistična stališča.
Gödel sam, se danes verjetno še vedno obrača v grobu, prav tako kot je vso svoje življenje poskuša razložiti, da ga je svet narobe razumel. Svoja zadnja leta preživel v samoti in depresiji narobe razumljenega genija. Gödel je svoje sklepe apliciral le na omejeno polje matematike in njegov cilj nikakor ni bil razbiti resnico. Marveč nasprotno, postaviti rigorozna merila, ki bodo pot do resnice olajšala. A kot vemo, najboljši načrti miši in ljudi pogosto spodletijo. Ne glede na stranske učinke njegovih teoremov, pa Godlu znanost ni bila nikoli več enaka. Zatresli so se temelji gotovosti in prisilili znanstvenike, da ponovno premislijo svoja prepričanja. Vendar v znanosti se v znanosti to ne razume toliko kot katastrofa ampak, z besedami Dunajske kroga : nujno potrebna intelektualna higiena. Zapuščina tega velika misleca nam je lahko v spomin in opomin. Upamo, da smo vam v tokratni oddaji ilustrirali učinke, ki jih ima lahko popolnoma teoretičen razmislek na resničen svet. Po naslednjem komadu pa ste vabljeni k poslušanju nove rubrike Humor.
Track4: Leftfield – A final hit
Za-misel
“Znanost ne prizna svojega dolga domišljiji.”
Ralph Waldo Emerson
H(umor)
Filozof je imel nekoč naslednje sanje. Najprej se pred njim pojavi Aristotel in filozof mu reče »Bi mi lahko dal 15-minutni oris tvoje celotne filozofije?« Na filozofovo presenečenje mu Aristotel poda brilijatno ekspozicijo, v kateri zgosti ogromno količino materiala, v 15 minutni govor. A potem filozof postavi ugovor, na katerega Aristotel ne more odgovoriti. Poražen, Aristotel izgine.
Nato se pojavi Platon. Zgodba se ponovi In filozof postavi isti ugovor na katerega tudi Platon nima odgovora. Platon prav tako poražen izgine.
Tako se eden za drugim pojavljajo vsi filozofi iz zgodovine filozofije in naš filozof enega za drugim zavrne z njegovim ugovorom.
Ko izginejo vsi filozofi, si filozof reče sam pri sebi. »Vem da spim in vse to sanjam. Kljub temu sem našel ovržbo za vse filozofske sisteme«. Jutri se bom zbudil in vse to pozabil in svet bo prikrajšan za nekaj izjemnega. Z železno voljo se filozof prisili, da se zbudi, skoči do mize, napiše ovržbo na list papirja in se sproščen vrne v posteljo.
Drugo jutro se zbudi, gre do mize in pogleda kaj je napisal. Napisano je bilo: »To praviš ti«.
Povzeto po: Raymond Smullyan, »5000 B.C. and Other Philosophical Fantasies«. St. Martin’s Press
Track5: LILY ALLEN – The Fear
Za-misel
“Fizika je veliko pretežka za fizike.”
David Hilbert
Filozofija skozi čas
19. oktobra 1433 je bil rojen italijanski renesančni humanist in filozof Marsilio Ficino.
Oče Marsilija Ficina je bil zdravnik Cosima Medičejskega, »de facto« vladarja Firenc in začetnika politične dinastije Medičejcev. Cosimo je že zelo zgodaj opazil mladeničevo intelektualno nadarjenost in prevzel mecensko skrb za Ficina. Cosimo je spodbujen s stiki bizantinskih renesančnih humanistov, ki so najprej po službeni dolžnosti, kasneje pa kot begunci prihajali v Italijo in prinašali s sabo knjige Platona, novoplatonistov in gnostikov, odprl moderno Platonsko Akademijo, za voditelja pa je postavil Ficina.
