(Zbirka Esenca; Mladinska knjiga; Ljubljana 2006.)
Pričnimo oceno Dawkinsove knjige Sebični gen nekje na sredi, to je v šestem poglavju, ki nosi naslov Gensko sorodstvo. V uvodu v poglavje Dawkins vprašuje: »Kaj je sebični gen?« in odgovarja: »To nikakor ni en sam košček DNK, ampak so, podobno kot podvojevalniki v prajuhi, vsi dvojniki določenega koščka DNK, razširjeni po vsem svetu, oziroma natančneje, v genskem skladu (Dawkins 2006, 114).« K tej opredelitvi ključnega pojma, ki si jo bomo kasneje nekoliko podrobneje ogledali, Dawkins doda še tri, za razumevanje njegovega epohalnega dela, ključne ideje. Te se nanašajo na (1) cilj delovanja gena, (2) na način doseganja tega cilja in (3) na možnost interpretacije različnih pojavov, s pomočjo teorije o sebičnem genu. Tako je, (ad 1) cilj delovanja sebičnega gena postati številčnejši v genskem skladu; (ad2) način, kako to doseže, je programiranje teles, da uspešno preživijo in se razmnožujejo; (ad3) s sebičnostjo gena je mogoče pojasniti vrsto pojavov, ki so jo biologi doslej drugače razlagali. Šesto poglavje se, denimo, ukvarja nesebičnostjo, ki jo je mogoče pojasniti kot posledico delovanja sebičnega gena, v kolikor »gen pomaga drugim izvodom samega sebe, se pravi svojim dvojnikom, ki so v drugih telesih (prav tam).«
Če smo pozorni, Dawkins poskuša s svojo teorijo o sebičnem genu uvesti biološko razlago posameznih pojavov (evolucije, nesebičnosti itd.), ki jih je na prvi pogled mogoče pojasniti tudi drugače. V kolikor to drži, predstavlja Dawkinsova teorija velik znanstveni napredek in to ne le na področju biologije, temveč (zaradi posledic) tudi širše. Nekateri kritiki mu očitajo redukcionizem, kar pomeni, da različne biološke pojave (na primer zgodovino evolucije) razlaga izključno z delovanjem genov (z zgodovino dogajanja na genski ravni). Dawkinsonovi zagovorniki se s to kritiko ne strinjajo. Čeprav se temeljni boj za obstanek odvija med genskimi linijami, Dawkins priznava tudi pomembnost posameznih organizmov, namreč kot orožij, ki jih uporabljajo tekmujoče genske linije. A gremo po vrsti in oglejmo nekatere osnove Dawkinsove teorije.
Osnovna teza se glasi: »Smo naprave za preživetje, robotska vozila, slepo programirana za preživetje sebičnih molekul, ki jih poznamo kot gene (prav tam, 19).« Pri tem omenja, da je teorija sebičnega gena darvinizem, izražen na nov način. »Namesto, da bi se osredotočala na posamezen organizem, na naravo gleda z očmi genov (prav tam, 22).« Revolucionarnost te teorije je tako v njenem drugačnem pogledu na isto stvar – na evolucijo, pri čemer lahko drugačen pogled »odpre vrata novemu načinu razmišljanja, zaradi katerega se rodijo številne nove in razburljive teorije ter odkrijejo marsikatere do takrat nepredstavljive stvari (prav tam, 23). To hkrati pomeni, da so druge interpretacije evolucije – tiste, ki za osnovno enoto evolucije postavljajo organizem ali skupino – napačne. V svet vnašajo entitete, ki jih tukaj v resnici ni.
Osnovna teza ima daljnosežne posledice. Ker so naši geni milijone let morali preživeti v zelo tekmovalnem okolju, lahko pričakujemo, da imajo določene lastnosti in »najpomembnejša lastnost, ki jo lahko pričakujemo od uspešnega gena, je neusmiljena sebičnost (prav tam, 28).« Naslednja posledica je, da sebičnost genov navadno povzroči sebičnost posameznikov. Glede na to se zdi, da je težava Dawkinsonove teorije, kako pojasniti očitne zglede nesebičnega in požrtvovalnega vedênja. Dawkinsonov odgovor je v osnovi naslednji: »… obstajajo posebne okoliščine, v katerih lahko gen svoje sebične cilje najbolje doseže, kadar se posamezna žival vede do določene mere nesebično (prav tam)«. Temu odgovoru bi nemara lahko očitali, da že vnaprej vsako nesebično vedênje pojasnjuje s sebičnostjo.
