Dr. Maja Bogataj Jančič
»..nikoli prej se ni zgodilo, da bi kulturni monopolisti uporabili strah, ki nastane ob novih tehnologijah, natančneje interneta, z namenom, da bi zmanjšali obseg idej v javni lasti. Hkrati pa iste korporacije uporabljajo iste tehnologije, da z njimi vedno bolj nadzorujejo kaj lahko in kaj ne smemo početi s kulturo.«
O svobodni kulturi (About Free Culture), Lawrence Lessig
Maja Bogataj Jančič je leta 1996 diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani. Magisterij iz ekonomije je na Pravni fakulteti v Ljubljani opravila leta 1999, leto kasneje iz prava na Harvard Law School, leta 2005 pa še iz intelektualne lastnine na Facoltá di Giurisprudenza di Torino. Doktorirala je leta 2006 na Pravni fakulteti v Ljubljani na temo avtorskega prava. Je avtorica številnih člankov s področja intelektualne lastnine in soavtorica več knjig s področja interneta in prava intelektualne lastnine, ki je tudi njeno raziskovalno in akademsko področje. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih. Je svetovalka pravni vodji projekta Creative Commons Slovenija, ki ga je v času prilagajanja licence Creative Commons leta 2005 tudi vodila. Je razsodnica v postopkih za alternativno reševanje domenskih sporov za domenski prostor .si. in od marca 2010 članica strateškega sveta za informacijsko družbo predsednika vlade RS. Je ustanoviteljica in direktorica Inštituta za intelektualno lastnino.
Kaj vas je pritegnilo k preučevanju avtorskega prava?
Po diplomi na Pravni fakulteti sem bila mlada raziskovalka na Katedri za pravno-ekonomske znanosti, tam sem tudi magistrirala, potem pa sem odšla na študij na Harvard, kjer sem sicer najprej izbrala predmete kot so Corporate Law, Tax Law, Accounting Law (korporacijsko pravo, davčno pravo, računovodsko pravo), a so me v bistvu že takoj po prvem semestru prepričali in pritegnili povsem drugi predmeti. Predmeti kot so Exploring Internet, Intellectual Property (raziskovanje interneta, pravo intelektualne lastnine) in sem spremenila nabor svojih predmetov, zlasti me je pritegnil vidik poudarjanja ravnovesja v avtorskem pravu. Na eni strani med izključnimi pravicami avtorjev in drugimi pravicami, ki jih imajo vsi ostali v družbi, vključno z drugimi avtorji, in kako je to v avtorskem pravu uravnoteženo. V tistem času je bil gostujoči profesor na Harvard Law School tudi Lawrence Lessig, ki je idejni oče in eden izmed ustanovitelja projekta Creative Commons. Med mojimi profesorji so Charles Nesson – soustanovitelj Berkman Centra za Internet and Society (centra za internet in družbo), William Fisher III – pobudnik ideje sistema za alternativno kompenziranje za avtorske pravice; Jonathan Zittrain – soustanovitelj Berkman Centra je imel takrat zanimivo predavanje. To so sama velika imena Berkman centra. Začel me je zanimati ta vidik poudarjanja spodbujanja ustvarjalnosti. To naj bi bil namen avtorskega prava in kakšne so potem posledice, če ta sistem dobro oziroma slabo funkcionira. Magistrski študij na Harvardu sem ob enem izkoristila kot raziskovalni čas za priprave na moj doktorat. Ker sem še vedno bila mlada raziskovalka na Pravni fakulteti sem se pač odločila, da bom svojo doktorsko nalogo posvetila tej tematiki. Zdela se mi je dovolj zanimiva, dovolj zabavna, nova, skratka, lahko rečem, da sem se zaljubila v pravo intelektualne lastnine. In potem se je začelo delo. Najprej sem se vrnila nazaj na Pravno fakulteto, še vedno sem bila mlada raziskovalka na Katedri za pravno-ekonomske znanosti, ampak sem začela, kot dodatno dejavnost organizirati predmet Internet in pravo. To je bil zelo zanimiv neobvezen predmet, ki sem ga skušala organizirati na inovativen način. Uporabljali smo tudi spletna orodja in za ta namen sem se angažirala pri prenovi spletne strani fakultete. Na seminar se je prijavljalo okrog sedemdeset študentov, kar je bilo za mene še dodatna potrditev, da je to prava tematika. Predavanja so bila neobvezna, niso bila del programa, študentje pa so jih z veseljem obiskovali. Potem sem v tej smeri nadaljevala z delom. Za doktorat sem si izbrala »Avtorsko pravo v digitalni dobi« s podnaslovom »Pravno varstvo tehnoloških ukrepov«, kar se na prvi pogled sliši zelo tehnično, dejansko pa mi je tematika upravljanja z avtorskimi pravicami s tehnologijo ponudila priložnost, da sem raziskovala tudi druga temeljna področja avtorskega prava npr. pravno filozofske utemeljitve in zgodovino avtorskega prava in tudi izzive in nevarnosti novih tehnologij, ki pretresajo avtorsko pravo.
Na tem področju ste bili v Sloveniji neke vrste pionirka. Do takrat se s tem nihče ni posebej ukvarjal. Kmalu ste ustanovili tudi Inštitut za intelektualno lastnino, katerega direktorica ste še danes. Zakaj ste menili, da je tak inštitut potreben?
Hvala za kompliment. Pionirka sem bila mogoče v nazorih, ko ne poudarjam zgolj vidikov piratstva, nemoči avtorskega prava na internetu, ampak potrebo po uravnoteženju avtorskega prava, potrebo bo novih poslovnih modelih in kritiko sprejemanju zakonodaje, ki se zdi, da posluša le industrijo in ne vseh interesov, ki jih avtorsko pravo zadeva. Sicer pa se je vsak, ki se je v tistem času ukvarjal z avtorskim pravom moral ukvarjati tudi s temi vprašanji. Recimo moj mentor pri doktorski nalogi dr. Miha Trampuž, ki je nedvomno veliko ime na področju avtorskega prava pri nas, je sodeloval tudi kot svetovalec slovenske vlade pri vseh pogajanjih v zvezi z avtorskim pravom in je bil nedvomno poučen in seznanjen o vseh teh zadevah. Res pa je, da v praksi takšnih problemov pri nas še ni bilo. Kar se tiče sprejemanja konvencij in pogajanj je bila že leta 1996 sprejeta velika konvencija na nivoju Svetovne organizacije za intelektualno lastnino. Sama pa sem želela bolj podarjati vidik uporabnikov, a ne vidik tistih uporabnikov, ki masovno »piratizirajo« avtorska dela, kar je nedvomno nedopustno.
