Poglavje I: Uvod
»Moj optimizem temelji na gotovosti, da bo ta civilizacija propadla, moj pesimizem pa na tistem, kar nas vodi v ta propad.«
Poglavje II: Prostovoljna sužnost
»Čas je pač tak, da norec slepca vodi«
William Shakespeare
Novodobno suženjstvo je prostovoljno; vanj množično privolijo sužnji, ki tavajo po površju Zemlje. Kupujejo blago, ki jih vsak dan bolj zasužnjuje. Sužnji delajo v službah, ki jih odtujujejo. Sami izberejo gospodarja, ki ga bodo ubogali. Da se ta absurdna tragedija lahko udejanji, je sužnjem treba privzgojiti ignoranco do lastnega izkoriščanja in odtujevanja. To je bizarna modernost današnjega časa. Podobno kot v suženjstvu starega in srednjega veka ali časa prvih industrijskih revolucij, smo tudi danes priče nastajanja razreda popolnoma zasužnjenih ljudi. Le da se ti tega ne zavedajo, oziroma se zasužnjevanja ne želijo zavedati. Ne uvidijo edinega uporabnega orožja, ki jim je na voljo: upora. Sužnji brez ugovora žive bedno, vnaprej izoblikovano življenje. Otopelost in vdanost v usodo sta vira njihove nesreče.
To je nočna mora novodobnega sužnja, čigar edini življenjski cilj je, biti del tega mračnega ustroja odtujevanja.
Zatiranje postane moderno, povsod širi mistifikacije, ki zakrivajo naše suženjsko stanje.
Razkriti stvarnost, takšno kot je, in ne kot jo predstavlja moč, je najbolj pristna subverzija.
Samo resnica je revolucionarna.
Poglavje III: Načrtovanje mest in stanovanjska politika
»Urbanizem – “načrtovanje naselij” – je kapitalistični nadzor nad naravnim in človekovim okoljem. Kapitalizem sme oz. mora zaradi težnje po popolnem nadzoru preoblikovati celoten prostor v njemu lasten okras.«
Guy Debord, Družba spektakla.
Medtem ko sužnji gradijo svet z lastnim odtujajočim delom, okras sveta postane ječa, v kateri bodo morali živeti. Mizeren svet brez okusa in vonja, kraj bede, ki je lastna prevladujoči obliki produkcije.
Ta okras se nenehno spreminja. Nenehno spreminjanje okolja, upravičujeta splošna amnezija in negotovost, s katerima morajo živeti prebivalci. Cilj sistema je oblikovati vse po svoji podobi: svet postaja vse bolj umazan in hrupen – podoben tovarni.
Vsak kos zemlje pripada državi ali posamezniku. Ta družbena kraja s prilaščanjem zemlje je vidna v obliki zidov, ograj, pregrad in meja. To so vidni pokazatelji razdelitve, ki je vseobsegajoča.
Poenotenje prostora zaradi gospodarskih razlogov je najpomembnejši cilj naše žalostne dobe. Svet mora postati ogromna in učinkovita avtocesta za lažji transport blaga. Vsaka prepreka – človeška ali naravna – mora biti uničena.
Nehumana nasičenost novodobnih sužnjev na majhnem prostoru, odraža njihova življenja in daje vtis kletk, ječ in jam. V nasprotju s sužnji ali zaporniki, novodobni suženj svojo kletko plačuje.
»Ni človek tisti, ki je postal nenavaden, temveč svet.«
Antonin Artaud
Poglavje IV: Blago
»Blago se zdi na prvi pogled samoumevna, trivialna reč. Njegova analiza pokaže, da je zelo kočljiva, polna metafizične zvitosti in teoloških muh.«
Karl Marx, Kapital, 4. knjiga, 1. poglavje.
V ta ozek in žalosten prostor, ki ga naseljujejo, sužnji kopičijo blago, ki jim preko vseobsegajočega oglaševanja obljublja srečo in zadovoljstvo. Žal, več blaga nakopičijo, bolj se jim sreča izmika.
»Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?«
Evangelij po Marku 8:36
Blago, po naravi ideološko, odtujuje od dela tistega, ki ga proizvaja, in ločuje od življenja tistega, ki ga troši. V prevladujočem gospodarskem sistemu, poraba ne določa produkcije, temveč produkcija porabo. Nove potrebe se redno proizvajajo in po mnenju mnogih postajajo osnovne: začelo se je z radiem, nadaljevalo z avtomobilom, kasneje s televizijo, računalnikom in sedaj z mobilnim telefonom.
Vso to blago, hitro in množično razširjeno, močno vpliva na človeške odnose: ljudi izolira in hkrati širi prevladujoča sporočila sistema. “Vse, kar posedujemo, bo sčasoma posedovalo nas.”
Poglavje V: Prehranjevanje
»Za nekatere strup; za druge hrana.«
Paracelsus
Način prehranjevanja sodobnega sužnja najlepše pokaže stopnjo njegovega propada. Premalo časa za pripravo hrane, sužnja prisili k trošenju hitro pripravljenih obrokov agro-kemijske industrije. Suženj tava po supermarketih, kjer išče nadomestke, ki jih nudi družba lažnega izobilja. Spet je svoboda izbire le iluzija. Izobilje hrane kaže na degradacijo in ponarejanje živil. Gre za nič drugega kot za gensko spremenjene organizme, mešanice barvil in konzervansov, pesticidov, hormonov in ostalih sodobnih izumov. Takojšnja zadovoljitev potreb vpliva na način prehranjevanja sužnja. To je motivacijski faktor vseh vrst potrošnje. Posledice so vidne povsod.
Vendar šele ob soočenju s pomanjkanjem večine, lahko zahodnjak uživa v prednostih nespametne potrošnje. Posledično je Beda v totalitarni trgovski družbi navzoča povsod. Pomanjkanje je druga plat lažnega izobilja. Kljub bogati oskrbi kmetijske industrije, v sistemu, kjer neenakopravnost pomeni napredek, ne sme lakota nikoli izginiti.
»Prepričani so, da je človek, čeprav je največji hudodelec med vsemi živimi bitji, krona stvarstva. Vsa druga bitja so baje ustvarjena zgolj za zadovoljevanje njegovih potreb po hrani, kožuhovini, da jih muči in iztreblja.«
Isaac Bashevis Singer
Druga posledica domnevnega izobilja, so mnoge “koncentracijske” tovarne in množično ter surovo iztrebljanje vrst za preživetje zasužnjenih. To je osnova prevladujočega načina produkcije. Življenje in človeštvo se ne moreta upreti bogatenju peščice.
Poglavje VI: Uničevanje okolja
»Žalostno je pomisliti, da narava govori in da človeški rod ne posluša.«
Victor Hugo
Izkoriščanje naravnih virov, masovno pridobivanje energije in blaga ter odpadki razsipne potrošnje, ogrožajo možnosti za ohranitev Zemlje in živih vrst na njej. Vendar pa kruti kapitalizem zahteva nenehen razvoj. Potrebno je proizvajati in proizvodnjo ohranjati.
Tisti, ki onesnažujejo, se danes lažno predstavljajo kot zaščitniki okolja. Ti klovni nas pod sponzorstvom multinacionalk poskušajo prepričati, da lahko z majhno spremembo naših navad rešimo planet pred katastrofo. In medtem ko krivdo valijo na nas, nadaljujejo z onesnaževanjem okolja in našega duha. Te slabe, lažne ekološke poglede ponavljajo podkupljeni politiki v svojih sloganih. Vodilni se izogibajo bistvenim spremembam v produkcijskem sistemu, kot vedno, so spremembe zgolj površne, stvari pa ostajajo nespremenjene.
Poglavje VII: Delo
Delo (francosko: travail), lat. Tripalium “tri palice”, “mučilna naprava”
Za sodelovanje v krogu nepremišljene potrošnje mora imeti posameznik sredstva, torej mora delati oz. se mora prodati. Prevladujoči sistem zagovarja delo, kot njegovo najpomembnejšo vrednoto; sužnji morajo delati, da si lahko na kredit kupijo mizerna življenja. Sužnji se na delovnem mestu izčrpajo, tam porabijo svojo življenjsko moč in morajo prenašati najkrutejša poniževanja. Življenje zapravijo za opravljanje mučnih opravil za korist peščice. Sodobno zaposlovanje je izumljeno kot metoda zastraševanja, ki sužnje prisili v neskončno hvaležnost vladajoči eliti.
