Pojem seje rodil v Platonovi glavi, vendar so bile podobne metafore nasploh zelo priljubljene med avtorji, ki so ustvarjali v času atenske demokracije in pod njenim okriljem: kolektivi insektov so pogosto služili za podobo nikoli molčečega, gostobesednega atenskega ljudstva, ki brez prestanka razpravlja o tistemu, kar opredeljuje človeka – to, da je politična žival. Tako so črički, čebele, ose in obadi pogosto nastopali v komedijah, ki so demokraciji najbliže, ter filozofskih spisih, katerih avtorji so se v glavnem poskušali ločiti od demokracije in si izmisliti boljšo organizacijo družbe. K prvim virom se moramo vrniti tudi zato, ker se danes “obadova etika” uporablja v svojem kolikor toliko prvotnem smislu v angloameriškem svetu in ker se je zgodila tudi množična banalizacija te sintagme v lažnivem in pretencioznem poslovnem jeziku.
Prvi jasni koncept okoli obada kot slike družbenega vedenja se pojavlja v Platonovem Sokratovem zagovoru, v katerem filozof, obtožen brezboštva, Atenčane opozarja, da je med njimi deloval kot obad, jih nenehno zabadal in spominjal na neprijetne stvari, njihovo odgovornost in neumnost, ter sklene, da je tako nastopanje za demokracijo nujno in da ga bodo resno pogrešali, ko ga več ne bo. Paradoks Sokratovega položaja je predvsem v tem, da se lahko on v sistemu, v katerem se je znašel pred sodiščem in mu grozi, da bo plačal s svojim življenjem, še vedno tako zagovarja. Ljudstvo, ki mu je sodilo, je menilo, da Sokratovih državljanskih uslug ne potrebuje. A sporočilo zgodbe je, da atenska demokracija tako državljansko funkcijo nujno potrebuje – na kar opozarja tudi obsodba. V vseh drugih sistemih, za katere vemo in ki niso mogli nikoli doseči atenske demokracije, je bila vloga obada v družbi neprimerljivo težja, če že ne nemogoča. Zato je razumljivo, da je današnja uporaba, po poreklu iz evropskih branj Platona, omejena na človeka, ki v družbi, denimo na zabavi, sprejemu in podobno, govori zajedljivo in izzivalno, provocira (a ne preveč) ustaljeno obnašanje, govor in licemerje v vsemu temu. Obad je v tem pomenu ambiciozen in predrzen človek; ki lahko svojo prodornost izrabi za družbeni vzpon. Z drugimi besedami povedano, povsem je pozabljen antični pomen, v katerem posameznik kritizira družbo, dosledno in samo v korist družbe, ne pa njega samega.
V zgodovini z lahkoto prepoznamo mnoge obade – mislece, umetnike, znanstvenike, ki so s svojimi stališči in prepričanji nasprotovali predpisanemu, neumnemu, nepoštenemu in nasilnemu svetu, ki mu razmišljanje ni v navadi. Še hujše so bile posledice za tiste, ki so branili svoja stališča in kritizirali družbo in so bili hkrati ženskega spola. Obadovo etiko, ki najpogosteje ni imela nobene solidne osnove v obstoječih družbenih predpisih in zakonih, iz katerih bi lahko črpala utemeljitev in opravičilo, je bilo mogoče najti v kritiki sistema, njegovih predstavnikih in neumnosti predpisov. S tega zornega kota gledano, so lahko bili edini pravi nadaljevalci Sokratovega obadskega vedenja samo tisti ljudje, ki so zahtevali temeljne spremembe v družbi, torej revolucionarji. Zato je razumljivo, da je moral v času razvitega kapitalizma pojem družbenega ujedljivca ponekod prerasti v človeka, ki z akcijo pod vprašaj postavlja celoten sistem.