Dawkins se tega očitka zaveda. Glede na to, bi lahko rekli, da je njegova strategija naslednja: (1) za različne biološke pojave, ki jih razlagajo konkurenčne teorije, pokaže, da jih je enako uspešno in preprosteje mogoče pojasniti tudi s teorijo sebičnega gena; (2) v posamezni konkurenčni teoriji pokaže na kakšno njeno protislovje ali neverjetnost; (3) konkurenčnih teorijam očita, da vnašajo v svet enitete, ki jih tam ni oziroma ki jih za razlago posameznega pojava sploh ne potrebujemo. Te entitete so zgolj nekakšna iluzija, ali kot pravi sam: »Naravni izbor na ravni posameznih genov daje včasih vtis izbora na neki višji ravni (prav tam, 111)«.
Poglejmo na to na primeru. Zgoraj smo omenili konkurenčno teorijo, po kateri »zaradi evolucijskega razvoja živa bitja delajo stvari v ˝v korist vrste˝ ali ˝korist skupine˝ (prav tam, 33).« Dawkins priznava moč te razlage, vendar pravi, da je iluzorna. Po njegovem temelji na dejstvu, da je večji del v življenju živali namenjen razmnoževanju, »večino nesebičnih dejanj, ki jih lahko opazujemo v naravi, pa počnejo starši v odnosu do svojih mladičev (prav tam). Ker razmnoževanju hkrati polepšano pravimo tudi nadaljevanje vrste, ni težko napredovati do sklepa, da je namen razmnoževanja nadaljevanje vrste in naprej, da se živali na splošno vedejo tako, da koristijo nadaljevanju vrste, kar je tudi vzrok nesebičnega vedênja. Po Dawkinsu je torej ta argument napačen. Zakaj? Lahko bi rekli, da zato, ker je iluzoren – temelji na poljubni jezikovni konvenciji, hkrati pa je z vidika teorije sebičnega gena nemogoč. Po tej logiki bi namreč morali posamezne pripadnike neke vrste obravnavati »le kot kmete na šahovnici, pripravljene na žrtvovanje, ko to zahtevajo višji cilji vrste kot celote (prav tam). S tem bi imela vrsta s takšnimi posamezniki več možnosti za preživetje kot vrsta s sebičnimi posamezniki. Toda kaj bi se zgodilo, če bi se znotraj požrtvovalne vrste pojavil sebičnež? Ta bi izkoriščal požrtvovalnost drugih, zaradi česar bi imel več možnosti za preživetje od drugih. Zato bi imel možnost za večje število potomcev, ki bi podedovali sebične gene. V nekaj generacijah »bi sebični posamezniki preplavili nesebično skupino (prav tam, 34).« Teorija nesebičnih posameznikov tako stoji samo na zelo neverjetni domnevi, da obstajajo popolnoma čiste nesebične skupine.
Dawkins torej trdi, da teorija o skupinskem izboru ni najboljši način razlage navideznega obstoja nesebičnega vedênja in tudi ne evolucije. Po njegovem je boljši način za razumevanja evolucije »naravni izbor na najnižji od vseh mogočih ravni (prav tam, 37).« Ali kot smo omenili zgoraj: »osnovna enota naravnega izbora, in s tem tudi sebičnosti, ni vrsta, niti skupina in pravzaprav niti osebek sam. To je namreč gen, enota dednosti (prav tam).
