AVIZO
Od malih do velikih mislecev
Danes si bomo pogledali, kako ob nekaterih filozofskih pojmih razmišljajo učenci prvega, drugega in tretjega razreda OŠ Neznanih talcev Dravograd, pozneje, pa si bomo pogledali kaj so imeli o teh pojmih za povedati veliki filozof.
Prisluhnimo kaj so otroci odgovorili na vprašanja: » Kdo je bog? Kakšen je?«
POSNETEK
Dokazovanje boga, o katerem so med drugim govorili tudi naši šolarji, je bilo že od davnih časov priljubljena tema teoloških učenjakov in modrijanov. Da bi dokazal nekaj, kar je na prvi pogled stvar vere, se morda nekaterim zdi nesmiselno, vendar pa je to mogoče razumeti če imamo pred očmi absolutistično naravo religij. Med teološkimi učenjaki in modrijani izstopata Anzelm iz Canterburyja, ki predstavlja začetek krščanske filozofije oz. sholastike in sveti Tomaž Akvinski, ki predstavlja vrh ravnokar omenjene filozofije. Dokazi za božji obstoj, delo staroveških in srednjeveških sholastikov, so bili zaradi filozofov zadnjih treh stoletjih ovrženi. Kant je na primer med prvimi zavrnil Anzelmov ontološki dokaz, Hume pa teleološki argument Tomaža Akvinskega, ki pravi, da boga spoznamo iz narave. (Gabrič, 2009: 7)
Kaj pa sploh pomenita besedi ontološki in teleološki? Poznamo torej več argumentov za obstoj boga…Ontološkega, kozmološkega, teleološkega, itn.
Prvega izmed najbolj znanih ontoloških argumentov o obstoju boga je podal Anzelm. Naslednji, ki nam je zapustil podoben dokaz, ki ga imenujemo argument stopenj in ga uvrščamo med ontološke argumente, je Akvinski. Tretji, ki je za dokaz boga uporabil ontološki dokaz pa je Descartes. Pravi:
»Misliti Boga (to je nadvse popolno bitje), ki bi mu manjkalo bivanje (se pravi, ki bi mu manjkala neka popolnost), je prav tako nesmiselno kakor misliti si goro, ki bi ji manjkala votlina.« (Descartes, 2004: 96)
Descartes meni, da mora Bogu nujno pripisati bivanje, saj je postavil, da ima vse popolnosti, bivanje pa je ena izmed popolnosti. Temu, da je bivanje lastnost je med drugim oporekal tudi Kant.
Vrnimo se k ostalima ontološkima argumentoma. Prvi argument je podal Akvinski drugega pa Spinoza. Akvinski pravzaprav poda dva dokaza o bivanju boga. Pri prvem gre za to, da je samo po sebi znano, da bog je, pri drugem dokazovanju pa vse temelji na možnem in nujnem.
Poglejmo si še argumente Spinoze. Za boga pravi, da je absolutno neskončno bitje, se pravi podstat, sestoječ iz neskončno mnogih atributov, katerih sleherni izraža večno in neskončno bistvo. Medtem se njegovo drugo dokazovanje nanaša na moč in nemoč bivanja.
Naslednji izmed argumentov, ki želi dokazati božji obstoj, je kozmološki argument. Pri tem argumentu gre za to, da mora imeti vsak učinek vzrok. Karkoli nastane ne nastane po naključju, ampak ima vzrok nekje zunaj sebe. Vesolje, ki ga poznamo in praktično vse v njem, naj bi bilo v bistvu učinek in tako mora obstajati nekaj, kar je povzročilo, da je vse to začelo obstajati. In za ta vzrok seveda, kot ste ugotovili mnogi postavljajo boga. Primer takega argumenta je med drugimi podal tudi Tomaž Akvinski.
Zadnji argument, ki dokazuje božjo eksistenco je teleološki argument, ki ga lahko imenujemo tudi smotrnostni ali argument vnaprejšnjega načrta, saj gre za dokaz, ki pravi, da če je vesolje tako neverjetno ustvarjeno, potem mora obstajati božji stvarnik. Argument je prvi načel Platon v njegovem Timaju, s tem argumentom se je ukvarjal tudi Tomaž Akvinski, Leibniz, najpomembnejši zagovornik pa je William Paley s Paleyevo uro.
Kot je bilo omenjeno že prej, obstajajo še drugi argumenti za božji obstoj, kot je argument osebne izkušnje ali pa argument Svetega pisma.
Naslednja nas je zanimala definicija pravičnosti. Kaj torej je pravičnost?
POSNETEK
S tem kaj je pravično oziroma s tem kakšna državna ureditev je najbolj pravična so se ukvarjali mnogi misleci. Kot ste lahko slišali šolarje, je pravičnost možno povezati z enakostjo. Je ta pogoj, da lahko neki družbi pripišemo pravičnost? Naj izpostavim Platona in Rousseauja.
