Vladi je uspelo velik del javnosti prepričati, da smo zaposleni v javnem sektorju paraziti, da ne želimo prevzeti svojega bremena krize itd. Vemo, da je to ideologija. Toda zdi se, da te ideologije ne jemljemo dovolj resno; predvsem ne gre zgolj za napačna prepričanja, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z argumenti, gre za obliko zavesti, ki nam po svoji samovoljno napačni meri kroji pogoje življenja in katere del smo tudi mi sami. Zazrimo se potemtakem nekoliko podrobneje v to ideologijo.
Trenutek je primeren, da tudi naša generacija na svoji koži skusi, kaj je bistvo kapitalizma – namreč oplajanje oziroma samooplajanje kapitala. Gon po samooplajanju postane vsake toliko tako močan, da preprosto ni več ne časa ne volje za vmesno organiziranje proizvodnje, katere smisel je sicer ravno tako oplajanje kapitala. Toda čemu bi se mudili in mučili, ko pa je na finančnih trgih mogoče oplajanje brez te vmesne postaje. Temu seveda sledi finančni zlom (kar smo doživeli) in nato besno bezljanje v drugo skrajnost – varčevanje (kar doživljamo). Jasno zopet je v središču denar, kapital, le da sedaj ni poslan v samooplajanje, sedaj se kopiči tako, da nas spreminja v askete. Kakorkoli obrnemo, cilj, smoter našega delovanja je denar, o našem življenju v temelju odločajo gibanja kapitala. Prav tako nam je postalo jasno, da država zateguje pas z omejevanjem delovanja javne sfere. Delavnost, varčnost, skopost morajo postati poglavitne vrline vseh zaposlenih na tem področju, kar v praksi pomeni zmanjšanje plač, povečanje delovnih dni (ur) in povečanje drugih normativov, ki se od poklica do poklica nekoliko razlikujejo. Toda logika je povsod enaka. Po vsaki orgiji samooplajanja kapitala na finančnih trgih sledi zategovanje pasu oziroma občutno nižanje vrednosti dela v vseh vejah ekonomije, slej ko prej tudi v javnem sektorju.
Toda kako sploh lahko govorimo o znižanju vrednosti dela zaposlenih v javnem sektorju? Ali je delo medicinskih sester, policajev, gasilcev, učiteljev in vseh drugih v merljivo? Odgovor vladnih strategov bi bil pozitiven. V srži vladnih ukrepov je prav poskus napraviti merljivo sleherno delo, napraviti ga ekvivalentnega čemurkoli na svetovnem trgu, ga torej podrediti logiki kapitala. Če se ozremo na vladno ideologijo s tega zornega kota, moramo priznati, da imamo opraviti s širšim, dolgoročnejšim trendom: ne toliko z vladno ideologijo, kolikor z vladajočo ideologijo, ki jo je prejšnja vlada zastopala enako strastno kot sedanja, čeravno z nekaj manj poguma. V zadnjem času sicer slišimo vse več kritik te ideologije, toda z ravnanji jo še vedno podpiramo: izvoljenim poslancem dopustimo sprejetje zakonodaje, ki je kritikam v posmeh, še naprej dopuščamo uvajanje kapitalskih zakonitosti v javno sfero, kjer ustanavljamo javno-zasebna partnerstva, javne zavode prepuščamo trgu, malikovalsko uvajamo nove tehnologije itd. Ena stavka ni dovolj, da bi spremenili to, kar smo v preteklih letih izoblikovali v navado, v vsakdanje življenje, v tisoč drobnih opravil, ki postavljajo zrcalo našim stališčem.
Rečeno je mogoče zajeti z zelo enostavno prispodobo: tako kot lahko pod sedežnico pričakujete smučarje in pogovore o zimskih radostih, ne pa denimo potapljačev in razprav o podvodnem ribolovu, lahko pričakujete skupaj tudi ukrepe, ki poskušajo objektivno izmeriti delo v javni sferi, na tej podlagi znižati stroške dela, uvesti menedžerske prijeme tja, kjer je mušketirski duh čisto dobro uspeval, predvsem pa spremeniti vsebino pojmov, zaradi katerih je človeštvo v preteklosti sploh ustanovilo javne službe. Vzemimo samo pojem izobrazbe, ki je v domeni javne šole. V novem kontekstu je izobrazba vse manj nekaj, kar obstaja objektivno, kar konzervativno čaka na prihajajoče generacije, je vse manj emancipacija duha ali orožje v Brehtovem pomenu, in vse bolj zasebna dobrina, nekaj koristno začasnega, kampanjskega, orožje na konkurenčnem trgu delovne sile, signalna raketa s katero mlad nadarjen duh opozori korporativnega skavta. Nekdo, ki v takšnih razmerah zaključuje šolo, skorajda že ne more več biti splošno razgledana oseba, nujno je že človeški vir, fleksibilen pojav, ki krvavi za začasno zaposlitev, piše poročila o lastnem delu, bolestno potrebuje menedžerja in njegov tim, da se pred njim pokaže, se osmisli in se v začrtanih mejah začasnosti zapiše sreči.
