Kateri kulturni dogodki v mestu Maribor še sploh pritegnejo publiko in kateri ne? Kaj publiko zanima, kako zahtevne in na kakšen način so predstavljene vsebine? Sem med tistimi, ki že dlje časa opažamo, da je treba biti plat zvona.
Predstavljajte si, da želite, ker verjamete v humanistične razprave, odpirati resna in ne nazadnje strokovna vprašanja o vrsti moralnih in družbenih problemov. Recimo tudi o moralnih in drugih vidikih pornografije. Zanimajo vas stališča za in proti. Glede na poprejšnje izkušnje v organizaciji istovrstnih prireditev lahko sklepate, kako se bo stvar iztekla. Prvič, naletela bo na relativno malo zanimanja. In drugič, medijev, stroke, študentov in širše javnosti tema ne bo pritegnila. Kaj torej počnejo tisti, ki so že zdavnaj opazili, da takšne prireditve nimajo smisla? Dober primer iz podobne vsebinske branže so ciklusi predavanj »Seksoslovje v Štuku«, ki ga ŠOUM že tretje leto zapored prireja in z njim »razbija tabuje na področju seksoslovja«. Ko sami ugotavljajo, so letos dosegli vrhunec predavanj z gostom Gregorjem Hvastjo, prvim imenom slovenske erotične in pornografske fotografije. Pozornost množic, študentov in ne nazadnje medijev, kot smo se lahko prepričali v Mladini, je bila zagotovljena. Še ena kulminacija se je zgodila z Erazmom B. Pintarjem in Maxom Modicem. Kot razbiramo na prvi sliki in beremo v napisu pod njo, je Erazem podal izčrpen prikaz tajskih erogenih con. Na drugi podpisuje avtogram zagreti študentki. (Ni jasno, kdo se bolj sramuje takšne skromnosti.) Moja poanta ni grajati sicer hvalevreden trud seksologov, navzlic moji osuplosti vpričo dejstva, da je med študenti toliko spolno zavrtih.
Je torej to matrica dogodka, ki bi ji moral slediti vsak prireditelj kulturnih dogodkov? Upam, da ne. Pred časom smo s kolegi vabili na pogovor s temo »Smisel in prihodnost kulturne produkcije v Mariboru in kako uspeti vsaj z najavo kulturnega dogodka v časopisu Večer in drugih medijih«. Informacijo o njem smo pod navedenim naslovom poslali medijem. Dogodek je bil po svoje provokativno avtoreferenčen, saj smo ob njem lahko sproti preverjali tisto, o čemer smo govorili. Torej, kakšen smisel ima organizacija in izvedba kulturnih prireditev širšega značaja v Mariboru, če o njih javnost ni obveščena. Tudi naša okrogla miza na dano temo namreč ni pritegnila niti enega medija ali novinarja, podobno kot cel niz naših predavanj. Z obiskom smo sicer bili zadovoljni, a ta tu ni bistven.
Vprašanja, ki smo jih na burni okrogli mizi odpirali, so bila: kdo je kriv, da medijskih najav ni, zakaj se razpravi o tem mediji izmikajo in od kod izvira splošna apatija pred kulturnim? Katere tipe produkcije prizadane? Na kakšen način so mediji sami oblikovalci novih (vedno bolj instantnih in izpraznjenih) kulturnih praks in mentalitete kulturnih potrošnikov, saj postaja očitno, da nekaj velja za kulturno, spet nekaj drugega ne? Ločeno vprašanje je, zakaj se novinarji ne odzivajo in kažejo popolno indiferenco tam, kjer ne gre za čaščeno »visoko kulturo« in umetnost ter katere konceptualne uredniške in novinarske poglede gojijo.
Naše ugotovitve so bile, da so pri tem mariborski mediji vendarle specifični, da bi smeli skorajda govoriti o zastavkih bojkota, kjer novinarji in uredniki prevzemajo vso odgovornost za proizvodnjo le določenih segmentov kulture in jo v tej luči po svoje usmerjajo. Smiselno bi bilo govoriti o medijskih šerifih, ki identificirajo nekatere dogodke kot »kulturne«, spet druge pa kot »nekulturne«. Hkrati bi lahko naredili taksonomijo tega, kaj zanje šteje. V prvi kategoriji so tisti dogodki, ki pridejo na kulturno stran. Tu smo izpadli že v predkolu. V drugi so tisti, ki kakorkoli zaidejo na lokalne ali druge strani. Znova sledi izpad. Tretji so tisti, ki se jim uspe uvrstiti v »Prireditveni vodnik«. A tudi vanj nam ni uspelo priti. Za to je namreč treba plačati. Nekaj manj kot 50 evrov na mesec, z DDV, so nam sporočili uredniki. In tu se odpira dilema, kakšno je poslanstvo medijev, predvsem tistih nacionalnih in tistih, ki veljajo za »sredstva javnega obveščanja«, če svoje funkcije sploh ne opravljajo. Morala zgodbe je jasna: za to, da bi bil kulturen, moraš torej plačati. Ne le, da ti odvzamejo epitet kulturnosti, na vstopnici piše še cena.