Ko sem začela pisati doktorat sem ga prekinila s prvo porodniško, zato sem po tem iskala možnost, da bi pavzo v raziskovanju, nadoknadila za raziskovanje na eni od institucij s tujo knjižnico in sem izbrala specialističen študij intelektualne lastnine v Torinu. Razlog je bil, da sem imela možnost nadaljevati oziroma nadgrajevati raziskave. V tistem času pa se je projekt licence Creative Commons, licence za ponujanje avtorskih del pod svobodnejšimi pogoji, ki se je sicer rodil v času ko sem študirala na Harvardu, že zelo razmahnil po svetu in so se Creative Commons projekti začeli lokalizirali. Med študijem v Torinu sem tako ustanovila svoj inštitut z namenom, da ustanovim lastno pravno osebo za svoje delovanje, pa tudi, da na ta način pridobim pravno institucijo za vodenje projekta Creative Commons v Sloveniji. Tako sem prevzela vodenje projekta Creative Commons za Slovenijo, pri čemer je inštitut vodil pravni vidik prilagajanja teh licenc. Creative Commons licence so namreč v naprej pripravljene licence, pravno orodje, ki pa ga je, ker so bile pripravljene v ZDA, pač potrebno vsakemu pravnemu redu posebej prilagoditi. Avtorsko pravni sistemi so sicer zelo harmonizirani, ampak še vedno med njimi obstajajo razlike. Zlasti med tako imenovanim Common Law in kontinentalnim sistemom. Partner pri projektu, ki je vodil debato in skrbel za osveščanje pa je bila Ljudmila – Ljubljana Digital Media Lab in njihova ekipa. Pri lokalizaciji Creative Commons licenc je tovrstno sodelovanje običajno – pravna institucija vodi pravno prilagajanje – te so lahko zelo različne, pri nas je to Inštitut za intelektualno lastnino, na Japonskem so to vrhovni sodniki, kje drugje je to recimo Univerza ali oddelki Univerz, spet drugje so to lahko odvetniki v povezavi z univerzo, kot recimo v Italiji, kjer ta vidik vodi profesor Marco Ricolfi, ki je eden največjih osebnosti avtorskega prava v Italiji, v Amsterdamu je to profesor Bernt Hugenholtz in IVIR – Inštitut za informacijsko pravo, skratka, tovrstne velike institucije in pa ponavadi je potem zraven še institucija, ki skrbi za osveščanje. Projekt Creative Commons je ponudil priložnost, da se tudi v Sloveniji začne debatirati o nekaterih drugih vidikih avtorskega prava. In velikokrat, to lahko povem, me oziroma nas tradicionalni avtorski pravniki niso jemali resno. Zlasti v začetku je imela celotna ideja in debata o tem, da so v avtorskem pravu pomembni tudi interesi uporabnikov, negativen – celo negativno ameriški predznak. Milijoni uporabnikov CC licenc, med njimi tudi številne ugledne institucije, opozarjajo na to, da v avtorskem pravu ni vse v redu in da je potrebno prisluhniti vsem interesom. Internet je lahko videti kot popolni kopirni stroj, kot stroj, ki pomeni konec avtorskega prava ali varstva avtorskih pravic. Ob enem pa to pomeni tudi veliko priložnost za ustvarjalce za nove načine ustvarjanja avtorskih del, zlasti za nove načine razširjanja avtorskih del. In obstoječ sistem avtorskega prava, v katerem so vse pravice pridržane, ni ustrezen za vse. Na svojih predavanjih ponavadi povem naslednjo zgodbo. Če je imel nekdo prej »garažni« band, je lahko dosegel publiko samo v primeru, če je uspel s kakšno založbo skleniti pogodbo ali pa izdal album v samozaložbi. Dandanes pa lahko s pomočjo digitalne tehnologije ustvari komade, jih kvalitetno posname in s pomočjo interneta in globalnega komunikacijskega omrežja tudi razširi. In na ta način ga ne posluša več samo mama in teta, ampak potencialno celi svet.
Kaj je sploh namen, cilj avtorskih pravic? Zakaj družba uzakoni avtorske pravice?
Namen avtorskega prava oziroma tega, da družba vzpostavi avtorsko pravico kot izključno pravico, ki pripada avtorju, je vzpodbujanje ustvarjalnosti. To je pač ekonomski pogled, ekonomska filozofija avtorskega prava. Ob enem je to sicer tudi nagrajevanje avtorja, ampak absolutno je in mora biti primarni cilj in namen avtorskega prava spodbujanje ustvarjalnosti. Predpostavka je, da pač ob odsotnosti spodbude v obliki izključnih pravic, avtorji ne bi ustvarjali. Seveda je tudi to filozofijo treba vzeti z rezervo, ker vsak avtor kot fizična oseba ustvarja iz svojega lastnega genija. Gotovo pa ta teorija velja zlasti za industrijo, ki avtorsko pravico uporablja kot produkcijsko orodje in industrija ne bi investirala, če ne bi bilo močnih, izključnih pravic, ki so učinkovito prenosljive. Filozofija, da je avtorsko pravo sistem za nagrajevanje avtorja, pa je tudi potrebno jemati z rezervo. Ker, če bi bilo zgolj tako, bi lahko imeli še bolj obsežne in še močnejše pravice. Avtorska pravica nikoli ni sama sebi v namen, ampak je vedno omejena s pravicami drugih, tako, da imamo ne samo izključne pravice ampak je avtorska pravica vedno tudi omejena. Omejena je časovno, sicer je danes že skoraj vseobsežna saj traja sedemdeset let po avtorjevi smrti, ampak omejena vendarle je, omejena je tudi geografsko, saj so avtorsko-pravni sistemi še zmerja nacionalni in vsebujejo izjeme, ki so za svobodo ustvarjanja in razširjenje znanja ključne. V teh primerih gre ponavadi za vsebinske omejitve utemeljene v ustavnih svoboščinah drugih, kot je recimo pravica do obveščanja, zato imamo vsebinsko omejitev, da ni potrebno pridobiti dovoljenja, da recimo novinar ko poroča lahko zraven reproducira ali pa daje na voljo javnosti avtorska dela. Svoboščine vključujejo svobodo do ustvarjalnosti, recimo pravico do citiranja, potem svobodo do zasebnosti, zato imamo privatno rabo in podobno. Ko govorimo o izključnih pravicah avtorjev na eni strani in omejitvah na drugi, lahko opozorimo, da je največji izziv v avtorskem pravu ravno ravnovesje – do kam sežejo pravice in kje se začnejo izjeme. Vsaka nova tehnologija to ravnotežje daje na preizkušnjo. Nove možnosti za izkoriščanje del ponavadi terjajo imetniki avtorskih pravic, da se avtorska pravica razširi tudi na avtorska dela v novem mediju. Recimo, sto let nazaj, ko se je prvič pojavil gramofon in tovrsten način reproduciranja glasbe, ali pa recimo rojstvo fotografskega aparata, fotokopirnega stroja. Ko se rodijo nove tehnologije, se kmalu prilagodi tudi avtorsko pravo. Gotovo pa največji izziv na področju avtorskega prava do zdaj, in zato tudi največja »vojna« med različnimi interesi, predstavlja internet in globalno komunikacijsko omrežje.
Je v boju teh interesov dokončno prevladal izključno materialni aspekt avtorske pravice, ki je bolj značilen za anglo-ameriški koncept avtorske pravice in v kakšnem razmerju s tem je kontinentalni koncept avtorske pravice, ki pa bolj zagovarja moralni aspekt pravice?
Načeloma naj si ne bi stala nasproti, ker sistem bi naj bil harmonizirani, vendar ste pravilno ugotovili, da so moralne pravice bolj pomembne v evropskem kontinentalnem sistemu, v ameriškem sistemu pa se jih priznava pač toliko kolikor se jih mora, da so lahko na nek način harmonizirani in del Bernske unije. Drugače pa se avtorska pravica deli na dva dela. Na moralno upravičenje, to je vez, povezava avtorja z avtorskim delom in od tod izvirajo moralne avtorske pravice, pravica do priznanja dela, da se ne sme posegati v avtorjevo delo in podobno; na drugi strani pa na materialne avtorske pravice, ki pa zagotavljajo avtorju, da materialno izkorišča delo. To so pa pravice reproduciranja in distribuiranja. Od nekdaj imamo ta dva pola. Če so danes prevladale materialne pravice je vprašanje. Lahko rečemo tako da, kot tudi ne. Recimo zakaj da. Zato, ker so te za posel pomembnejše. Iz tega kujejo dobičke in zato je večji interes po tej plati. Zakaj pa lahko rečem, da niso prevladale? Zato, ker se recimo moralnim upravičenjem avtor v našem sistemu sploh ne more odpovedati. Za Ameriškega to ne velja. Po eni strani je za avtorje moralna pravica močnejša, se pravi, da samo materialne pravice lahko prenese naprej, moralnih pa ne more ne prenesti niti se jim odpovedati. Za kaj pa bi lahko na videz mislili, da so materialne močnejše? Mogoče zato, ker se moralnih ne spoštuje dovolj. Moralna pravica, če ponovim je npr. pravica do navajanja avtorja, kakorkoli se pač avtor odloči, da se ga bo navajalo, lahko se namreč odloči tudi, da se ga ne bo navajalo ali pa da se ga bo navajalo s psevdonimom. Še posebej močna je ta pravica v našem pravnem sistemu, kjer je poseg v moralne avtorske pravice absurdno obravnavan celo kot kaznivo dejanje. Tukaj gre zame odločno predaleč. Tudi poseg z večjo materialno škodo v materialne pravice je pri nas že od leta 1995 kaznivo dejanje. Meni se zdi to absurdno. Na zadnjih pravniških dnevih smo obravnavali to tematiko in z mano se je strinjal tudi prof. Ljubo Bavcon.
