22. 4. 2012 Zofija v medijih

Protislovja vladnih ukrepov

Avtor:

V nedavnem prispevku na teh straneh, sem nasprotoval osem urni prisotni učiteljev na delovnem mestu. Odzivi na moje nasprotovanje so bili deljeni, pri učiteljih večinoma dobri, z nekaj osupljivimi izjemami, v širši javnosti, pred katero in za katero sem branil avtonomijo učiteljskega poklica, večinoma slabi. Javnost žal ne verjame, da nekdo, ki dela 10 in več let kot učitelj, veliko tega, kar prebere in počne, gleda skozi prizmo uporabnosti za učence, dijake, študente, kar pomeni, da pogosto dela cele dneve.

Kar se mi zdi najhuje pri sedanjih vladnih ukrepih je, čeprav več ne vsiljujejo osemurne obveze, še vedno to, da poskušajo delo učiteljev izmeriti. Ne gre namreč le za znižanje plač učiteljev za 8-10% (saj je vseeno), resneje bi bilo treba razmisliti o podaljšanju delovne obveznosti učiteljev in drugih nižanjih standardov dela v izobraževanju. Nižanje teh standardov namreč celo bolj kot samo nižanje plač zmanjšuje vrednost dela učiteljev in ga s tem avtomatsko predstavlja kot izmerljivega. To pomeni, da pri zategovanju pasu ne gre le za varčevanje, pri katerem bi morali biti vsi približno enako (pravično) soudeleženi, gre tudi novo družbeno sprejeto vrednotenje posameznih del. Dodajanje delovnih ur, odpravljanje prostih dni in drugo višanje normativov tako pomeni, da sedanja vladna garnitura ne priznava vrednosti dosedanjega dela učiteljev; ne priznava nemerljive razsežnosti učiteljskega poklica, v to morda celo ne verjame; delo v izobraževanju želi normirati; učiteljem želi povedati, da je dandanes mogoče tudi intelektualno delo izmeriti, zapakirati in prodati. Učitelji imamo potemtakem opravka zgolj z variacijo na temo osemurnega delovnika. Resnica varčevalnih ukrepov je tako uničevanje nekaterih tradicionalnih poklicev; zlasti učiteljski poklic bi s predlaganim normiranjem v resnici izgubili, v kolikor smo seveda v besedi poklic še pripravljeni slišati odmev poklicanosti. In seveda, dobili bi službo, merljivo delo, zamenljivo za katerokoli drugo delo na domnevno svobodnem trgu. Učitelji, ki verjamejo, da bodo predlagani ukrepi samo začasni se bridko motijo. Čez tri, čez pet let bo njihovo delo samo še manj vredno. Zakaj? Ker bo do tedaj novo, zbirokratizirano vrednotenje učiteljskega dela postalo samoumevno, običajno. Postalo bo del diskurza, del tržne ideologije, ki je ne bo mogoče enostavno odpraviti. Takrat bo tudi zlahka mogoče uvesti osem urni delovnik.

Učitelji bi v vladnih ukrepih torej morali prepoznati napad na svoj poklic in ne toliko poziva k varčevanju. To bi nam lahko postalo jasno tudi ob razmisleku o nekaterih protislovjih, ki jih porajajo posamezni vladni ukrepi. Vzemimo samo spremembo šolskega koledarja, ki se obeta v prihodnjem šolskem letu. V prvi polovici meseca marca je minister za izobraževanje preko spleta o tem povprašal javnost. Odgovori, ki smo jih imeli priložnost videti, ne razodevajo, da slovenska javnost razume, kaj je smisel javnega šolstva, a pustimo to. Kot je znano, želi ministrstvo v bistvu spremeniti ukrep predhodne vladne garniture, ki je poenotila zimske počitnice in s tem domnevno zmanjšala prihodke turizmu. Sam razumem logiko predhodnega ministra – šola bi morala biti kot institucija avtonomna v smislu, da organiziranja svojega dela ne sme podrejati zunanjim (heteronomnim) dejavnikom. Toda, ker živimo v zelo kompleksni družbi, sem pripravljen razumeti tudi želje zaposlenih v turizmu. Vsaka zrela demokracija predpostavlja kakovostno, če je potrebno tudi dolgotrajno, razpravo med zastopniki različnih interesov, pri čemer je cilj te razprave najdevanje rešitve brez očitnih poražencev.

Toda ali želi sedanje ministrstvo sprožiti takšno razpravo in se je dejavno udeležiti? Glede na doslej rečeno, tega ne morem trditi. Tudi, če gremo na roko zaposlenim v turizmu in spremenimo šolski koledar (podaljšamo zimske počitnice), ne smemo pozabiti drugih ukrepov, ki jih sedanje ministrstvo za šolstvo enako vneto tako zagovarja. Ni težko ugotoviti, kaj pomeni znižanje plač javnih delavcev, znižanje stroškov za prevoze na delo, za malice, odprava regresa, znižanje otroških dodatkov in zlasti spreminjanje normativov dela učiteljev, ki bo mnogim zmanjšalo delovno obvezo. Tukaj so še drugi dejavniki: nenehno višanje življenjskih stroškov, zlasti energentov. Vse to vnaša negotovost v življenje zaposlenih v javnih službah – prihajajo hudi časi, treba je varčevati, če je sploh mogoče.