Poglejmo sedaj podrobneje, kaj je gen in v kakšnem smislu je osnovna enota evolucije? Dawkins priznava, da »splošno sprejete definicije gena ne poznamo (prav tam, 53).« Sam uporablja definicijo G. C. Williamsa, ki je gene »označil kot katerikoli del kromosomske snovi, ki se ohrani skozi dovolj rodov, da lahko pomeni enoto naravnega izbora (prav tam)«. Na ta način je gen podvojevalnik, ki se z natančnim podvajanjem ohranja skozi generacije. Dawkins to definicijo pojasni še z drugimi besedami. Gen je del kromosoma, pri čemer je lahko dolžina tega dela različna. Vendar nastopa kot neka genska enota. Zaradi spolnega razmnoževanja oziroma mejoze bo neka genska enota živela dlje, če je krajša. Tako je namreč manjša verjetnost, da se bo pri prekrižanju genskega materiala v semenčici ali jajčecu razcepila. Genska enota, ki je dolga samo stotino enega izmed 23-ih kromosomov, dedovanih po enem izmed staršev, ima veliko možnost, da se prenaša skozi številne generacije. »…če imamo v mislih zelo majhne enote, so bile morda ustvarjene v veliko bolj oddaljenem predniku, morda v opici podobnem človečnjaku (prav tam, 55).«
Za Dawkinska je pomembno, da te definicije ne jemljemo preveč togo. Včasih se namreč gruča genov (denimo za mimikrijo) obnaša kot en sam gen. Te gruče se tudi redko razcepijo pri prekrižanju v semenčici ali jajčecu. Tako pridemo do naslednjega amandmaja h gornji definiciji: »Večja kot je verjetnost, da se bo odsek kromosoma razcepil zaradi prekrižanja ali spremenil zaradi kakšne mutacije, manj je primeren, da ga imenujemo gen v smislu, kot tu uporabljam ta izraz (prav tam, 57).« Glede na to, pravi Dawkins, bi se naslov njegove knjige moral glasiti: »Nekoliko sebičen večji kot kromosoma in še sebičnejši majhen košček kromosoma (prav tam).«
To kaže, da mora gen kot enota naravnega izbora, izpolniti nekatere lastnosti. Ena izmed njih je nedeljivost, druga natančnost prepisovanja, tretja pa dolgoživost. Glede dolgoživosti gena Dawkins pravi naslednje: »Skozi generacije skače od telesa na telo, na svoj posebni način in za svoje lastne namene upravlja telo za telesom ter zapušča niz umrljivih teles, še preden se postarajo in umrejo (prav tam, 58).« Geni so tako skoraj nesmrtni. »Mi, posamezne naprave za preživetje, lahko pričakujemo, da bomo živeli še nekaj desetletij, toda geni lahko pričakujejo življenje, ki se ne bo merilo v desetletjih, ampak tisočih in milijonih let (prav tam, 59).«
Torej, »gen je definiran kot del kromosoma, ki je dovolj kratek, da lahko traja dovolj dolgo, da deluje kot pomembna enota naravnega izbora (prav tam, 60).«
A če gre za naravni izbor, se postavlja vprašanje, s kom geni tekmujejo. Odgovor je preprost. Geni tekmujejo z drugimi geni. Tako dva gena, denimo za rjave ali modre oči, tekmujeta za isto mesto na kromosomu. Takšna tekmujoča gena imenujemo alela. Dolgoživi geni so tisti geni, ki izdelujejo dobre naprave za preživetje. Tako velja, da »v vsakem zaporednem telesu, v katerem se znajdejo, vplivajo na razvoj zarodka tako, da ima nekoliko več možnosti za preživetje in razmnoževanje, kot bi jih imel, če bi bil pod vplivom konkurenčnega gena oziroma alela (prav tam).« Na ta način so torej geni tekmeci v genskem skladu za mesto na kromosomih prihodnjih rodov. Zaradi tega je gen tudi osnovna enota sebičnosti.