Ideologija vsakdanjega ravnanja in vedenja je nadalje podprta z ustreznimi filozofskimi pojmovanji. Med njimi vsekakor najdemo zagovor meritokracije – stališče, da velja na vsa področja človeškega udejstvovanja uvesti mehanizme, s katerimi bi merili zasluge (uspešnost) zaposlenih. Stavek, da naj bo vsakdo nagrajen po svojih zaslugah, sicer zveni privlačno, za nameček populistično pomete s prislovičnimi lenuhi, ki nabirajo prah v številnih pisarnah in državnih uradih, toda v sebi skriva nakazano zagato – zasluge je potrebno znati izmeriti in jih pretopiti v nagrade. Če sprejmemo, da zaposleni v javni sferi učimo, zdravimo, negujemo, varujemo, gasimo, rešujemo, organiziramo, upravljamo, povezujemo, vodimo, koordiniramo, nadziramo, je v vsaki od teh dejavnosti najbrž nekaj, kar sega onkraj sleherne izmerljivosti, nekaj kar šele pogojuje družbo, svobodo in samo merjenje. Seveda ne trdim, da kritika javne sfere in njenega delovanja ni upravičena – o anomalijah njenega delovanja vendar slišimo vsak dan – toda njeno počasno odpravljanje ali njeno organiziranje po nareku kapitala odpravlja prav svobodo: na pleča državljanov prelaga stroške, za katere ti niso odgovorni in jih tudi ne morejo kriti.
Ko javno sfero tako ali drugače odpravljamo, v resnici merimo neizmerljivo. Na ta način sodelujemo pri menedžerskem prevzemu javne sfere. Vzemimo še en primer s šolskega področja. V devetdesetih letih XX. stoletja smo v slovenskem prostoru na veliko prevajali knjige Williama Glasserja. Mnogi strokovnjaki v šolskem polju in mnoge šole so brez zadržkov posvojili ideje tega moža. Danes se o njem sicer govori nekoliko manj, marsikomu se zdijo njegove ideje absurdne (kar tudi so), toda tudi zanje velja, da so medtem postale način bivanja. Poglejmo si nekoliko navedkov iz njegove razvpite knjige Dobra šola:
»V nadaljevanju bom pojasnil, da učenci v šoli niso le delavci, marveč tudi šolski proizvod.«
Nadaljevanje:
»Vodstvena metoda, ki jo predlagam, se močno razlikuje od tega, kar se sedaj odvija v večini šol. […] V šolah je skoraj neznana, z velikim uspehom pa so jo uporabile nekatere korporacije, kot npr. družba Ford Motor.«
Poanta je torej ta, da varčevalni ukrepi vladajoče ideologije preoblikujejo temeljne družbene sisteme, s čimer postavljajo naše družbeno življenje na drugačne vrednotne osnove. Kaj namreč hoče Glasser drugega kot podvreči nek podsistem javne sfere menedžerski logiki, jo organizirati kot visoko-tehnološko podjetje, razporediti zaposlene na upravljavsko piramido in jih prepričati, da je njihovo delo enako merljivo kot delo v avtomobilski industriji in da je produkt njihovega dela enako dober ali slab kakor avtomobil? In zakaj? Zato, ker »v sedanjem konkurenčnem obdobju uspejo le tisti, ki proizvajajo kakovostne izdelke in nudijo kakovostne storitve.« Tako preprosto je to. V kontekstu, kjer je ekonomska logika prevladala, je ta stavek neovrgljiv. Je oblika vere. Je pravzaprav edina prava vera sekulariziranega sveta. In seveda ni resničen. Kapitalu gre namreč dobro tudi brez kakovostnih izdelkov in storitev; saj kaj pa je zategovanje pasu drugega kot napad na kakovost storitev.
Poglejmo, kaj se zgodi, če vzamemo evangelij zategovanja pasu zares. Tedaj je vrednost proizvoda dela (učenci, ozdravljeni bolniki, rešeni kriminalistični primeri itd.) sorazmerna s porabljenim časom za njegovo proizvodnjo in danimi normativi, v katerih proizvodnja poteka. Če javni uslužbenci delajo več (po uradno uvedenih meritvah) in hkrati obdelajo večje število enot v krajšem času (kar po mnenju nekaterih omogoča izboljšana informacijska tehnologija), potem bi moral biti – po menedžerki logiki – proizvod v mednarodni delitvi dela bolj konkurenčen; tisti, ki bi ga proizvedli, pa bi lahko enostavno dokazali svoje zasluge zanj.
Kar so nam zagovorniki menedžerskega modela zamolčali, je dejstvo, da so se v drugih državah standardi delovanja javnih služb znižali in ne zvišali. V Britaniji, če gre verjeti BBC-jevi dokumentarni produkciji, so šole zaradi medsebojne konkurence znižale standarde znanja in oklestile raven splošne izobrazbe, v zdravstvu so težje operacije nadomestili z večjim številom lažjih, ker so tako lažje dokazali učinkovitost, na področju kriminala so zaradi istega razloga težje prekrške preformulirali v lažje itd.
Tudi pri nas lahko na vseh področjih reguliranja javne sfere opazimo, da strokovna vprašanja in vprašanja kakovosti zamenjujejo predpisi, ki se v imenu merljivosti zanašajo na količinske pokazatelje. Zaradi njih poskušajo javni zavodi od šol do bolnic premagovati konkurenco z večjim številom programov, uslug, izmerjenih delovnih ur. Toda če konkurenca v avtomobilski industriji vodi do kakovostnejših izdelkov, je učinek kvantitativnih merilnih mehanizmov v dejavnostih javne sfere prej negativen kot pozitiven.