Kaj bi počeli, če jim ne bi bilo treba prenašati mučenja, ki mu pravimo delo? Te odtujajoče aktivnosti so predstavljene kot osvobajajoče. Kakšna degradacija in nesreča!
Vedno pod pritiskom časa in biča; vsak gib sužnja je usmerjen v večanje produktivnosti. Znanstvena organizacija dela je vir delavčeve ločitve od samega sebe, sad njegovega truda in časa -, ki je zapravljen v avtomatizirani produkciji blaga ali uslug. Njegovo delo je zamenjano z delom tovarniških strojev ali računalnikov v pisarnah. Plačanega dela ne bo nikoli več nazaj.
Vsak delavec ima dodeljeno ponavljajočo obveznost – fizično ali intelektualno. Delavec je specialist na svojem področju. Ta specializacija je vidna na svetovni ravni v okvirih mednarodne delitve dela. Zasnovano na Zahodu, narejeno v Aziji, smrtonosno v Afriki.
Poglavje VIII: Kolonizacija vseh delov življenja
»Človek je pogojen z delom, da se obnaša produktivno; izven delovnega mesta ravna enako.«
Christophe Dejours
Ker sistem produkcije sega v vse sektorje življenja, sodobni suženj prosti čas zapravlja v brezdelju ali načrtovanih počitnicah. Noben del njegovega življenja se ne izogne sistemu. Človek je polno zaposleni suženj.
Poglavje IX: Komercialna medicina
»Zaradi medicine umiramo počasi.«
Plutarh
Zaradi splošne degradacije okolja, zraka, ki ga diha, hrane, ki jo troši, stresa na delovnem mestu, zaradi splošnega stanja družbe, se novodobni suženj sooča z novimi boleznimi. Njegov hlapčevski položaj je neozdravljiva bolezen. Le popoln izstop s trenutnega stanja, bi mu omogočil okrevanje.
Zahodna medicina pozna le en način zdravljenja bolezni – pohabitev. V komercializirani medicini so pacienti deležni operacij, antibiotikov, kemoterapije. Iščejo se le posledice, ne pa tudi izvori bolečin. Takšen pristop bi vodil v obsodbo družbene strukture v njeni totalnosti.
Trenutni sistem poenostavi vse v blago, tudi naša telesa. V predmete študij in eksperimentov psevdo-modrecev komercialnega zdravstva in molekularne biologije. Gospodarji sveta želijo patentirati vsako živo bitje. Popolno sekvenciranje DNK človeškega genoma je začetek nove strategije, ki temelji na moči. Dekodiranje genskih zapisov služi le širjenju moči in nadzora.
Lastna telesa nam, kot mnoge druge stvari, ne pripadajo več.
Poglavje X: Ubogljivost kot druga narava
»Z ubogljivostjo razvijamo refleks podrejanja«
Anonimni avtor
Najboljši del življenja suženj izpusti, a vztraja, ker je vedno ubogal. Ubogljivost mu je prešla v kri. Ne pozna razloga, uboga le, ker ve, da mora. Ubogaj, ustvarjaj, troši – ta triptih vlada njegovemu življenju. Uboga starše, učitelje, svoje gospodarje, najemodajalce in trgovce. Uboga sile zakona, vse oblike oblasti, saj ne zna ravnati drugače. Najbolj se boji neposlušnosti, saj ta vodi v tveganje, dogodivščino, spremembo. Kot otrok, ki se boji, da se bo izgubil, se novodoben suženj počuti izgubljenega brez sistema moči, ki ga je ustvaril. Zato se njegova poslušnost nadaljuje.
Strah nas dela sužnje in nas v takšnem stanju ohranja. Klanjamo se gospodarjem sveta, živimo življenje poniževanja in bede. Vse zaradi strahu.
Vseeno pa smo številčnejši od vladajočega razreda. Ta ne črpa moči iz policije, temveč iz naše privolitve. Strahopetnost utemeljujemo s silami, ki nas nadzirajo z razlago, polno moralizirajočega humanizma. Odklanjanje revolucionarnega nasilja je zasidrano v mislih tistih, ki nasprotujejo sistemu, hkrati pa zagovarjajo njegove vrednote.