Smo pri tem izjema?
Šele z direktivo o uveljavljenju pravic intelektualne lastnine se je debata, da bi bil poseg v te pravice kaznivo dejanje, začela tudi v razvitih državah Evrope. Manj razvite, tranzicijske države pa praviloma to že imajo kot kaznivo dejanje. To je posledica različnih lobističnih uspehov posebnih industrij zlasti »softwerske«, ki so pač dosegle, da se posege v avtorske pravice preganja tudi kot kaznivo dejanje. Razlog je tudi v tem, da se kazniva dejanja preganja na državne stroške. In ni skrivnost, da je »softwerska« industrija lobirala tudi pri naših piscih zakonov oziroma takratnih zakonodajalcih. Ob priliki, na konferenci ob 10. obletnici Berkman Centra na Harvardu sem srečala takratnega lobista za Microsoft, ki se mi je s tem pohvalil. Takšnih zgodb je veliko.
Kako svojo zakonodajo na tem področju uresničujemo?
Zelo zanimivo predavanje na to temo je na Dnevih pravnikov imela kolegica dr. Liljana Selinšek. Naredila je pregled koliko se ta zakonodaja dejansko uveljavlja v praksi – kolikokrat je bilo obravnavano kot kaznivo dejanje, kdo je sprožil pregon itd. Ugotovila je, da lahko govorimo o številu primerov, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke. Mogoče bo zanimivo videti, če bo v aktualnem primeru, ko je gospod Cvikl1 nedvomno kršil moralne pravice avtorjev tekstov na Wikipediji, ali se bo avtor teh tekstov odločil in bo sprožil pregon.
Kdo je v Sloveniji vztrajal na tem, da je ta zakonodaja pri nas tako restriktivna?
Sicer ne vem kdo je vztrajal, nedvomno pa je to, da je zakonodajo sprejel državni zbor. Predlagatelj teh določb v kazenskem zakoniku – in o tem smo imeli debato tudi na Dnevih pravnikov, kjer je bil prisoten profesor Bavcon, ki je to potrdil – pa je bil dr. Miha Trampuž.
Vi si prizadevate, da se to umakne iz zakona?
Nič si ne prizadevam, samo kadar debatiramo o teh zadevah je potrebno postaviti razmere v pravo luč. Moramo se zavedati, da imamo pri nas izredno restriktivno zakonodajo. Koliko se ta udejanja v praksi, je pač drugo vprašanje. Sicer se to sliši absurdno, vendar, če bi se premaknili s časovnim strojem nazaj v tisto leto ko je bil zakon sprejet, ko se je na ulicah Ljubljane dejansko še dogajalo piratiziranje, je to veliko bolj razumljivo. Zanimivo, da pa so se zadnje zakonodajne spremembe na tem področju v kazenskem zakoniku celo omilile. Smo debatirali s kolegi o tem in ne vemo kako se je to zgodilo, ali so prekopirali kaj narobe ali kaj se je zgodilo, vendar je na tej debati na Dnevih pravnikov kolegica poudarila, da v svetu obstaja trend, da se varstvo avtorskih pravic povečuje, v Sloveniji pa se je med tem dejansko omililo. Tako debato je seveda treba videti v luči tega, da je v Sloveniji že prej bilo izjemno restriktivno in se mogoče s tem samo približujemo drugim državam. Nedvomno pa je zadevo treba pogledati tudi s tega vidika. Če je to kaznivo dejanje, to preganja država, v zasebni civilni tožbi pa toži posameznik na svoje stroške. Mislim, da je avtorska pravica področje, kjer ni nujno, da je kvalificirano kot kaznivo dejanje. Vsekakor mora obstajati ves instrumentarij, ki določa to dejanje kot prekršek, mislim pa, da gre kot kaznivo dejanje absolutno predaleč. Če pogledamo bolj globalno. Avtorsko pravo je bil včasih sistem, ki je reguliral odnose med avtorji in založniki, med konkurenti na trgu, kar naenkrat pa je dosegel posameznega uporabnika in tudi ti kazenski ali pa civilni pregoni proti posameznikom, ki masovno pretakajo vsebine iz interneta, so prvič v zgodovini postali realnost. V Sloveniji sicer še ne, ker za kaj takega še nimamo dovolj velikega ali pa zanimivega trga.
Kakšna je razločitev med intelektualno lastnino, avtorskimi pravicami in patentom?
Intelektualna lastnina se deli na dva velika dela. Na eni strani je avtorska pravica, avtorska pravica se uporablja za spodbujanje ustvarjalnosti, na drugi strani pa so pravice industrijske lastnine. Tudi te se delijo na dva večja sklopa. Teh sklopov je sicer še več, vendar dva največja sta pravica do blagovne znamke in patent. Patent je izključna pravica, ki jo pridobi izumitelj, s katero zavaruje svoj izum. Izum je potrebno registrirati in če izpolnjuje določene kriterije je registracija uspešna, s čemer pridobi patent, ki traja dvajset let. To pravico je težko pridobiti. Namen patenta je spodbujanje inovativnosti. Glavni namen blagovne znamke je varstvo potrošnikov in posledično konkurenca na trgu. S tem se na trgu razlikuje blago posameznih proizvajalcev in namen je, da se vzdržuje kakovost, ker pač morajo različni produkti na trgu zmeraj izpolnjevati iste kriterije, iste kvalitete. Tudi blagovno znamko lahko pridobimo šele z registracijo. Avtorska pravica je glede tega posebna v toliko, ker se jo pridobi zelo enostavno. S trenutkom ko je delo izraženo oziroma ustvarjeno – recimo ustvarjena slika, napisana pesem, posneta fotografija in tudi moje govorjenje, citiranje pesmi, »čičke čačke« na papirju – skratka če gre za individualno intelektualno storitev s področja znanosti, umetnosti in književnosti, avtor nad tem avtomatsko pridobi pravico s trenutkom, ko delo ustvari in izrazi.. Dela ni potrebno posebej registrirati. Od trenutka ustvaritve ima avtor nad tem delom pravico in ta traja še sedemdeset let po njegovi smrti. To je izredno dolgo trajajoča pravica in v primerjavi s patentom šibkejša, ker z avtorsko pravico se varuje zgolj izraz, se pravi samo neko konkretno delo, s patentom pa se varuje celo idejo in se lahko s to pravico, ki je zelo močna, izključi s trga vse konkurente.
Kako je v tem oziru s konceptom »javne domene«?