Vendar prav ta sebičnost vodi do medsebojnega sodelovanja oziroma združevanja genov. Ali kot pravi Dawkins: »Naravni izbor genov glede na njihove prednosti ne izbira v izolaciji, ampak upošteva njihove prednosti v primerjavi z vsemi drugimi geni v genskem skladu. Uspešen gen mora biti združljiv in se dopolnjevati z vsemi drugimi geni, s katerimi si iz roda v rod deli telesa (prav tam, 110).«
Poglejmo si primer. Čebele zbolevajo za nalezljivo boleznijo, imenovano gniloba čebelje zalege. Toda nekatere linije v čebeljih populacijah so za to bolezen bolj občutljive kot druge. »Obstajajo tako imenovane snažne linije, ki znajo hitro zatreti epidemijo, in sicer tako, da odkrijejo okužene ličinke, jih izvlečejo iz celic in vržejo iz panja (prav tam, 85).« Toda genetski poskusi so pokazali, da so v nekaterih nesnažnih linijah, snažni geni še vedno prisotni, a niso izraženi (so recesivni). To se je zgodilo zato, ker snažnost neke linije določata dva gena: »eden za odstranjevanje pokrovcev ter drugi za odstranjevanje okuženih ličink (prav tam, 86).« Normalne snažne linije imajo oba gena, nesnažne pa namesto njiju alela, tekmeca čistilnih genov. V poskusu so nekateri križanci med linijami znali odstranjevati pokrovce, niso pa znali odstraniti okuženih ličink, prav tako pa so obstajali panji, v katerih križanci niso imeli gena za odpiranje pokrovcem, znali pa so odstranjevati ličinke. Ko so raziskovalci ročno odstranili pokrovce, so čebele znale izvleči ličinke in jih vreči iz panja.
Po Dawkinsu ta primer dokazuje, da obstajajo geni za določeno vedenje in tudi, »da geni sodelujejo pri vplivanju na vedenje skupne narave naprav za preživetje (prav tam, 86),« čeprav so hkrati neodvisni.
Poanta je v tem, da naravni izbor daje prednost takšnemu sodelovanju ali združevanju genov. Organizem s takšnimi geni ima preprost več možnosti za preživetje in s tem tudi geni. Ker naravni izbor izbira na slepo, to le postopoma privede do »idealnega« organizma. Ko pride do tega, postane genski sklad »evolucijsko stabilna zbirka genov (prav tam, 112).« Stabilnost tukaj pomeni, da naravni izbor slej ko prej izloči nove gene, ki nastanejo zaradi mutacij in teži k obnovitvi stabilnosti. Kadar pa kakšnemu genu vseeno uspe vdreti v genski sklad, temu sledi prehodno obdobje nestabilnosti, ki se zaključi z novo, spremenjeno stabilno zbirko genov. Dawkins pravi, da je s tem »narejen še ne majhen korak v evoluciji (prav tam).« Zaradi tega pa napredujoča evolucija »ni postopno dvigovanje na vedno višje ravni, ampak zaporedje majhnih korakov z enega stabilnega položaja na drugega (prav tam).«
S to logiko Dawkins ponovno zavrne idejo evolucije na ravni populacij ali tudi vrst. »Na prvi pogled se morda zdi, da se vsa populacija obnaša kot celota, a je to le privid naravnega izbora, ki deluje na ravni posameznih genov. Naravni izbor gene izbira glede na njihove prednosti. Toda prednosti ocenjuje glede na evolucijsko stabilno zbirko genov, torej trenutni genski sklad (prav 112).«
Zdi se, da je to razumevanje evolucije v okvirih biologije danes že splošno sprejeto. A to ne pomeni, da ne obstaja opozicija. Morda najpomembnejši predstavnik nasprotnikov je Stephen Jay Gould. Razliko med Dawkinsovim in Gouldovim pojmovanjem evolucije je mogoče razložiti z razlikami njunih interesov. Tako vsaj ravna Kim Sterelny, v knjigi Dawkins Vs Gould. Gre zato, da Dawkins izhaja iz tradije etologije, ki skuša razumeti, kakšen pomen imajo posamezni vzorci vedenja živali na njihovo prilagoditev in kako se ti vzorci razvijajo, medtem ko je Gould paleontolog in ga zanimajo problemi makroevolucije: izumiranja (recimo masovno izumiranje vrst), vprašanje razlike med raznolikostjo (disparity) in pestrostjo (diversity) vrst, nastanek novih vrst, ipd. Ko gre za kritiko Dawkinska, je Gouldova ideja v glavnem ta, da četudi priznamo selekcijo na ravni genov posameznega organizma, zgolj to ne pojasni številnih pojavov na ravni makroevolucije. Denimo, kako pojasniti dejstvo, da se je v po-kambrijskem obdobju pestrost vrst povečala, medtem ko se je njihova raznolikost (morfološke in fiziološke razlike) bistveno zmanjšala? Če sprejmemo, da je večina vrst iz kambrijskega obdobja nenadno izumrla (kasneje se je podobno zgodilo dinozavrom), potem teorija, ki pojasnjuje evolucijo zgolj z majhnimi koraki (takšna je tudi Dawkinsova), ni dobra. Zgolj z dogodki, ki jih je mogoče meriti na mikroevolucijski ravni (to je z dogodki v okviru lokalnih populacij), potemtakem ni mogoče pojasniti evolucijskih makro-vzorcev (velikih izumrtij itd.).
