Uredila Pavel Gregorić in Filip Grgić Kruzak, Zagreb 2003
Naši južni sosedje so nedavno tega postali bogatejši za pomembno delo, ki je izšlo pri eminentni hrvaški filozofski založbi Kruzak. Zagrebška filozofa, ki se ukvarjata z antiko, sta se lotila prevoda temeljnih člankov, ki utirajo pot v razumevanje Aristotelove »Metafizike«. V Sloveniji smo že od nekdaj bili prisiljeni opazovati filozofsko produkcijo v bivših državah Jugoslavije in z našo osamosvojitvijo se je situacija vsaj nekoliko popravila. A zbornik Pavleta Gregorića in Filipa Grgića z naslovom »Aristotelova Metafizika. Zbirka rasprava« nas znova sili, da se podamo v tuje knjigarne, saj gre za imeniten izbor prevodov nekaterih najvplivnejših člankov, ki komentirajo to temeljno delo antike in eno najvplivnejših knjig v zgodovini filozofije sploh. Izbor, na katerega v Sloveniji še čakamo.
V pojasnjevalnem uvodu oba urednika na šaljiv način opozorita na, da Aristotel sam danes ne bi vedel, kaj ga čaka, ko bi vstopil v knjigarno in vzel v roke »Aristotelovo Metafiziko«, ker gre za naknadno kompilacijo njegovih spisov, povrhu pa tudi izraza »metafizika« ne bi poznal. Tako v resnici ne bi vedel, katere razprave se bodo znašle v njej, še manj bi poznal njihov vrstni red, saj je za poimenovanje in izbor verjetno zaslužen Andronik iz Rodosa (1. st. pred n. št), ki je kot peripatetik urejal Aristotelovo dediščino. Z našim zbornikom takega problema nimamo. Uredniška avtorja sta namreč v zanimivo celoto sestavila 18 avtorskih člankov in pri tem pazila, da posamezni prispevki pokrivajo posamezne dele (štirinajstih knjig) »Metafizike«. Njuna premišljenost se izkazuje v še dveh kriterijih: pri tem sta želela harmonično izbirati med mladimi avtorji, saj so praktično vsa besedila nastala v zadnjih štiridesetih letih, z izjemo Jana Lukasiewicza. Ob imperativu kvalitete sta sledila tudi »nacionalnemu« ključu in sorazmerno enakomerno iskala avtorje tako med analitiki (anglosaško področje) kot kontinentalci, kar je zagotovo redka in zanimiva kombinacija. Zbornik je sestavljen skrbno in izbor bi težko bil predmet spora. Tudi tehnično je urejen brezhibno in mu ne manjka prav noben element: po začetnem »Predgovoru« in kratkem »Uvodu« v besedila sledijo avtorski prispevki, razporejeni po ključu navezovanja na vrstni red knjig »Metafizike« ali medsebojno vsebinsko dopolnjevanje. Na koncu knjige je dodan izbor ključne biblografije, urejen tematsko, prav tako so dodani vsi trije nepogrešljivi indeksi: citatov antičnih avtorjev (index locorum), omemb imen (index nominum) in pomembnejših pojmov (index rerum). Oglejmo si na kratko, za katere razprave sta se odločila avtorja.
Jonathan Barnes uvede izbor s svojim svežim in provokativnim »Uvodom v Aristotelovo metafiziko«. Osnovno spoznanje: metafizika sama se izreka na številne načine, rečeno aristotelsko. Pomeni namreč znanost o prvih počelih in vzrokih, pomeni znanost o bivajočem kot bivajočem, pomeni raziskovanje bitnosti, pomeni teologijo. Barnes ne verjame, da je mogoče vse te štiri karakterizacije poenotiti in da so te zato v nepomirljivem neskladju.
Članek Guentherja Patziga »Teologija in ontologija v Aristotelovi Metafiziki« se ob določitvi prve filozofije zateče k pojmu paronimije in dokazuje, da ima ta pri Aristotelu širši pomen od običajnega (hrabrost-hraber). Iz tega razloga je prva filozofija zato znanost v dveh pomenih (v prvem je kot nauk o bitnosti ta v odnosu do drugih kategorij (knjige Zeta, Eta, Theta), v drugem je bitnost nekaj nespremenljivo enega glede na druge bitnosti, ki so odvisne od te.
