Nedavno mi je prišla v roke zanimiva knjiga Zakaj Finci letijo dlje? Knjiga govori o uspehu finskega šolskega sistema, ki sta ga obelodanili mednarodni raziskavi PISA iz let 2000 in 2003. Gre za raziskavo, ki meri bralno, matematično in naravoslovno pismenost in leta 2003 so se finski učenci devetih razredov osnovnih šol na vseh treh področjih uvrstili na prvo mesto. S tem se zastavi vprašanje, zakaj so finski otroci najboljši po vseh merilih in kaj bi morali storiti mi, da bi se jim približali? Pravzaprav to ni edino vprašanje. Avtorji omenjene knjige poudarjajo, da je Finska v primerjavi s Slovenijo tudi sicer uspešnejša država – zlasti v ekonomskem smislu. Temu kaže prisluhniti, kajti živimo v časih, ko zaradi modernih tehnologij in zaželenosti poklicev z visoko dodatno vrednostjo produkcija znanja še kako vpliva na ekonomsko uspešnost.
Če še za hip ostanemo pri knjigi Zakaj Finci letijo dlje? bi lahko rekli, da njeni avtorji nekaj vzrokov Finskega uspeha podajo, jih pa po moje ne poudarijo dovolj, ali vsaj ne tistih, za katere sem prepričan, da so odločilni. To seveda ne pomeni, da jih sploh ne poudarjajo. Slavko Gaber, denimo, ki se sklicuje na finske avtorje, omenja naslednje vzroke: etos, naklonjen učenju; uvedba skupne osnovne šole (kar smo pri nas naredili skoraj 20 let pred Finci); povečanje deleža bolje izobraženega prebivalstva (pred tem je bila Finska pretežno revna in agrarna dežela); organizacija pouka in zagotavljanje enakosti.
Ker sem prepričan, da je med vsemi vzroki uspeha ključno poudarjanje enakosti, se bom v nadaljevanju osredotočil predvsem nanjo. Na Finskem se kaže na različne načine: kot enaka dostopnost do izobraževanja za vse; kot skrb za vsakega otroka (v obliki dodatnega pouka, če je to potrebno), zaradi česar tudi otroci iz socialnoekonomskega deprivilegiranega ozadja dosegajo rezultate, ki so višji od povprečja v državah OECD in kot minimaliziranje razlik med šolami.
Po mnenju samih Fincev (Gaber nekaj teh mnenj navede) namreč ni dovolj zgolj to, da država zagotavlja enak dostop do izobrazbe, potrebno je nekaj storiti tudi za omejevanje socialne reprodukcije neenakosti. Stvar politike je tako tudi vprašanje, kakšne razlike v družbi so še sprejemljive. Gre torej za posebno dojemanje pravičnosti in razveseljivo je, da je to dojemanje na Finskem prisotno kot urejajoče načelo snovanja in organizacije vzgoje in izobraževanja (seveda v nasprotju z nami).
Moja teza je, da se Finsko dojemanje pravičnosti in enakosti precej približa Rawlsovemu in da je prav to vzrok finske uspešnosti. Bistvo Rawlsove teorije pravičnosti bi lahko strnili v misel, da so želje vseh ljudi enako upoštevane, hkrati pa so izključeni brezbrižnost, sebičnost in predsodki. Ker razen kratkih revialnih ali učbeniških prevodov v slovenščini nimamo prevoda nobenega Rawlsovega dela, bralca napotujem na odlično knjigo Willa Kymlicke Sodobna politična filozofija: uvod, kjer je podana kritična analiza Rawlsovih idej. Njegovo pojmovanje pravičnosti, denimo, je sestavljeno iz dveh načel:
“Prvo načelo – Vsak mora imeti enako pravico do najobsežnejšega celovitega sistema enakih temeljnih svoboščin, ki je združljiv s podobnim sistemom svoboščin za vse. Drugo načelo – Družbene in ekonomske neenakosti morajo biti urejene tako, da so hkrati:
1.) v največjo korist tistim, ki so v najslabšem položaju, in
2.) povezane z javnimi službami in položaji, ki so dostopni vsem pod pogoji nepristranske enakosti možnosti. (Rawls: Teorija pravičnost 1971: 302-3; navedeno po Kymlicka 2005: 94-95).”
Kako je to podobno finskim prizadevanjem pri organizaciji šolstva? Prvo Rawslovo načelo ustreza finskemu prizadevanju, da je šola dostopna vsem enako. Toda ker so zaradi socialnoekonomskega statusa razlike med učenci bržčas še vedno velike in ker te razlike vplivajo tudi na šolski uspeh, je potrebno narediti še kaj več, kakor zgolj zagotavljati enakost. Razlike je potrebno dodatno omejiti in dopustiti le tiste, ki ne reproducirajo družbene neenakosti, kar v dobršni meri ustreza Rawlsovemu drugemu načelu, kjer gre prav za omejevanje razlik in sicer v imenu tistih, ki so v najslabšem položaju.
Člani tako zasnovane družbe so svobodni – svobodno lahko izbirajo svoje življenjske poti – hkrati pa vedo, da v primeru neuspeha, ne bodo prepuščeni samim sebi. Rawslova načela tako poskrbijo za solidarnost; manj uspešni imajo pravico do veta na odločitve uspešnejših. Prepričan sem, da lahko takšna organiziranost družbe le krepi zaupanje v družbo in v soljudi: država namreč ne more biti uspešna, če ljudem ne zagotavlja svobode odločanja in če državljanom ne zagotavlja osnovne varnosti v primeru neuspeha.
Kadar torej primerjamo Finsko in Slovenijo bi morali primerjati tudi odnos državljanov do države oziroma njihovega zaupanja v družbo. Neoliberalna Slovenija se po moje ne more pohvaliti z ne vem kako uspelo družbeno povezanostjo. Na primer: politični projekti v Sloveniji uspevajo le, če neka politična opcija (bodisi na državni ali občinski ravni) doseže absolutno večino in lahko položaje razdeljuje “našim”, v nasprotnem pa projekti stagnirajo in prevlada nezaupanje. O kvalitetni družbeni vezi bi nasprotno pričali projekti, ki so uspeli kljub razlikam. To bi pomenilo, da se je temeljno zaupanje ohranilo, le-to pa se lahko ohrani le, če se velika večina strinja, da je porazdeljevanje družbenih virov pravično oziroma da je nek vidik enakosti, ki ni zgolj enakost možnosti, še vedno v veljavi.
Prepričan sem, da sta finski šolski sistem in Finska kot celota uspešna, ker so tamkajšnji strokovnjaki ohranili neko občečloveško pojmovanje pravičnosti. Šolski sistem je uspešen, ker na teh načelih gradi in jih – kot vrednoto – posreduje naprej in s tem reproducira takšno klimo v družbi, ki zagotavlja identifikacijo s to družbo. Pri nas pa smo manj uspešni prav zato, ker se temu modelu še nismo dovolj približali ali pa se (tudi na ravni organizacije vzgoje in izobraževanja, kjer bi morali v veliko večji meri zagotoviti prenašanje temu ustreznih vsebin) od njega celo oddaljujemo.