Kdo ima prav, je seveda vprašanje nadaljnje razprave na področju biologije, čeprav, kot rečeno, Dawkinsova teorija trenutno zmaguje.
Preden sklenemo, omenimo še eno vplivno idejo, ki jo prinaša Sebični gen. Po Dawkinsu so se z razvojem človeka in kulture, poleg DNK, pojavili novi podvojevalniki: to so memi.
»Primeri memov so melodije, zamisli, fraze, moda, načini izdelovanja vrčev ali gradnje obokov. Geni se genskem skladu širijo tako, da iz enega v naslednje telo potujejo s pomočjo semenčic in jajčec, memi pa se po memskem skladu (to je po novi prajuhi človeške kulture; op. p.) širijo tako, da iz enih v naslednje možgane potujejo na način, ki bi mu na splošno lahko rekli oponašanje. […] Ko v moje možgane vsadite ploden mem, me dobesedno okužite z zajedavcem in spremenite v orodje za širjenje mema, prav kakor virus okuži genetski mehanizem gostiteljske celice. In to ni le prispodoba – mem za recimo ´vero v posmrtno življenje´ se dejansko fizično pojavlja v živčnih sistemih milijonov ljudi po vsem svetu (prav tam, 219- 220).«
Dawkinsova ideja je skratka ta, so tudi memi podvojevalci in to sebični podvojevalci, ki se razširjajo le zato, da se podvajajo, množijo in preživijo. Na ta način nismo le vozila gene, temveč tudi vozila za meme.
Četudi se ta ideja zdi na prvi pogled nenavadna – mnogi so jo ob prvem branju imeli za šaljiv domislek – pa je sčasoma sama postala izjemno razširjen mem, če uporabimo Dawkinsov termin. Mnogi, denimo Susan Blackmore (v knjigi The Meme Machine), so v memih prepoznali plodno idejo, ki utegne spremeniti celo naše razumevanje človeškega duha. Ali je ta ideja v resnici tako plodna, tukaj ne moremo razpravljati, o njenem vplivu pa vsekakor priča obsežna razprava na internetu.
Za konec omenimo še Dawkinsovo opozorilo, da iz njegove teorije ne sledi nekakšna morala, ki bi veljala za ljudi. Po njegovem bi bila »človeška družba, ki bi temeljila zgolj na zakonu o vsestranski neusmiljeni sebičnosti genov, družba, v kateri bi bilo zelo neprijetno živeti (prav tam, 29).« Četudi sprejmemo, da je sebičnost genov dejstvo, po Dawkinsku ne moremo na osnovi tega dejstva zagovarjati sebičnih odnosov med ljudmi. Drugače rečeno: »Če bi radi, tako kot jaz, gradili družbo, v kateri posamezniki plemenito in nesebično sodelujejo pri doseganju skupnih ciljev, se zavedajte, da od narave ne smete pričakovati pomoči. Poskusimo se učiti plemenitosti, in nesebičnosti, kajti rodili smo se sebični (prav tam).« Dawkins s tem sklepom lepo ponazarja znano ugotovitev Davida Huma, da – ko gre za moralne probleme človeštva – noben je, ne implicira moral bi; ali enostavneje, da nobeno naravno dejstvo (npr., da so naši geni sebični), ne pomeni, da ne moremo ravnati drugače.
To pomeni, da je lahko Dawkinsova knjiga zanimiva tudi pri razmisleku o moralnih in političnih vprašanjih. »Eno od prevladujočih sporočil Sebičnega gena […] je ravno to, da naših vrednot ne smemo izpeljevati iz darvinizma […]. Naši možgani so dovolj razviti, da se lahko upremo našim sebičnim genom (prav tam, 17).« Mislim, da je to sporočilo, ob katerem bi se morali zamisliti zlasti naši neoliberalni reformatorji gospodarstva, šolstva in drugih vidikov skupnega življenja.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 5-6/2007, str. 134