Pascal Bruckner: Nenehna vzhičenost. Esej o prisilni sreči. Študentska založba, zbirka Claritas, Ljubljana 2004
»Že od najzgodnejšega otroštva so jim govorili: ´Bodite srečni!`, kajti danes ne delamo več otrok, da bi jim posredovali vrednote ali duhovno dediščino, ampak zato, da bi na zemlji pomnožili število srečnih.« (str.17)
Na samem začetku tega pogleda na Brucknerjevo delo moramo izpostaviti, da pri njem ne gre za strogo analitično filozofsko refleksijo, ki bi omogočala kak jasen povzetek njegovih argumentov, temveč, kot pove že sam podnaslov, imamo pred sabo esejistično pisanje o sodobnem problemu prisilne sreče, zapovedi užitka, dogme vzhičenosti. Kot osnovno namero Brucknerjevega teksta lahko prepoznamo osvetljevanje nekega paradoksa: kako se želja po sreči po eni strani kaže kot nekaj bistveno pripadajočega človekovi naravi, po drugi strani pa lahko govorimo o sodobnem fenomenu zapovedovanja sreče. Osrednje vprašanje se glasi: »Kako se je emancipatorsko geslo razsvetljenstva, pravica do sreče, lahko sprevrglo v dogmo, v kolektivni katekizem?« (str.20), kajti, kot ugotavlja avtor: »Zdaj imamo vsi pravice, razen te, da nam ni treba žareti od sreče.« (str.18)
Da bi odgovoril na to ključno vprašanje, se Bruckner poda v raziskavo zgodovine želje po sreči. Pokazati hoče, da želja po sreči pravzaprav ni naravni zakon človeškega srca, temveč da se je takšno razmišljanje porodilo šele z razsvetljenstvom oziroma natančneje, z razsvetljenskim odzivom na krščanstvo. Samo krščanstvo namreč temelji na tej želji po sreči, ki pa seveda ni tuzemska sreča, temveč sreča nekje v prihodnosti in v onstranstvu. Hkrati pa ima v krščanstvu prihajajoča sreča (v krščanski terminologiji je to blaženost) tudi svojega dvojnika oziroma vzornika v daljni preteklosti, v rajskem vrtu. Koncept sreče je v krščanstvu torej prisoten na nek čuden način: sreča je namreč tisto najbolj zaželjeno, a hkrati tukaj in zdaj najbolj prepovedano. Krščanstvo bolj kot na strah pred trpljenjem igra ne še večji strah, to je strah pred pogubo. Bolje je torej na zemlji trpeti, ali celo trpljenje ljubiti, kajti to je prava pot v odrešenje, kot pa biti pogubljen v večnosti. Želja po sreči mora torej dati prednost želji po odrešitvi. Kljub temu pa je bila želja po sreči rojena prav na tem mestu. Kot pravi avtor: »Ko je uveljavilo načelo blaženosti – pa čeprav omejeno na življenje v nebesih -, je sprožilo dinamiko, ki se je morala obrniti proti krščanstvu samemu. /…/ Kdor ve, da nas po smrti čaka takšno stanje, tega zelo mika, da bi nekaj prvih drobcev blaženosti doživel že na tem svetu. Posledica tega je trdno upanje v boljše življenje, ki se napaja neposredno iz besedila Svetega pisma. /…/ Tema sreče izvira iz krščanstva, razcvetela pa se je, ko se je obrnila proti njemu.« (str.39-40) Razsvetjenstvo je tisti moment v zgodovini, ki pojem onstranske blaženosti obrne v tostransko srečo, ki željo po sreči sprevrne v pravico do sreče. »Skratka, zahodne družbe so si drznile – v nasprotju s svojimi lastnimi tradicijami – na bolečino odzvati se ne z iskanjem uteh v onostranstvu, ampak z izboljševanjem tega sveta. To nezaslišano drzno dejanje si je Deklaracija ameriške neodvisnosti prizadevala čim prej zapisati v svoje statute, saj naj bi ´življenje, svoboda in iskanje sreče` sodili med neodtujljive človekove pravice.« (str.45-46)
