AVIZO
Pozdravljeni!
Konec aprila so na Teološki fakulteti v Mariboru gostili predavanje priznanega sociologa Thomasa Luckmanna.
Pogovor je bil načeloma posvečen temam iz sociologije religije, posebej religiozni perspektivi vprašanja krize sodobnega človeka, vendar je beseda nanesla tudi na druga področja Luckmannovega raziskovanja socioloških vprašanj.
V današnji oddaji bomo uvodoma na kratko predstavili tega, sicer v Sloveniji rojenega, mednarodno priznanega sociologa. V nadaljevanju oddaje pa bomo v posameznih izbranih poudarkih prisluhnili njegovim razmišljanjem iz omenjenega predavanja.
Želimo vam dober sprejem!
GLASBA:
Thomas Luckmann se je rodil leta 1927 na Jesenicah, materi Slovenki in očetu Nemcu. Šolal se je na Univerzah na Dunaju in v Innsbrucku ter na znameniti The New School for Social Research v New Yorku. Za svoje znanstveno delo pa je prejel častna doktorata Univerze v Ljubljani in Univerze v Linkopingu na Švedskem.
Po mnenju Grace David, ene vidnejših sociologinj religije, je Thomas Luckmann »ena največjih figur v razvoju povojne družbene znanosti. Njegov vpliv ni omejen na družbeno znanje, ki se nanaša na vidik religije. Nasprotno, njegovo ime je povezano z glavnim tokom razvoja teoretičnega in metodološkega znanja filozofije in sociologije.«
Področja njegovega dela vključujejo sociologijo religije, sociologijo znanja, epistemologijo, sociologijo jezika in komunikacije. V zadnjem času se posveča vplivu modernizacijskih procesov na vsakdanje življenje, zlasti vprašanju krize smisla, sodobne dezorientacije posameznika in družbe, ter vprašanjem moralne komunikacije v vsakdanjih življenjskih okoljih družin, malih skupin itd.
Dr. Thomas Luckmann je kot sociolog zaslovel s knjigama »Družbena konstrukcija realnosti«, ki jo je leta 1966 napisal skupaj z Petrom Bergerjem in »Nevidna religija« iz leta 1967. Obe knjigi spadata med klasična sociološka dela sredine dvajsetega stoletja in kljub desetletjem od izdaje ostajata relevanten vir pojasnjevanja mnogih sodobnih družbenih pojavov, predvsem glede odnosa med posameznikom in družbo.
V Družbeni konstrukciji realnosti sta avtorja v fokus postavila načine v katerih posameznik in skupina sodelujejo v vzpostavljanju svoje realnosti. To v veliki meri vključuje pogled na to kako se vzpostavljajo socialni fenomeni, kako se institucionalizirajo in kako prehajajo v tradicijo. Socialna konstrukcija realnosti je nenehen dinamičen proces, v katerem je realnost reproducirana v skladu z človekovo vsakodnevno interpretacijo in znanjem.
GLASBA:
V »Nevidni religiji« Luckmann prepričljivo pokaže na premik religioznosti v sodobnem Zahodu — premik, ki se je v zadnjih desetletjih okrepil in razširil tudi v srednje in vzhodnoevropske dežele. Institucionalna religija ni več prevladujoča oblika religioznega izraza, pač pa je se uveljavlja individualna in subjektivna religioznost, oziroma “strukturna privatizacija religije”. V osredju take religioznosti je poudarjanje uresničevanje sebstva, individualne notranjosti, religiozno doživljanje na način “samouresničitve” in “samoizražanja”, “samopreseganja”. Mnogi posamezniki svoj religiozni kozmos oblikujejo iz različnih duhovnih tradicij, sodobne znanosti – zlasti psihologije, idej popularne kulture itd. Taka religioznost po vsebini ni povsem v skladu s celoto cerkvene religije niti pri teh, ki ostajajo člani krščanskih cerkva in denominacij. Kot je pokazal razvoj v desetletjih po izidu knjige, je subjektivna in individualna religioznost zunaj krščanstva dobila zelo močan izraz v tako imenovani »new age« religioznosti.
Za Luckmanna so značilni fenomenološki pogledi na družbeno stvarnost. To se razkriva skozi njegov celoten opus, posebej pa v njegovem odnosu do Alfreda Schutza, njegovega učitelja – po njegovi prezgodnji smrti je uredil njegovo zapuščino ter leta 1973 sooblikoval knjigo »The Structures of the Life World«. Njegov sloves fenomenologa potrjuje tudi vabilo za urednika Penguinove izdaje »Phenomenology and Sociology« tega istega leta.
Izmed drugih del najprej omenimo sintetični tekst, ki ga je skupaj z Jamesom Beckfordom napisal o religiji v spreminjajočem svetu v zborniku prispevkov svetovnega srečanja mednarodnega sociološkega združenja »The Changing Face of Religion« leta 1989. V njem med drugim pokaže, da religija ostaja prisotna ne le v zasebnem svetu posameznikov in malih življenjskih okolij, pač pa v družbenem življenju večine sveta — tudi na Zahodu.
Iz zadnjega obdobja omenimo, da je sodeloval v projektu Bertelsmannove fundacije “duhovne orientacije”. Sad tega dela sta tudi dve pomenljivi študiji, ki razkrivata naravo sodobnega sveta: »Modernost, pluralizem in kriza smisla: Orientacija modernega človeka«, ki jo je ponovno skupaj z Petrom Bergerjem izdal leta 1995, ter »Moral in Alltag: Sinnvermittlung und moralische Kommunikation in intermediären Institutionen« (Morala v vsakdanjiku: posredovanje smisla in moralna komunikacija v intermediarnih institucijah), ki jo je izdal leta 1998.
GLASBA:
Dr. Thomas Luckmann je v pogovoru odgovarjal na vprašanja, ki so se dotikala osnovne teme – krize smisla v modernem svetu in vloge religije pri tem. Posledično je Luckmann odgovarjal tudi na izziv vprašanja gotovosti in svobode v svetu, v katerem prevladuje relativizem. Poslušajmo sedaj nekaj njegovih tovrstnih razmišljanj.
GLASBA:
Prispeli smo do neizbežnega zaključka oddaje. Ponovno bomo z vami ob tednu osorej, na dan finala lige prvakov. Za ogrevanje bo takrat poskrbela naša oddaja s priložnosti primerno temo. Ne pozabimo, smo v letu nogometa in obletnice Freudovega rojstva. Sklep je torej samoumeven. Nogomet in psihoanaliza.
AVIZO