Platon v svojemu delu Država iz naše nujne medsebojne odvisnosti izpelje nekakšno naravno razredno delitev dela, s kvalificiranimi delavci in rokodelci, ki sestavljajo prvi razred, vojaško policijsko kasto, ki tvori drug razred in filozofi v tretjem vladajočem razredu. To je prva aplikacija pravičnosti pri Platonu, ki se nanaša na polis. V mestu torej vlada pravično stanje, če vladarji vladajo, vojaki opravljajo vojaške dolžnosti zaščite in ohranjanja mesta, predstavniki prvega razreda pa opravljajo svoje vsakdanje posle. Po Platonu je tako pravična družba tista, v kateri vsak del prebivalstva (sloj) opravlja svojo nalogo, ki pa so, kot smo videli, med sloji različne, različne pa so tudi nagrade ob opravljenih nalogah. Vse to je mogoče doseči le z vladavino razsvetljenih filozofov, torej z razsvetljeno diktaturo. Demokracijo, ki naj bi omogočala enakopravno odločanje in s tem enakost vseh, Platon vidi kot najslabšo možno družbeno ureditev. Za boljšo razlago uporabi prispodobo o ladji, katere lastnik po meri in moči prekosi vse, vendar je slep in naglušen. Na ladji so tudi mornarji, ki pa želijo to ladjo krmarit, kljub temu, da tega ne znajo. Pravijo, da bodo vsakega, ki bo trdil, da zna krmariti vrgli v morje. Tako mornarji omamljajo lastnika ladje in ga prepričujejo, naj jim zaupa krmilo. Strokovnjaki za krmarjenje – filozofi pa posedajo po ladji, saj bi jih v drugem primeru vrgli čez krov. Ladja je torej država, lastnik ladje – države je ljudstvo, mornarji pa so današnji politiki.
Pa je res, da ima ljudstvo tako slabe lastnosti, kot ji jih je pripisoval Platon? Jean Jacques Rousseau bi nam povedal, da se ljudje rodimo dobri, a nas družba naredi pokvarjene. V nepravičnem družbenem stanju se človekova narava skvari in človek tako postane nehuman, neobčutljiv in sebičen. Zakaj? Zaradi slabega izobraževalnega sistema, ki mu ne more privzgojiti pravih vrednost, raznih institucij, ki delajo in ohranjajo neenakost in nas pripravijo do tega, da kopičimo materialne stvari, in nas učijo, da je to najvišja vrednota. Privatna lastnina je tako po Rousseauju vzrok za zlo, odtujitev in neenakost. Toda Rousseau je tej neenakosti in s tem nepravičnosti želel narediti konec. Videl je upanje v novi družbeni pogodbi, ki bi bila podvržena splošni volji. Predstavljal si je življenje v skupnosti, ki bi bila naša in v kateri bi bili dejavni in bi jo oblikovali mi. Tako bi rekli zbogom pokvarjeni, neenaki in nepravični družbi in bi pozdravili novo pravično družbo. Z drugačnim izobraževanjem in zakonodajo, ki bi odklanjala kopičenje privatne lastnine in spodbujala enakost, in širila skupno javno lastnino in bi spodbujala javno odgovornost, torej političnosti, bi dobili enakost in z njo pravičnost.
Kaj je umetnost?
POSNETEK
Malčki so se zelo znašli. Umetnost je težko definirati. Nekateri dvomijo, da je to sploh možno.
Poznamo več teorij, ki nam povedo kriterije zakaj je neka stvar umetnina. Funkcionalizem, formalizem, potem imamo reprezentacijsko, ekspresionistično, institucionalno, intencionalno teorijo, pa teorije vrednotenja, torej emotivizem, intuicionizem, instrumentalizem itn.
Predstavimo na primer formalizem oziroma formalistično teorijo, ki je nastala kot odziv na reprezentacijsko teorijo. Vzpodbudili so jo veliki premiki v umetniški praksi – nastanek modernizma oziroma moderne umetnosti, ki je nagnjena k abstrakciji – sliko, na primer, sestavljajo nereprezentacijske oblike in mase barv. V ospredju take slike ni nič drugega kot vizualna organiziranost, forma in privlačen dizajn. Morda se sprašujete, ali formalizem obsega tudi »staro umetnost«. Zagovorniki pravijo da, saj naj bi bila reprezentacijska dela umetnine zaradi značilne forme in ne zaradi svoje reprezentacijske vsebine. Umetnost je tako lahko reprezentacijska, vendar je ta reprezentacija lahko zgolj naključna, ne pa bistvena lastnost umetnine.
