Že kar nekaj mesecev nam krajšajo čas razprave o nadvse zanimivih predlogih, ki nam jih predstavljajo in predlagajo naši oblastniki, plejada civilno-družbenih organizacij in skupin, z množico sindikatov na čelu, pa jim na vse mogoče načine nasprotuje.
Zakon o »malem delu« je brez dvoma eden takšnih zanimivih predlogov. Spremembe pokojninskega in zdravstvenega sistema tudi. Te dni se jim je pridružil še predlog radikaliziranja postopkov za preprečevanje dela »na črno«.
Vse te in številne podobne zamisli naših ustvarjalnih pripravljavcev zakonov in predpisov so v sozvočju s postopnim spreminjanjem davčnega sistema, čeprav se le-ta spreminja bolj z opuščanjem nekaterih terjatev, kot pa z zakonskimi besedili.
Namen vseh teh sprememb je vsaj po izjavah predlagateljev plemenit: okrepiti slovensko gospodarstvo in prek tega zagotoviti tej sorazmerno mladi državici še kakšno desetletje, ali morebiti celo dve, životarjenja.
S ciljem krepitve konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva se tiho spreminja davčni sistem. Recimo tako, da preprosto od podjetij in podjetnikov ne izterjuje raznih prispevkov, na primer v pokojninski in/ali zdravstveni sklad. Konec koncev tovrstni prispevki samo obremenjujejo gospodarstvo in slabijo njegovo konkurenčnost, koristili pa bodo, če bodo, samo posameznikom, ki vsak za sebe res nis(m)o pomembni.
Enak cilj imata tudi predloga, kot sta Zakon o »malem« delu in sprememb pokojninske zakonodaje. Le da sta ta dva neposredno in javno namenjena temu, da bi posamezniki, zaposleni, upokojeni, brezposelni, mladi .. iz svojih žepov in s svojim znojem krepili gospodarstvo. Predvsem pa dobičke, ki jih to kljub »krizi« še vedno ustvarja in v zelo majhnem obsegu vrača v poslovne procese. Mnogo raje si jih lastniki, zlasti tisti, ki so do tega imetja prišli namesto s trudom in delom z, khm, iznajdljivostjo, razdelijo med seboj in veselo trošijo. (Res je, da je potrošnja najpomembnejši dejavnik današnjega gospodarstva in zlasti motor njegove mantre – nenehne rasti, ampak vsa tovrstna potrošnja še vedno ni dovolj velika, da bi lahko opazneje opravljala to svojo nalogo).
A ne glede na vse to, so vsi ti in številni na tem mestu neomenjeni ukrepi nujni. Le da ne v obliki, v kakršni so zastavljeni.
Zakon o »malem delu«, recimo, predstavljajo tisti, ki so ga zasnovali, kot orodje za ureditev težav, ki jih na (sicer neobstoječem) trgu dela povzročajo študenti. Vendar to niti po naključju ni dejanski namen tega zakona. Njegov namen je namreč še nekoliko povečati prožnost (učeno se temu reče »fleksibilnost«) zaposlovanja.
In s tem ni nič narobe oziroma ne bi bilo nič narobe, če bi bil ta smoter tudi objavljen. In, če bi ta zakon bil zaradi tega tudi primerno zasnovan. Če bi, recimo, sam ali pa s spremljajočimi ukrepi predvidel blažilce rastoči negotovosti prebivalstva.
Saj, kar je res je res, način zaposlovanja, kakor ga predvideva, je tako rekoč že vsakdanjost, le da ni usklajena z obstoječo zakonodajo.
Žal ne vem, kolikšni so ti deleži v Sloveniji, zato pa razpolagam s podatki za Nemčijo:
V lanskem letu je bil tam že vsak 11. zaposleni zaposlen za določen čas, med zaposlenimi na novo pa jih je skoraj polovica, ki imajo zagotovljeno službo le do nekega že znanega datuma.
Ali še nekoliko natančneje: če je bilo leta 1999 redno, to je v skladu s kolektivnimi pogodbami in za nedoločen čas zaposlenih še 24,7 milijona ljudi, jih je bilo leta 2008 le še 22,9 milijona ali 7% manj; število ljudi, zaposlenih s skrajšanim delovnim časom se je v istem obdobju povečalo za 53% ali s 3,2 na 4,9 milijonov. Za določen čas je bilo leta 1999 zaposlenih 1,8, predlani pa že 2,7 milijonov ali 50% več. Itd.
Opazna je tudi težnja podjetij, da sama zaposlujejo le še najnujnejše sodelavce, vse ostale pa si najamejo pri posrednikih. Ti so cenejši, poleg tega ni težav z bolniškimi, z dopusti in s podobnimi ovirami poslovnemu procesu. (Povzeto po Der Spiegel 12, 22.3.2010).
