Na prvem filmozofskem večeru v sklopu novega cikla »Mediozofija – o posredovanem svetu«, ki smo ga ob tej priliki na kratko tudi predstavili, smo si ogledali dokumentarni »zeitgeistovski« »pamflet« o sodobnih oblikah poslušnosti, anarhizmu, potrošništvu itd., z naslovom »On Modern Servitude aka De la servitude moderne« (O novodobnem suženjstvu). Po projekciji smo se pogovarjali z Maticem Primcom, angažiranim aktivistom, anarhistom in enim od iniciatorjev »Iniciative Mestni Zbor« (IMZ).
Kaj je mediozofija?
Že leta 2012 smo Zofijini zastavili program, ki smo ga poimenovali »Mediozofija« (lat. medium – posredovati, gr. sophia – modrost), katerega namen je aktivna kritična obravnava »posrednikov« med posameznikom, družbo in svetom. Skozi analizo teh posrednikov ali medijev, si v jedru procesa zastavljamo tri ključna vprašanja: kaj, kdo in kako.
Živimo v hrupnem in prenasičenem svetu informacij. Utapljamo se v nerelevantnih informacijah – informacijah, ki v glavnem niso vredne naše pozornosti. Mladi v povprečju preživijo 10 ur na dan v družbi kakšnega medija, iz česar je mogoče sklepati, da nas o svetu danes več naučijo mediji, kot se o njem lahko naučimo v šoli. Imamo preveč informacij in premalo znanja. Ne znamo več ločiti med tem, kar je pomembno za naše življenje v družbi, od tistega, kar ni. Novinarstvo, ki bi naj za nas interpretiralo svet, je ujeto v kapitalistične zahteve in odnose, večino zahodnih medijev tako recimo obvladuje samo nekaj velikih korporacij, ki tako nimajo nobene prave ovire pri širjenju svojih interesno specifičnih in nazorsko zelo ozkih ideologij. Kaže se potreba po večji medijski in državljanski pismenosti, za kar pa nam primanjkuje praktično vsega, kar je potrebno za uveljavljanje verodostojnih in uporabnih informacij o svetu, v katerem živimo. Peter Watkins, samosvoj angleški filmski teoretik, aktivist, režiser in scenarist verjame, da pozna razloge za protislovja, kot jih lahko na ta način danes prepoznavamo v sodobnih medijih. O tem v sklopu kritike sodobne medijske kulture spregovori kot o »medijski krizi«. »Medijska kriza« kot teza, je tudi v jedru našega cikla filmozofskih večerov.
»[…] Na kakšne načine se te vsebine, tj. partikularne vsebine, vednost kot takšna in nenazadnje ideologija sploh posredujejo? Kot pravijo komunikologi, je eden od možnih načinov ta, da opazujemo vsebinske kontekste in analiziramo tisti »kaj« sporočenega. Drugi način je, da opazujemo formo sporočanja in analiziramo »kako« sporočenega. Tretji način je, da opazujemo samo mesto sporočanja, institucionaliziranost medija, njegovo družbeno mesto in vlogo, potem pa analiziramo »od kod« sporočenega. Četrti način je, da opazujemo subjekta sporočanja, tj. nosilce, v množičnih medijih torej novinarje, nakar analiziramo »kdo« sporočanja. Peti način je še, da opazujemo učinke sporočanja in jih potem analiziramo.« (Boris Vezjak)
V sklopu aktualnega cikla filmozofskih večerov bomo v obravnavo zainteresiranim ponudili nabor nekaterih v medijih običajno spregledanih in premalo raziskanih tem. Za model smo si vzeli ameriško izobraževalno medijsko fundacijo »Media Education«. Media Education Foundation je neprofitna organizacija ustanovljena leta 1992, ki skrbi za produkcijo in distribucijo dokumentarnih filmov in drugih izobraževalnih gradiv, ki spodbujajo kritično refleksijo o družbenem, političnem in kulturnem vplivu ameriških množičnih medijev. MEF ponuja gradiva, ki so oblikovana tako, da pomagajo spodbujati razpravo o nekaterih najbolj aktualnih in kompleksnih problemih našega časa. Cilj je spodbuditi učeče, da o hiper-omreženem svetu okoli sebe mislijo kritično in na novi način.