Ko pa mora oblast vzdrževati prevlado, se poslužuje tudi nasilja.
Poglavje XI: Represija in nadzor
»Ko vlada nepravično zapira ljudi, je mesto pravičnega človeka v zaporu«
Henry David Thoreau, Državljanska nepokorščina
So posamezniki, ki jim uspe uiti manipulaciji, a so zato pod konstantnim nadzorom. Vsak upor velja za odklonilno obnašanje ali terorizem. Svobodo uživajo tisti, ki zagovarjajo komercialne interese. Zato je opozicija prevladujočega sistema popolnoma nevidna. Za uporne je represija edini zakon. Molčečnost številčnejšega razreda zatiranih sužnjev, je posledica politične in medijske kampanje, ki zanika obstoj tega konflikta.
Poglavje XII: Denar
»Kar smo nekoč počeli iz ljubezni do Boga, počnemo danes iz ljubezni do denarja. Torej iz ljubezni do tega, kar nam daje občutek največje moči in čiste vesti«
Friedrich Nietzsche, Aurora
Kot sužnji v preteklosti, tudi novodobni suženj potrebuje misticizem in boga, da ublaži zlo, ki ga muči in trpljenje, ki ga prevzema. A ta novi bog, kateremu je dal dušo, je ničvreden: kos papirja, številka, ki z dogovorom dobi umetno vrednost. V imenu tega Boga ljudje delajo, študirajo, se borijo in se prodajajo. Zaradi tega Boga zapustijo svoje vrednote in so pripravljeni narediti karkoli. Verjamejo, da več denarja pomeni manj omejitev. Kot da sta svoboda in lastništvo neločljiva. Toda svoboda je askeza, ki izvira iz samoobvladovanja in aktivnega delovanja. Biti, in ne imeti. Posameznik se mora upreti služenju in brezpogojni ubogljivosti. Za svobodo je potrebno prelomiti navade, česar pa si očitno nihče ne upa.
Poglavje XIII: Ni alternative prevladujoči organizaciji družbe
Acta est fabula
»Pravljica je končana«
Novodobni suženj je prepričan, da trenutna ureditev nima alternative. Vdal se je temu življenju, ker misli, da drugačnega ni. V tem je moč sedanje prevlade. Ta vzdržuje iluzijo, da je sistem, ki se je razširil po vsem svetu, konec zgodovine. Podjarmljen sloj je prepričal, da je ta ideologija del človeške pristne nravi in zato samoumevna. Sanje o drugačnem svetu so prepovedane s strani medijev in vseh vej oblasti. V resnici pa je pravi zločinec tisti, ki – zavestno ali ne – prispeva k blaznosti prevladujoče družbene strukture. Sedanji sistem je najhujša oblika norosti.
Poglavje XIV: Podoba
»Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil«.
Daniel 3:18
V luči svetovnega opustošenja, mora sistem osvojiti zavest zasužnjenih. Represija se že zgodaj odrazi v slepitvi in se jo uporabi pri izobraževanju sužnjev. Ti morajo odmisliti svoj suženjski položaj, svoje zapore in bedna življenja. Hipnotizirane množice, povezane z zasloni, ki jih vsakodnevno spremljajo, to potrjujejo. Podobo svojega trajnega nezadovoljstva prikrivajo s popačeno podobo sanjskega življenja, polnega denarja, slave in dogodivščin. A njihove sanje so bedne prav tako kot njihova življenja.
So podobe za vse in vsakogar. Te podobe sestavljajo ideološko sporočilo moderne družbe in so sredstva enotnosti in propagande. Ko sta človeškemu rodu odvzeta lasten svet in življenje, se te podobe množijo. Prva tarča teh podob so otroci. Biti morajo neumni in nezmožni mišljenja ter kritike. Del krivde za to nosijo starši, ki so se predali sodobnemu komunikacijskemu aparatu. Ti kupujejo blago, ki zasužnjuje njihove potomce. Svojo vlogo v izobrazbi otrok prepuščajo drugorazrednemu in blamiranemu sistemu.
