“S premišljenostjo ni tako kot s pogumom in modrostjo, ki — tako prvi kot druga — bivata v določenem delu polisa in mu tako onemogočata, da je zaradi prvega pogumen in zaradi druge moder; premišljenost ne učinkuje tako, ampak se razteza naravnost po celem polisu skozi vse ter združuje v sozvočje istega napeva najšibkejše, najmočnejše in tiste, ki so vmes med obojimi, v kakršnem koli smislu hočeš — po razumnosti, moči, mnoštvenosti, premoženju ali kateri koli podobni stvari —, tako da nadvse pravilno trdiva, da je ta sloga premišljenost, namreč naravno soglasje med slabšim in boljšim delom glede tega, kateri od obeh naj vlada tako v polisu kot v slehernem posamezniku.”
— Platon, Država, IV, prevod Gorazd Kocijančič
Platon je zasnoval mnoge ideje, ki se zdijo v očeh današnjega človeka in tudi tedanjega Grka skrajno nenavadne, če ne že v popolnem nasprotju z ustaljenimi normami in prepričanji, ki njemu samemu niso bila nikakor všeč in se je nad njimi v veliki cenzuri tretje knjige temeljito znesel. Njegov najslavnejši, najvplivnejši, še prej pa najbolj kontroverzen izdelek je bila Država, ali Politeja, idealna politična tvorba (pri starih Grkih polis), ki je za razliko od svojih sosed večno stabilna in notranje srečna. Njenih sistemov se je lotil kar seda natančno in naključju vzel vsako priložnost, vse v iskanju takega konstrukta, ki bi edino možno in neizbežno vodil v blagostanje. Tega projekta se je lotil predvsem zato, da bi odgovoril na Glavkonovo skrb, da se pravica sama po sebi vendarle ne splača, saj je krivičnež pravičnega slovesa vedno srečnejši kot pravičnež krivičnega slovesa.
Hotel je dokazati, da to ne drži, da človekovo notranjost urejajo zakoni in želja po ravnovesju, ki ne bi bila spoštovane, če bi ravnal krivično. Pomagal si je z analogijo, v kateri je idealen, srečen človek preslikava idealno urejene, srečne države, pri obeh pa je ključna sestavina prav pravičnost.
Bralcu se poraja vprašanje, kakšna je pri pisanju Države bila Platonova osnovna motivacija. Res je namreč, da se je tvorjenja Države najprej lotil z etičnega stališča filozofije, ko je skušal dokazati, da je pravica nujna za resnično dobro življenje, vendar je tekom dialoga natančno izpeljal tudi politični sistem, kar bi ustrezalo vidiku politične filozofije. Katero stališče je bilo primarno, katero ne, bo verjetno za vedno ostal misterij; esejistov cilj je, da brez predsodkov spozna ter predstavi Platonovo idejo idealne države in v njej njegov zagovor iskane pravice ter jo nato uvidi še v posamezniku.
V četrti knjigi Države se Sokrat najprej loti temeljitega odgovora na Adejmantovo tožbo, češ da čuvarji v stanju, kakršno je bilo predpostavljeno na koncu tretje knjige, stanju čuvajske razlaščenosti, pomanjkanja zasebnosti in omejenosti zgolj na dejavnosti znotraj njihove vloge, ne bodo srečni. Njihovo življenje bo namreč zelo preprosto in z vidika modernega človeka dolgočasno ter ‘brezdušno’. Opravljali bodo le svojo funkcijo.
To Sokrata ne skrbi. Njegov trenutni cilj je stvarjenje srečnega polisa in ne srečnega posameznika; ta bo, kakor pozneje pojasni skozi mikrokozmično analogijo, srečen kot posledica preslikave uravnoteženega in srečnega polisa na individuum. V njegovi državi sreča navsezadnje ne bi bila izključujoča si s popolno službo državi, ampak bi bila tej celo enaka.
