2. 11. 2008 Zofijina modrost

Čaščenje lažnih podob

Skozi celotno zgodovino je bila moč podob sredstvo nadzora. Zoper to so delovali t.i. ikonoklasti – borci proti čaščenju nabožnih podob. Od razsvetljenstva do ironije, Terry Eagleton sledi spreminjajočemu se odnosu srednjega sloja do pomena podob.

V svojih bolj revolucionarnih časih so borci proti podobam oziroma ikonoklasti, prihajali iz srednjega sloja. Podobe so bile smeti in šara starih aristokratskih režimov, ki so z svojo vsiljivo parado simbolov mrtvičili um. Znaki kraljevske časti so bili, tako kot katoliški simboli, namenjeni poneumljanju čutov, odvračanju ljudstva od razmišljanja o zatiranju in krivicah. Zdelo se je, da se institucija monarhije zaveda, da potrebuje nekaj argumentov, da to opraviči, a vse to se je lahko zelo hitro razrešilo s preprostim dvigom krone.

Podobe, v nasprotju z monarhi, ne zahtevajo pojasnila: preprosto so kar so in ali jih razumeš ali pa ne. Njihov namen je v tem, da napolnijo oči in izpraznijo možgane. S podobo se ne moreš nič bolj prerekati, kot se lahko s telefonsko govorilnico. Ko enkrat pritegnejo tvoje čute je razum primoran slediti.

To je to, kar so ikonoklasti srednjega sloja zavračali. V 18. stoletju v času razsvetljenstva so vsa prepričanja, ki so temeljila na čutih, veljala za sramotna in nezanesljiva. Čuti so to, kar imamo skupnega z drugimi živalmi. Toda, medtem ko lahko svinja, tako kot mi, občuti mraz, ne more občutiti veličastnosti ideje svobode. V tem smo bili v prednosti. Pomembne so bile resnica, svoboda, enakopravnost in pravica. Kako lahko iz teh idej tvorimo čutne podobe? Tovrstno zanašanje na podobe je značilno za papiste, dojenčke in primitivce, ne pa za tiste, ki so se dvignili na nivo dostojanstvenih razumnih bitij. Vse najbolj vitalne resnice kljubujejo tovrstni reprezentaciji. Ko bodo ljudje uspeli zavreči svoje idole, bodo dozoreli, tako kot dozorijo otroci, ko enkrat nehajo uporabljati »kahlico«.

Takšne politične vrednote so bile begajoče za reprezentacijo, ker bi naj bile univerzalne. Svoboda je vsesplošna, medtem ko so podobe omejene; odvisne so od telesa, ki je vedno vezano na neko posebno mesto. Za osamosvojitev si se moral odreči svojemu telesu, saj bi njegove strasti samo motile razum.

Dodaten argument za opustitev podob je bila naraščajoča kompleksnost družbe. Trdili so, da je bila včasih družba dovolj enostavna in povezana, da so jo lahko kot celoto predstavljali v religioznem in umetniškem simbolizmu. Ampak delitev dela in naraščajoča specializiranost dejavnosti je pripeljala do točke, ko družbe ni več mogoče upodobiti kot zaokroženo celoto. A ne zato, kot je trdila Thatcherjeva, ker kot taka ne bi obstajala, ampak ker je obstajala zgolj abstraktno. To razumnim bitjem naj ne bi predstavljalo težave. Še vedno bi lahko dojeli celovitost družbe, a po novem s koncepti in ne več podobami. Na ta način je umetnik moral prepustiti mesto filozofu.

Vse to je na univerzitetnih seminarjih zvenelo v redu. Ampak politiki srednjega sloja so tudi vedeli, da ljudje abstrakcij ne vzljubimo tako zlahka in da za to potrebujemo nekaj čutnih vzpodbud. Kot je v kapitalistični družbi pogosto, je prišlo do protislovja med tem, kaj je zaželen ideal in kaj je dejansko mogoče. Zahtevati od ljudi, da opustijo svoje prepoznavne podobe, je bilo preveč in zahtevati preveč od ljudi, je v politiki nevarno. Kot je opazil Edmund Burke, je politična moč najučinkovitejša, če pritegne čustva ljudi in ne le njihovega razuma. V tem je ključ do ogromne moči nacionalizma, ki zase izrablja lokalne pietizme in zvestobo državi. Pomišljaj v terminu »narod-država« zapečati povezavo med dejanskim in abstraktnim, ljudmi in politiko.

Kot ponavadi so zmagali politiki in ne filozofi. Družba, ki je pogumno začela z novo vrsto boja proti praznoverju, je dvesto let kasneje končala ponovno podvržena podobam. Po tem ko je poskusila s koncepti, se je zatekla nazaj k svoji tolažbi. A to še ni bilo najhujše. K ikonam in podobam se ni vrnila, ker bi bili ti abstraktni ideali pretežki za razumevanje in predstavo, ampak zato, ker teh idealov preprosto več ni imela. Naslikati predstavo o univerzalni družbeni enakopravnosti je težko, ker ta sploh ne obstaja več. Njen prikaz ni nič bolj mogoč kot skicirati štirikotni trikotnik.

