24. 5. 2007 Zofija v medijih

Reforma ali prenova izobraževalne paradigme

Avtor:

Ko govorimo o prenovi gimnazije, o čemer v zadnjem času poteka burna razprava, se mi zdi veliko plodneje kot o reformah organizacije in financiranja gimnazijskega izobraževanja govoriti o potrebi po drugačni izobraževalni paradigmi. Reforma, kakršno predlaga naše šolsko ministrstvo, tudi če jo sprejmemo, ne bo prav nič spremenila v glavah nosilcev izobraževanja (učiteljev in drugih odgovornih). Reforma je v bistvu političen projekt, ki pod pretvezo razvijanja kompetenc in odgovornosti potiska šolo na trg in jo podreja podjetniški logiki. Toda, ali je šola podjetje? Le pomislite. Ali je – če hočemo izobraževati pismene, avtonomne, kritično razmišljajoče, odgovorne itd. državljane – treba reformirati sedanjo organizacijo šolstva ali učne načrte? Moje skromno mnenje je, da bi bilo treba še veliko več, kot smo že (in narejenega ni bilo malo), narediti pri spremembi učnih načrtov.

To bom poskušal pojasniti s pomočjo Lipmanovega razlikovanja med standardno in refleksivno paradigmo izobraževanja. Standardna paradigma običajne, ali kot pravi Lipman, normalne prakse izobraževanja temelji na naslednjih domnevah: bistvo izobraževanja je prenos znanja od tistih, ki vedo, k tistim, ki ne vedo; spoznanje se nanaša na svet in naše spoznanje sveta je jasno, nedvoumno in prav nič skrivnostno; spoznanje je porazdeljeno na posamezne discipline (šolske predmete), ki se ne prekrivajo in skupaj izčrpno podajajo spoznanja o svetu; učitelji imajo avtoritativno vlogo v izobraževalnem procesu, kajti le če učitelji vedo, se lahko učenci naučijo, kar vedo; učenci pridobijo znanje z vsrkavanjem informacij, to je podatkov o posameznostih, in dobro izobražen um je dobro založen um.

V nasprotju s tem so poglavitne predpostavke refleksivne paradigme izobraževanja naslednje: izobrazba je rezultat soudeležbe v raziskovalni skupnosti, ki jo vodi učitelj in ki ima za cilj doseči razumevanje in dobro presojanje; učenci so spodbujeni k razmisleku o svetu, ko se za naše znanje izkaže, da je dvoumno, nejasno in skrivnostno; za discipline, v katerih raziskovanje poteka, se domneva, da se prekrivajo in da niso izčrpne – zato je njihov odnos do njihovih predmetov raziskav problematičen; učiteljeva drža je falibilistična (učitelj je pripravljen priznati zmoto) in ne avtoritarna; od učencev se pričakuje, da bodo razmišljajoči in pripravljeni na refleksijo, da bodo napredovali v razumnosti in presojanju; v središču izobraževalnega procesa ni pridobivanje informacij, temveč razumevanje odnosov v okviru nekega predmetnega področja in odnosov med področji.

Marsikateri učitelj bo sedaj bržkone udaril po mizi in dejal: ali nismo v zadnjih letih poskušali doseči prav tega, se pravi nadomestiti standardno paradigmo z refleksivno? Da, bi mu odvrnil, poskušali smo res, ampak cilja še nismo dosegli. To bi mu poskušal utemeljiti z medpredmetnimi sodelovanji, ki razen nekaterih izjem niso zaživela. Medpredmetna sodelovanja omenjam zlasti zato, ker jih predvideva tudi sedanji poskus reforme gimnazije in so ena izmed redkih točk reforme, s katerimi se strinjam.

Po tej isti logiki pa je treba oceniti tudi same poskuse reformiranja gimnazije. Ali je denimo kdo opravil študijo morebitnih posledic te reforme? Njeni zagovorniki po mojem mnenju povsem dogmatično zagovarjajo njene prednosti. Vzemimo samo zamisel, ki omogoča lažje ustanavljanje privatnih šol. Ali so privatne šole kaj slabega? Gotovo ne. Tukaj se strinjam: slabe niso same po sebi. Toda ne ustanavljamo jih kjerkoli, temveč v točno določenem kontekstu: tukaj in danes. V tem kontekstu pa bi morebiten razrast, denimo, privatnih srednjih šol utegnil imeti slabe posledice. Kritiki tega pojava na Zahodu (zlasti v ZDA in Britaniji) omenjajo, da je privatizacija na tem področju prispevala k večji razslojenosti prebivalstva. Ali bi se, če bi zakon sprejeli, isto zgodilo tudi pri nas? Morda se ne bi, toda tega ne vemo. In če bi se, ali je to kaj slabega?

Sam zavračam takšno, v osnovi neoliberalno moralo in logiko. Temelji na domnevi sebičnega in razumnega posameznika. Če predpostavimo, da bodo privatne šole sčasoma boljše od javnih (navsezadnje bodo imele dva vira financiranja, javne pa le enega), bodo tudi bolj iskane in bodo sprejemale le najsposobnejše otroke. To, vidite, je selekcija, in po mojem precej nezdrava selekcija, ker preveč poudarja tekmovalnost in nekje na poti, predpostavljajoč naravni dar, izgubi solidarnost. Seveda ne trdim, da bodo tekmovalni in nesolidarni posamezniki nekoč zavzeli ključne položaje v naši družbi, tega ne trdim tudi, če bi sprejeli predlagano reformo. Trdim pa, da je s predlagano reformo to tveganje večje kakor brez nje. In že to je, po mojem, zadosten razlog, da bolj kot o korenitih spremembah organizacije in financiranja razmišljamo o sami izobraževalni paradigmi.

Prvič objavljeno v častniku Večer, sreda, 23.5.2007, stran 15, ZNANJE