Podobe se prilagajajo starosti in socialnemu razredu. Novodobni sužnji zamenjujejo te podobe s kulturo, in včasih z umetnostjo. Trg se zanaša na osnovne gone, da lahko trži katerokoli blago. To posebej vpliva na ženske, ki so najbolj zasužnjene v današnji družbi. V njej obstajajo zgolj kot objekt potrošništva. Tudi podobi upora je bil odvzet prevratniški potencial. Podoba je danes najpreprostejša in najučinkovitejša oblika komunikacije. Ustvarja idole, poneumlja množice, jim laže in v njih vzbuja frustracije. Ta trgovska ideologija se povsod razširja s podobo. Njen cilje je vedno enak: prodati. Naj bo to način življenja, izdelki, vedenje ali blago. Ne glede na vse, prodati..
Poglavje XV: Zabava
Ti pomilovanja vredni sužnji se zabavajo, a zabava le zakrije težave, ki jih pestijo. Svoja življenja so prepustili drugim, da z njimi počnejo karkoli, in se pretvarjajo, da so na to ponosni. Hlinijo zadovoljstvo, a temu nihče ne verjame. Celo sebe ne morejo prepričati. Zapravljajo svoj čas z gledanjem idiotov, zaradi katerih se smejejo, pojejo, sanjajo ali jočejo.
Preko športnih medijev, suženj doživlja uspeh, neuspeh, trud in zmago, ki jih ne izkusi več v živo. Pred TV ekranom živi življenje drugih. Medtem ko so rimski cesarji v suženjstvo zvabili državljane z obljubo “kruha in iger”, se novodobno suženjstvo dosega skozi zabavo in s trošenjem praznine.
Poglavje XVI: Jezik
»Mislimo, da obvladujemo besede, v resnici besede obvladujejo nas.«
Alain Rey
Nadzor zavesti je posledica zlorabe jezika s strani družbeno in ekonomsko vladajočega razreda. Kot gospodarji vseh komunikacijskih sredstev, elita širi tržno ideologijo skozi besede z ustaljenimi, pristranskimi in izmišljenimi pomeni.
Besede delujejo nevtralno in njihova definicija se zdi jasna. Vendar pod nadzorom moči, dajejo življenju povsem drugačen pomen. V osnovi je to jezik ravnodušnosti in nebogljenosti.
Je jezik pasivnega odobravanja stvari, kot so in kot bi morale ostati. Besede so hlapci vladajočega sistema življenja, z rabo jezika oblasti se obsodimo na nezmožnost.
Rešitev tega problema je v jedru boja za emancipacijo človeštva. To ni dodatna oblika prevlade, temveč samo jedro načrta totalitarnega trgovskega sistema za zasužnjevanje.
S ponovnim prilaščanjem jezika in s tem komunikacije, se pojavi možnost radikalne spremembe. Na ta način se revolucionarno in poetično združita. V kolektivnem vrenju se govorjena beseda ponovno izoblikuje. Spontana ustvarjalnost je v vseh nas in je gonilna sila enotnosti.
Poglavje XVII: Iluzija volitev in parlamentarna demokracija
»Voliti pomeni odreči se svojemu glasu.«
Elysées Reclus
Kljub vsem okovom, je novodobni suženj prepričan v svoje državljanstvo. Iluzijo izbire in svobodnega odločanja poganja možnost volitev in določanje tistih, ki bodo vodili njegove zadeve. Je pri izbiri družbe, v kateri želimo živeti, sploh kakšna bistvena razlika med socialnimi demokrati in populistično desnico v Franciji, med demokrati in republikanci v ZDA, med delavsko in konzervativno stranko v Združenem kraljestvu? Opozicije ni, saj se glavne stranke strinjajo glede najpomembnejših stvari – ohranitev trenutne trgovske družbe. Nobena izmed strank na oblasti ne podvomi v dogmo blaga. In te politične stranke skupaj z mediji nadzorujejo informacije. Razpredajo o nepomembnih temah ter ohranjajo »status quo«. Prepirajo se, kateri si bo lastil to, kar ponuja trgovska družba. Te malenkostne prepire širijo mediji z namenom odvračanja ljudi od pomembnih tem – odločanja o družbi, v kateri želimo živeti. Površinskost in trivialnost zasenčita soočenje idej. Nič od tega, niti od daleč, ni podobno demokraciji.
