Živimo v času, katerega ključna značilnost ni v tem, da je katerokoli delovno silo mogoče kupiti, ampak v tem, da se sleherna delovna sila pojavlja kot blago, tudi delovna sila javnih uslužbencev.
V kakšnem smislu se delo javnih uslužbencev pojavlja, spreminja v blago? Zgolj pod pogojem, da se država, organizator del v javni sferi vede kot kapitalist. Kdaj se država vede kot kapitalist? Takrat, ko s posebnim namenom kupi produkcijska sredstva (stavbe, računalnike, pametne table, medicinske aparate, drugo tehnično opremo), ki čakajo na delovno silo – javne uslužbence. Posebni namen je v bistvu vnaprej dana naloga javnih služb, to je servisiranje kapitala: izobraževanje delovne sile, zdravljenje, napotevanje delavcev tja, kjer je potrebna njihova delovna sila, ohranjanje poslov, ustvarjanje novih poslovnih priložnosti (doma in v tujini), kar zagotavlja cirkulacijo oziroma realizacijo kapitala, v kolikor je mogoče reči, da so neprodani proizvodi mrtev kapital oziroma proč vržen denar. V ta namen mora država – zlasti v sodobnem, visoko tehnološkem svetu – veliko sredstev (kapitala) vložiti tehnično opremo. Toda v kolikor je oprema dejansko tehnično visoko razvita in zapletena, je treba bodisi najti primerno usposobljene javne uslužbence bodisi jih primerno izobraziti – kar je samo še dodatni strošek države. Največji strošek države pa je bržkone denar za plače javnih uslužbencev, tako da je v interesu države, v kolikor se vede kot kapitalist, da te stroške čim bolj zniža. Nižanje stroškov dela delavcev v javni upravi je nemara najjasnejši pokazatelj, da deluje država v imenu kapitala oziroma kapitalistov. Prav to se dogaja javnim uslužbencev v tem trenutku.
Če hočemo dobro zajeti kapitalistično delovanje države oziroma njeno služenje kapitalu, velja ločiti še dve delovanji njenih služb. Nekatere javne službe kapitalistične države se, kot to kažejo številne sociološke študije, sčasoma osamosvojijo, se zbirokratizirajo in delujejo pretežno v lastnem interesu. To je nenehna nevarnost delovanja javne sfere, ki jo v vsakdanjem življenju predstavljajo številni uradniki, za katere ni jasno, kaj v resnici počnejo in komu služijo. Očitno gre za anomalijo, ki jo je treba odpraviti, vendar pa se jo v sedanjem diskurzu kapitalistične države pogosto zlorablja za obračun z javno sfero, pri čemer je jasno, da ta anomalija ne more upravičiti sedanjih napadov na javno sfero, saj bi jo bilo mogoče odpraviti s preudarnim načrtovanjem dela in nemara tudi s privzgajanjem osebne odgovornosti zaposlenih.
Naslednje delovanje javne sfere države je s kapitalistično državo povezano kot reakcija, kot posledica stoletje in več let trajajočih bojev delavcev v realnem sektorju za pravičnejšo družbo, pravičnejšo delitev ustvarjene presežne (dodane) vrednosti. Ti boji v imenu socialne pravičnosti so na vitko, kapitalistično državo naložili dodaten tovor služb oziroma obsežno javno sfero, imenovano socialna država. Nastalo je javno šolstvo za vse, javno zdravstvo za vse in poleg tega še mnogi drugi servisi, ki so na voljo celotni populaciji in ne samo nekaterim. Osnovna ideja socialne države je poleg ideje svobode, torej življenja, ki ni nujno posvečeno služenju kapitalu, tudi prelaganje stroškov posameznikov na skupnost (državo), zlasti tistih stroškov, ki si jih večina posameznikov ne bi mogla kriti s svojimi plačami: univerzitetni šolski programi, drage zdravstvene storitve, pomoč v naravnih nesrečah, gradnja javne infrastrukture itd. Ko govorimo o socialni državi, je treba še enkrat poudariti, da je bila izborjena: prav nobena pravica, ki jo danes še uživamo, nam ni bila poklonjena. S tega vidika je tovor socialne države na vitkem telesu kapitalistične države kompromis slednje: raje to, kakor propad. Kot vsi vemo, je kompromis nekaj časa deloval, danes pa je postal tovor kapitalistični državi pretežak, neznosen, podoben Don Kihotu na Rosinanti, vendar pa le z vidika sodobnih Sančo Pans, ki natanko tedaj, ko se sklicujejo na realizem, prodajajo najgostejšo meglo. Zakaj? Ker ne povedo naravnost, da s številnimi menedžerskimi ukrepi to, kar je bil dosežek zgodovinskega boja, v resnici spreminjajo v donkihotovstvo.