Poglejmo si argument, ki so v prid formalizmu, to je argument skupnega imenovalca: če nekaj šteje za nujni pogoj umetniškega statusa, potem mora biti to lastnost, ki jo imajo vse umetnine in taka lastnost, pravijo formalisti, je forma. Vendar pa argument skupnega imenovalca ne ponuja zadostnega pogoja za umetniški status, saj ima formo mnogo drugih stvari, ki niso umetnine.
Da bi formalist prišel do zadostnega pogoja za umetniški status se zateče k pojmu funkcije. Funkcija naj bi bila tista, ki umetnine ločuje od drugih stvari. Umetnost naj bi se namreč od drugih dejavnosti razlikovala v tem, da se ukvarja, da je njena funkcija zgolj prikazovanje forme. Umetnina mora biti torej taka, da je mišljena, da primarno kaže značilno formo. Ta namen lahko, da ni udejanjen, in v tem primeru bi formalisti rekli, da gre za slabo umetnost. Tako lahko nekako povemo definicijo formalizma: X je umetnina, če in le če je x načrtovan predvsem tako, da bi imel in kazal značilno formo. Vendar pa lahko pri formalistični teoriji najdemo mnogo težav, na kar kaže tudi zgodovinski pregled del, med katerim lahko najdemo umetniška dela, ki po tej teoriji ne bi spadala pod umetnost.
Nadaljujemo, šolarje smo vprašali kaj si predstavljajo pod pojmom svoboda?
POSNETEK
Svoboda se zdi ena izmed najvišjih vrednost. Kot smo lahko slišali so si šolarji, kot tudi večina drugih, pod izrazom svoboda predstavljali neko dejavnost, ki pa je ne omejujejo nobena pravila. Vendar pa je kljub temu zelo pomembno, da vemo kaj je prav in narobe, da vemo kaj smemo in česa ne, saj to prinese odgovornost. Šele ko smo sposobni prevzeti odgovornost za svoja dejanja in tudi posledice, ki z dejanji pridejo, smo svobodni v izbiri in odločanju.
Filozofi skušajo pojem svobode in njegovo vlogo v življenju čim bolje razumeti. Različni odgovori na vprašanja, kot je, ali je vse vnaprej določeno ali imamo dejansko kakšno moč nad svojo usodo so prinesli različna razmišljanja o svobodi. Determinizem je filozofski koncept, ki temelji na predpostavki, da so vsi dogodki določeni. Vse kar se zgodi je v celoti odvisno od tega, kar se je zgodilo pred tem. Vse se torej razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človeške volje in njegovega delovanja. Determinizem poleg tega pravi, da bi v primeru, da poznamo izhodiščno stanje in vse vzročne mehanizme, ki nanj vplivajo, bilo možno z gotovostjo napovedati vse, kar se bo zgodilo v prihodnosti, kar pomeni, da je človekova svobodna volja le velika iluzija, saj je torej vse, kar se nam dogaja, že v naprej določeno in pogojeno s prejšnjimi dogodki. Trdi determinizem svobodo izključuje: Če je vse nujno, potem ni nič svobodno. Obstaja pa tudi »milejša« oblika determinizma, tako imenovani mehki determinizem ali kompatibilizem. Kot kaže njegovo ime, poizkuša ta filozofska smer najti srednjo pot med svobodno voljo na eni in popolno determiniranostjo na drugi strani in tako zagovarjajo stališče, da je obstoj svobodne volje tudi znotraj okvirov determiniranosti popolnoma mogoč. Vzroke, ki so nas do določenega dejanja pripeljali, namreč delijo v dve skupini. Prvi vzroki so vzroki, ki so lahko neposredno naše želje in prepričanja, drugi vzroki pa so lahko zunanja prepričanja, ki smo jih prisiljeni sprejeti. V prvem primeru delujemo svobodno, v drugem pa očitno ne. Indeterminizem je nasprotje determinizma in pravi, da ni vsak dogodek povzročen, saj obstajajo tudi drugi, tako imenovanji nepovzročeni dogodki. Zdelo se je, da se atomi vedno gibljejo po svojih naravnih tirnicah, pa kot danes vemo, temu ni tako, saj namreč včasih iztirijo iz svoje poti. Tako obstajajo nepovzročeni dogodki. Obstaja različica indeterminizma – libertarizem. Njegov utemeljitelj je Heisenberg, ki pravi, da so nekateri dogodki v možganih nepovzročeni in so tako lahko temelj teorije svobode.
Pa poglejmo naslednji pojem – duša? Kaj pomislijo od tem pojmu naši mladi misleci?