Poleg tega bi najbrž morali ugotovi, da so javni uslužbenci gotovo med največjimi odjemalci ponudbe zimskega turizma. Verjetno so prav učitelji s svojimi družinami tisti, ki pozimi dodobra napolnijo smučišča (vsekakor bi bilo to vredno raziskati). Toda to si lahko privoščijo zato, ker jim plače, otroški dodatki, dodatki za prevoz, za malice in regres to še dopuščajo. Po sprejetju varčevalnih ukrepov bo najbrž drugače, celo se zdi verjetno, da bodo smučišča naslednje leto veliko bolj prazna, kot so bila letos in to ne zaradi žičničarjem nenaklonjenega šolskega koledarja, temveč zato, ker bo smučanje postalo luksuz, ki si ga bodo lahko privoščili resnično le še redki. Naj mi torej kdo razloži, kakšen je smisel spreminjanja šolskega koledarja, ki bi naj žičničarjem omogočil zaslužek, ob hkratnem svežnju varčevalnih ukrepov, ki bo denar, katerega bi številni javni uslužbenci namenili za smučanje, preusmeril v državno blagajno?

Naslednje protislovje. Večina tistih (čeprav ne vsi), ki na gospodarskem področju zagovarjajo svobodni trg in vladne varčevalne ukrepe, na področju družine zagovarjajo tradicionalno, celo svetopisemsko družino. Toda kako lahko hkrati zagovarjajo neko obliko družine, ki si jo bo večina državljanov ob predlaganih ukrepih (zmanjševanje nadomestila za porodniško, plačevanje vrtca za drugega otroka itd.) vse težje privoščila?

Kaj je torej resnica logike varčevanja, ki po eni strani maha s svobodo trga, po drugi pa zateguje pas in na vseh področjih opredeljuje državljane in njihovo delo kot koristno oziroma nekoristno?

Prvi odgovor je že star in pravi, da se za vsemi varčevalnimi ukrepi v času krize kapitalističnega sistema skriva lakota po denarju. Dokler se je balon napihoval to ni bilo razvidno. Denar je pomenil samo vrednost določenega blaga. Toda v času krize je denar postal sam blago; kajti kaj drugega lahko pomenijo izjave naših sedanjih oblastnikov, da je postal denar redka dobrina, da je postal (če ga najamemo) drag itd.? To nam dodatno pojasni tudi zgornje besede. Če je bilo še včeraj delo učiteljev neprecenljivo – kako bi namreč v denarju sploh ocenili vzgojo za svobodo duha, humanistično misel, kritično državljansko držo, skrb za skupnost, ustvarjanje celovitega pogleda na svet, spodbujanje sočutja itd. – je taisto delo danes normirano, merljivo, dojeto kot pretiran strošek. Zdi se celo, kot da se ga poskuša odpraviti. Kriza potemtakem pokaže pravo resnico kapitalističnega sistema – lakoto po denarju, nagib, ki sleherno delo spreminja v nekaj nepotrebnega, predragega, v nujno zlo – saj je edino, kar je zares pomembno prav sam denar.

Drugi odgovor sledi iz prvega in se le na prvi pogled zdi nekoliko tvegan. »Naši« ideologi svobodnega trga v mednarodni kapitalistični delitvi dela mrzlično iščejo nišo, kjer bi lahko kot država kolikor toliko funkcionirali, torej vendarle tudi delali. Morda je to pohvalno, čeprav bi lahko rekli tudi, da so se naši ideologi že vnaprej predali in brez vsakršne domišljije sprejeli mednarodno igro kapitala, ne da bi resno preučili morebitne alternative, ki gradijo na idejah sonaravnosti, skupnosti, trajnostnega razvoja… Kajti kaj sploh lahko ponudimo visoko razvitemu svetu? Po eni strani se zdi, da naši ideologi stavijo na ponudbo visokokakovostnih, visokotehnoloških proizvodov in na ponudbo kakovostnih, neokrnjenih, adrenalinskih destinacij. Zametke tega, za kakšne proizvode gre, si lahko ogledamo že, če smo pozorni na nekatera »naša« najuspešnejša podjetja? To so majhna, fleksibilna visokotehnološka podjetja (podjetja z visoko dodano vrednostjo, visokim dobičkom), ki proizvajajo mikro letala, luksuzne jahte in jadrnice, drugo športno opremo, izvirne računalniške aplikacije ipd. Po drugi strani pa so to zdravilišča in na videz še vedno neokrnjena narava, ki adrenalina željnim potrošnikom nudi neskončen vir radosti. Zdi se torej, da poskušajo ideologi svobodnega trga našo državo spremeniti v servis najbogatejšega sloja Zemljanov – skratka, Slovenija kot globalni lunapark z vsemi rekviziti vred.

Če sprejmemo domnevno, da bo kapitalizem, kakršen je danes, obstal, je to za Slovenijo (vsaj za nekatere v državi) nemara res tržna niša. Toda, in to je še zadnje protislovje, ki ga omenjam: ali si lahko takšen bodoči razvoj obetamo brez dodatnih velikih vlaganj v šolstvo in znanost? Teh vlaganj pa ni, temveč nasprotno, sredstva za ti dve področji se drastično krčijo, čeprav drugi ukrepi šolsko polje nemara res spreminjajo v aparat za proizvodnjo ubogljivih kadrov (bolj ali manj visoko izobraženih), ki se bodo znali vrteti okoli svoje osi, ne da bi jim šlo na bruhanje.

Izvirno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu, v soboto, 14. 4.

Vir: http://www.dnevnik.si/objektiv/vec_vsebin/1042523445

 

Napotilo:

http://www.zofijini.net/mediji_ucitelj