12. 1. 2009 Zofija v medijih

Tržno gospodarstvo še ni kapitalizem

Avtor:

Ne strinjam z mislijo – zapisal jo je dr. Bogomir Kovač na strani Večerovih Pogledov (3. 6. 2008) – da ni načeloma nič narobe z »bogatenjem menedžerjev«, kakor tudi ne z njegovim stavkom: »Če želimo tržno družbo in kapitalizem, moramo sprejeti tudi kapitaliste (prav tam).«

Preden se lotim teme, želim opozoriti, da so analize dr. Kovača vselej zanimivo in kakovostno branje. Njegovo delo cenim in to je to. Toda ideje, da bi morali sprejeti kapitalizem in kapitaliste, vendarle ni potrebno sprejeti. Ne vem sicer, ali dr. Kovač enači kapitalizem in tržno gospodarstvo in ali je mogoče zgoraj navedeni stavek brati v smislu tega enačaja, toda v nadaljevanju mu bom to pripisal. Če se v tem motim, me bo popravil, kar ne bo nič hudega.

Naj vseeno povem, zakaj je po moje omenjeni tekst dr. Kovača mogoče brati v smislu enačenja tržnega gospodarstva in kapitalizma. Razlog je ta, ker se zavzema za idejo moralne odgovornosti menedžerjev in biznisa kot takega. Pravi, da se morajo menedžerji vesti »družbeno odgovorno«, da je »edina prava alternativa razvoj partnerskega in ne delniškega ali menedžerskega kapitalizma« itd. Toda sam v to ne verjamem. Mislim namreč, da se večina prebivalcev neke države že načeloma (če hočejo ostati svobodni, če sploh še želijo načrtovati svoje življenjske projekte v upanju, da bodo vsaj nekatere med njimi tudi uresničili) ne bi smela izročiti manjšini samovolji močnih posameznikov. Manjšini pa se izročimo, če si ta prisvoji večino materialnega bogastva ali večino političnega vpliva. Kovaču torej odgovarjam takole: lepo, če je kapitalist moralen, toda prihodnost ljudi ne more biti odvisna od takšnega naključja, saj njegove moralnosti nič ne garantira. Pravim torej, da problema, ki ga prinaša koncentracija kapitala ni mogoče rešiti z ukrepi (vzgojnimi, zakonskimi, …) in potem upati na najboljše, temveč z dosledno preprečitvijo koncentracije lastništva. Reči je potrebno, da je koncentracija lastništva že sama po sebi nekaj slabega in krivičnega.

Kar torej predlagam je uvajanje ločevanja med pojmoma kapitalizem in tržno gospodarstvo. Ideja ni moja. Prvič sem jo prebral pred leti v Braudelovi knjigi Čas sveta. A tudi Braudel si je ni izmislil, saj navaja nekatere sodobne ekonomiste in njihove razprave. V čem je poanta bo jasno iz nekaj daljšega navedka: »Razloček v naših razpravah resda še ni pogost, vendar se počasi navajamo, da z imenom kapitalizem merimo na vrhnja nadstropja. […] Proti komu, na primer, je naščuvana javnost…? Proti trustom, proti multinacionalkam; meri visoko in upravičeno. Prodajalna, v kateri kupujemo časopis, ne sodi v kapitalizem, vanj sodi samo morebitna veriga, od katere je skromna prodajalna odvisna. V kapitalizem tudi ne sodijo obrtne delavnice in majhna neodvisna podjetja, ki jim v Franciji včasih pravijo devetinštiridesetke, saj zaradi sindikalnih in davčnih posledic nočejo doseči usodne številke 50 zaposlenih. Takih majhnih podjetij in čisto majčkenih enot je nešteto (Braudel 1991 (2), 314).«

Vedite, da je Braudel te besede zapisal že pred skoraj tridesetimi leti, to je leta 1979. Medtem smo doživeli krizo kapitalizma. Na globalni ravni je kriza pomenila predvsem izginjanje majhnih podjetij. V tej zvezi Braudel navaja dve slavni imeni: predsednika Fiata Giovannija Agnelija in filozofa H. Marcuseja. Prvi je že leta 1968 dejal, da bo čez dvajset let na svetu mogoče le še šest ali sedem avtomobilskih znamk, drugi pa, da so krize bistveni element kapitalizma, saj prispevajo »k usredenju in zgostitvi kapitalizma.«

Ne moremo reči, da so se besede obeh navedenih 100% uresničile; toda kdo bi jim zanikal verodostojnost? Avtomobilskih znamk je resda še vedno precej, toda število koncernov, ki obvladujejo avtomobilsko industrijo, se je približuje napovedani številki. Enako velja za razdelitev materialnega bogastva po svetu in v posameznih državah. Bogati so v obeh merilih še bogatejši, revnih pa je vse več. Usredenje in koncentracija.