Navedimo primer. Po tem, ko so sindikati javnega sektorja pristali na znižanje plač, se je vlada nedavno lotila novega manevra, katerega cilj je zaostritev standardov in normativov oziroma poslabšanje pogojev dela. Pri tem se je elegantno poskušala izogniti sindikatom in se mimo njih in tudi mimo njihove vednosti pričela dogovarjati z občinami in ravnatelji, čeprav so, denimo šolniki, v znižanje plač pristali izključno pod »pogojem, da država ne bo šla v poslabšanje javnega šolstva,« kot je poudaril B. Štrukelj.
Očitno je, da živimo v času, ko je težko biti vodstveni delavec katerekoli stopnje v upravljavski piramidi države, ki se iz socialne, kompromisne spreminja nazaj v vitko, kapitalistično kljuse. Logika delavskih bojev oziroma bojev, ki so nastali v realnem sektorju, je z vidika pravičnosti vselej bila egalitarna: za enaka izhodišča, enake politične pravice, enake dostop do uslug socialne države itd. Tudi način organiziranja je bil temu ustrezno egalitaren, kar je omogočilo določeno raven avtonomije javnih služb, zlasti strokovnih, kakršno je zdravstvo ali šolstvo. Mnoge institucije socialne države so delovale v imenu ljudstva. Vodstveni delavci so bili vsaj načeloma enaki z drugimi delavci oziroma bili so prvi med enakimi. Takšna so bila tudi njihova pooblastila. S ponovnim vzponom kapitalistične države so doživeli metamorfozo, postali so menedžerji s kopico pooblastil na eni strani in z vedno manjšo avtonomijo nasproti nadrejenim po drugi strani. Silovit pritisk nanje je torej pričakovan in gotovo je tudi, da bodo mnogi klonili in diktat nadrejenih sprejeli kot neovrgljiv naravni zakon. Če bo pritisk uspešen in če bodo sindikati sčasoma izrinjeni iz pogajanj, bodo uporniki med vodstvenimi delavci, kot rečeno, dejansko podobni Don Kihotom.
Toda kaj to pomeni? Preprosto, metamorfoze opisov delovnih nalog vodstvenih delavcev po diktatu kapitalistične države ustvarjajo okoliščine, ki so v kapitalizmu sicer značilne za realni sektor. Vodstveni delavci, ki pristanejo na diktat kapitalistične države, se skupaj z njo – pa če to hočejo ali ne, pa če se tega zavedajo ali ne, spreminjajo v agente kapitala. Lahko, da so posamezniki med njimi bili vzgojeni v pravičniškem, egalitarnem duhu, lahko da zase celo verjamejo, da so takšni, toda početi morajo stvari, katerih cilj je prav odprava tega duha; in seveda, zgodovina njihovega dela ne bo ocenjevala po tem, kar so zase mislili, da delajo, temveč po tem, kar so oziroma bodo dejansko delali (po nareku Sančo Pans).
Kaj dela menedžer v realnem sektorju? Zgoraj sem to že nakazal. V imenu kapitalista, lastnika, imetnika, vlagatelja kupuje delovno silo in delovna sredstva, pri čemer mora zagotoviti takšno razmerje med obojim takšno, da lahko delovna sila ustvari dodano vrednost – dobiček. S tem, ko se vodstveni delavci v javni sfere preobražajo v kapitalu služeče menedžerje, po eni strani delajo podobno – ustvarjajo pogoje za delo, po drugi strani pa rezultati njihovega dela niso neposredno očitni, kot to velja v realnem sektorju, zaradi česar se včasih dvomi v rezultate njihovega dela. Toda tukaj moramo biti pazljivi. Če je z vidika interesov kapitala delo v javni sferi opravljeno kakovostno, ga je treba razumeti kot dolgoročno naložbo kapitala. Zdravnik, ki zdravi, vrne delavca nazaj na trg delovne sile. Učitelj, ki poučuje, ustvarja selekcionirano in kvalificirano delovno silo, ki bo po možnosti prinašala visoko dodano vrednost (izumljala, se prostovoljno in domiselno organizirala v procesu proizvodnje, zaprtje proizvodnje linije doživljala kot novo priložnost itd.). Vloga menedžerja v javnem sektorju kapitalistične države pa je skrb za te dolgoročne naložbe kapitala, v kolikor je prav kapital s svojo družbeno organizacijo tisti, ki je za te naložbe zainteresiran.