Na ta način bomo za začetek poskušali obravnavati naslednje teme: oglaševanje in marketing, spol, vojna in nasilje, rasizem in diskriminacija, šport, industrija zabave, okoljska kriza, mediji. Seznam bomo dopolnjevali v skladu z interesom in voljo.Program bo potekal predvidoma enkrat na teden, ob petkih, večinoma v prostorih KC Pekarna, ko bomo organizirali javna srečanja, na katerih bomo skozi pogovor, vodeno debato (filokafe), ob kakšni pijači, v prijetnem vzdušju, medsebojno odprto soočali argumente, delili ugotovitve in snovali nove pristope. Predstavitve bodo potekale tudi v javnem prostoru, na različnih šolah, v mladinskih klubih in v kolikor nam bo to dopuščeno, tudi v množičnih medijih. Cilj je sprožiti razpravo o temah, ki so v medijih manj zastopane in doseči družbeno spremembo.
Leta 2012 smo podrobna navodila za sodelovanje v programu medijske pismenosti predstavili tudi v dokumentarnem stripu »Mediozofija«, ki si ga lahko ogledate v PDF dokumentu (velikost datoteke je 13 Mb): http://zofijini.net/predavanja_mediozofija/. (Vir: http://zofijini.net/mediozofija/)
Po uvodni predstavitvi programa, smo se posvetili angleški različici francoskega dokumentarnega filma »De la servitude moderne« (O novodobnem suženjstvu). Pod film se je podpisal Jean-François Brient in nosi letnico 2009. Navkljub propagandni naravi filma, smo se za projekcijo filma odločili, ker angažirano nagovarja celo vrsto tematik, ki jih imamo namen razvijati in raziskovati skozi cikel filmozofskih večerov.
Za uverturo in za pojasnitev nekaterih razmerij, ki jih film odpira, smo prebrali tudi nagovor avtorjev filma:
O novodobnem suženjstvu
“Vsaka resnica gre skozi tri faze: v prvi se ji posmehujejo, v drugi ji ostro nasprotujejo, v tretji pa postane samoumevna.” Arthur Schopenhauer
»O novodobnem suženjstvu« je naslov knjige in neodvisnega 52 minut dolgega dokumentarnega filma. Knjiga (in DVD, ki je priložen knjigi), sta pri določenih neodvisnih distributerjih v Franciji in v Latinski Ameriki na voljo brezplačno. Besedilo je bilo napisano na Jamajki oktobra 2007, dokumentarni film pa je bil dokončan v Kolumbiji maja 2009. Na voljo je v francoskem, angleškem, španskem, romunskem, portugalskem in italijanskem jeziku. Film je sestavljen iz podob pridobljenih predvsem iz komercialnih filmov in dokumentarcev.
Osrednji namen filma je razkriti stanje novodobnega suženjstva v okvirih totalitarnega trgovskega sistema in pokazati oblike mistifikacij, ki to servilno stanje maskirajo. Njegov namen je neposredno napasti prevladujočo organiziranost svetovne družbe.
Na širokem polju bitk svetovne državljanske vojne, je jezik pogosto uporabljen kot orožje. Zaradi zlorabe jezika je prava narava stvari namerno izkrivljena. Gre za to, da stvari ponovno poimenujemo s pravim imenom in odpravimo prevaro, obnovimo resnico. Tako imenovana liberalna demokracija je mit. Prevladujoča svetovna organizacija družbe ni niti demokratična, niti liberalna. Bistveno je, da se mit o liberalni demokraciji razkrije in nadomesti s tem, kar je v resnici, to pa je totalitarni trgovski sistem. To novo poimenovanje moramo širiti z namenom, da ljudi prebudimo v resničnost tega, kar jim trenutno vlada.
