Tema tega razmisleka se nanaša na osrednji dokument slovenskega šolstva, to je na Belo knjigo 2011 in na eno izmed njenih vodil – odličnost. Cilj snovalcev Bele knjige je po besedah predsednika Nacionalne strokovne skupine za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraževanju dr. Janeza Kreka prav doseganje odličnosti na vseh področjih in uvrščanje v zgornjo tretjino razvitih držav (ko gre za merjenja znanj). Toda kako do te odličnosti?
V gimnazijskem izobraževanju je eden izmed ukrepov nivojski pouk v gimnazijah oziroma gimnazija dveh poti, kot se imenuje ta rešitev v širših strokovnih krogih. Kako je prišlo do razmer, ki zahtevajo rešitev, sem na teh straneh že pisal – seveda brez posebnega odmeva. Kratka ponovitev:
V času, ko je bil minister za šolstvo dr. Gaber, so gimnazije dobile priložnost po povečanju vpisa. To se je zgodilo zlasti zaradi tega, ker so se ustanovile številne nove gimnazije (v manjših krajih, kjer jih pred tem ni bilo, ali na šolah, kjer do tedaj niso izvajali gimnazijskega programa in so v menedžerskem oziru sposobni ravnatelji to dosegli), nekatere gimnazije pa so se tudi občutno povečale. V nekem trenutku je bilo torej na gimnazijah nenadoma veliko prostih vpisnih mest. Hkrati so se dogajale družbene spremembe – potrošniški kapitalizem in ideologija naglega uspeha sta tudi pri nas dobila zagon, poleg tega pa smo – na področju demografije – dočakali generacije, ki so bile številčno bistveno manjše. Splet vseh teh okoliščin, ki se jih skoraj nihče ni lotil s kritičnim aparatom ali jih upošteval pri snovanju reform, so ustvarile tako imenovani šolski trg: gimnazije, če so hotele pridobiti učence in ohraniti delovna mesta za učitelje, so morale posegati po surovih tržnih prijemih, se (skratka) začeti obnašati tržno (se oglaševati, prodajati). Toda to ne pomeni, da je tržno blago postalo znanje (čeprav je deloma tudi), pomeni predvsem, da je tržno blago postala splošna matura (ki jo je dandanes mogoče opraviti celo tako, da nikoli niste videli gimnazije). Tudi zato je znanje, delno spremenjeno v tržno blago, doživelo usodo večine drugih vrst blaga: doletela ga je načrtovana kratkotrajnost: ni več toliko pomembno, koliko učenec zna (ali kako dolgo nekaj zna), temveč kakšne so njegove ocene. Rečeno drugače, nivo znanja je začel padati. Večina sicer meni, da je nivo znanja začel padati zato, ker se je v gimnazije začelo vpisovati več kot 40 % celotne populacije oziroma dvakrat več kot pred vstopom gimnazije na trg izobraževanja. Mimogrede – čeprav se zdi teza verjetna – ne poznam prav nobene raziskave, ki bi jo potrdila (zaradi česar bi morali – prav v imenu odličnosti, za katero se sicer zavzemamo – takšno govorjenje označiti kot navadno ugibanje). A sprejmimo, da je teza verjetna in da zaradi povečanega vpisa v resnici tretjina gimnazijske populacije ne more slediti gimnazijskemu programu. Ali je rešitev iz tega stanja, ki je posledica prejšnjih nepremišljenih ukrepov, gimnazija dveh poti oziroma nivojski pouk, ki bo tistim, ki zmorejo več, ponudil več, ostalim pa osnovno raven (karkoli to že je)?
Sam menim, predvidevam, napovedujem, da se to ne bo zgodilo. Razlogov je več, a tukaj lahko predstavim samo enega. Gimnazija dveh poti skuša biti ukrep, ki bo popravil sedanje stanje in v gimnazije vrnil odličnost. Toda, spomnite se, sedanje stanje je nastalo prav v imenu odličnosti – npr. fino je imeti odlično izobraženo prebivalstvo ipd. Čeravno gre tukaj za dve različni pojmovanji odličnosti, je vseeno očitno, da sedanji ukrep poskuša samo popraviti, ne odpravi pa osnovnega vzroka, zaradi katerega so standardi znanja v gimnazijah padli – to je vzpostavitve gimnazijskega trga. Tudi če bo polovica gimnazijcev hodila po višji, »elitni« poti (ali ste pozorni na te izraze, ki jih reproducirajo mediji, kadar pišejo o teh zadevah), trg ostaja; gimnazije se bodo enako besno kot zadnja leta borile za učence; še več, ker je osnovni humus gimnazijskega izobraževanja postala tekmovalnost, se bo novi ukrep cepil prav na to – tekmovalnost se bo (kolikor se še ni) razrasla tudi med učenci. Kaj pa mislite, kako bo – v opisani družbeni strukturi, ki je struktura duha povprečnega učitelja in učenca – učenec, ki se v skladu z uveljavljajočo se terminologijo uvršča v »elito« po sposobnostih, zrl na učenca, ki mu je učenje nemara španska vas? Ali bo še pripravljen razvijati lastnosti, kot so solidarnost, samoumevna skrb za tiste, ki potrebujejo več (časa, napora …)? Ali pa bo pravičnost dojemal (v duhu neoliberalnega kanona) kot nekaj, kar je vezano izključno na zasluge, pri tem pa potlačil dejstvo, da je nadarjen ali da prihaja iz okolja, kjer je znanje cenjeno?
Kot rečeno, sam menim, da je nastanek negativnih trendov verjetnejši. Zakaj? Ker niso odpravljeni osnovni vzroki, ki jih s sedanjimi ukrepi skušamo popraviti.