Idejo ločevanja med tržnim gospodarstvom in kapitalizmom lahko (vir je zopet Braudel) ponazorimo tudi z Leninom. Možak je pač mislil, da se »kapitalizem začne na vaški tržnici.« Sleherno tržno gospodarstvo je preprosto izenačil s kapitalizmom, kar je razvidno iz politike, ki jo je predlagal: če se hočemo znebiti kapitalizma, se moramo znebiti sleherne zasebne proizvodnje in svobodne menjave. To seveda ni rešitev. Po Braudelu je pritličje (v nasprotju z vrhnjimi nadstropji kapitalizma) tisto pravo bogastvo vsake družbe. »Pritličje … je območje virov, nepričakovanih rešitev pa tudi novosti, čeprav se smetana odkritij po navadi na koncu znajde v rokah imetnikov kapitala. Prve bombažne revolucije niso ustvarili kapitalisti, izšla je iz čisto majhnih in živahnih podjetij. Je danes kaj drugače?« Prav nič, bi lahko dodali. V času, ko je Braudel pisal svojo knjigo, se je v garažnih podjetjih rojeval osebni računalnik.

Zdi se torej, da bi moral biti interes vsake družbe ohranjanje tržnega gospodarstva, ohranjanje pritličja, množice majhnih podjetij, ki deluje na trgu in kjer se svobodno rojevajo nove ideje. Ohranjanje tržnega gospodarstva pa pomeni nasprotovanje na eni strani kapitalizmu, ki tržno gospodarstvo uničuje z monopoli, koncentracijo itd., na drugi strani pa Leninovem komunizmu, ki bi pritličje z dekretom ukinil. Osnovno vprašanje se tako glasi: ali je mogoče najti srednjo pot? Prav zanima me, kaj porečejo naši politiki? A če smem, bi jim (v imenu mnogih volilcev, ki smo naveličani pompozne protitajkunske vojne) svetoval, naj že spregovorijo o temah, ki ne zadevajo zgolj njihovih privatnih strankarskih ali osebnih koristi. Kaj nas povprečne državljane briga, ali je Janša hotel kupiti Delo? Še posebno, če so mu dnevi na oblasti šteti in še posebno, če to reče nekdo, ki je Delo dejansko kupil in sedaj pometa z uredniki kot nekakšen medijski mogotec iz svetovne zgodovine tiska. Povprečen volilec nima nič z nobeno od teh strani, ta vojna se ga v resnici niti malo ne tiče, zdi se mu žalostno, da zasede večino najbolj gledanega časa na TV kanalih in da se pojavlja na prvih straneh časnikov (kar na žalost priča zgolj o vse bolj senzacionalisti naravi naših medijev). Povprečen volilec, pripadnik tržne družbe oziroma Braudelovega pritličja si želi, da sedanji predsednik vlade izgubi na volitvah, medijski mogotec pa izgubi svoj imperij. Toda ali pri nas sploh še obstaja kdo, ki reprezentiral njegove želje?

Za konec. Obramba pritličja zahteva določeno omejitev svobode – svobode tistih, ki bi si radi prilastili skupno bogastvo, ki bi imeli monopole in svobode tistih, ki enkrat na oblasti zlorabljajo državne aparate za uresničevanje zasebne agende. Toda, ali ima država pravico do te mere poseči v svobodo posameznika? Moj bržčas tvegan odgovor je tale: če tudi v prometu nismo popolnoma svobodni in moramo (zaradi svobode in varnosti drugih) upoštevati prometne predpise, potem sprejetje temu analognih pravil (ki omejujejo svobodo najbolj požrešnih) še toliko bolj velja za življenje v družbi kot taki. Če lahko prevelika koncentracija (materialne ali politične) moči pomeni nevarnost za svobodo in varnost drugih, bi jo morali obravnavati kot vožnjo v vinjenem stanju. Omejevanje svobode nekaterih, najbolj samovoljnih, tako pomeni varovanje svobode vseh drugih državljanov.

Članek je bil izvirno objavljen v časopisu Večer