Sledeč prav tej liniji razlaganja fenomena nenehnega kritika družbe, ki nujno zahteva temeljne spremembe, je irska pisateljica Ethel Lilian Voynich napisala roman Obad (1897), ki je pozneje postal vzorni iniciacijski roman za mlade komuniste po vsem svetu, še posebno v ZSSR in na Kitajskem. Ethel Voynich je lik Arthurja Burtona, ki je zaradi izdane ljubezni in vere postal borec za nacionalno in državno neodvisnost Italije, skonstruirala kot tragični lik, ki mora svoja prepričanja plačati z življenjem. Burton je popolno nasprotje salonskega obada, ki provocira neko ugledno družbo, je romantični in mesijanski junak.
Za izredno izobraženost in intelektualno usmerjenost Ethel Lilian Bool so bili ključni njeni starši, matematik in filozof George Bool ter feministka in matematičarka Mary Everest Bool, ki si je izmislila zabaven in izviren način za približevanje algebre otrokom. Po njenem stricu je poimenovana najvišja gora na svetu. Ethel se je poročila s poljskim političnim emigrantom in zbirateljem Wilfriedom Michaelom Voynichem. Pripisujejo ji, očitno brez kakršnekoli osnove, razmerje z britanskim agentom ruskega porekla in pustolovcem Sidneyjem Reillyjem: zdi se, daje bila stvarnost banalnejša in odvratnejša, kajti Reilly je Ethel ovadil policiji zaradi njenih političnih nazorov in aktivnosti …
Ethel v Obadu podaja umetniško močne, argumentativno razumne in razsvetljenske odgovore na vprašanje, kaj je tisto, kar mora temeljna sprememba družbe najprej opraviti, da bi osvobodila posameznike, ki jih uničuje pošast, ki jim omeji voljo in misel: Cerkev. Glavni junak romana, Arthur, sicer na koncu z življenjem plača, ker se je uprl Cerkvi, ki mu je pokvarila mladost in uničila ljubezen, vendar so rezultati njegovega boja vidni. V romanu je to osvoboditev in ustanovitev Italije, toda v romanu je vse zamenljivo, kar pojasnjuje, zakaj je bil tako priljubljen. V Evropi in Ameriki Ethel ni bila posebno priljubljena, vendar je njen roman “eksplodiral” po oktobrski revoluciji. V ZSSR so prodali več kot 2,5 milijona primerkov. Ethel Voynich je umrla leta 1960 in je imela redko srečo, da je kot avtorica doživela vpliv svoje knjige.
Celotno sliko nekako simbolično povezuje primer skrivnostnih rokopisov, ki jih je Ethelin mož kupil v Italiji in jih še niso dešifrirali: najbolj prepričljiva razlaga se glasi, da je to vrhunska intelektualna igra nekaterih izobražencev (morda študentov) v katerem od središč iger modrosti v času, ko so naokrog besneli vojna, nasilje, bolezni in norost. Po romanu Obad so v ZSSR leta 1955 posneli tudi film, ki je postal velika uspešnica, četudi ni prejel nagrade na festivalu v Cannesu. Šostakovičeva filmska glasba se še danes koncertno izvaja. Besedilo romana je za film predelal Viktor Škalovski. Arthurja je odigral Oleg Striženov, ki je nato postal najbolj priljubljen sovjetski igralec. Pred tem je v dvajsetih letih preteklega stoletja nastala še ena filmska verzija, Sergej Bondarčuk je leta 1980 posnel tretjo, vendar nobena ni bila tako prepričljiva v prikazovanju cerkvenega licemerja in njegovih posledic. Film je na youtubu in si ga je vredno ogledati.
Ključno vprašanje danes ostaja odprto: kako je mogoče, da obadova etika ni udomačena v EU, kako je mogoče, da v nizu slikovitih izrazov ta nikoli ni zaživel ne v javnem govoru ne v politični in družbeni praksi? Toda “obade” lahko prepoznamo v javnosti. Na osnovi zgodovine in današnjih praks je oživljanje termina nujno tudi zato, da bi zaščitili te redke posameznike.
Objavljeno v Sobotnem Večeru, v soboto, 27.9.2014
Ovod (1955)