Javna domena so vse tiste vsebine oziroma vsa tista dela, ki ne izpolnjujejo določenega kriterija. Recimo, da niso varovana z avtorsko pravico, to pomeni, da je trajanje avtorske pravice na avtorsko delo že poteklo ali pa že od začetka ne izpolnjuje kriterija avtorskega dela; ali pa izpolnjujejo kriterije avtorskega dela, vendar so zaradi posebnih v zakonu določenih izjem izločena iz varstva, recimo, to velja v primerih ko gre za ideje, načela, ljudsko umetnost, uradna besedila. Pojem javne domene je vedno bolj aktualen. V tako imenovanem Public domain manifesto2 se posebej poudarja, da je ohranjanje javne domene pomembno za spodbujanje ustvarjalnosti. V tem manifestu je definirana tudi tako imenovana »strukturirana javna domena«. To naj bi bile tiste vsebine, ki so izvzete iz varstva izključne pravice na podlagi izjem in omejitev, ki so zapisane v zakonu ali pa če se avtor oziroma imetnik pravice tako odloči. Se pravi, da s pomočjo določene licence, ki ponuja delo pod svobodnejšim pogojem določi, da ta dela niso varovana v takem obsegu kakor jim ga podeljuje veljavno avtorsko pravo oziroma izhodiščno pravilo v avtorskem pravu. Veljaven režim v avtorskem pravu pomeni, da vse kar izpolnjuje kriterij avtorskega dela je s trenutkom ko je izraženo in ustvarjeno, uvrščeno pod ta režim. To se ne spremeni, četudi se delo objavi na spletu. Ponavadi ko začnem kakšno predavanje naredim dvanajst testnih vprašanj, med katerimi vprašam udeležence tudi, ali drži, da vse, kar je na spletu objavljeno (dano na voljo javnosti) ni varovano in je zato kopiranje dovoljeno. Vedno jih vsaj kakšna polovica v pritrditev dvigne roke, kar pa ne drži. Izhodiščno pravilo je, da so vse vsebine, razen če so dane na voljo javnosti pod posebnimi licencami, varovane z režimom avtorske pravice. In vsem to seveda ni po godu. Na svetu obstaja milijone avtorjev, ki si željo svobodnejšega režima. Pa da ne bo dileme, trenuten sistem nedvomno odlično funkcionira za veliko avtorjev, za veliko industrij, za veliko imetnikov avtorskih pravic. So pa tudi skupine avtorjev in posamezniki, ki pa jim ta sistem ni po godu. In tudi zato je junija 2007 Marco Ricolfi, že prej omenjeni profesor iz Univerze v Torinu, predstavil idejo, da bi vzpostavili dvotirni sistem avtorskega prava. Da bi bilo izhodiščno pravilo, da kdor ne bi registriral avtorskega dela, bi svoje delo ponujal prosto na voljo vsem, razen, da bi se ga moralo navajati kot avtorja. Kdor bi pa želel delo registrirati in ga na nek način komercializirati, bi ga pa moral prijaviti na urad, potem pa bi zanj veljal polni režim avtorskega prava. To je pač teoretična ideja, ki jo je posredoval in kot priznava tudi sam, je bila ta ideja v zraku, on pa jo je samo zapisal. Dejansko je ustvarjal na ramenih predhodnikov, harvardskega profesorja Tarrya Fisherja in ostalih, ki so že prej delali na sistemu za alternativno kompenziranje. Kaj naj bi se s tem pokazalo? Nekdo, ki ne želi, da bi se njegovo delo varovalo z vsemi pravicami ampak bi želel, da delo svobodno kroži na spletu – recimo, sama sem svoj doktorat objavila pod tem pogojem, zato ker preprosto nisem želela, da bi kdo, ki ga bo fotokopiral ali pretakal iz spleta s tem kršil mojo avtorsko pravico in s tem zakon. Kršil bi pravno pravilo in to ni dobro. Ni sprejemljivo, da se zakon kar množično krši. Da se ne bi kršilo moje avtorske pravice, sem morala delo dati pod licenco Creative Commons. S tem sem bila obremenjena tako jaz, saj sem morala to licenco dati na svoje delo sama, kot vsi tisti, ki bodo na ta režim pristali, saj so potencialno obremenjeni s pravnimi nevarnostmi, ker v bistvu je to pogodba. Se pravi vsi, ki želijo v okvirih obstoječega režima izdati delo in ga pod nekimi drugimi pogoji predstaviti javnosti – ali če hočete – se osvoboditi pravil avtorskega prava – so potencialno obremenjeni z licencami in pogodbami. Sicer je mnogo del enostavno objavljenih na spletu brez licenc in njihovi avtorji nikoli ne preganjajo kršilce – vendar uporabniki takšnih del tega vnaprej nikoli ne morejo vedeti. Zato upam, da je Creative Commons licenca zgolj začasna rešitev, ker to gotovo ni najboljša rešitev. V zakonodaji bi morala biti urejena druga izhodišča. Zakaj se pa vedno pogosteje rojevajo razmišljanja, da bi bilo smiselno razmišljati o sistemu registracije? V kontinentalni Evropi od nekdaj obstaja sistem, po katerem avtorju ni potrebno dela registrirati, da pridobi varstvo. Vendar tak sistem na žalost prinaša tudi družbeno škodo. Dandanes je veliko del osirotelih: vemo, da na njih pravice še trajajo, vendar ne moremo ugotoviti, kdo je imetnik pravic, zato ne moremo pridobiti dovoljenja za ponovno uporabo del. Zato je sistem registracije lahko viden kot dobra rešitev. V Ameriki je bilo tako skoraj do leta 1980. Če nisi registriral avtorskega dela, je bilo delo javna domena. Seveda so se dogajale zlorabe, da je nekdo delo ustvaril, nekdo drugi pa ga je registriral in ravno zato se je štelo, da je sistem na kontinentu bolj naklonjen avtorjem, ker je pač avtomatsko podeljeval avtorstvo in še vedno ima določene prednosti, vendar rojeva tudi velike probleme. Kot že prej omenjeno danes namreč obstaja veliko del, za katere ne vemo kdo je njihov avtor ali pa sicer lahko vemo kdo je avtor, ne vemo pa kdo je na teh delih imetnik pravic. Zato, ker ni registracije ni nikjer zabeleženo kako so se dogajali prenosi pravic, gotovo pa še ni sedemdeset let po avtorjevi smrti. Recimo, imamo fotografije, pri fotografijah velja trajanje pravice petdeset let po avtorjevi smrti in vemo, da avtorska pravica še obstaja. Če želimo delovati pravno varno, dela ne moremo, ne smemo uporabiti, ker nimamo dovoljenja za to uporabo. In tudi nimamo koga vprašati. Recimo pri nas. Svetujem Narodno univerzitetni knjižnici in Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer želijo pravice za uporabo takšnih del pridobiti – pravimo, da želijo pravice razčistiti. Avtorja poznajo, želijo pa slediti dedičem. Avtorska agencija pri nas – tega sicer sama nisem preverila – ponuja informacije o tem, kdo je trenutni imetnik pravic za približno sto evrov za informacijo. Za nekoga, ki bi danes želel razčistiti vse pravice, je to ogromen strošek. Mi delamo individualne projekte in si želimo individualno počistiti pravice. Pri posameznih delih je ta postopek pač tak, da gremo skozi vse to, zdaj pa si zamislite, da ste nacionalna knjižnica, ki digitalizira knjige. Tehnologija nam namreč omogoča, da imamo digitalno knjižnico. Nekakšno globalno »Aleksandrijsko« knjižnico enaindvajsetega stoletja. Tehnologija omogoča, da nam je vse, kar je bilo