ZDA še nikoli niso imele toliko revežev
Census Bureau že 51 let izvaja številne sociološke analize, ki na različne načine ugotavljajo, kako prebivalstvo te države živi. V svojem zadnjem poročilu analiz za gibanja v letu 2009 ugotavljajo, da v vsem času, odkar opravljajo tovrstne raziskave, v ZDA niso živeli tako številni reveži.
Pojem revščine, kakor jo opredeljuje ta urad, v ZDA ni enovita stvar. Osnovno izhodišče je letni dohodek v $ v primerjavi s povprečnim letnim dohodkom v $. Oboje je po različnih zveznih državah različno, zato tudi meje revščine niso enovite.
Poleg tega kazalca pa se za določanje statusa obravnavane osebe upošteva še družinsko stanje, premoženjske razmere in še kaj bi se našlo, kar vse vpliva na opredelitev, v katero kategorijo kdo sodi.
Vsekakor pa navedeno poročilo navaja, da se revščina veča v 31 od 50 držav, ki sestavljajo ZDA. V povprečju se je odstotek revnih s 13,2 v letu 2008 povečal na 14,3 v letu 2009. Oziroma: 42.9 milijonov ali vsak 11. Američan je reven.
Najbolj pereče je stanje v južnih državah: med njimi je kar deset takšnih, kjer število revežev presega 16% prebivalstva.
Kot posebej zaskrbljujoče je v poročilu naveden tudi povečan odstotek tistih, ki prejemajo manj kot 50% povprečnih dohodkov svojega okolja. Teh je bilo leta 2008 5,6%, lani pa že 6,3%. (skoraj 19 milijonov!). Med okolji z največjim deležem tako revnih je District of Columbia ali, bolj znano, glavno mesto Washington, kjer je tako revnih dobra desetina oziroma 10,7% prebivalcev.
(Povzeto po New York Times, 19.10.2010 in Huffingtonpost.com, istega dne)
In vse to velja tudi za slovenska podjetja, naše delavstvo in Slovence na sploh. Le odstotki so morebiti nekoliko drugačni.
Pomembno pri tem pa so predvsem usmeritve, številke, ki kažejo naraščajoče deleže ljudi, ki imajo nezanesljive, nestalne in, zlasti v primeru »najemnih« delavcev tudi obojestransko, torej tako z njihove kot zlasti s strani zaposlovalca, zaposlitve brez dejanskih odgovornosti.
Zakon o »malem delu« lahko primerjamo z nemškima uredbama Hartz I in II, ki sta bila pred časom predstavljana, enako kot naš zakon o »malem delu«, kot ukrepa, ki bosta olajšala zaposlovanje in prek tega zmanjšala število brezposelnih (teh je v Nemčijo za poldrugo Slovenijo – 3 milijone!, pričakujejo pa porast do 3,6 milijona (Der Spiegel On line, 31.3.2010)). Stvarnost je bila drugačna: število brezposelnih se že nekaj let ne spreminja kaj prida, kvečjemu na slabše gre zadeva (število zaposlenih se je od lani do letos znižalo za 138.000 ali 0,3% -ibd.). In, seveda, krepko so se povečale različne oblike pritiskov »delodajalcev« na že zaposlene.
Snovalcem zakona o »malem delu« ne gre pripisati neobveščenosti; brez dvoma vedo, kako so se razmere na »trgu« dela spreminjale po uveljavitvi temu zakonu podobnih zakonov povsod, kjer so bili uveljavljeni že pred nekaj leti. In potemtakem tudi vedo, v kakšno smer se bodo te razmere spreminjale pri nas. Vendar, žal, v njihovem slepem sledenju zahtevam gospodarstva, ki »nas edino lahko potegne iz sedanje godlje« in nič manj slepem zaupanju vanj (čeprav vedo tudi to, da gospodarstvo še nikoli in nikjer ni ničesar naredilo samo od sebe, še najmanj za ljudi, ki ne sodijo med odločujoče dejavnike katere koli vrste že. Še več, da je gospodarstvo povsod po svetu brez trohice sočustvovanja prepustilo milijone »nekoristnih in nepotrebnih« ljudi popolni bedi, ne le v tako imenovanem tretjem svetu izropanih nekdanjih kolonij in protektoratov, ampak tudi v lastnem okolju, kjer se množijo »spalna« naselja brezposelnih in nezaposljivih, recimo v okolici Pariza, da o barakarskih naseljih, ki so jih polna druga velemesta ne govorimo), vztrajajo pri nesprejemljivem oblikovanju sicer nujnih sprememb. In ob tem zavestno zanemarjajo vzporedno vzpostavljanje omenjenih blažilcev.
Enako, kot je nujen zakon o »malem delu« so nujne tudi spremembe pokojninskega, verjetno tudi zdravstvenega in še kakšnega sistema. Poleg tega ne bi bilo nesmotrno, sočasno urejati tudi vprašanja prezapletenega sistema socialnega varstva, raznih, tudi kmetijskih subvencij in še česa.