Čeprav se je zdelo, da bo ta obrat veliko doprinesel h kvaliteti bivanja, saj je človek zdaj postal gospodar lastnega življenja, ´kovač lastne sreče`, pa je razvoj dogodkov pokazal drugače. Novo razumevanje želje po sreči se je pokazalo v dveh točkah. Po eni strani se je zgodilo, da se je ideja večnosti razvila v idejo napredka, ki pa se dolgoročno ponovno izkaže kot pomikanje ideala sreče v daljno prihodnost in ta ideal seveda terja svoje žrtve v sedanjosti. Po drugi strani pa je želja po sreči dobila obliko želje po takojšnjem užitku, ki ne prenese nobene bolečine, nobenega trpljenja. Trpljenje, ki ga je krščanstvo ljubilo, je zdaj postalo največji človekov sovražnik, postalo je nekaj, kar je treba v celoti izgnati iz življenja. In posledično je postalo trpljenje celo nekaj, kar je treba zanikati. Prav ta odpor do trpljenja, to zanikanje, je povzročilo še en obrat. Zdaj se je trpljenje obrnilo proti človeku, kot simptom je izstopilo in prav zaradi svoje zanikanosti postalo preokupacija človeka. »Treba je hliniti dinamičnost in dobro voljo ter upati, da bo žalost, ki smo jo pometli pod preprogo, izginila sama od sebe. /…/ Strašna slepota sreče, ki povsod vidi samo svoje odseve in hoče postati edina pripoved, ki bi nekaj veljala. Toda tako kot smeti v potrošniškem vesolju na koncu zavzamejo ves prostor in nas spominjajo nase v tisoč ostudnih oblikah, se trpljenje, ker se ne more izraziti, začne kotiti in poveča zavest o naši ranljivosti. Trdimo, da smo se trpljenja znebili, v resnici pa smo ga naredili za nekaj svetega. (str.194) V tem vsesplošnem boju proti trpljenju in bolečini je vse postalo predmet sreče ali nesreče. Kot pravi Bruckner: »Tako pridemo do skrb zbujajoče zmešnjave med neprijetnostjo in nesrečo: ovira ni več normalna preizkušnja, ki jo svet postavlja mojim načrtom, ampak je osebna žalitev, za katero bi morali biti upravičeni do odškodnine. Ne razlikujemo bolečega od neprijetnega, nesrečnega od težavnega; ob najmanjši nevšečnosti vzklikamo: svet me nima rad, stvari so proti meni.«(str.198)
V tej Brucknerjevi misli lahko prepoznamo danes vsem precej znani fenomen razvajenosti. Bolj kot so nam namreč vse ovire sproti odpravljene s poti, bolj se nam bo vsaka nova majna ovira nasproti postavila kot velikanska pregrada. To pa ni zgolj problem privatnega življenja vsakega posameznika, ampak se razteza daleč preko tega, saj pojem nesreče postaja hkrati že merilo v pravu, politiki in morali. Demokaracija, ki nesrečo zavrača, jo ravno s tem dela za temelj vedno novih pravic. »Demokracija, vir nenehnega nezadovoljstva, postaja režim nenehnega pritoževanja. Prav po zaslugi prava, ki je postalo, kot se je izrazil neki pravnik, ´velikanski sindikat proti trpljenju`, se trpljenje vrača v kolektivni diskurz: to, da ga postavljamo zunaj zakona, mu – kakšno protislovje – zagotavlja nenehen preporod. V tem primeru je lovec ujetnik svojega plena, ne obratno.« (str.197-198) Nesreča je torej krivica; in še več: biti nesrečen je biti nemoralen. »Ne glede na okoliščine, kislino v želodcu, deževni dan, prazen žep, ´smo do drugih dolžni biti srečni`« (str.58).