Na svojih začetkih je družba srednjega sloja verjela v razlikovanje med podobami in resničnostjo. Podobe so pripadale površju, resničnost pa globini. Podobe so tako lahko vedno zasenčile resničnost, hkrati pa so bile tudi način njenega prikazovanja. Sčasoma se je zdel ta model preveč preprost, saj so podobe tako resnične kot žabja jajčeca ali sadna solata. Prav tako tudi ne obstaja nobena človeška resničnost, ki ne bi bila povezana z znamenji in simboli. Marx je trdil, da se nam ne le dozdeva kot da v kapitalizmu človeška življenja določajo materialne dobrine, dejansko tako tudi je. Lenin je kasneje vztrajal na tem, kar je imenoval »resničnost zunanjega videza«. Freud ni videl ega samo kot del površja in podzavesti kot del globine, marveč je ego del podzavesti, v katere globino širi svoje mračne korenine.

Z drugimi besedami, zunanjega videza ne moremo kar odpraviti kot površnega, to bi bila zelo proti materialistična poteza. Buržoazni moralisti in puritanci so bili tisti, ki so vztrajali, da so čutne ravni plitve in varljive. Prezir do podob je sovpadal s sovraštvom do telesa in zaničevanjem množic. Oscar Wilde je to anglosaško puritanstvo označil kot namerno in globoko površno. Pri njegovi površnosti ni bilo nič površnega. Prav nasprotno, to je bila kultivacija stila in čutov, zaradi katerega ga je angleški srednji sloj poslal v ječo. »Vedno zaupaj zunanjemu videzu« bi lahko bilo Wildeovo perverzno geslo.

Nato je nastopila tretja faza. Sprva sta bili podoba in resničnost ločeni, potem je bila podobi priznana resničnost in nato so podobe povsem prevladale resničnemu. Oziroma takšna je bila vsaj postmodernistična trditev. Globina je bila zdaj le navidezna senca površja. Vendar, če sploh ne bi bilo nobenih globin, tudi površja ne bi moglo biti, saj eno brez drugega ne gre. Kakorkoli, splošna zamisel je bila, da to kar vidiš, to dobiš. Ko podobo razčleniš, pod njo najdeš le naslednjo, enako krhko podobo. Vendarle se kapitalistična družba ni povsem vrnila na raven otroškega »sesanja palca«. Ideja, da smo vsi zamenjali resničnost s podobami, nad katero se navdušuje angleški politik Alastair Campbell, je čista neumnost, česar se nerad zaveda tudi Downing Street. Med starimi in novimi podobami je tudi ena velika razlika. Veliko ljudi je dejansko verjelo v krono, tehtnico pravice, podobo Brittannie, ikone Device Marije in podobno, in veliko jih verjame še zdaj.

Ampak podobe v medijih in na trgu niti niso takšne, v katere bi lahko verjeli ali dvomil. Kaj bi pomenilo, če ne verjameš v znak družbe »Nike«? Bilo bi kot da ne verjameš v goro Etna. Nihče ne pričakuje od nas, da bomo verjeli v »Nike«, le da ga bomo pridno kupovali. Dejati, da zdaj podobe obstajajo same zase, je le na drugačen način povedati, da se zdaj oglaševalci (na primer) cinično zavedajo, da nas ne morejo pretentati, kot bi nas lahko v bolj lahkovernih in z manj podobami zasičenimi časi. A jim tega niti ni treba, vsaj dokler jim dajemo svoj denar.

Ironija je, da smo izpolnili sen starega srednjega sloja in se začeli osvobajati od podob. Vsaj na ta način, da lahko v njih uživamo, o njih govorimo, da nas lahko prevzamejo in da ravnamo v skladu z njimi, ne da bi pri tem vanje zares verjeli. Seveda kapitalizem razglaša, da to ni nobena težava. Koga brigajo prepričanja, ko se gre za zaslužek? Takšno razmišljanje se prav lahko izkaže za kratkovidno. Saj čeprav je kapitalizem vajen izkoriščati cinizem, ga ta razumljivo tudi nervira. V nakupovalnem središču si lahko mirne volje ciničen, ampak če si nenadoma vpoklican v vojsko, braniti svobodni svet, je takšno razmišljanje že manj zaželeno.

Družba srednjega razreda nas še vedno poskuša prepričati, da za podobami obstaja svet resnice, discipline, zvestobe, avtoritete, produktivnosti in družine. Konec koncev podob brez vsega tega res ne bi mogli niti ustvarjati. Težava je samo v tem, da podobe, s tem ko vse reducirajo na »spin« in površino, spodkopavajo naš sen. To je dilema, ki jo moramo po svojih najboljših močeh obvladati.

Terry Eagleton je bivši profesor angleške literature na Univerzi v Oxfordu, trenutno pa to funkcijo upravlja na Univerzi v Manchesterju.

Prevedel Andrej Cafuta