POSNETEK
Kaj je duša, kakšna je, kje je in mnoga druga vprašanja se pojavljajo pri večini ljudi in ne le pri filozofih. Pa poglejmo: Platon pravi, da posameznikovo dušo sestavljajo tri deli: razum; srčni del, kjer počivata jeza in ogorčenost; in želeči del, nahajališče hrepenenja in želje. Duša je na primer pri stoikih telesna, duh je torej prav tako kot telo snovno-telesna substanca in ima osem delov.
Kaj pa pravi Descartes? Pri Descartesu gre za deljivo telo in nedeljiv duh, po naravi pa sta različni, celo nasprotni substanci in sicer to res cogitas in res extenso. Res cogitas ali ‘misleča stvar’ je substanca miselne narave, torej obstaja zgolj v našem razumu oziroma je sam razum, saj Descartes v drugi meditaciji ugotovi, da je res cogitas njegovo bistvo, medtem ko je res extensa ali ‘razsežna stvar’ materialna substanca, ki ima lastnosti kot so velikost, oblika, položaj in gibljivost. Kljub temu, da sta si različni, pa sta vendarle tesno povezani, tako rekoč pomešani in tako sestavljata neko enotnost.
Ta enotnost, mešanje ali če vam je ljubše povezanost duha in telesa kaže pri občutkih kot je bolečina, lakota, žeja, itd. Descartes ne bi čutil bolečine, če ne bi bil s telesom povezan, tako pa jo čuti, kar pomeni, da s telesom je povezan. Kaj pa se dogaja ob bolečini?
Descartes v Meditacijah pravi:
»Če se na primer živci v stopalu zganejo silovito in na nenavaden način, da njihovo gibanje, ki sega prek hrbtenjače v najbolj notranje dele možganov, duhu znamenje, po katerem ta kaj čuti, recimo bolečino, ko da je bolečina v stopalu…« (Descartes, 2004: 116)
Ta občutek spodbudi duha, da pošlje telesu ukaze in se na ta način odziva. Problem pa je način, s katerim lahko misleča substanca (duh) vpliva na fizično (možgane). Descartes je sicer določil, da se to dogaja v sedežu duše in mišljenja, žlezi v možganih, imenovani češerika, vendar ta določitev, ni ravno na mestu…Če je Descartes duši natančno določil lokacijo ji je pripisal lastnost razsežnih stvari. Te različne probleme, sploh pa absurd dualizma so opazili mnogi filozofi, kot tudi Descartes sam. Descartes je namreč v pismu princesi Elizabeti 28. junija 1643 napisal naslednje: »Ne zdi se mi, da je človeški um sposoben oblikovati zelo jasno umevanje o obeh razlikah med duhom in telesom in njuni enosti, za to, da bi lahko to naredili, ju je nujno pojmovati kot eno stvar in hkrati kot dve stvari, in to je absurd.« (Descartes, 1643)
Kaj pa resnica? Kaj je to resnica? Kako so mladi misleci odgovorili na to vprašanje?
POSNETEK
Obstaja rek: Platon je moj prijatelj, a ljubša mi je resnica. Kje ga je Platon »polomil«, če ga je? Morda pri svojemu pojmovanju resnice?
Platon pravi, da obstajata dva svetova, prvi, svet posameznih stvari, v katerem se gibljemo ljudje, ki vidimo stvari okoli sebe in jih določamo za lepe, pravične, dobre ali pa grde, nepravične in ne dobre. S tem se oddaljujemo od Idej, od Ideje Pravičnosti, Lepote, Dobrega. Ideja je nematerialna, trajna in tako nasprotna spremembi, torej niso podvržene nastajanju in minevanju.. So ločene od čutnih stvari in se nahajajo v nadčutni sferi, zunaj Platonove votline. Ideje bivajo in so edine resnice.
Recimo, imamo idejo stola, ki je kot smo povedali nematerialna, trajna in nasprotna spremembi. Ideja stola je prisotna, ko obrtnik oblikuje stol. Stol je materialen in je podvržen minevanju in nastajanju in tako je stol, kot tudi vse ostale posamezne stvari, eno stopnjo od edinih resnic – idej.
Pa Platonu je ena izmed edinih resnic – idej – ideja dobrega… Kaj pa je dobro po mnenju šolarjev? Kdaj je nekaj dobro? Kdaj narediš kaj dobrega?
POSNETEK
Malo za šalo in malo za res pa smo jih vprašali tudi kaj je filozofija oziroma kdo je filozof.
POSNETEK
Filozofi torej nikoli nismo tiho, razen takrat, ko zmanjka časa za našo oddajo. Najlepša hvala za pozornost in nasvidenje naslednji teden.
Viri in literatura:
Descartes, R. (2004). Meditacije. Ljubljana: Slovenska Matica.
Gabrič, S. (2009). Ugovor teizmu. Diplomsko delo, Univerza v Mariboru.
AVIZO