Pravo demokracijo v osnovi definira sodelovanje državljanov pri vodenju družbenih zadev. Demokracija je neposredna in sodelovalna. Zborovanje in stalen dialog glede organizacije življenja sta najizvirnejša izraza demokracije. Zastopstvo in parlament, kot obliki vladanja, izkoriščata demokracijo tako, da zmanjšujeta moč državljanov na raven volitev, torej na nič. Izbira med svetlo- in temno-sivo, ni pravo odločanje. Sedeže v parlamentu v večini zasede vladajoči razred, pa naj je to desnica ali psevdo levičarska socialna demokracija.
Moči ni treba osvojiti, temveč jo je treba uničiti. Po naravi je tiranska, pa če je v rokah kralja, diktatorja ali izvoljenega predsednika. Le suženj v parlamentarni “demokraciji” verjame v iluzijo izbire gospodarja, ki ga bo ubogal. Zaradi volitev je soodgovoren za diktaturo, pod katero živi. Ni suženj zaradi gospodarjev. Gospodarji obstajajo, ker voli za to, da ostane suženj.
Poglavje XVIII: Totalitarni trgovski sistem
»Narava ni ustvarila ne gospodarjev, ne sužnjev; nočem ustvarjati zakonov, niti jih upoštevati.«
Denis Diderot
Vladajoči sistem je tako definiran s vseprisotnostjo trgovske ideologije. Ta zavzema vsak del življenja. Sili nas, da “proizvajamo, prodajamo, trošimo in kopičimo”. Vladajoči sistem je omejil vso človeško interakcijo na puste trgovske odnose in naš planet na blago. Biti moramo servilni. Imamo le eno pravico – pravico do zasebne lastnine. Obstaja le en bog – denar. Izpostavljanje je pod nadzorom tistih, ki so na oblasti. Oder je rezerviran za govorce in govore tistih, ki podpirajo prevladujočo ideologijo. Kritično mišljenje se izgubi v morju medijev, ki določajo, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme videti in česa ne.
Vseprisotnost ideologije, čaščenje denarja, medijska pristranskost, odsotnost demokratičnega pluralizma, pomanjkanje jasne opozicije, želja po preoblikovanju človeštva in celotnega sveta po lastni podobi in represija v vseh oblikah. To je pravi obraz sodobnega totalitarizma. Večina temu pravi “liberalna demokracija”. Potrebno pa jo je poimenovati, kar je v resnici – totalitarni trgovski sistem.
Človeštvo, družba in celoten planet služijo tej ideologiji. Ta sistem je dosegel, česar nobenemu totalitarnemu sistemu ni uspelo – prevlado nad svetom s pomočjo lastne ideologije. Danes je izogib temu nemogoč.
Poglavje XIX: Obeti
Zatiranje se širi v vse dele življenja, hkrati pa se pojavlja upor v obliki družbene vojne. Nemiri se spet krepijo in napovedujejo revolucijo.
Konec totalitarne trgovske družbe ni več stvar izbire, temveč nujnost. Moč se širi in je vsepovsod, prav tako vsepovsod jo je treba napadati.
Ponovna prisvojitev jezika, stalna revolucija v vsakdanjem življenju, neposlušnost in odpor, so ključni elementi upora zoper uveljavljeni red. Za prehod upora v revolucijo, moramo vse individualne upore združiti v enotno fronto.
Združiti moramo vse revolucionarne sile. Uspelo nam bo, če se bomo zavedali preteklih neuspehov. Ne sterilni reformizem, niti totalitarna birokracija ne moreta odpraviti našega nezadovoljstva. Potrebna je iznajdba novih oblik organizacije in boja.
Samoupravljanje in neposredna demokracija, so temelji te nove organizacije, ki mora biti oblikovno in vsebinsko nehierarhična.
Moči ni treba osvojiti, treba jo je uničiti.
Gospoda! Kratek je življenja čas /…/ Če živimo, živimo, da hodimo po kraljih.”
William Shakespeare, Henrik IV
Jean-François Brient
Prevedla Barbara Bosina