V svojem članku »Metafizika in logika« se Alan Code ukvarja z Aristotelovo »metafizično« metodologijo, še posebej raziskovanjem aksiomov in počelom protislovja, v glavnem v Gama knjigi. Ob tem se avtor opira na »Drugo analitiko« in dokazuje, da je metafizika metodološko blizu ti. demonstrativni znanosti (recimo geometriji): na vrhu imamo počela, iz katerih demonstriramo teoreme.
Prav nasprotnega mnenja je Pierre Aubenque, ki želi metafiziko v svojem članku »O aristotelskem pojmu aporije« zajeti v okvir dialektike, tj. teorije argumentacije, kot jo Aristotel razvije v svoji »Topiki«, medtem ko v Beta knjigi razlikuje med tremi tipi apretičnega raziskovanja: aporia, diaporia, euporia (Met. 995a). Avtorjev zaključek je, da pojem aporetičnosti zavzema posebno mesto pri raziskovanju in da se rešitev ponavadi izkaže novo aporijo.
Predvsem logično razpravo ponuja nekoliko star članek Jana Lukasiewicza z naslovom »O stavku protislovja pri Aristotelu«. V Gama knjigi najdeva avtor tri njegove formulacije, logično, ontološko in psihološko, zanje pa trdi, da Aristotel med njimi ne zmore razlikovati, da so »dokazi« zanje nepopolni. Prav tako je počelo neprotislovja kot najvišji logični zakon v neskladju z Aristotelovo postavitvijo silogizma: oba sta med sabo neodvisna.
Naslednji odmeven prispevek je napisal G.E.L. Owen in ga nekoč objavil pod naslovom »Aristotel o zankah ontologije«. V njem se povečini posveča problematiki homonimnosti izraza oziroma glagola »biti«. V eksistenciali rabi ta glagol pomeni običajno »biti X«. Reči »A je« tako pomeni predikativno reči »A je P«. V nauku o kategorijah se govori o različnih subjektih tega P, zato v eksistencialnem smislu govorimo o »biti te kategorije«, recimo biti velik (danes bi eksistenco izrazili drugače, recimo kot »A obstaja«.) Owen opozarja, da je ta razlika (med izrazi eksistence za splošnosti in razrede in tistimi za posameznosti) pri Aristotelu zabrisana, ob tem pa uvede še tretji tip eksistencialnim izrazov, ki veljajo za čas, prostor in podobno, kot recimo v izjavi »Čas obstaja«.
Naslednji članek govori o biti v akcidentalnem smislu – Theodor Ebert v »Aristotelovih akcidencah« spregovori o Epsilon knjigi s pomočjo prve knjige »Topike«. V tej zadnji Stagirit razlikuje med rodom, definicijo, posebno lastnostjo in akcidenco (naključno lastnostjo), kasneje pri Boetiju imenovanimi za predikabilije. S primerjavo branj Ebert pokaže, da pojem v »Metafiziki«, »Topiki« in »Drugi analitiki« variira, predvsem pa se je zaradi Porfirijeva »Uvoda«, komentarja k aristotelski logiki, ki je izjemno vplival na srednji vek, pojem akcidence do danes drastično pojmovno (z)ožil.
Z Zeta knjigo se ubadata koavtorja Michael Frede in Guenther Patzig. Njun prispevek »Ousia v Metafiziki Zeta« zadeva teorijo bitnosti in poudarja staro antično perspektivo, po kateri so oblike vselej oblike posamezne stvari in individualne, ne skupne več predmetom. Če denimo Aristotel pravi, da imata Sokrat in Kalija isti eidos, takrat ne govori o obliki, temveč o vrsti. Tudi znanje, ki ga imamo, in ki bi moralo biti splošno, je lahko le znanje posameznega, kar naj bi Aristotel spoznal in zatrjeval v knjigi Mu (1087a).
A že naslednji članek prinaša drugačno rešitev. Za Michaela J. Woodsa v njegovem »Oblika, vrsta in predikacija pri Aristotelu« zasledimo stališče, da so oblike vendarle posamezne in da izraz eidos nima več pomenov. Woods razlikuje med klasifikacijskim in konstitucijskim pomenom izraza. Tudi Aristotelova kritika platonskih idej je zanj v resnici pot približevanja Platonu: od »Kategorij« do »Metafizike« naj bi tako spremenil stališče in oblike razumel kot substancialne vrste.