Da bi ta preslikava obveljala, mora takšno srečno državo zgraditi in jo uravnovesiti. Najprej uzakoni nekaj osnovnih principov. Prvič, bogastvo se ne sme nikjer kopičiti, niti pretirano redčiti. V nasprotnem primeru nastanejo socialne razlike, iz teh pa izvira nemir in neuravnovešenost. Drugič, polis je lahko velika toliko, kolikor ji dopušča njena sposobnost stabilizacije. Nadalje, da bo manj razhajanja, si bodo čuvarji žene in otroke delili, vsi skupaj pa se bodo združevali še v tradicionalnih grških običajih. Najpomembneje, zakoni se načeloma ne bodo spreminjali, saj to vodi v nestabilnost.
Sedaj, ko je državnemu organizmu postavil nekakšne evolucijske okvirje s stališča zakonov, skuša v organizmu samem poiskati in potem privzgojiti take lastnosti, ki bi spodbujale kvaliteten samorazvoj in predvsem sposobnost samoregulacije, notranjega uravnovešanja, ki bi kot nekakšen kemijski princip tvorbo obdržalo v najboljšem možnem agregatnem stanju, brez pretiranega posredovanja.
Te kvalitete, ali vrline, pripisuje posameznim razredom, ki jih je v osnovi orisal v drugi knjigi. Vladarjem, ali ‘popolnim čuvarjem’, tistim, ki so bili spoznani za z zlatom obdarjene in vodenju primerne, pripada modrost, sposobnost presojanja med dobrim in slabim, resničnim in navideznim ter sposobnost izbora najboljšega za polis. Vojake, čuvarje, ki niso bili izbrani za voditelje, odlikuje pogum, ki jim zatrdno veli, česa naj se bojé in česa ne – kakor to zapovedujejo zakoni – in jim pomaga vztrajati pri privzgojenih vrednotah in prepričanjih, ne da bi klonili, tako kot z belilom okrepljena barva ne klone v dežju, in to brez ozira na lastno korist, temveč zgolj na korist polisa celega.
Zadnjo in morda najpomembnejšo vrlino, premišljenost, Platon pripisuje tretjemu razredu, delavskemu ljudstvu. Premišljenost Platon opisuje kot “naravno soglasje med slabšim in boljšim delom glede tega, kateri od obeh naj vlada tako v polisu kot v slehernem posamezniku”. Tako je nekakšen osnovni sestavni del, vezivno tkivo, brez katerega ostale vrline nimajo funkcionalnega smisla, saj ne delujejo v sožitju druga z drugo in so vedno v interesnem konfliktu. Premišljenost je predanost in prepuščenost, zaupanje v to, da nas nekdo, ki vemo, da je boljši, vodi, soočenje s tem kot edino naravnim. Gre za razumsko odločitev, za zavedanje, da kot kmet nisi sposoben niti bojevanja čuvarjev niti vodenja vladarjev, in je zategadelj najbolje, da tako početje prepustiš v tem boljšim, sam pa se ukvarjaš le s tem, kar ti pripada, kmetovanjem. Ključno je spoznati, da tukaj v principu ne gre za nekakšno nasilno vsiljevanje večvrednosti drugih slojev. S pomočjo nadzorovane vzgoje in mita o nastanku bi Platon premišljenost v vsakem izobrazil kot najbolj naravno zavedanje lastne vrednosti, tako na nivoju države, kjer ureja hierarhične odnose, kot v posamezniku samem, kjer ureja njegove različne si psihofiziološke interese. Če pa premišljenost torej ureja odnose med faktorji, je treba te faktorje najprej umestiti in jih določiti. Tako pridemo do Platonove zadnje idealne kvalitete države in človeka, kvalitete, ki ga je na prvem mestu vodila v razpravo.