Vse to, našteto in nenašteto, bi moral enako nujno krasiti vsemu temu prilagojen davčni sistem, ki pa bi morebiti vendarle lahko že upošteval dejstvo, da »nove vrednosti« ne ustvarjajo le podjetniki oziroma podjetja ali celo zgolj njihovi »lastniki«, ampak predvsem zaposleni v njih. In, tudi kadar gre za bistveno povečanje produktivnosti kot posledice novejših in najnovejših tehnologij, da so k tem posodobitvam krepko prispevali vsi, ne le sedanji in nekdanji zaposleni, ampak tudi mnogi delavci na prostovoljni, brezplačni osnovi. Recimo matere in gospodinje.
Da, torej, ne gre vseh zaslug (in s tem upravičenj do dobičkov) pripisati le »lastnikom«, ampak, da je potrebno prav njih dodatno obremeniti z davki in jih s tem primorati, da bodo vsaj nekoliko plačali prispevke mnogih, katerih delo je še kako povečalo tako skupno kot zlasti njihovo bogastvo.
Ena od uresničljivih in izvedljivih poti, kako doseči vse to in še marsikaj drugega, je uvedba temeljnega dohodka, pri nas imenovanega univerzalni temeljni dohodek ali UTD. Gre za sorazmerno preprosto zamisel, po kateri bi vsak s stalnim bivališčem v neki državi, recimo Sloveniji, in, ki tukaj tudi živi, vesa čas svojega življenja prejemal od države določen znesek. Morebiti na ravni preživetvenega minimuma ali blizu njega. Recimo 300 evrov ali nekaj malega več, vsak mesec.
Na prvi pogled je to krepko draga zadeva, ki bi je nobena, še najmanj naša, država ne zmogla. Da to ni povsem točno, nam povedo nadaljnji pogledi.
V Sloveniji imamo več kot 60 tako imenovanih socialnih transferjev. Nekateri med njimi, kot so recimo invalidnine in podobni, bi seveda morali ostati. Večino pa bi lepo nadomestil tak UTD.
Verjetno to študentom ne bo pretirano všeč: a štipendije bi postale bodisi nepotrebne bodisi bi se dodeljevale zgolj tistim (redkim) izjemnim posameznikom.
Skratka: lep del sredstev, potrebnih za UTD, bi se kril iz teh prihrankov. Ne nazadnje naša država izgubi znaten del celotnega prihodka tudi s številnimi davčnimi olajšavami, kar bi tudi v nekem smislu bilo ali nepotrebno ali vsaj drugačno, bolj prilagojeno novim razmeram.
Vsemu temu bi se vsaj delno (nikakor ne v celoti, navsezadnje gre za privarčevana sredstva) prilagodil tudi pokojninski sistem.
Veliko bi se prihranilo tudi s skrajno poenostavljeno administracijo. Vsaj v primerjavi s sedanjimi neskončnimi preverjanji in ugotavljanji, ali je posamezen prosilec upravičen do pomoči ali ne. UTD dobi vsak, ki tukaj živi in ima tukaj stalno bivališče. Brez kakršnih koli dodatnih pogojev in omejitev.
Seveda pa bi ljudje ne le hoteli, ampak tudi morali delati. Pravzaprav ne le delati, ampak biti zaposleni. In za to dobivati plačo! Saj bi UTD ne zadostoval za normalno preživetje posameznika, poleg tega pa je potrebno poskrbeti tudi za zdravstveno zavarovanje in podobne zadeve. Seveda pa bi bil vsak dodatno zasluženi evro ustrezno obdavčen. Ne glede na to, ali izvira iz dela ali iz lastnine.
In šele sedaj je smiselna predvidena radikalizacija dela »na črno«. Takšna, kot je predvidena, je v sedanjih okoliščinah najmanj nehumana, da ne rečemo neumna. V razmerah, kakršne bi sorazmerno hitro po uveljavitvi ustvaril UTD, pa bi bila ne samo smotrna in nujna ter upravičena, ampak tudi izvedljiva.
V okoliščinah, ki bi jih vzpostavil sistem UTD, bi bila prožnost ali, če hočete, fleksibilnost zaposlovanja lahko tudi popolna.
Po drugi strani pa bi vsak iskalec zaposlitve, če že ne brezskrbno, pa vsaj veliko lažje preživel tedne in morebiti tudi nekaj mesecev, ki bi minili med minulo in naslednjo službo. Ter to obdobje morebiti celo izkoristil, namesto za pripravljanje dokazil za upravičenost do takšnih in drugačnih podpor, za izobraževanje, ki bi mu omogočalo še učinkovitejše iskanje nove zaposlitve in nato opravljanje nalog v njej.