Rokopis Platonovih »Dialogov«, ki ga je Cosimo Medičejski verjetno kupil od Pletona, je bil osnova za prevod Ficinov prevod. Razen najdaljšega dela »Zakonov«, mu je uspelo iz grščine v latinščino prevesti vse ostale najpomembnejše »Dialoge«, ki jih je izdal leta 1484. Poleg tega je prevajal še novoplatonistične klasike in gnostična besedila (Corpus hermeticum). Ficino se je ukvarjal tudi z magijskimi veščinami in praktično astrologijo, toda čeprav je bil do astrologije večinoma spravljiv in zagovarjal njeno znanstveno vrednost, je bil mestoma do nje tudi kritičen, kar lahko razberemo iz naslova nedokončane in neobjavljene kritike astrologije »Disputationes adversus astrologiam divinatricem« iz leta 1494. Prav tako je zdravilstvo povezoval z astrologijo in iz upoštevanja položaja zvezd določal diagnozo bolnikov. Neuspehe nekoliko zamolči in nam predstavi zgolj dogodek, kako je z diagnozo, ki jo je določil iz položaja zvezd, rešil nekega hudo bolnega malčka pred gotovo smrtjo.
Pod vplivom Platona in platonističnih tradicij je Ficino zavračal ideje aristotelijanske sholastike, ki je izhajala iz latinskih prevodov, renesančnega aristotelizma, katerih predstavniki (npr. Jacopo Zabarella in Pietro Pomponazzi) so uporabljali grške izvirnike, ter proto-sekularističnega averroizma, ki je na univerzah severno italijanskih mest za razliko od ostale Evrope še ohranil svoj vpliv.
Njegovo prvo pomembnejše prevajalsko delo je bil prevod Corpus Hermeticuma, ki ga je prevedel po naročilu Cosima Medičejskega sredi prevajanja Platona.
S prevodom Platonovih del je med sodobniki uveljavil svojo recepcijo Platona, ki ga je hkrati aktualiziral v filološko strokovnem smislu in populariziral v pomenu Platona kot zdravnika duše. Ficinov prevod Plotinovih »Enead« je bil podlaga za ovržbo zmotnega prepričanja, da so Eneade Aristotelovo teološko delo, kakor so bili prepričani skozi ves srednji vek.
Ficinovo najpomembnejše filozofsko delo je »Platonska teologija«, na katero je očitno vplivala kozmologija poznega Platona iz »Zakonov« in kasnejših novoplatonistov. V »Platonski teologiji« poskuša dokazati nesmrtnost duše in se s tem zoperstavlja skepticizmu averroističnih sodobnikov, hkrati pa se po načinu pisanja oddaljuje od abstraktno suhoparnih traktatov poznosholastičnih sodobnikov in se pri dokazovanju duše.
Naslednje delo so »”Knjige o življenju”« (”Liber da vita”), sklop treh knjig napisanih v daljšem časovnem obdobju od leta 1480 do 1489. Vsebina tega dela je zmes platonično-filozofskih, medicinskih, okultističnih in astroloških vsebin. Mogoče najbolj aktualno je za današnji čas delo »O ljubezni« (De amore), v katerem se pod vplivom Platonovega Simpozija ukvarja s problematiko duhovne t.i. »platonične ljubezni«, torej neerotične ljubezni, ki se bolj kot po telesu ozira po oboževanju lepote duše. Kot pri Platonu, je tudi pri Ficinu v ospredju homoerotična ljubezen med moškimi, toda ravno tako kot Platon v »Simpoziju«, tudi Ficino ljubezen tematizira idealistično v izogib vsakemu mesenemu poželenju, ki bi vodilo v telesni seksualni akt.
Zagovarjanje oziroma populariziranje astroloških idej ga je leta 1489 privedlo v spor s Rimokatoliško Cerkvijo. Papež Inocenc VIII. ga je obtožil ukvarjanja z magijo. Obtožbe so 24 let kasneje posthumno zavrgli.
Za-misel
“Znanost se deli na dve kategoriji, fiziko in zbiranje znamk.”
Ernest Rutherford
Track6: PLACEBO – Battle For The Sun
Napovednik
V četrtek 15.10. 2009 ob 18h v dvorani Gustaf (KC Pekarna, Maribor) bomo gostili Janka Bohaka kliničnega psihologa in psihoterapevta«, ki bo predaval na temo Problemi farmacevtske industrije – in njenih uporabnikov – Premisleki in izkušnje psihoterapevta. Gre za nadaljevanje mini cikla predavanj o farmacevtski industriji, ki se je začel s prejšnjim predavanjem Dušana Kebra, ki vam je dostopno na internetu,
Kratek povzetek bi se glasil :
V predavanju bo predavatelj spregovoril o vlogi farmacije v zdravljenju s perspektive psihoterapevta in se poleg ekonomska aspekta dotaknil še spoznanj, ki temeljijo na osebni izkušnji. Eno izmed bistvenih dilem, ki jih bomo obravnavali, bi lahko zastavili tudi tako: »Tabletka kot odrešitev ali rešilni pas?«
Več na http://www.zofijini.net/predavanja_sppIII4.html
Ob izidu knjige esejev »Estetika in politika modernizma«, Aleša Erjavca, vas vljudno vabimo na pogovor z avtorjem, ki bo v četrtek, 15.10.2009, ob 18.00 v Knjigarni Konzorcij, Ljubljana. Z avtorjem se bo pogovarjala Jela Krečič.