Za dolgoročne naložbe kapitala je v okviru kapitalistične države najbolj učinkovito mogoče poskrbeti z ustrezno ideologijo, se pravi tako, da so javne službe, ki so v službi kapitala, organizirane na način, da reproducirajo že dane pogoje dela in jih po možnosti razvijajo naprej, dograjujejo, uvajajo finese. Althusser, denimo, je službe države, ki skrbijo za ideologijo, poimenoval ideološki aparati države, pri čemer je za najpomembnejšega razglasil šolo. Šolski aparat namreč otroke zagrabi že v vrtcu, jih preparira in predvsem odbira. Večino po osnovni in danes srednji šoli izpusti in jo pahne na trg delovne sile, kjer pa – in to je ena izmed ključnih težav sodobnega kapitalizma – zanjo ni več toliko dela kot nekoč. Zgolj del se povzpne in pade bodisi v polovično nezaposlenost bodisi se pusti rekrutirati med agente izkoriščanja (menedžerje, politike kakršni so naši Sančo Panse, tudi učitelje itd.) oziroma skrbnike dolgoročnih naložb.
Glede na zgoraj rečeno, zlasti glede na omenjanje socialne države, kot posledice družbenih bojev za pravičnost, bi morali sklepati, da je imel Althusser, ki je pisal morda prav na vrhuncu uspevanja socialne države kot zgodovinskega pojava, samo deloma prav. Šola je tedaj sicer res bila ideološki aparat kapitalističnega sistema, a ni bila zgolj to – bila je tudi polje emancipacije duha – ideološki aparat socialne države. Zdi se torej, da so Althusserjeve besede danes, ko smo priča razpadu socialnih vrednot, mnogo bolj na mestu, kot nekoč; danes lahko z večjo zanesljivostjo trdimo, da je šola ideološki aparat kapitalistične države, da reproducira vnaprej dana oblastna razmerja in to prav v toliko, kolikor se uklanja podjetniški logiki, se prepušča trgu in na eni strani proizvaja apolitične množice na drugi pa sicer podobno apolitične menedžerje različnih profilov, tudi tiste, ki zasedajo položaje javnega sektorja kapitalistične države.
Samo še nekaj. Članek sem začel (seveda ne s svojo) tezo, da je delovna sila vseh delavcev, tudi javnih, z vidika kapitala zgolj blago. Ker nam prav kapital definira pogoje dela in družbene odnose v katerih živimo, delavna sila javnih delavcev tudi je blago. Videli smo tudi, da mora, kot blago, ki je razpoložljivo na trgu delovne sile, prinašati nek dobiček, dodano vrednost, kar je mogoče edino pod pogojem, da jo ima v pesti država, ki se je iz socialne prelevila v vitko, kapitalistično. Zgolj na ta način je namreč mogoče, da sleherno delo opravljeno v javni sferi po ovinku ali dolgoročno prinaša dobiček. S tega vidika je organiziranje javne sfere, ki se ga loti kapitalistična država nekakšna loterija, stava, tveganje, ki se v osnovi ne razlikuje od tveganj nekdanjih prekomorskih trgovskih odprav: bilo je potrebno nabaviti ladje, jih opremiti, založiti s hrano, kupiti kvalificirano delovno silo (mornarje) in vse to zgolj zato, da bi se ladje vrnile s kupom začimb, ki so prinašale dobiček. Razlika je nemara zgolj ta, da nekdanji bajni dobički niso več mogoči in je potrebno sodobno delovno silo izobraziti do skrajnih meja, po potrebi zdraviti (če je že bilo toliko vloženo vanjo), poskrbeti za njeno zabavo, jo nekoliko razvaditi in seveda, to je treba še enkrat ponoviti, narediti apolitično, kar ob žal nujno potrebni izobrazbi ni tako enostavno – a zopet ne pretirano težko, kot se lahko prepričamo na vsakem koraku.