Montgomery Furth raziskuje vprašanje o tem, v kakšnem smislu so materialne bitnosti v osrednjih knjigah »Metafizike« že teoretska podlaga za aristotelsko biologijo. Njegov članek »Transtemporalna stabilnost v aristotelskih bitnostih« predpostavi razliko med ontologijo »Kategorij« in »Metafizike«, biološka perspektiva naravnega sveta, sveta materije, pa nikakor ne ustreza ontologiji »Kategorij«. Svet je oblikovan in strukturiran v različnih stopnjah in eidos ima ne le kvalifikatorično vlogo (»vrsta«) temveč tudi konstrukcijsko (»oblika«). Le pojem oblike v Zeta knjigi, verjame Furth, uspe razložiti raznolikost sveta, organskih enot, živih bitij itd. z vidika njihove večplastnosti, dinamike in predvsem enotnosti (tu se opira predvsem na spis »O nastanku živali«).
Urednika zbornika sta po komplementarnem vzorcu za naslednji članek izbrala Johna M. Cooperja in njegovo »Metafiziko v Aristotelovi embriologiji«, ki želi pokazati prav nasprotno – da embriologija ne zahteva splošnih oblik. A v tem primeru se zdi, da se oblike razume kot individualne: v njih so že vsebovane vse bistvene značilnosti neke določene vrste. Sokratova oblika ne nosi le lastnosti, značilnih za človeka, temveč tudi lastnosti, ki ga razlikujejo od drugih živih bitij, taiste pa ga delajo za podobnega njegovim staršem.
Naslednja razprava v zborniku se premakne do knjige vprašanja dovršenosti ali aktualnost (energeia, entelecheia) in zmožnosti (dunamis). Michael Frede v svojem prispevku »Aristotelov pojem potencialnosti v Metafiziki Theta« odgovarja na dilemo o tem, ali so ob materialnih oz. snovnih bitnosti tudi kakšne nematerialne. V tem primeru bodo te morale bivati po zmožnosti. Aristotel je tu sam nedosleden: najprej trdi, da sta aktualnost in potencialnost onstran in širša od povzročanja spremembe (premene), recimo na mesto 1046a. A le vrstico ali dve kasneje zatrjuje, da je zmožnost natanko sposobnost x, da povzroči spremembo v y. Frede ugotavlja, da je zmožnost tudi pasivna zmožnost za spremembo: ni dovolj reči, da lahko iz nekega materiala zgradimo hišo in da je ta potencialno hiša. Ta material mora imeti pasivno sposobnost biti hiša: imeti moramo pravi material, mora biti v dobrem stanju in podobno.
Članek za tem se prav tako ukvarja s problemom aktualnost in potencialnosti z vidika enotnosti bitnosti. L. Aryeh Kosman v »Aktivnost biti v Aristotelovi Metafiziki« dokazuje, da je aristotelska trditev o tem, da je snov potencialno F in oblika aktualno F treba razumeti na podlagi razlike med aktivnostjo (energeia) in gibanjem ali spremembe (kinesis). Pri drugi se realizacija neke zmožnosti in cilj razlikujeta (recimo gradnja hiše), pri prvi sovpadeta: gledanje ima tudi za cilj videnje. Po Kosmanu dovršenost (entelecheia) ne govori o statičnem končnem stanju, temveč o popolnem (enteles) modusu aktivnosti (energeia), medtem ko je gibanje le nepopolna aktivnost (energeia ateles).
Nicholas P. White govori o dveh lastnostih bivajočega: enosti in istosti. Glavna teza članka »Aristotel o istosti in enosti« je, da je istost (numerična, vrstna, rodovna) določena z njegovim razumevanjem enosti. Tega naj bi Aristotel prevzel od Platona: ideje so ene in enovite, saj so nespremenljive, medtem ko so čutnozaznavne stvari kot spremenljive v nekem smislu mnoge, a vendarle ohranjajo svojo identiteto skozi – enost. Zato Aristotela – po Whitu – ne zanima toliko ontološka plat, v tem primeru sinhronična identiteta, temveč diahronična, zaradi tega pa tudi ne rabi vztrajati pri klasičnem Leibnizovem zakonu identitete (»Če sta x in y identična, potem vsak predikat, ki pripada x, pripada tudi y«).