ustvarjeno, dostopno. Vsakdo bi si želel takšne knjižnice. Avtorji imajo še žive avtorske pravice, ki jih je pač treba spoštovati in tudi razčistiti. Prvi se je tega množično lotil Google v ZDA. Google je leta 2004 začel digitalizirati knjige, ki so bile v javni domeni. Iz teh knjig je začel objavljati odlomke. Kmalu je začel digitalizirati tudi knjige, za katere so avtorske pravice še trajale, in tudi iz teh knjige je začel objavljati odlomke. Že leta 2005 je nekaj založnikov in avtorjev sprožilo tožbo proti njim, da objavljanje teh odlomkov pač ni »fair use« (poštena raba). Se pravi, da ne sodijo v okvir izjem in omejitev, kot bi lahko to prevedli v jezik kontinentalnega avtorskega prava. In vsi smo pričakovali, da bo prišlo do velike in pomembne razsodbe ali je to poštena raba ali ne. Ampak stranke so se usedle za mizo in rodila se je poravnava, na kateri je Google – največja marketinška »zverina« na svetu -, če bo sodnik poravnavo priznal in potrdil, dobil »defacto« največjo prisilno licenco za digitalizacijo knjig na svetu. Prednosti so, imeli bi dostop do bogastva knjig, so pa tudi nevarnosti. Prvič, to je privatna družba, ki lahko kadarkoli zamenja lastnika, drugič, imela bo monopol, v primerjavi s katerim je Microsoft »malo dete«. Google, katerega slogan je sicer »don’t do evil« (ne delaj slabega), ni več majhen ampak je orjak, poleg tega ima pravico, da do določenega procenta vsebin ne objavi, torej jih lahko cenzurira, uporabnikom tudi ni nujno zagotovljeno, da bo njihova zasebnost o tem, kaj berejo, tako dobro varovana kot v tradicionalnih knjižnicah. Ustanovljena je bila nova kolektivna organizacija, tako imenovan »Book Rights Registry«, ki je v bistvu kolektivna organizacija podobna tem, ki jih poznamo v Evropi, ki bo določala cene. Kdor bo prijavil delo tej kolektivni organizaciji bo nekaj od tega posla tudi dobil. Bojazni so, da bodo cene previsoke, da se bo cene določalo na isti način kot pri strokovnih revijah, da ne bo dovolj svobodnega dostopa. Potem je slišati kritike, da je dosti del že osirotelih. Kakšen bi bil pa glas teh avtorjev? Najbrž ne isti kot tistih avtorjev in založnikov, ki so Google tožili. Mogoče bi si določeni avtorji želeli dati dela na voljo pod svobodnejšimi pogoji – zlasti npr. univerzam. To so pač te številne dileme. Še posebej tega ne maramo v Evropi. Zakaj? Zato, ker je bilo ogromno del evropskih avtorjev digitaliziranih, pri tej poravnavi pa evropski avtorji in založniki niso sodelovali. Sicer se je kasneje ravno zaradi teh pritožb poravnava prilagodila, vendar vseeno. Zakaj pa v Evropi tega dogovora še bolj ne maramo, in to je treba podčrtati z najdebelejšim tiskom – ker velja samo za ZDA. Evropski uporabniki bomo sicer lahko dostopali do knjig, ki so v javni domeni, ne bodo pa nam na voljo nakupi, predvsem pa ne bodo mogle kupovati licence in ponujati dostopa do teh knjig svojim študentom evropske univerze. Zdaj pa pridemo na tisto področje, ki mene trenutno najbolj zanima. Mene zanima kako se Google na svojih internih sestankih pogovarja, kako bo podoben projekt izpeljal v Evropi. Evropa je z direktivo o informacijski družbi načeloma harmonizirala sistem. Še zmeraj pa imamo sedemindvajset različnih sistemov avtorskega prava, ki so si sicer zelo podobni, vendar niso popolnoma harmonizirani. Poleg tega pa imamo v vsaki državi kolektivne organizacije, ki tudi upravljajo s temi pravicami oziroma jih mogoče kje sploh še nimamo ustanovljenih. Če bomo hoteli delati nekaj podobnega kot je Google naredil v ZDA, se bomo nedvomno morali vprašati ali bodo to stare kolektivne organizacija ali pa nove. Nujno je treba tovrstne pravice razčiščevati množično. In trenutno ne vemo kako Google gleda na to oziroma kakšne načrte ima. Ravno v tem času je moj inštitut soorganizator konference v Istanbulu, kjer se želimo pogovarjati ravno na to temo. Problem je, da Google tega projekta v Evropi trenutno sploh ne more izpeljati. Če bi hoteli imeti ta projekt v Evropi, bi Google moral v vsaki državi posebej v dogovoru s kolektivnimi organizacijami ali ne vemo s kom, počistiti te pravice. In to so vprašanja, ki zadevajo prav vse modele ponujanja vsebin na evropskem trgu. Upam, da bo EU končno kaj storila in bomo tudi na tem področju dobili enotni trg.
Je sploh mogoče v svetu interneta – v svetu brez mej, v katerem prevladuje digitalni zapis – še uveljavljati tradicionalna pravila avtorstva in avtorskih pravic?
Prvi poskusi množičnega razčiščevanja pravic so se dogajali v skandinavskih državah, kjer imajo razširjeno kolektivno upravljanje. Tam so bile te vsebine, ki so jim počistili pravico, recimo na Švedskem, dostopne samo tistim, ki so dostopali iz Švedske domene. Internet je globalen medij, avtorsko pravni sistemi pa so še vedno nacionalni. To bi seveda lahko delovalo, če bi bilo urejeno tudi čezmejno licenciranje; recimo med slovenskim SAZASom (Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito glasbeno avtorske pravice) in podobno avstrijsko organizacijo ali pa med slovenskim ZAMPom (Združenje avtorjev Slovenije) in podobno avstrijsko organizacijo, vendar to še ne deluje.
Je sploh kakšna pot, ki vodi k rešitvi te zagate?
Vprašanje je ali imajo kolektivne organizacije kakšno možnost za to. Nekateri govorijo, da bi v ta namen bilo treba vzpostaviti kakšno posebno kolektivno organizacijo, ki bi se ukvarjala s temi pravicami. Če kateri razumen človek pozna situacijo v Sloveniji, hitro lahko sprevidi v kaj se lahko sprevrže kolektivno upravljanje s temi pravicami v praksi. Morda je primernejša kakšna drugačna institucija. Nekateri npr. predlagajo kulturni fond, vendar se moremo zavedati, da so ne samo v Sloveniji ampak tudi v Evropi kolektivne organizacije tudi politično zelo močne. Če zna kdo lobirati znajo to kolektivne organizacije. Vsi vemo kaj se dogaja v primeru SAZASa. Povezani so prav z vsako politično stranko, oziroma tisto, ki je treba v danem trenutku. Novi direktor urada sicer obljublja spremembe na tem področju in vsi bi bili veseli, če bi mu uspelo. Še zlasti, ker ideja kolektivnega uveljavljanja ni slaba. Zelo slabo pa je, kako sistemi delujejo v praksi. Pri nas. In tudi v tujini ni vse rožnato.
Vsi smo nekako zmedeni ob revolucionarni spremembi, ki jo predstavlja internet, ki je verjetno primerljiva samo še z Gutenbergovim tiskalnim strojem, s katerim se je koncept avtorskih pravic sploh začel. Digitalizacija pomeni, da meje padajo. Na mednarodni ravni še ni zaslediti neke teorije poenotenja, bolj ali manj gre vse v lokalno restriktivno reševanje problematike. Ali in kako bi morale sodobne družbe na novo regulirati avtorske pravice?
