13. 1. 2009 Zofija v medijih

Bodočim usmerjevalcem šolske politike v Republiki Sloveniji

Avtor:

Ne tako daleč nazaj, leta 2006, je minister za šolstvo dr. Milan Zver v reviji Šolsko polje (2006; 5-6) objavil dober članek z naslovom Vprašanja sodobne demokracije in vloga državljanske vzgoje. V njem opozori na »na močno zmanjšan interes za uveljavljanje vloge aktivnega državljana«, na skrb vzbujajoče antidemokratsko gibanje, ki se globalno kaže kot »nacionalizem, fanatizem in terorizem…«, na ravni posameznika, družine in družbene skupnosti, pa kot »nepovezanost, neinformiranost in apatija«. Dr. Zver se celo vpraša, ali ne gre na globalni ravni prej za zmagoslavje retorike, kot same demokracije.

Nadaljevanje ni nič slabše. V njem tematizira problem, kako »najti najustreznejše mehanizme, institute za odprt, svoboden razvoj posameznika v določeni skupnosti«. Pri odgovoru v najboljši socialno-demokratski tradiciji poudari potrebo po razvitju mehanizmov »za obstoj družbe kot določene skupnosti, ki ni samo seštevek posameznikov.«

Navesti velja nujne pogoje, ki so po dr. Zveru nujni za doseganje takšnega cilja:

– razvijanje »občutka za skupno dobro« in usposabljanje »posameznika za ravnanje v situacijah, ko obstaja konflikt med individualnimi pravicami in skupnim dobrim«;

– razvijanje »kulturnega dialoga […] ob spoštovanju različnosti, pravic posameznika«;

– nenehno verificiranje, presojanje argumentov, usklajevanje stališč [z eno besedo – kritično mišljenje; op. a.];

– vpeljevanje novosti v demokratični družbi mora biti takšno, da te novosti spoznajo kot dobre vsi člani konkretne družbe – proces legitimacije.

In vseh teh pogojev seveda ni mogoče doseči »brez ustreznega znanja, brez sposobnosti za osmišljanje svojega bivanja, brez ustrezne opremljenosti za etično presojo svojega bivanja in delovanja.« Skratka, »demokracija predpostavlja določeno raven izobraženosti državljanov (za izražanje stališč, presojanje stališč drugih, sodelovanje v procesu oblikovanja skupnih stališč)«.

***

Toda poglejmo, kaj se dogaja v praksi? Ali se je v času ministrovanja dr. Zvera tudi dejansko okrepila skrb za negovanje kritičnega mišljenja, ki je osnovni in ključni pogoj za udejanjanje cilja aktivnega državljanstva; ali smo opazili kakšen pedagoško-didaktični predlog, kako uskladiti svobodo posameznika in harmonijo skupnosti?

Odgovor je NE! Prej bi lahko rekli, da so politični ukrepi sedanjega šolskega ministra v popolnem nasprotju z zgornjimi besedami. Zgled je lahko kar reforma poklicnega izobraževanja, ki poteka ravno sedaj in se nanaša na približno 60% srednješolske populacije. Ta reforma v resnici zmanjšuje možnosti učencev za razvijanje občutka za skupno dobro, za sposobnost kulturnega dialoga ali za razvijanje kritičnega duha. Te ugotovitve ni težko utemeljiti. Če za naštete vrline duha skrbijo splošno izobraževalni predmeti (v odsotnosti filozofije v slovenskem poklicnem izobraževanju sta to zlasti sociologija in psihologija), potem zmanjšanje izpostavljenosti tem predmetom za polovico (kar je eden izmed najvidnejših ukrepov reforme), zmanjšuje možnost pridobitve zgoraj naštetih vrlin.

Ob tem velja poudariti še, da so tisti, ki v imenu šolskih oblasti izvajajo reformo, povsem nepripravljeni na ugovore in kritično razpravo. Vsak morebiten ugovor zavrnejo z nekim splošnih in obrabljenim čenčanjem o situaciji v svetu, ekonomski krizi ipd., kar pomeni, da so reforme, ki bi naj v končni fazi prispevale k razvijanju kritično mislečih posameznikov in aktivnih državljanov, povsem nekritično sprejete – uvajajo jih dogmatiki, ki ne vidijo niti 5 cm v prihodnost. Hvala za takšne procese legitimacije – res.

Od ministra, ki se teoretično zavzema za osmišljanje človekovega bivanja, zmožnost etične presoje in za kritično mišljenje, bi torej pričakovali, da bo to podprl tudi v praksi. V naših šolskih razmerah je našteto mogoče podpreti z dodatnim poudarkom družboslovno-humanističnih predmetov v vseh šolskih programih in z drugačno refleksijo literature pri slovenščini. Za razvijanje etične refleksije, aktivnega državljanstva in kritičnega mišljenja je med vsemi šolskimi predmeti najprimernejša filozofija. Razlog ni le zgodovinski, torej ta, da so etika, politična filozofija, logika in kritično raziskovanje kot takšno (od Sokrata do danes) vedno bili v domeni filozofije; razlog je tudi ta, da je bilo pri nas za kritično mišljenje v šolskem prostoru (takšno, ki bi ga priznali tudi na univerzah v tujini) največ narejeno prav v okviru filozofije kot šolskega predmeta – razprave o vlogi in načinu poučevanja kritičnega mišljenja so med učitelji filozofije stare že vsaj 15 let, medtem ko je reforma, kjer kritično mišljenje nastopa kot eno izmed glavnih gesel (a zgolj gesel), dokajšnja novost. Skratka – če ima neka dežela razpoložljive »vire«, bi pričakovali, da jih bo upravljalec – še posebno, če se na teoretski ravni zavzema za razvijanje kvalitet, ki jih je najlaže in najkakovostneje doseči prav s temi viri – izkoristil. Kot vemo, minister tega ni storil.

A če se ni znal upreti ali različnim lobijem ali strankarskemu izključevanju, ki preprečujejo vstop kakovosti v slovensko šolstvo, bi – glede na njegova teoretska stališča – pričakovali vsaj to, da ne bo zmanjševal obsega tistih družboslovnih predmetov, kjer so dijaki vsaj deloma deležni omenjenih vsebin in drž in ki so si v preteklosti že izborili prostor v učnih načrtih. Ampak tudi to se ni zgodilo. Kot rečeno, se je v vseh programih poklicnega izobraževanja obseg družboslovnih predmetov celo zmanjšal in to za pol. Ali ni torej nenavadno, da minister, ki na teoretični ravni govori o potrebni ravni izobrazbe državljanov kot predpogoju za delovanje demokracije, na praktični ravni ne le, da ne uvede najprimernejših ukrepov (uvedba filozofije), temveč sprejme zakonodajo, ki to domala onemogoči?

Dijaki se bodo zmanjšanja ur splošno izobraževalnih predmetov gotovo razveselili. Toda dolgoročna posledica bo kvečjemu ta, da se bodo še bolj priklonili vrednotam lagodja, potrošnje, kapitala in golega uspeha na trgu. Občutek za skupnost, aktivna drža državljanov, pripravljenost za obisk volitev pa se bodo le še zmanjšali. Zmagoslavje retorike, bravo!

Članek je bil izvirno objavljen v časopisu Katedra