Naslednja razprava je posvečena znameniti knjigi Lambda. Joseph G. DeFilippo v svojem prispevku »Aristotelovo prepoznanje prvega gibalca kot Boga« izpeljuje, da klasično razumevanje prvega negibnega gibalca kot najvišjega bitja, ki bi moralo biti Bog in živo bitje, zaradi življenjskih funkcij pa tudi večno in umsko, v svojem sosledju ni povsem točna. Ker je prvi gibalec nesnoven, lahko obstaja le v umu in je predmet mišljenja, a um sprejema obliko, ki je predmet mišljenja in se v dejanju mišljenja z njo poistoveti. V našem primeru ima um za predmet mišljenja samega sebe, zato misli samega sebe.
Božansko mišljenje samega sebe obravnava nekoliko drugače Klaus Oehler v članku »Negibni gibalec kot mišljenje, ki misli samo sebe«, pri čemer izhaja iz refleksivnosti noesis noeseos. Medtem ko je Platon v svojem »Harmidu« zavrnil takšno možnost samorelacije, Oehler verjame, da Aristotel takšno samorefleksivnost dopusti ravno v primeru negibnega gibalca. Moment, ki pri tem nastopi, je samozavedanje in njegova popolna stopnja, ki da je bistvena značilnost identitete med umom in predmetom mišljenja. Takšna božanska aktivnost pa mora vendarle biti pozitivna, vsebovati mora tudi mišljenje sveta, saj bi sicer bila prazna in odveč.
Zadnja dva prispevka sta posvečena zadnjima dvema knjigama »Metafizike« – Mu in Nu, ki uvajata Aristotelova matematična spoznanja. Julia Annas v svojem »Matematični predmeti pri Aristotelu« uvede razpravo o ontološkem statusu matematičnih predmetov, ki so jih platonisti razumeli v substancialnem smislu. Tudi za Aristotela so matematični predmeti med čutnozaznavnim(i) in nečutnozaznavnim(i), tj. opazujemo jih kot prvega na podlagi drugega, kot y kot x. Takšna »qua« teorija povzroča težave aristotelskemu realizmu, a je problem rešljiv na ta način, da za Aristotela matematični predmeti vendarle obstajajo zgolj v abstrakciji (aphairesis) matematikovega uma. A abstrakcija (»odvzemanje«) še ne pomeni, da so matematični predmeti odvisni od uma, ampak le od čutnozaznavnih predmetov, od katerih so abstrahirani. S tem Aristotel ohrani realizem in v nekem smislu zavrne abstrakcionizem.
V zadnjem članku iz zbornika »Platonizem in matematika: preludij za razpravo«, se Myles Burnyeat loti odnosa Stagirita do svojega učitelja. Po njegovem pri nobenem od njiju ne gre za ontološki status predmetov matematike, temveč za širše vprašanje: kaj so počela stvari? S primerjalno obravnavo Platonove »Države«, predvsem prispodob z deljeno črto in votlino, želi pokazati, da je fundamentalno vprašanje ob tem status znanja in znanosti, matematike in dialektike. Ker so teoremi matematike nujno resnični (1) in ker se hkrati ne nanašajo na fizične predmete (2), morajo nujno veljati za idealne predmete, ki pa so nujno različni od fizičnih (3). Matematični predmeti torej nujno bivajo in so za Platona, kakopak, odvisni od idej. Tako Aristotelu ne preostane drugega, kot da spodbija (2).
Zbirka 18 razprav »Aristotelova Metafizika: zbirka rasprava« nam ponuja verodostojen vpogled v osnovna filozofska vprašanja, ki v tem Stagiritovem magnum opusu še vedno vzpodbujajo živo debato tudi v sodobnih, in to ne le antičnofilozofskih diskusijah. Tehtnost izbora, njegova raznolikost in obširnost, kakor tudi spretna organizacija besedil v koherentno celoto izdajajo odlično kompetenco obeh urednikov zbornika. S to knjigo so hrvaške antične študije veliko pridobile, saj zastopanost anglosaksonskih avtorjev (»analitikov«) do nedavnega ni bila ravno odlika filozofskih razprav o grški filozofiji na Hrvaškem. Izid takšnega zbornika je recimo naravnost neprecenljiv za študenta filozofije. A kaj bi o tem sodili takole od daleč, čez mejo. V Sloveniji nas namreč podoben podvig, izvirajoč iz iste ali podobne situacije, še čaka. Do takrat pa utegne Gregorićev in Grgićev izbor ostati pomembna referenčna točka tudi naših študentov.