Mednarodne konvencije, ki harmonizirajo avtorsko pravo obstajajo že od leta 1886, ko je bila sprejeta Bernska konvencija. Leta 19963 je bila sprejeta WIPO Copyright Treaty, ki naj bi harmonizirala avtorske pravice v digitalni dobi, ampak harmonizirala je zgolj izključne pravice, pozabila pa je harmonizirati izjeme. Te pa so zelo pomembne za poslovne modele kot so recimo digitalne knjižnice, zato tudi takšna dilema kako naj Google narediti svoj projekt v Evropi, ali pa kako recimo izvesti podoben projekt Europeane4, ki je evropski projekt digitalnih knjižnic, muzejev in arhivov. Zaenkrat je to knjižnica vsebin, na katerih so avtorske pravice že potekle, za novejša gradiva pa ni modela kako jih razčistiti. Govori se, da bi za osirotela dela lahko naredili kakšno izjemo, ampak zadeva je naslednja. Čim se spremeni avtorsko pravo oziroma ko pride do kakšne tehnološke spremembe, imetniki pravic zahtevajo nove pravice, prilagoditev pravic, močnejše kazni, pravno varstvo tehnoloških ukrepov itd. Ideja je, da bi množično sklepanje pogodb v obliki elektronskih pogodb s tehnološkimi ukrepi na nek način nadomestila zakonodajo, v kateri je določeno do kam sežejo pravice in izjeme. V končni fazi, se je to tudi zgodilo, saj imamo to zapisano v direktivi o informacijski družbi in sicer to velja za »na zahtevo« (on demand) storitve, ki pa so lahko potencialno vse storitve. »Na zahtevo« je storitev, h kateri bo ne glede na to od kod bo uporabnik dostopal do vsebin, priključena elektronska pogodba, ki bo, če se bo uporabnik z njo strinjal, lahko določala pogoje, ki gredo dlje kot gre trenutno ravnovesje v avtorskem pravu. Mi smo se ves čas osredotočali na to katere izjeme in katere pravice se urejajo tam, v bistvu pa ta direktiva ob enem tudi zapiše, da če so tehnološki ukrepi takšni, da zaklepajo dostop do avtorskih del, ki so ponujene »na zahtevo« in je zraven pogodba in če se ob tem uporabnik s tem strinja, da ne bo recimo citiral, da se odpoveduje vsem izjemam in omejitvam, je ta pogodba prav tako zavezujoča. Še vedno ni rešeno vprašanje ali je v evropskem pravnem sistemu takšna pogodba v redu ali ne. Če je v redu, potem to pomeni, da tega tako iskanega ravnotežja v avtorskem pravu, ki naj bi bilo doseženo v nacionalnem parlamentu, ni mogoče več doseči. In to je tudi tema, s katero sem se ukvarjala v doktoratu. Dejansko je to tako, da ni enotnega dogovora. Enotni dogovor bi bil možen v mednarodni konvenciji »Wipo Copyright Treaty«, ki pa ga je zgolj nakazala, njena implementacija v Evropi z direktivo o avtorski pravici v informacijski družbi in v ZDA z »Digital Millennium Copyright Act«5 pa je šla povsem v smer, ki so jo zahtevale industrije.
Prej sem govorila o tem kaj so imetniki pravic, industrija, zahtevali. Njihove zahteve so legitimne. Ni pa dobro, da so jim zakonodajalci enoumno prisluhnili? Prisluhnili so samo njim in ne tudi drugim interesnim skupinam. Tako imamo nove pravice, nove kazni, stare pravice, ki so bolj obsežne, pozabili pa so na prilagoditev izjem in na nove izjeme, ki bi bile tudi potrebne. Zdaj je začel WIPO, zaradi velikih pritiskov manj razvitih držav, zlasti Indije, Brazilije in določenih interesnih skupin, ki zastopajo uporabnike, pošiljati naokrog vprašalnik o izjemah in omejitvah, kar v WIPO primeru ponavadi pomeni prvi korak h komunikaciji, ki lahko pripelje do novega kroga pogajanj, kjer bi se pogovarjali še o temi izjem, na katere se je v prvem krogu pozabilo. NUK je kontaktiral slovenski urad za intelektualno lastnino, ki bo poslal odgovore na to pomembno vprašanje WIPO, da bo sodeloval pri pripravi odgovorov. Za Slovenijo je to izredno pomembno. Nimamo pomembnih industrij, ki bi jih morali braniti npr. softwerske, glasbene, filmske, založniške. Žal ima Slovenija na nekaterih področjih tradicionalno izoblikovane odgovore, ki se zdijo bolj podobne nareku tujih industrij kot analizi domače realnosti. Govorim o tem, da pri nas glasbeniki največ zaslužijo s koncerti in ne prodajo CDjev, da so največji kupci knjig knjižnice in da bi mogoče kdaj drugačen sistem spodbujanja ustvarjalnosti bolj deloval, kot je trenutno veljaven. Tudi sicer, na evropskem nivoju je problem – ko se skupine, ki zastopajo interese uporabnikov in institucij kot so knjižnice, arhivi, muzeji začnejo pogovarjati s pristojnimi o direktivi, jim ti svetujejo, da je bolje pustiti direktivo pri miru, kot jo odpirati, ker se lahko v novem krogu lobiranja in pogajanja zgodi, da bo nova zakonodaja še slabša. Treba je vedeti, da je internet za obstoječe poslovne modele industrij pomenil pravi pretres in še zdaj predstavlja nevarnost. S časom so se sicer razvili novi poslovni modeli, na začetku pa je vse izgledalo precej porazno – prodaja CDjev je padla, dohodki so šli navzdol. Enostavno se industrija in ponudniki vsebin niso znali učinkovito prilagodili novim razmeram.
Lawrence Lessig svari pred nevarnostjo radikalizma iz obeh smeri. Kako v tem oziru gledati na nedavno objavljeni Anti-Counterfeiting Trade Agreement (ACTA)? A je zares pametno – kakšen namen ima to -, da se te stvari delajo netransparentno za zaprtimi vrati in pod vplivom močnih interesov kapitala? Kakšne reakcije lahko to sproži?
Anti-Counterfeiting Trade Agreement (ACTA) je večstranski trgovinski sporazum. Tradicionalno so večje države kot je recimo ZDA v trgovinskih sporazumih z državami v razvoju, recimo iz Južne Amerike, vedno uveljavljale določbe, ki so bile bolj restriktivne kot so mednarodne konvencije. To so dvostranske pogodbe in če so se stranke pač strinjale, je bilo to pač tako. V tem primeru pa za mizo sedijo najbolj razvite države, katerih industrije avtorske pravice uporabljajo kot produkcijsko orodje. Industrija ima druge želje kot avtorji. Kaj si posamezni avtor želi? Da je pač primerno nagrajen, da se njegovo delo uporablja. Velikokrat verjetno nima nič proti, če se poustvarja, da se pač širi. Velika industrija pa ima močne, izključne in prenosljive pravice. To je pač ta razlika med dvema avtorjema oziroma imetnikoma pravic. Posameznik, ustvarjalec ima najverjetneje povsem druge interese kot velika industrija. O tem so pisali že veliko pametnejši. V tem trgovinskem sporazumu, ki je nastajal v tajnosti, ki je v glavnem uradno še vedno tajen, so sodelujoče države zapisale pogoje, ki so bolj ostri kot so zapisani v mednarodnih konvencijah, ki so na tem področju sprejete s strani svetovne organizacije za intelektualno lastnino. Iz teh pogajanj so bile tako izločene tudi takšne države, ki običajno bolj zagovarjajo manj močne izključne pravice.6
Eden izmed predlogov v tem sporazumu je tudi, da bi kršiteljem na področju avtorske pravice odklopili internet. To je nesprejemljivo. Pravica do hitrega interneta je zame osnovna človekova pravica in je posameznikom ne bi smeli odvzeti če to zahteva industrija. Tudi cenzuriranje interneta bi bilo moč dovoliti le na podlagi sodnih odredb.
Pri pogajanjih sodeluje tudi Evropa. Kakšne posledice bo to imelo za nas?
Ameriški kolegi se običajno čudijo nad ravnijo evropske demokracije, ki se je posebej izkazala na primeru poglavij direktive, ki je govorila o programski računalniški opremi, ki je Evropa ni sprejela. Ampak v tem primeru bo podpisnik tudi evropska komisija oziroma ne vem kdo, saj to gotovo ne bo evropski parlament. To je tudi zanka, saj to podpisuje izvršilna oblast, kar Komisija je, a posledično zaveže nacionalne parlamente, da bodo potem implementiral to v svojo zakonodajo. Ampak to so že slabosti evropskega načina sprejemanja zakonodaje (zlasti direktiv), ki je, milo rečeno, najboljši način za učinkovito lobiranje.