Da bi prepoznali iluzornost in absurdnost takšnih pravnih in moalnih stališč, se moramo samo vrniti k naslovo Brucknerjevega eseja. Tukaj moramo avtorju malce pogledati skozi prste, saj pojme sreče, vzhičenosti, užitka in podobno večinoma uporablja nediferencirano, skoraj kot sinonime. Kljub temu pa mu lahko priznamo domiselnost naslova, saj je besedna zveza ´nenehna vzhičenost` protislovna besedna zveza. Nemogoče je namreč biti nenehno vzhičen, nenehno srečen, nenehno uživati. To je strukturno nemogoče. Vsa ta čustva so nekaj, kar se ravna po kontrastu, po izmenjavi, po razliki. »Predvsem pa morajo biti v življenju tudi bedni dnevi, treba je za vsako ceno ohraniti neenako gostoto bivanja, pa čeprav samo zato, da bi uživali v čaru kontrasta.« (str.129) Tukaj moramo dodati le še to, kar tudi sam Bruckner po vzgledu Freuda dodaja na nekem mestu: ne čeprav zato, ampak prav zato, ker lahko uživamo le v čaru kontrasta. Avtor pa je želel izpostaviti še neko drugo strukturno lastnost teh prijetnih čustev: namreč to, da nikakor niso podvržena človekovi volji. Sreča ni odvisna od naše volje in zato ne more biti rezultat našega premišljenega projekta, premišljene poti, ki bi zagotovo vodila k sreči. Takšno gledanje je zgolj na roko pisano sodobnemu marketingu, ki ´prodaja srečo` v raznoraznih embalažah. Sreča je lahko zgolj, kot pravi Bruckner, občasni in začasni stranski produkt našega siceršnjega delovanja. In če pogledamo še eno strukturno zanimivost sreče, ki jo avtor eseja izpostavi: sreča se ne pojavlja zgolj kot skrajnost, ki premore le še svoje skrajno nasprotje nesreče, ampak je lestvica mnogih vmesnih stopenj. To pomeni, da obstaja neka razlika med ne biti srečen in biti nesrečen. Ta razlika pa je danes zanikana, zato »verjetno živimo v prvih družbah v zgodovini, ki delajo ljudi nesrečne, če niso srečni.« (str.79)
Če poskusimo zdaj skupaj z Brucknerjem oceniti, kaj ta izmuzljivi pojem sreče predstavlja danes, lahko to najbolje povzamemo z mislijo, da se sreča staplja z raznoraznimi vsesplošno prisotnimi malomeščanskimi vrednotami. Ko je razsvetjenstvo pripeljalo srečo iz nebes na zemljo, je s tem prineslo tudi banalnost, vsakdanjost, vulgarnost in dolgčas. »Če se ja zdaj treba osvoboditi, se je treba osvoboditi prav te vsakdanjosti, v katero smo se pogreznili: zdaj nasprotje med grehom in milostjo ni več tako aktualno kot nasprotje med navadnim in izjemnim.« (str.85) Ta svet je vse, kar je, in iz tega življenja je pač treba nekaj narediti. Nov problem Bruckner povzema z vprašanjem: »Kako preprosto živeti?« (str.85) Posledica te situacije je malomeščansko ´izmišljevanje` novih užitkov. In akterji maja 68`, ki so zavračali pojem sreče prav zaradi njegove povezave z malomeščanstvom in so želeli povezati pravico do uživanja z ljubeznijo in življenjem, so svoj cilj zgrešili. Njihova voda je bila speljana na mlin kapitalizma, ki je užitek vkomponiral v svojo logiko. Tako so tudi uporniki postali novi malomeščani, pridni potrošniki, kupci sreče. Neskončna naloga graditve samega sebe, ki jo postavi razsvetljenstvo, je krščansko dvojico odrešitve in pogube nadomestila z laično dvojico uspeha in neuspeha. Biti uspešen, zdrav in lep postajajo sinonimi za biti srečen. In vsi ti sinonimi pomagajo bohotenju trga pod pretvezo trgovanja s srečo; in ker ima vsak pravico biti srečen in je hkrati tudi dolžan biti srečen, potem je jasno, da si ne more dovoliti ne sodelovati pri tem trgovanju.
Esejističnost Brucknerjevega besedila, kar ima po eni strani svoj posebni čar, povzroča težave, ko hočemo razbrati sporočilnost njegove misli. Kljub temu pa si lahko dovolimo nek povzetek. Predvsem dvoje, lahko bi rekli terapevtskih naukov, je mogoče razbrati iz Eseja o prisilni sreči. Prvič, da je nujno pojem sreče spet nekam preseliti, ampak ne v onstranstvo, temveč v privatno življenje posameznikov, saj nejasnost in subjektivnost tega pojma v javni sferi prava, politike, morale, ekonomije, medicine itd. ne more biti merilo urejanja življenja v skupnosti, temveč služi le kot geslo manipulacije. In drugič, posvojiti moramo bolj realen koncept sreče, ki pušča bolečini svoje mesto v naših življenjih. Kot pravi Bruckner: »Na prvi stopnji moramo po dolgih letih zanikovanja prepoznati nesrečo kot eno od temeljnih sestavin človeškega obstoja, se znova naučiti živeti z njo, da bi onemogočili njene smrtno nevarne pasti in poudarili njeno najmanj škodljivo plat. Znova ji podeliti pravico do bivanja v našem življenju, znova jo uvesti v vsakdanji jezik, to pomeni osvoboditi se nezdrave očaranosti, s katero nas mami, kadar je prikrita, to pa pomeni tudi vsebovati jo in tako integrirati.«(str.200). Zaključimo z avtorjevo zgovorno mislijo: »preveč rad imam življenje, da bi hotel biti samo srečen!« (str.22)
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 3-4/2005, str. 107