Premišljenost namreč deluje v tandemu s pravičnostjo, četrto vrlino, ki vsakemu razredu določi njegovo edino pravo mesto in velja, ko se vsak ukvarja samo s tem, kar mu na tem mestu pripada. Ideja nekakšnega polihistora tukaj propade, ker gre za mešanje in zabrisovanje specifičnih funkcij. V vsakdanjem življenju lahko spoznamo, da nekdo, ki se posveča premnogemu, ničemur pa se ne posveti popolnoma, vse to mnogo pogosto opravlja manj kvalitetno kot pa bi eno, če se bi posvetil le temu. Za Platona je torej idealno, da se vsak posveča le svoji specifični funkciji in pri njej doseže največjo možno sposobnost. Nekdo, ki je po naravi — tej naravi, na katero Platon zelo rad apelira, je pa vendar samo še ena mnogih interpretacij, ki jo podpirajo (ali ne) primerjave z živalskim, ‘naravnim’ svetom — rokodelec, naj rokodelec ostane, in naj ne zapade v povzpetništvo, kjer bi skušal preiti v višje stanove, kjer bi se bron primešal srebru, srebro zlatu; to bi destabiliziralo državo, bil bi “največji zločin proti svojemu polisu” in je “potemtakem krivičnost”.
Skupaj ti kvaliteti, premišljenost in pravičnost, delujeta kot nekakšno lepilo, ki atome države drži v enotni molekuli, gibajoči se samo kot celoti. Ideja, da bi se eden teh atomov nenadoma skušal premakniti s svojega točno določenega mesta, je za Platona nedopustna. S tako konceptualizacijo determiniranosti, v slogu naturalistov, ki so o podobnih idejah pisali dve tisočletji pozneje, je Platon učinkovito onemogočil demokracijo, katere glavna sociološka prvina je fluidnost slojev, in posameznikovo osebno svobodo. In vendar je tako najbolj naravno.
Omeniti je treba esejistov sklep, da je Politejin kastni sistem urejen tako, da višji sloji prevzamejo vrline nižjih sami po sebi. Vojaki so premišljeni tako kot ljudstvo, zraven njim primarnega poguma, ki pa ga privzamejo tudi vladarji ob modrosti in premišljenosti, kolikor je ta pač relevantna – vladarji namreč nimajo močnejših, katerim bi se prepustili.
Tako si Platon zagotovi državo, ki je stabilna, predvsem pa državo, ki je pravična, in s tem doseže svoj prvotni cilj, ko si je zadal, da bo za dokaz blagodejnosti pravičnosti v posamezniku s svojimi idejami najprej poslikal platno večjih dimenzij, na katerem bo potem lažje razviden detajl. Če namreč pravičnost spoznamo za dobro (in boljšo) v večjih dimenzijah, lahko sklepamo, da bo taka tudi v manjših.
V nadaljevanju svojo harmonijo transponira na nivo posameznika, zaradi katerega se je na prvem mestu lotil iskanja pravične države. Trdi namreč, da je posameznik mikrokozmos države, torej del, ki je tako podoben celoti, da jo lahko samostojno predstavlja in simbolizira.
Začne z razvojem analogije polisa in posameznika. Vemo, da smo v življenju soočeni z mnogimi situacijami in z njimi povezanimi odločitvami. Vemo tudi, da se v nas pred sprejemanjem le-teh pogosto borijo različni interesi. Doživljamo konflikte, katerih izvore lahko uokvirimo v tri področja, ki pri Platonu predstavljajo dele duše.
Vodilni funkciji v državi enak je racionalni, razumni del duše, ki misli in spoznava, ločuje med resničnim in lažnim ter modro odloča tako, da je najboljše za življenje posameznika, druga dva dela pa usmerja in brzda. Podoben je vladarjevi modrosti. Za njim je razburljivi, voljni del duše, v katerem najdemo naša čustvena izkustva in voljo samo, ki podobno kot čuvajski pogum ohranja ter vztraja pri prepričanjih in ukazih, ki jih posreduje razumni del. Na dnu lestvice je nagonski, apetitivni del duše, ki upravlja s fizičnimi potrebami in poželenji, ve pa – tako kot delavci države – da je razumskemu in razburljivemu delu duše podrejen ter se jima premišljeno prepusti v tem, v čemer sta boljša.