Ti posegi so postali problematični do te mere, da posegajo že v naše človekove in državljanske pravice. Prvič je posameznik tarča pregonov avtorskega prava, zdaj se recimo lahko zgodi, da lastnik avtorske pravice toži neko mati samohranilko za nesmiselno vsoto denarja. Ali vse bolj prisotna avtorska pravica vse bolj posega tudi na področje naših človekovih pravic in pravic državljana? Je to naša prihodnost?
Pri nas je avtorska pravica človekova pravica, o čemer govori 60. člen ustave. Nimajo vsi ustavno pravni sistemi na svetu to urejeno na ta način. Že od nekdaj je lahko imetnik pravice tudi mamo samohranilko tožil za nedovoljene posege v avtorsko pravico, za trenutno situacijo pa je najverjetneje problem obseg kršitev, ki se danes dogajajo s tem množičnim pretakanjem vsebin iz interneta preko tehnologije P2P. Trenutno je tudi nekomercialna uporaba P2P v mnogih državah prepovedana. Pri nas sodišče še ni poskusilo preveriti ali to pri nas zdrži ali ne. Po eni strani celo da, definitivno pa ni dovoljeno tovrstno nalaganje vsebin na internet. Morate pa tudi vedeti, da se takšna tožba v Sloveniji ne bi mogla zgoditi. To se lahko zgodi v ZDA, kjer velja drugačen sistem odškodninskega prava. Moramo pa se tudi zavedati, da industrija s temi razvpitimi primeri vzgaja bodoče potencialne kršilce, oziroma jih želi prevzgojiti. Namen je ustrahovalen. To je pač taktika. S tem je glasbena industrija pokazala, da je pripravljena iti do konca. Imamo pa tudi druge primere, ko pač imetniki teh pravic rečejo, da ne bodo tožili svojih lastnih oboževalcev in se tega pač ne gredo. Ampak dejstvo je, da v trenutnem sistemu obstaja popolna pravna podlaga, da se to pač naredi. In namen je, da se dopove, da je pretakanje vsebin iz interneta kaznivo. Meni je bolj problematičen vidik, da se nekomu, ki je v prekršku, odvzame dostop do interneta. Dostop do interneta je po mojem mnenju temeljna pravica posameznika. Nesmiselno, protiustavno, je sistem prilagajati zahtevam ene industrije. Če je industrija uspela prepričati zakonodajalce, da uveljavi pravni sistem, po katerem imamo podlago, da lahko nekoga tožimo za takšne zneske, je to pač realnost. To je stvar uravnotežene debate, da se spremeni, če ni v redu. Da se pa na novo vzpostavlja sistem, ki bi omogočal, da se uporabnika po npr. treh opozorilih izklopi iz interneta in tak sistem bi verjetno stal več kot glasbena industrija trenutno izgubi, kar se je ocenjevalo ob francoskem predlogu, se meni zdi nesmisel in je vse skupaj predvsem odraz učinkovitega lobiranja glasbene industrije..
Je to na internetu sploh mogoče izvesti glede na to kako internet deluje?
Tehnično tega ne vem. Vem pa, da bi bilo veliko bolje, če bi se ustvarjali novi poslovni modeli.
Kako komentirate zakon o omejevanju dostopa do spletnih stavnic, v katerem slovenska vlada uveljavlja omejevanje prostega interneta? Je lahko to model tudi za omejevanje kršenja avtorskih pravic?
Ta primer s stavnicami je zelo problematičen in kaže na problematiko države Slovenije, kjer lahko parcialno cenzuriramo internet, kar bo v praksi popolnoma neučinkovito, pravno pa je odprlo možnosti za parcialno urejanje tovrstnih problemov. Danes loterija, naslednji dan pa kaj drugega. Recimo pornografija. Čeprav bi se vsi lahko strinjali, da bi jo bilo zaradi varstva določenih skupin npr. otrok, dobro preprečiti, je ideja cenzure napačna. In v praksi tudi težko izvedljiva. Nikakor pa tega ni mogoče reševati na tak način kot v primeru loterije. Omejevanje dostopa in cenzura vsebin je lahko dovoljena samo na podlagi sodne odredbe. Sicer so mogoče zlorabe. Kam pa sicer gre prihodnost interneta? Če ne bomo zaupali v ta sistem, bo itak enkrat vsega konec. Lahko me obtožite, da verjamem v teorije zarote, ampak tako pač je. In četudi je temu tako, je absolutno nesprejemljivo, da bi zaradi zahtev ene industrije dovolili, da se posameznike lahko kar odreže iz interneta. Internet je veliko več kot zgolj priložnost za pretakanje glasbe in kršenje avtorskih pravic.
Posebej na internetu izginja pravica do zasebnosti? Da berem ali poslušam brez da drugi ve kaj poslušam ali berem? Je to pravica, ki se ji bomo morali v prihodnosti odpovedati?
Saj smo se ji že odpovedali. Prostovoljno se ji odpovedujemo. Odpovedujemo se ji na dva načina. Na en način se ji odpovedujemo prostovoljno, na drugi način pa nas vzgajajo, da živimo v strahu in se ji tudi zato odpovedujemo. To, da smo se prostovoljno pripravljeni skoraj sleči, ko gremo na letalo, je postala naša realnost. Realnost je tudi to, da nosimo ves čas mobitel in sporočamo kje se v določenem trenutku nahajamo, da nas lahko potencialno z našim računalnikom nekdo gleda, ali pa posluša, ali snema. Praktično nas lahko snemajo povsod. Pred kratkim je odličen Ervin Hladnik Milharčič napisal briljantno kolumno ravno na to temo, v kateri ugotavlja, da se pač tudi s tem navadiš živeti, podobno kot se v kakšnih bolj kontroliranih državah navadijo živeti pod nadzorom. Mi smo stari, mi smo blazno stari, tisti, ki so rojeni v to tehnologijo, na zasebnost gledajo drugače. Te generacije sicer poskušamo vzgojiti, da naj se pazijo, vendar oni s svojo zasebnostjo upravljajo popolnoma drugače kot mi, velikokrat tudi na zelo nevarne načine. Mene kot mamico dveh otrok včasih prav zgrozi. Kaj je Facebook za mlade? To je omrežje za »flirt«. Podjetja jih izkoriščajo za komercializacijo, mi starejši za obujanje spominov na sošolce, ki jih že desetletje nismo videli, mladi pa to izkoriščajo za tisto, kar je pač najbolj aktualno in to je za zmenke. In tudi podjetja, ki vse to izkoriščajo, se temu potem prilagajajo.
Kako gledate na politično formiranje gibanja proti restriktivni logiki avtorskih pravic, recimo v obliki Piratske stranke?
Tudi ta vidik poudarjanja pravic uporabnikov je zmerja glasnejši. Tisti, ki zagovarjajo samo in izključno pravice avtorja običajno govorijo celo o upravičenjih uporabnikov. Takrat, ko se je tudi pri nas ustanavljala piratska stranka sem rekla in to še vedno drži, da je ta stranka piratska samo po imenu. To, kar imajo v svojem programu bi lahko v svojem programu imela vsaka politična stranka. Slovenska različica Piratske stranke je bil pač populističen poskus izkoristiti popularnost skandinavske stranke. Na žalost zelo amaterski, zato jih nihče ni jemal resno. Sigurno pa so teme na področju intelektualnih pravic, se pravi, da gredo avtorske pravice predaleč in da ne spodbujajo ustvarjalnosti pač pa jo zavirajo ali pa na področju industrijske lastnine, zlasti v zvezi s patenti, da gredo ti predaleč; to so teme, ki so stalno prisotne. V glavnem je to nekakšna civilna iniciativa proti industriji. Moja pozicija pri tem je, da je to moje akademsko ali pa raziskovalno področje, s katerim se ukvarjam. Politično se ne udejstvujem, z veseljem pa vsakemu na vseh možnih priložnostih poudarim te vidike z namenom, da bi to postalo del debate tudi v političnih krogih. Žal pa je slovenska realnost, da ko se govori o avtorskem pravu, se govori o SAZASu, o kolektivnih organizacijah in problemih s tem, velike teme pa so nekje na obrobju.