Nihče ne sme pričakovati, da bo tukaj našel rešitve ali že pripravljene odgovore, nekakšno razpravo o tem »kako narediti revolucijo?« To ni namen tega filma. Njegov namen je, da ponudi natančno kritiko družbe, proti kateri se moramo boriti. Ta film je predvsem militantno orodje, katerega namen je spodbuditi čim več ljudi, da si pričnejo postavljati vprašanja in širiti kritiko tja, kjer do zdaj ni imela dostopa. Ne potrebujemo guruja, ki bi nas poučil o tem, kako delovati. Svoboda, da delujemo, mora biti naš temeljni princip. Na prihod odrešenika ali knjige, ki jim bo podelila svobodo, če ji bodo dobesedno sledili, čakajo tisti, ki želijo ostati sužnji. Takšnim ljudem in dejanjem, ki so poosebljali revolucionarno avantgardo in so vodili proletariat proti svobodi, smo bili priča skozi celotno zgodovino 20. stoletja. Grozljivi rezultati tega govorijo sami zase.
Še več, obsojamo vse religije, ker ustvarjajo iluzije, ki nas zavajajo, da sprejemamo svojo bedno eksistenco, in ker lažejo in govorijo neumnosti o skoraj vsem. Vendar, v enaki meri obsojamo stigmatizacijo katere koli veroizpovedi. Tisti, ki soglašajo z idejami o sionistični zaroti ali islamski grožnji, niso drugega kot ubogi bedaki, ki so pomotoma zamenjali radikalno kritiko s sovraštvom in prezirom. Vse kar počnejo je, da proizvajajo nesmisle. Če se imajo nekateri med njimi za revolucionarje, je to precej verjetno bolj v duhu nacionalističnih revolucij 1930ih in 1940ih, kot revolucij osvoboditve, za katerimi stremimo mi. Potreba po grešnem kozlu je stara vsaj toliko kot civilizacija in ni nič drugega kot rezultat frustracij tistih, ki iščejo lahke odgovore na zlo, ki nas bremeni/prizadeva. Tukaj ne sme biti nobenih nejasnosti glede narave našega boja. Želimo si emancipacijo vsega človeštva, brez vsakršne diskriminacije (ali izjeme). Vsi za vse, je bistvo revolucionarne doktrine, ki smo ji zvesti.
Viri, ki so navdihnili to delo in moje življenje nasploh, so v filmu jasno razvidni: Diogen iz Sinope, Étienne de La Boétie, Karl Marx in Guy Debord. Tega ne skrivam, niti se ne pretvarjam, da sem izumil kolo. Prepoznavam in priznavam zasluge, ki jih imajo za moje razumevanje sveta. Tiste, ki najdejo v tem delu kakšne napake ali menijo, da je morda premalo revolucionarno, ali preveč radikalno, ali celo pesimistično, naj le predlagajo svojo vizijo sveta, v katerem živimo. Številnejši kot bomo v širjenju teh idej, bolj verjetno je, da bo prišlo do korenite spremembe.
Gospodarska, socialna in politična kriza je razkrila očiten neuspeh totalitarnega trgovskega sistema. Njegova ranljivost je bila razkrita in »vrata« so se odprla. Čas je, da to prednost strateško in brez strahu izkoristimo. Vendar moramo ukrepati hitro. Mehanizmi moči (avtoritete), ki se zavedajo radikalizacije upora, so pripravljeni na neprimerljiv preventivni napad, kakršnemu še nismo bili priča. Nujnost trenutka zahteva enotnost namesto delitev. Kar nas povezuje je pomembnejše od tega, kar nas ločuje. Vedno je zelo udobno kritizirati organizacije, posameznike ali skupine, ki se sklicujejo na socialno revolucijo. V resnici pa te kritike prispevajo k splošni paralizi, ki nas nagiba k prepričanju, da ni nič mogoče. Ne smemo se boriti proti napačnemu sovražniku. Tradicionalni spopadi znotraj revolucionarnih taborov, se morajo umakniti skupnemu delovanju vseh naših sil. Moramo dvomiti o vsem, tudi o dvomu samem.