Ko se vsak razred države prepusti boljšemu, ljudstvo vojakom, vojaki vladarjem, in se vsak razred ukvarja samo s svojim, ljudstvo s svojim delom, vojaki z vojsko, vladarji z vodenjem, smo našli državo, ki je modra, pogumna, premišljena in pravična, državo, ki je uravnovešena ter tako srečna.
Ko se vsak del duše premišljeno prepusti boljšemu, nagon volji, volja razumu, in ko se vsak izmed naštetih pravično ukvarja le s stvarmi znotraj svojih področij, razumni z mislimi, voljni s prepričanji, nagonski pa s telesnim, smo našli pravičnega posameznika. Sočasno smo našli posameznika, ki je notranje uravnovešen, samonadzorovan in posledično (tudi po Aristotelu) srečen. Tak duhovni trozvok je nekaljiv, disharmonija med njega toni nemogoča; notranje ga urejajo zakoni, ki slednjo popolnoma preprečujejo.
Ključna faktorja Platonove ideje doseganja uravnovešene države in posameznika sta torej pravica in premišljenost. Prva vsemu utrjuje natančno določeno mesto in mu preprečuje, da bi le-tega zapustil ali privzemal stvari z drugih, druga determinira njegovo relacijo in interakcijo z ostalimi mesti, skupaj pa tvorita tako imenovano naravno soglasje.
Platon se je s postavitvijo take edinstvene teorije pravičnosti z vidika splošnega razuma izognil argumentiranju pravice kot vrednejše v primerjavi s krivico pravičnega slovesa, saj pravico po navadi definiramo v navezi na druge ljudi in ne le same sebe, tako kot v Platonovi državi, kjer je nekdo pravičen, ko je na lastnem in se ukvarja samo z lastnim. Glavkonove trditve, da se pravica v resnici ne splača, tako docela ne podre. Operira z drugačnim pojmovanjem pravice, ki jo je Glavkon najverjetneje razumel v zgoraj omenjenem smislu, kjer je pravica neko dobro, ki ga storimo (ali pa ne) drugim, v skladu z moralnimi vrednotami naše družbe.
Opredeli uravnovešenega, zdravega človeka, iz katerega blagodejnega stanja le morda izvirajo dejanja, ki se ujemajo z našim pojmovanjem pravice, niso pa direkten plod pravice, kakor je definirana v Državi; to bi bila le, če bi šlo za ukvarjanje s stvarmi znotraj našega področja, v katerega drugi ne spadajo.
Vendarle imamo postavljene in razdelane ključne temelje Platonove nadaljnje filozofije: temelj države, temelj duše in dotična trozvoka, ki se izražata v harmoničnosti njunih posameznih delov in kvalitet. Definirana je bila pravica in z njo pravična, stabilna, uravnovešena država, ki jo lahko preslikamo na posameznika, katerega srečno inkarnacijo smo tako našli. Platona čaka še dolga pot. Najti mora namreč vrhovnega voditelja, ki bo takšen konstrukt sposoben voditi, in očitno je, da bomo ga našli le stežka; takšen voditelj bo moral imeti s pravo, absolutno resničnostjo fenomenov neposreden stik. Potreboval bo v uvid v naravo stvari, razpoznavati bo moral med spremenljivimi, začasnimi podobami čutnega in vidnega ter večnim svetom abstraktnih oblik Lepote in Dobrega, ki se skrivata v ozadju. Takšen vladar mora ljubiti modrost; biti mora radoveden, njegov razum pa pronicljiv. Takšen vladar je po Platonu lahko le kralj filozof.
Primož Vidovič je dijak 4. E, gimnazije Ptuj