Prav tako ste vabljeni na Okroglo mizo na temo: Časopis za umetnost? V Kibli, 16.10.2009 ob 19.00
Gostje večera bodo: izdajatelj in urednik časopisa FAIR Thomas Redl urednica časopisa FOLIO Snežana Štabi pisatelj, filozof, pridigar, govorec NSK in filozof Peter Mlakar umetnica Jasna Kozar
Tema večera bo »Ali sploh potrebujemo časopis za umetnost?«. Ali umetnost in umetnike klasični mediji (časopisi, TV, radio, spletni mediji) dovolj predstavljajo in promovirajo doma in v tujini? Kaj pomeni časopis za umetnost na tako majhnem trgu kot je slovenski, ali bo preživel, ali ima prihodnost? Koliko takšen specifičen medij s svojo nacionalno in globalno distribucijo pomaga slovenski umetnosti in produkciji? Ali ta medij tudi predstavlja odlično priložnost za promocijo in komuniciranje Evropske prestolnice kulture? Kakšna je razlika pri teh vprašanjih med avstrijsko-nemškim in slovenskim časopisom za umetnost?
Pogovor bo vodila Pina Gabrijan.
Za-misel
“Znanost je pomemben protistrup za entuziazem in vraževerje.”
Adam Smith, Bogastvo narodov (1776)
ŠE ena Za-misel
“Znanost je pokopališče mrtvih idej.”
Miguel de Unamuno, Tragično občutje življenja (1913)
Dr. Polona Tratnik, umetnica in teoretičarka s področja vizualne umetnosti. Ki bo tudi gosta enega izmed prihodnji večerov ŠPP bo v torek, 20. oktober 2009, v umetnostni galeriji ob predstavitvi knjige predavala ne temo »Konec umetnosti« – genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu.
Dr. Polona Tratnik, umetnica in teoretičarka s področja vizualne umetnosti, predstavlja svojo novo knjigo, v kateri obravnava fenomen konca umetnosti skozi Heglova in Dantova filozofska izhodišča. Razumevanje konca umetnosti – od Hegla do Danta obravnava temo konca umetnosti v njeni zgodovinski in problemski kompleksnosti in širini. Z analizo filozofskih temeljev Dantove teze o koncu umetnosti, ki izhajajo iz Hegla, ter ob podrobni razdelavi razvoja umetnosti v modernosti pokaže, da je teza o koncu umetnosti skladna s prelomom, ki se zgodi v sami modernosti. To, kar se končuje, ni zgolj umetnost, temveč predvsem modernost, ki s seboj nosi tudi specifično obliko umetnosti kot moderne umetnosti.
Bistven prispevek Polone Tratnik je, da v delu izpelje zahtevno in temeljito obravnavo Heglove filozofije v luči njegove estetike in teze o koncu umetnosti, izpelje podobno kritično analizo Dantove filozofije in filozofije umetnosti ter svoje tovrstne zaključke in ugotovitve umesti v širši kontekst sodobnih razprav o umetnosti, njenem koncu ali njenem spremenjenem značaju (iz recenzij dr. Aleša Erjavca in dr. Ernesta Ženka).
Dr. Polona Tratnik je znanstvena sodelavka za Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, docentka za filozofijo kulture na Fakulteti za humanistične študije (Univerza na Primorskem) in aktivna ustvarjalka ter organizatorka v kulturi. Za svoje delo je prejela več uglednih nagrad (Bartolova nagrada, Zlata ptica idr.)
Track7: Primal Scream – Trainspotting
Zofijini se za en teden poslavljamo. Vabimo vas k obisku naše spletne strani www.zofijini.net, veseli pa bomo tudi odziva na naše delo; svoje mnenje lahko napišete na zofijini@yahoo.com, misli o bistvu sveta in še o čem pa razvijajte na filozofskem forumu www.mislec.net.
Avizo