Besedilo in film sta v javni domeni, mogoče ju je kopirati, distribuirati in predvajati brezplačno. Pod nobenim pogojem se ne smeta na kakršenkoli način prodajati ali komercializirati. Najmanj kar lahko rečemo je, da bi bilo nedosledno, če bi prodajali nekaj, kar ima za cilj obsodbo vseprisotnosti trga. Ofenziva v obliki boja proti zasebni lastnini, intelektualni ali kakšni drugi, je naše močno sredstvo proti tej aktualni prevladi. To je sila opremljena za hitre ofenzive ali povračilne udarce.
Ta film, ki je distribuiran izven vseh komercialnih in pravnih kanalov, ne bi mogel obstajati brez podpore tistih, ki organizirajo njegove predstavitve/projekcije. Film ne pripada nam, pripada tistim, ki ga želijo vpreči v revolucionarni boj.
Jean-François Brient in Victor León Fuentes (Vir: http://zofijini.net/o-novodobnem-suzenjstvu/)
Karkoli si o prikazanem filmu mislimo (transkript filma najdete na povezavi: http://zofijini.net/o-novodobnem-suzenjstvu-transkript/), ni mogoče zanikati, da film izhaja iz neke anarhistične tradicije. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj smo kot osrednjega gosta pogovora po filmu, povabili Matica Primca.
Matic Primc je aktivist in anarhist. Je ustanovni član in koordinator »Iniciative Mestni Zbor« (IMZ), v sklopu katere je podal predlog za uvedbo instituta participatornega proračuna v Sloveniji. Je ustanovni član ter koordinator za Slovenijo mednarodne organizacije za participativno družbo (IOPS), ki po vsem svetu združuje več kot 3300 članov. Aktiven pa je med drugim tudi v okviru »Federacije za anarhistično organiziranje« (FAO).
Četudi Matic pritrjuje tezi, da gre v izhodišču nedvomno za anarhističen film, po njegovem mnenju ne ponuja nikakršnih argumentov, ampak zgolj posplošuje in je na ta način bolj podoben »pridigi«. Razen že prepričanih, za ideje, ki ji predstavlja, ne uspe pritegniti nikogar.
Vedno je zanimivo, ko film uporablja formo, ki jo kritizira, v smislu »cilj posvečuje sredstva«. To je sicer v določeni propagandnih akcijah precej pogosta praksa, ki pa po mnenju sogovornika ne more biti učinkovita, saj v tovrstnem merjenju potem ponavadi zmaga tisti, ki ima večji megafon.
Anarhizem
Podobno, kar smo na prejšnjem srečanju rekli za humanizem, je veljalo tudi tokrat. Ponovno smo se namreč soočili s precej kompleksnim in ne-enoznačnim pojmom – anarhizmom. Zato smo preverili eno od bolj splošnih definicij:
»Kaj pomeni “anarhija”? Pojem izvira iz grških besed an (brez) in arche (oblast), kar dobesedno pomeni brezvladje, v družbeno – filozofskem smislu pa označuje družbo brez oblasti in vseh oblik prisile, ki temelji na pravici, enakosti in medsebojnem sodelovanju svobodnih posameznikov.