Creative Commons je koncept, ki poskuša reševati nekaj zagat okoli avtorskega prava. Koncept Creative Commons se je znašel celo v vladni strategiji razvoja informacijske družbe. Tam piše, da se vlada zavzema za ustrezno varovanje avtorskih pravic digitalnih vsebin in da bo spodbujala licence Creative Commons. Kakšna je dejanska teža te določbe?
Takrat sem se zelo razveselila, da je vlada republike Slovenije v informacijski strategiji 2010i Creative Commons licence uporabila kot model za upravljanje pravic na internetu. Sicer je na žalost skoraj na isti strani omenila tudi »Digital Rights management«, kar se skoraj izključuje, ampak sem vseeno pričakovala, da je to napoved, da bo država začela upravljati s pravicami, ki jih ima. Pridobi jih tako, da njeni zaposleni ustvarijo delo v delovnem razmerju in so nato prenesena na državo ali pa jih pridobi, ko daje različne subvencije ponavadi preko različnih agencij. Ko se pridobi ta sredstva se podpiše pogodba in praviloma so bile te pogodbe napisane tako, da je s tem država pridobila vse materialne pravice. Država ima že en kup teh pravic, s katerimi pa ne upravlja. Pričakovala sem, da bo s tem pričela upravljati tako, da bo pač to dajala na voljo javnosti pod CC licenco. Recimo Danilo Türk je svojo spletno stran objavil pod licenco CC, ampak, da bi se zgodile kakšne bistvene in korenite spremembe, tega ni zaslediti. Trenutno sicer poteka en projekt o upravljanju pravic v delih financiranih iz javnih sredstev in tam bo delovna skupina objavila priporočljive modeli za upravljanje pravic. Poudariti pa je potrebno, da sem bila pred kratkim imenovana v strateški svet za informacijsko družbo, ki je posvetovalno telo predsednika vlade. V tej vlogi bom napela vse sile, da se bomo pogovarjali o problemih, o katerih se pogovarjava, in tudi o rešitvah zanje.
Kako je v trenutnem ozračju poskrbljeno za neomejeno uporabo varovanih gradiv v izobraževalne namene? Zakaj recimo koncepta »Fair Use« (poštena raba) ni v slovenski zakonodaji oz. kako naša zakonodaja rešuje ta problem?
»Fair Use« je standard, ki ga je razvilo ameriško sodišče in govori o tem, pod katerimi pogoji se šteje določena uporaba kot poštena raba in za katero se šteje, da ni potrebno dovoljenje avtorja in je uporaba prosta. Tvorijo ga štirje kriteriji, ki jih je izoblikovala sodna praksa in morejo biti izpolnjeni, da velja za pošteno rabo. Takšen sistem je načeloma bolj fleksibilen. V našem sistemu poznamo sistem natančno določenih izjem in omejitev. Se pravi vsebinske izjeme so urejene v našem zakonu s splošnim 46. členom, ki povzema tristopenjski test iz Bernske konvencije, ki pa mu je dodan še četrti pogoj, ki je sicer vsebovan v izjemi za citiranje. Potem pa so tu še posebne določbe, ki v naši zakonodaji urejajo posamezne izjeme in omejitve in samo v teh konkretnih primerih, ki jih ureja naš zakon, recimo v primeru neposredne rabe del pri pouku ali pa v primeru privatne rabe je dovoljena raba brez dovoljenja, v določenem primeru je treba avtorju uporabo nadomestiti. Vendar, ko sodnik odloča o primeru, mora pretehtati konkretne okoliščine v duhu posameznega člena in obenem tudi v okvirih splošne določbe 46. člena. V našem sistemu v primeru tožbe na sodišču, ima sodnik v zakonodaji točno navodilo kako mora to tehtati. In nima splošnega testa poštene uporabe kot recimo v Ameriki. Uporabnik pač preko ustreznega standarda oceni ali bo ravnal v skladu z zakonom ali bo posegel v pravice. Imamo pa zelo restriktiven sistem, ker pri nas je zakonodajalec uzakonil štiristopenjski test, ki v nekaterih državah služi zgolj kot navodilo zakonodajalcu, kako oblikovati izjeme. Ta test velja ob natančno določenih izjemah in omejitvah. Tako mora sodnik upoštevati vse pogoje iz natančno določene izjeme oziroma omejitve in obenem tudi pogoje iz štiristopenjskega testa. Skratka, imamo zelo ozko interpretacijo izjem in omejitev.
Internet se je začel kot povezava računalnikov akademske sfere, na kateri so znanstveniki izmenjevali ideje in predvsem programe, danes pa vse bolj prevladuje komercialni vidik interneta. Takrat, na začetku, se ni zdelo, da je treba kaj veliko varovati, kaj se je zgodilo potem? Je svoboda in s tem sam koncept interneta v nevarnosti? Kako to, da se ni industrija prilagodila novemu orodju in se mora sedaj orodje prilagajati industriji?
Internet je danes del realnosti vsakega. Vsak ga izkorišča za svoje namene. Človek je ekonomsko bitje in to se izraža tudi na internetu. Vendar obstajajo tudi modeli, ki ne temeljijo na tej enostavni ekonomski premisi, da človek maksimizira svoje koristi. Obstajajo Wikipedija, Creative Commons, open software. To so pač dokazi, da je mogoče delovati tudi z kakšno drugo filozofijo. Drugače je pa tudi tek na internetu tak kot v realnem življenju. Glavna tekma na internetu je tekma za pozornost uporabnikov oziroma potrošnikov in absolutni gospodar te igre je trenutno Google. Če nas je pred nekaj leti Microsoft, kot takrat največji znani monopolist, ko si zagnal Windowse vprašal: »Where do you want to go today?« (kam želiš danes?), te Google tega ne sprašuje, ker Google to že ve!!! In ker ve kam hočemo, ima briljantna orodja kot so Google analytics, Google AdWords, ki jih prostovoljno uporabljamo. Točno ve kaj želimo, kaj delamo in smisel ekonomije je pač ugotoviti kaj uporabnik hoče in mu to prodati. Dejstvo pa je, da uporabniki uporabljamo ogromno naprav, ki posegajo v našo zasebnost, prostovoljno. Najbolj popularen med temi je mobitel, perfektno pa se lahko sledi tudi temu, kar počnemo na internetu. Kako bo čez deset let je glede na to, kako se svet hitro razvija, nemogoče odgovoriti. Jaz ostajam optimist. Zlasti na področju avtorskega prava me zanima vidik tega kako naj bi bilo in ne samo kako je. Jaz upam, da bo ideja, da obstaja več različnih avtorjev in da bi se morali prilagoditi tudi velikim uporabnikom, kot so recimo knjižnice, arhivi in muzeji ter jim ponuditi priložnost, da svoje poslanstvo opravljajo tudi v digitalni dobi in da ne postanejo samo elektronska skladišča, v prihodnosti bolj podarjena. Smisel avtorskega prava je konec koncev spodbujanje ustvarjanja in posledično tudi razširjanje znanja, in čas je, da bi te vidike lahko omogočili tudi na spletu. Idealno bi bilo, da bi imetniki pravic kovali velike dobičke in ob enem učinkovito razširjali znanje, da bi bilo na čim bolj demokratičen način dostopno čim več ljudem in da bi vse to skupaj spodbujalo ne pa oviralo ustvarjalnosti. To bi bila idealna slika. In seveda, da bi imeli pravniki čim manj dela.