Kaj hočejo anarhisti? Ukinitev vlade in vsake oblasti, ki deluje po načelih prisile in svojo voljo vsiljuje drugim. Svobodno družbo enakopravnih posameznikov, ki bo temeljila na medsebojnem sodelovanju, ne pa na principu ukazujoče oblasti in poslušnih državljanov. Odpravo zasebne lastnine zemlje, surovin in delovnih sredstev, s katerimi lastniki izkoriščajo delo drugih.« (Vir: http://www.ruleless.com/portal/faq.php#b1)
Anarhizem je po mnenju Matica v osnovi zelo enostaven koncept. Vsaka družba temelji na neki prisili, razlika pa je v tem, kdo določa kaj je ta prisila. Anarhisti verjamejo, da avtoriteta ne sme obstajati, razen ko se lahko pokaže kot legitimna in jo ljudje sprejmejo. Velikokrat se narobe razume, da je anarhizem brez pravil, ima pa prav nasprotno veliko pravil. Bistveno je namreč to, kdo ta pravila postavlja. V primeru anarhizma je to skupnost, vendar ne skupnost kot država. Anarhizem se večini zdi naiven zaradi pomanjkanja premisleka, večina naših odnosov je namreč relativno anarhističnih. Pri izobraževanju, ki je na nek način družbena prisila, pride do svojevrstnega paradoksa. Anarhističen način izobraževanja je tako utemeljen na raziskovanju in pomoči pri tem raziskovanju. Za to raziskovanje pa je bistveno, da izhaja iz življenja, je uporabno in koristno, ter organsko raste iz potreb.
Neposredna demokracija
Na kratko smo spregovorili tudi o pobudah kot sta IMZ in participatorni proračun, ki sodita v domeno neposredne demokracije. Neposredna demokracija ni čisto ali samo anarhistični koncept. V zdajšnjem sistemu je tako, da če oddaš »glas«, ga s tem vržeš stran. Zakaj je Slovenija, in seveda ne samo Slovenija, nedemokratična država? V ustavi namreč piše, da ljudje neposredno ne morejo odločati. So sicer nosilci oblasti, odločajo pa lahko samo njihovi predstavniki. Tega ne bi zapisali, če se ne bi že v naprej predvidevalo, da bodo predstavniki odločali drugače, kot je volja ljudstva.
K ideji neposredne demokracije sodi tudi institut participatornega proračuna. V jedru te idej, katere predlagatelj je v Mariboru prav Matic, je vprašanje, čemu predstavniki odločajo o porabi denarja, ki je namenjen za zadovoljevanje potreb občanov, in zakaj tega ne počnejo občani sami, ki najbolje vedo kje so potrebe? Logičen korak je, da se umakne vmesni člen in naj občani povedo kam z denarjem.
Ideja, kako bi družbo organizirali po participativnih principih, je tudi vodilo mednarodne organizacije za participativno družbo (IOPS), v kateri Matic aktivno sodeluje in predstavlja model, kako bi idejo sodelovalne demokracije razširili po vsem svetu.
Matic iz prakse ugotavlja, da se revni procesov neposredne demokracije zelo slabo udeležujejo. Kot razlog za to vidi sistemsko kulturno diskriminacijo. Na zborih pogrešajo tudi mlade. Na srečanja prihaja predvsem upokojeni višji sloj. Velika ovira so v teh procesih razni funkcionarji, ki poskušajo vsako priložnost izkoristiti za nabiraje točk in ne spoštujejo nobene kulture razpravljanja, jih pa na zborih učinkovito omejujejo. Na zborih so sicer dobrodošli vsi, vendar ne dovolijo propagande. Da se na tak način ne vzpostavijo neformalni centri moči, kot je to v družbi običajno, dovolijo, da vsak nastopa samo kot občan.
Matic nedavnih slovenskih vstaj ne smatra kot razočaranje, ker kaj veliko od njih niti ni bilo pričakovati. Vstaje niso orodje za formiranje boljše politike. Na njih lahko samo poveš proti čemu si, težje pa je na ta način povedati za kaj si. To zahteva več debate, angažma, kar pa je tudi veliko bolj zahtevno. Tehnologija nam je lahko pri tem v pomoč v delu, ki se tiče informiranja in povezovanja, vendar to ni način kako delati spremembe. Bistvo družbene interakcije je seveda osebni stik. V domačem okolju, za računalnikom je vsak podvržen sebičnim impulzom, v skupnosti, v prisotnosti drugih ljudi pa je to povsem drugače. Matic meni tudi, da je vera v moč posameznika konstrukt. Če bi se vsak posameznik sam boril proti sistemu je jasno, da bo izgubil, če pa se posamezniki organizirajo v skupnost, imajo za zmago veliko več možnosti.
Kot kažejo analize in ankete, so ljudje z življenjem, tudi v Sloveniji, pretežno zadovoljni. Kljub temu je opaziti zaskrbljujoči nivo resigniranosti in pasivnosti, v smislu, da se nič ne da spremeniti. Razlog za to je po mnenju Matica v tem, da niso seznanjeni, poučeni o delovanju, ki bi prinašalo rezultate. Pri tem pride uspešno do izraza tudi odtujenost, atomizacija, ki jih onemogoča. Kot smo ugotovili v razpravi, se posebej mladi niti ne čutijo dolžne, da bi bili aktivni državljani. Menijo, da so za to plačani drugi, s čemer uspešno prelagajo odgovornost s svojih ramen. Tudi v izobraževalnem sistemu jim nihče ne pove, da morajo dvomiti, raziskovati, po drugi strani pa jim tudi družba ne nudi nekih perspektiv. Vzpostavljajo se lahko samo kot potrošniki. Posledica je seveda ta, da imajo veliki ego in malo sposobnosti. To je na nek način strategija preživetja in sistem je tisti, ki to od njih zahteva. Ko nam bo šlo »za nohte«, se bomo spet kolektivizirali, trenutno pa smo v situaciji, ko v javnem prostoru shizofreno hkrati sledimo obema pozivoma: »stopimo skupaj« in »bodimo sebični«.
Pri tej indoktrinaciji ima veliko vlogo tudi koncept spektakla. Nedavne olimpijske igre so recimo naš kolektivni nacionalni ponos še dodatno utrdile skozi šport. Šport se tako nekritično dojema kot emancipacijska dejavnost, orodje in lepilo. Šport je sublimat nacionalnih uspehov, je nova religija in ventil za strese.
V družbi smo priče vsesplošnemu poblagovljenju. Velika mednarodna podjetja so trenutni najbolj avtoritarne strukture, kar jih imamo v družbi. Problem je v tem, da nekatere korporacije že pošteno presegajo nacionalne ekonomije, v njih pa ni niti sledi o kakšni demokraciji, niti se, za razliko od nacionalnih držav, ne pretvarjajo da to so. Tam vlada absolutna oblast. In ta učinkovitost razvija filozofijo prisile v tekmovalnost, kjer ne boš zmagal, če boš pomagal drugim. Po mnenju Matica, morajo o tem kaj se bo proizvajalo, odločati ljudje, za zgled pa je ponudil demokratično upravljanje podjetij. Pri tem kot največji problem omeni umik s trga. Z učinkovitostjo in konkurenčnostjo kot jo diktira trg, ima težave tudi anarhizem, saj je zamuden in okoren, na drugi strani pa je odločanje seveda poenostavljeno do te mere, da omogoča hitro in učinkovito delovanje.
Anarhizem je stvar procedure pri odločanju, saj imamo zdaj sistem, v katerem se ne moremo odločati. Anarhizem seveda ni popoln sistem, je pa cilj, ki ga bomo dosegli ali pa bomo izumrli. So pa tudi v anarhizmu pomembni vmesni koraki in kompromisi. Sicer Matic ne dvomi, da imajo v glavnem vsi ljudje dobre namene, a samo dobri nameni so ničvredni. Na koncu vedno šteje predvsem kaj narediš in delaš.
Na naslednjem filmozofske večeru pod naslovom »Zeleni kapitalizem?«, v petek 4.4., ob 18h, v Infopeki, bomo uvodoma pogledali dokumentarni esej »Advertising and The End of the World«, sledil pa bo pogovor s filozofoma dr. Tomažom Grušovnikom in Dejanom Savićem, sicer tudi zastopnikom za energetsko politiko pri Greenpeace Slovenija.